04 januar 2012

Pet aforizmov o človekovi dobroti

  • O človeku imam podobno mnenje kot Sveti Avguštin, a ga imam kljub temu neizmerno rad.
  • Bog je poznal svet bolje kot Sveti Avguštin in si je o njem najbrž delal še manj utvar. A čeprav je poznal vso pokvarjenost tega sveta, ga je tako ljubil – piše evangelist – da mu je daroval svojega edinorojenega sina, da bi pričal – ne o pravici ali sreči, temveč o resnici, ljubezni in upanju. V tem paradoksu je zajeta vsa krščanska etika. In zdaj jo primerjajmo z jakobinsko etiko, ki je polna utvar o človeku in o svetu, a jima ni znala darovati drugega kot giljotino.
  • Giljotina. Ta grozljiva iznajdba bo za vedno pričala o lažnivosti posvetnega upanja. Pa ne zaradi svoje krutosti, temveč ravno zaradi svoje neizprosne, matematične pravičnosti.
  • Kristjan se proti krivici bori z ljubeznijo. Jakobinec z giljotino. Tu je vsa razlika.
  • Gulag ni nič drugega kot posodobljena različica giljotine, križane z barbarsko megalomanijo in pregovorno orientalsko krutostjo. Z eno razliko: vsebuje še več vere v človekovo inherentno dobroto in v sposobnost njegovega trajnega poboljšanja.

6 komentarjev:

Igor pravi ...

Povedano s Cankarjem:

"Še naprej nam bodo cveteli kostanji!"

Dober post! Hvala!

Marko pravi ...

Hm, kam pa pol uvrstiti grmade, ki so jih prižgali v krščanski ljubezni do duše grešnika?
PS: Jakobinci niso izumili giljotine, kot tudi ne boljševiki gulagov. Pa saj to oba veva, hotel sem samo ponazoriti nevarno preprostost takšnih aforizmov.

nik pravi ...

Če je Bog napravil ta svet, je imbecil, ki mu ob vsaki priložnosti pljunem v obraz.

Me pa zabava ta krščanska mitologija, ko pa je že nekaj časa povsem jasno, da nič od nje ni resnično - ljudje niso nikakršna izjemna bitja z dušo, živali poznajo moralo (sedanji in izumrli primati), in živali in ljudje kršijo moralna pravila svoje družbe. Človek nikoli ni živel v "enosti z Bogom", nikoli ni bilo izvirnega greha, in ne obstaja noben odrešenik, kot si to zamišlja krščanstvo.

Ne vem ali Bog obstaja ali ne, in če, kakšen je; zanesljivo pa vem, da so krščanske predstave o Bogu, svetu, ljudeh in drugih bitjih enakovredne trditvam teoretikov zarote, ki pravijo, da človek ni pristal na Luni - torej so to trditve naivcev, prevarantov in/ali psihopatov.

luka pravi ...

@Marko:
- Glede grmad. Sveti Avguštin razlikuje med vidno in nevidno Cerkvijo (Cerkev je zanj seveda skupnost vernikov v Kristusa): prva je empirična, realno obstoječa Cerkev, druga je tista, ki jo pozna samo Bog. Ali povedano drugače: ob sodnem dnevu se bo pokazalo, kdo je kristjan in kdo ne. Ali še drugače: tisti, ki so požigali ljudi na grmadah, naj se še tako tolčejo po prsih, niso del Kristusove črede. Sicer pa smo vsi grešniki.
- Glede PS-ja: nikjer nisem trdil, da so.

@Nik:
Mislim, da bi se glede morale živali Sveti Tomaž Akvinski utegnil strinjati s tabo (Secundo inest homini inclinatio ad aliqua magis specialia, secundum naturam in qua communicat cum ceteris animalibus. Et secundum hoc, dicuntur ea esse de lege naturali quae natura omnia animalia docuit.) Bi pa dodal, da je človekova posebnost v tem, da lahko dela dobro. In zlo.
Distinkcija med živalmi, ki da se ravnajo po nagonu, in človekom, ki da se ravna po morali, je plod sekularne filozofije 19. stoletja, in ima le malo zveze s tem, kako stvari dojema krščanska teologija.

Izvirni greh pa ni nek zgodovinski (ali mitološki) dogodek, temveč človekovo stanje, položaj v svetu. Human condition, če hočeš. Izvirni greh je ime, ki ga krščanstvo daje človekovim slabostim, njegovi inherentni krhkosti, pokvarljivosti in s tem tudi njegovi smrtnosti. Gre za antropološko, ne zgodovinsko dejstvo.

Sicer me veseli, da si z nami delil svoje poglede na krščansko mitologijo in verske postulate, a - če nisi opazil - o tem v mojem besedilu sploh ni govora.

Priložnost izkoriščam, da ti zaželim srečno novo leto in se ti zahvalim za res vztrajno sledenje mojemu blogu!

jeremias pravi ...

Ne glede na to, da imam podoben odnos do enega in drugega pogleda na svet, pa moram priznati, da se vseeno nekoliko ne-strinjam.
Če že vernikom dovolimo, da imajo "nevidno in vidno," bi morda morali tudi drugim priznati isto pravico, da imajo npr. poštene in nepoštene oz. prave in ne-prave, idealiste in tisti, ki iščejo zgolj svojo korist...
Žalostno je, da so ti drugi (pri enih in drugih!) tisti, ki običajno vzamejo stvari v roke in po njih sodimo vse skupaj.

luka pravi ...

"Če že vernikom dovolimo, da imajo "nevidno in vidno," bi morda morali tudi drugim priznati isto pravico, da imajo npr. poštene in nepoštene oz. prave in ne-prave, idealiste in tisti, ki iščejo zgolj svojo korist..."

Žal tu nimamo kaj dovoljevati. Tako pač je. Tudi če tega ne dovolimo, bo še vedno enako. Ravno jakobinci so bili tisti, ki so to poskušali prepovedati in uzakoniti "republikansko krepost" ...