Vsekakor gre za zanimiva razmišljanja. Ob njegovem poslušanju pa mi je vendarle postalo jasno, zakaj slovenska blogerka, ki živi v Egiptu in ki ima do revolucije precej drugačno (to je, povsem odklonilno) mnenje , tako zaničevalno govori o Al Jazeeri kot o orodju anti-mubarakovske propagande. Naj bo jasno: še vedno podpiram protestnike in se v marsičem strinjam s tem, kar pravita Ramadan in Žižek; ampak vseeno mislim, da v tem trenutku - ne glede na to, kaj pravita omenjena gospoda - enostransko navijaštvo ni na mestu. Podpirati in simpatizirati nikakor ne pomeni zapreti oči pred komplekstnostjo dogajanja.
No, predlagam, da si pogledete ta posnetek in si ustvarite lastno mnenje. Mimogrede, mislim, da oba svoji najboljši analizi podata v zadnjem izvajanju.
P.S. Šele zdaj sem se zavedal nečesa. Žižek se v zgornjem posnetku javlja iz Ljubljane. Pred dnevi je v Guardianu objavil enega najbolj odmevnih člankov na to temo; citirajo ga v vseh večjih svetovnih časopisih; vabijo ga na Al Jazeero. RTV Slovenija vsak dan obširno poročajo o Egiptu, pa jim ni niti enkrat padlo na pamet, da bi ga povabili v studio, da bi predstavil svoj pogled na situacijo. Raje vabijo vedno ene in iste obraze, ki jih imamo že vsi poln kufer, še zlasti, ker vnaprej vemo, kaj bodo povedali. Manjka še samo, da v Odmevih na to temo organizirajo soočenje med Darkom Štrajnom in Boštjanom M. Turkom. Z Matejom Makarovičem in Vladom Miheljakom kot navijačema. Kjer bo seveda Boštjan M. Turk branil islamistične pozicije Muslimanske bratovščine, Štrajn pa sekularnega razsvetljenskega avtokrata Mubaraka: to bi jima še najbolj pristojilo. Mi pa bi lahko med tem gledali youtube: kaj drugega nam itak ne preostane.
P.S. Šele zdaj sem se zavedal nečesa. Žižek se v zgornjem posnetku javlja iz Ljubljane. Pred dnevi je v Guardianu objavil enega najbolj odmevnih člankov na to temo; citirajo ga v vseh večjih svetovnih časopisih; vabijo ga na Al Jazeero. RTV Slovenija vsak dan obširno poročajo o Egiptu, pa jim ni niti enkrat padlo na pamet, da bi ga povabili v studio, da bi predstavil svoj pogled na situacijo. Raje vabijo vedno ene in iste obraze, ki jih imamo že vsi poln kufer, še zlasti, ker vnaprej vemo, kaj bodo povedali. Manjka še samo, da v Odmevih na to temo organizirajo soočenje med Darkom Štrajnom in Boštjanom M. Turkom. Z Matejom Makarovičem in Vladom Miheljakom kot navijačema. Kjer bo seveda Boštjan M. Turk branil islamistične pozicije Muslimanske bratovščine, Štrajn pa sekularnega razsvetljenskega avtokrata Mubaraka: to bi jima še najbolj pristojilo. Mi pa bi lahko med tem gledali youtube: kaj drugega nam itak ne preostane.
2 komentarja:
Stvari so vedno zapletene, tudi ko je propadal vzhodni blok v Evropi, so bile. Gotovo so se našli številni, ki so bili z vsem srcem za obstoječe režime. Kljub temu se mi tukaj zdi, da gre neko zapletenost razmer iskati predvsem na trgu Tahrir in drugod po državi, kjer se zbirajo protestniki, kjer mora biti precej raznolikosti, od Muslimanske bratovščine, do liberalne mladine in tako dalje. Do zdaj se nihče na žalost ni posvečal tem razlikam, ki bi nam lahko nakazale, kam se lahko Egipt po Mubaraku razvije.
Za razliko od Irana bi rekel, je število Mubarakovih privržencev dokaj majhno. Razmišljam, da je to zaradi tega, ker nek religiozni režim lažje mobilizira ljudi, kot nek sekularni. Verjeti v Boga ali verjeti v Mubaraka je nekaj povsem drugega. Med zeleno revolucijo v Iranu je tako na primer režim lahko zbral zelo veliko svojih podpornikov, tukaj pa tega ni videti.
O Žižku pa takole, v tej državi so na tv vedno eni in isti ljudje, pa ne samo pri resnih temah, pri zabavi tudi. Kot da ne bi bilo drugih in pri tem ni pomembno, če so tisti drugi sposobni in uspešni. Verjetno nadaljevanje našega ljubega kraljestva zvez in poznanstev, mimo katerega se ne da priti.
Podpore režimu v Iranu ne bi povezoval toliko z versko legitimacijo (navsezadnje so bili tudi protestniki v veliki večini verni šiiti, pa tudi islamski republiki kot taki niso nasprotovali: tu se mi zdi, da ima Žižek prav, bolj je šlo za re-aktualizacijo demokratičnih potencialov islamske revolucije, ki so nedvomno obstajali); bolj se mi zdi, da gre za strukturo socialne podpore režima, kot tudi sam ugotavljaš. Ahmadinejad je populist in ima veliko podporo med določenimi deli "ljudskih množic" (navsezadnje je s pomočjo njih prišel na oblast). Muabaraka pa je postavila elita in je vladal v korist srednjega in visokega-srednjega sloja (ki pa je žal, kolikor mi je znano, številčno precej omejen). Kar je režimu dajalo legitimiteto, je bila predvsem relativno ugodna ekonomska situacija (v primerjavi z nekaterimi drugimi "ne-naftnimi" arabskimi državami), politična stabilnost in mednarodni ugled. Kriza je spodjedla prvi, protesti pa druga dva elementa.
Objavite komentar