Danilu Slivniku v spomin

mav•er•ick, n.
1. An unbranded range animal, especially a calf that has become separated from its mother, traditionally considered the property of the first person who brands it.
2. One that refuses to abide by the dictates of or resists adherence to a group; a dissenter.
adj.
Being independent in thought and action or exhibiting such independence.

Danes zgodaj popoldne je umrl Danilo Slivnik. Ubil se je s strelom v glavo pred svojo hišo v Ljubljani.

Ne znam pisati nekrologov. Še zlasti ne o ljudeh, o katerih vem malo, toliko ali morda še manj kot povprečna javnost. Ampak, ko danes časopis Delo ob smrti svojega dolgoletnega sodelavca, dopisnika iz Moskve v obdobju perestrojke, notranjepolitičnega urednika v prelomnem času demokratizacije, osamosvajanja in prvih let tranzicije in nazadnje predsednika uprave, ni znal objaviti drugega kot zaprašenega sramotilnega pamfleta izpod peresa drugorazrednega komentatorja in skope, površne kronologije na ravni srednješolskega referata, sem se odločil, da napišem nekaj besed v spomin enega najbolj izvirnih in vplivnih novinarskih imen naše kratke demokratične zgodovine.

Danila Slivnika sem imel rad. To pa zato, ker je bil človek, ki ga ni bilo enostavno imeti rad. Bil je tip človeka, ki nikoli ni ravnal z namenom, da bi vzbujal občudovanje ali simpatijo. To je bil del njegovega šarma. Mnogi so ga občudovali, čeprav jim ni bil simpatičen, in mnogim je bil simpatičen, čeprav ga niso občudovali. Sam sem spadal med slednje.

Ni iskal popularnosti, ampak je skušal vedno vzbuditi polemiko s svojimi pronicljivimi, bistrimi nastopi, ki so bili izjema v dolgočasni močvari slovenskega žurnalizma. Človek z machiavellijevskim duhom v najboljšem pomenu besede, velik intelektualni lisjak slovenskega novinarstva, razpet med spontanim disidentstvom in premišljenim oblastništvom.

Do obisti in bolje kot kdorkoli drug je poznal realnost slovenske tranzicije in se uprl temu, da bi jo gledal skozi zrcala ideoloških projekcij. Vedno je poskušal prodreti do tega, kar je razumel kot bistvo zgodovinskega časa – do otipljivega, umazanega, konkretnega, komičnega in surovega boja za oblast. V nasprotju s tem, kar so mu pogosto očitali, tega boja nikoli ni mistificiral, ampak ga je razgaljal. Nečesa njegovi kritiki niso nikoli mogli razumeti: v svojem površnem moralizmu so domnevali, da mora vsakdo, ki kritizira oblast, to tudi sovražiti ali vsaj prezirati. Kakšna zmota! Slivnik oblasti ni sovražil: fascinirala ga je. Nekatere njene akterje je spoštoval, večino je preziral. Ampak ravno zato, ker ga je oblast kot taka fascinirala in jo je, na svoj način, ljubil, je bil sposoben prodorne in neizprosne analize njenih mehanizmov, kakršne je bil na Slovenskem v zadnjih desetletjih zmožen le malokdo drug.

Morda je vse, kar pišem danes o Slivniku, napačno. Morda je plod moje zmotne predstave o človeku, čigar kariero sem spremljal le od daleč in bežno, a vselej z zanimanjem. Srečal sem ga enkrat samkrat v življenju. To je bilo skoraj natanko dvanajst let nazaj, zgodaj pozimi leta 1999. Tedaj je v Konzorciju predstavljal svojo novo knjigo, Potnikovo poročilo. Predstavitev se je začela ob petih popoldne, tja sem prispel z enourno zamudo. Bilo je po eni izmed zabav, na katerih sem kot bruc spoznaval sladkosti ljubljanskega nočnega življenja. Spomnim se, da sem nosil dolg plašč, ki je zaudarjal po razvratu. Pritekel sem v prvo nadstropje, pobral izvod knjige in ga nesel do Slivnika, ki se je med odhajajočo množico zaustavil v pogovoru z mlajšim intelektualcem iz kroga Nove revije (če me spomin ne vara, je to bil Brane Senegačnik). Iz varne razdalje sem pristopil sem do njiju in Slivniku ponudil knjigo v podpis. Pričakoval sem, da jo bo površno podpisal in nadaljeval pogovor. A nepričakovano je obmolknil, me ostro premeril s pogledom in rekel sogovorniku: »Vidiš, Brane, takšni morajo brati to knjigo!« Domnevam, da je s tem mislil »tako mladi«.

Senegačnik je bil tedaj star približno toliko, kot sem danes jaz. Tempus fugit. Slivnikova smrt prihaja kot opomin, da živimo v prelomnem času, ko se končuje neko obdobje in se začenja novo. Dokončno se je končala tranzicija, najbrž na način, ki se ga je Slivnik vedno bal in pred katerim je svaril. Morda je to pripomoglo k brezupu, ki ga je pahnil v tragično dejanje. Kako naj si drugače razložimo nenadni akt skrajnega defetizma s strani človeka, ki se nikoli ni ustrašil boja, sančopansovskega Don Kihota, namazanega z vsemi žavbami, ki je dobro poznal notranjost sodnih in marsikaterih drugih dvoran?

Nekaj posebnega je bilo v tem sinu koroške zemlje, ki se v vseh letih svetovljanskega življenja nikoli ni znebil krepkega in rahlo nerodnega mežiškega naglasa. Predstavljal je tip intelektualca, ki ga pri nas pred njim nismo poznali: pokončnega, a prebrisanega enfant terrible, polnokrvega plebejca, ki se je s pomočjo nespornih osebnih vrlin prerinil v sam oblastni vrh in se ves čas gibal v nevarnem trikotu med politiko, poslom in žurnalizmom. Nikoli se ni pustil izriniti iz okolice centrov odločanja, a jim nikoli ni zares pripadal. Prefrigani Prometej, ki je vedno znova razjezil bogove tako, da je ob nepričakovanih trenutkih plebsu izdajal njihove najbolj varovane skrivnosti. A se nikoli ni pustil vkleniti pošastnemu jastrebu kaznovanja. Vse do danes.

Z malo več osebnega poguma bi bil lahko postal slovenska, moška verzija Oriane Fallaci; z malo manj pohlepa bi lahko postal slovenski Indro Montanelli; z malo več rafiniranosti in izobrazbe bi lahko postal naš Christopher Hitchens. Za vse troje mu je primanjkovalo moralne ogorčenosti. Tako je ostal, kar je bil. Resnični maverick slovenske tranzicije in hkrati ena njenih najbolj reprezentativnih osebnosti. Med ostalimi se je odlikoval prav po lastnosti, ki ga je nazadnje nemara pripeljala do roba: tako kot lisica iz Ihanove poezije nikoli ni znal zaspati na lovorikah.

Samo na en način se lisica lahko

zanesljivo reši: izkopati mora votlino

hitreje, kot so jo psi sposobni preiskati.

In ko se psi razočarano odpravijo

iz zapuščene votline in nadaljujejo

po njenih sledeh, mora ona izkopati

že naslednjo. Ali že tretjo. Tako se stalno

veča razdalja in včasih postane že tolikšna,

da bi se lisica lahko mirno ulegla ter

brez tveganja počivala, se parila, kotila

mladiče, bila brez skrbi. Vendar je zanimivo,

da taka lisica še naprej koplje, da dela to

čedalje hitreje in vedno bolj zagnano,

da postaja pozorna tudi na lego votlin

in premišljeno določa njihove oblike, da

postopoma obvladuje kopanje v trdo zemljo,

v lapor, granit, beton in železo, da prečka

reke, se zažira v gore, zavzema morja …

In nekoč se psi zasledovalci začutijo čudno

nemirni, kot da jih je nekdo začel zasledovati.