Short Reflection on the Origions of Violence (pt. 2)

Ese texto es para vos, Damián. No tenía ninguna intención de traducirlo: tenés que decirle gracias a Anja si al final lo he hecho. Lo he traducido en inglés porque todavía no sé escribir en castellano. (La semana pasada tuve que escribir nada más que tres frases a mis tíos en Argentina - felicitaciones de Navidad y tal. ¡Me duró una media jodida hora!) Y que lo sepas: eso vale un favor :) ¡Hasta pronto!


A definite sign of a good movie (besides of not leaving you cold when you get out of the theater) is that your mind keeps going back to it, even after a lot of time. On Saturday evening I came across an interesting experience that made me recall the movie “Crash”, which I saw on the Ljubljana Film Festival (LIFFE). It’s about racism in the USA; although the topic sounds worn out and boring, I can assure you the movie is (at least according to my criteria, which I believe a lot of people would be prepared to question) just excellent! And to those who find it hard to stand the moralism which is usually stuck to the subject: don’t worry, there isn’t any (and where there is, it’s very discrete).

So, what happened to me? Nothing particularly unusual, actually. In the late evening hours, me, my friend and her Argentine boyfriend /yes, that’s you/ were coming home from Orto Bar where (this data is not unimportant for the understanding of the future developments of the story) I’d got involved in a - let’s say so - minor misunderstanding with the doorman. Before splitting away, we decided to pay reverence to the old Ljubljana habit, stopping for a late-hour burek. The soon we entered we got the confirmation that something strange was in the air that night (this was, by the way, the night in which 17% of all Slovenes took part of the final voting for the winner of “Bar”). The burek-keeper /whose English denomination I’ve just now invented to match the ironic charge of the Serbian word “burekindžija” used in the original text/ gave us a suspiciously bad look; he’d soon uncover that what was bothering him was the fact that we- Slovenians- would talk Spanish among ourselves. “Couldn’t ya teach ya frend some Slovene”, he finally uttered in his typically burek-like Slovene while getting our orders. Me and my friend tried to explain to him, as kindly and cheerfully as we could, that the chap was from a distant land and could thus not speak our language. “Not true! I remember you people well. You were here also last month.” I certainly found the man’s memory suspicious, because it clearly showed we had in some way offended him, although I didn’t have the slightest clue, how. While he continued grumbling something as to “how are we Slovenians like, requesting from the southerners to learn Slovenian, yet bowing submissively to westerners”, I caught, with a glimpse, two guys not much older than us (which means in their early twenties), entering the place and greeting our burek-keeper in broken Serbo-Croatian, as if they had known each other well.

We had already sat down, and while my friend and her Argentine boyfriend were absorbed in the food and romantic flirting, I realized things were taking a clearly negative road. The guys placed themselves standing next to our table, giving the impression it was more of a strategic positioning than a casual queueing up for a burek. After a minute or so of silence, they addressed our Argentine guy in English: “Where are you from?” Clearly I was not the only one who found the whole thing suspicious and thought fight was in the air, since my friend carefully answered: “From Bolivia.” (Here an explanation would of course be needed, but I lack the time and I guess you lack the patience. Let me only say that a couple of hours before, we had been talking about the unpopularity of Slovenian tourists in the Balkans, and he replied in a joke that, when abroad, he likes presenting himself as a Bolivian: they are apparently the only Nation that nobody seems to hate.) Anyway: guessing that Bolivia wasn’t going to do any good here in Slovenia, I already started checking our strategic chances. I soon realized the two guys weren’t particularly strong /here I could in no way find the proper English counterpart to the nice and slightly rurally flavoured Slovene word postaven which means “straight”, “well-shaped” and “strong” all in one/, but from their approach I assumed they were quite proficient in the matter of fighting. The main problem, of course, was that they had an absolute logistic superiority: they were standing, in full state of preparation, while me and the Argentine were sitting; and besides this, we had a woman to take care of, if we can say so. /I swear: the phrase doesn’t sound half as sexist in Slovene/

And then one of the guys says: “I bet the girl ain’t no stranger. Only Slovenian girls are so beautiful.” Very well, I said to myself, so we’re having a fight. Two Neanderthals have seen a Slovenian woman with a foreigner (and a latino, in addition) and they can’t figure it out. Ok, I said to myself, if it must be a fight, it must be a fight. I actually sincerely hate violence, but if these two mongoloids attack us, we will defend ourselves. /in the original, I used the small, blessed Slovene word pač, which is so small and so often (mis)used, that most native speakers don’t even realize how terribly absent it is in all other languages; it means something as “of course”, “unfortunately”, “just”, “indeed”, “things are just like this” all in one: “we will pač defend ourselves”/. I calmly put my gloves on, waiting for the first blow to come.

In the meantime, I thought the whole thing through: since I’m an extremely clumsy person, they’d probably quickly put me out of action, especially since I was sited. Therefore I quickly realized I’d have to count on the only weapon I possess: my raw and brutal force, which can be (so I’ve been told) pretty destructive. In the moment our friends would had moved, I would have picked up the chair and smashed it up with all my force on one of them.

Then the unexpected happened: they got their burek, kindly bided us farewell and left. I was completely chocked: after all, they actually wanted only a nice chat and had no bad intention whatsoever. I couldn’t come to my senses for a couple more minutes: how could have I made such a mistake in my judgment? The next morning I thought the whole thing over again. What could have happened if, when I was in my full war readiness (and with a somewhat limited capacity of judgment), one of them had given me a pat on the shoulder (maybe asking me for a cigarette or something)? A catastrophe!

The lesson I got on my personal account on Saturday, is very similar to the lesson of the film “Crash”. From all sites we hear about assaults that take place in our cities, of attacks with a crazy and stupid dynamics, so we slowly start to foster the conviction that danger in disguise waits for us everywhere we go. We see a potential threat in every fellow human being and act accordingly. Sometimes it happens that we completely misinterpret a completely innocent situation. Reality gets colored by fear, prejudice, and of course, negative experience, and suddenly we are prepared to hit, to defend ourselves, and even worse: to strike the first blow, preventively. In such cases, all the importance of Government policy towards arm control comes to light: if you are unarmed, in the worst of cases someone will end in up in the hospital, but if you carry- for personal protection, of course!- a gun with you …

Anyway, if you see the movie anywhere around, don’t miss the chance to watch it. Until then, try to enjoy the magic moments when a fellow person, who you were sure to hide an enemy, suddenly appears to you as an innocent and maybe even good-meaning neighbour.

»Sva kot dve vzporedni reki«

Màrius Torres je neke vrste katalonski Srečko Kosovel. Umrl je mlad, star komaj 32 let. Dolga leta je bolehal za težko boleznijo, dokler ni leta 1942 umrl sredi najhujšega povojnega pomanjkanja. Njegove pesmi, odraz globokega osebnega trpljenja in hrepenenja, so v petdesetih letih prejšnjega stoletja zrasle v simbol trpljenja in hrepenenja celotnega katalonskega naroda, poraženega in zatiranega. Ena Torresovih najlepših pesmi je »Pesem za Mahalto«. In je tudi ena mojih najljubših poezij sploh. Govori o njegovi žalosti, ker se, bolan in na pragu smrti, ne more združiti s svojo ljubljeno. »Sva kot dve vzporedni reki«, piše.

Katalonski original in moj slovenski prevod, kot vedno:


PESEM ZA MAHALTO

Najini duši tečeta kot dve vzporedni reki.
Po isti poti greva, pod istimi oblaki.

Ne moreva približati najinih mirnih življenj:
med njima se razteza zemlja, polna cipres in palm.

V okljukih, med rumenimi lokvanji, med zelenim mirom,
čutim, kot bi mi sledil, tvoj nežni utrip.

In poslušam tvojo drhtečo in prijazno vodo,
od izvira do morja, našega starodavnega domovja.

/

CANÇÓ A MAHALTA

Corren les nostres ànimes com dos rius paral•lels.
Fem el mateix camí sota els mateixos cels.

No podem acostar les nostres vides calmes:
entre els dos hi ha una terra de xiprers i de palmes.

En els meandres grocs de lliris, verds de pau,
sento, com si em seguís, el teu batec suau.

I escolto la teva aigua tremolosa i amiga,
de la font a la mar, la nostra pàtria antiga.

Kratko razmišljanje o izvoru nasilja

Poleg tega, da te ne pusti hladnega, ko zapuščaš kinodvorano, je znak dobrega filma vsekakor tudi v tem, da se še mnogo kasneje z mislimi vračaš k njemu. V soboto zvečer sem doživel nenavadno izkušnjo, ki me je zopet spomnila na film z naslovom »Crash«, ki sem ga imel priložnost gledati na letošnjem LIFF-u, govori pa rasizmu v Ameriki. Čeprav se tema sliši oguljena in dolgočasna, zagotavljam, je film (pač po mojih kriterijih, za katere verjamem, da mi jih je marsikdo pripravljen oporekati) naravnost odličen. In kdor težko prenaša moralizem, ki je ponavadi prilepljen k tej temi: brez skrbi, ga skoraj ni (kjer pa je, je zelo diskreten).

Kaj se mi je torej zgodilo? Pravzaprav nič posebnega. V poznih nočnih urah sem se s prijateljico in njenim argentinskim fantom vračal iz Orta, kjer sem pred tem (podatek ni nepomemben za razumevanje nadaljnjega poteka zgodbe) zapletel v- recimo temu tako- manjši nesporazum z vratarjem. Preden smo torej šli vsak po svoje, smo po stari ljubljanski navadi skupaj zavili še na en burek. Da je bilo tistega večera v ozračju nekaj nenavadnega (to je bil, čisto mimogrede, isti večer, ko je 17% vseh Slovencev sodelovalo pri glasovanju za finalni izbor »Bara«), se je potrdilo takoj, ko smo vstopili. Burekindžija nas je gledal sumljivo postrani; kmalu je izdal, da ga je zmotilo, ker smo se med sabo- Slovenci- pogovarjali v španščini. »A ne bi mogli tega vašega prijatla navadit slovenščine,« je končno zinil v značilni burekovski slovenščini, ko nam je postregel. S prijateljico sva mu, skušajoč biti čimbolj prijazna in vedra, razložila, da je fant pač iz daljne dežele in slovenščine ne obvlada. »Lahko bi se naučil.« Ko sem vztrajal, da je v Sloveniji vendar šele kratek čas, me je prekinil z »Ni res! Dobro se vas spomnim: tu ste bili že en mesec nazaj.« Ta natakarjev spomin se mi je vsekakor zdel sumljiv, ker je kazal na to, da smo se mu že pred tem z nečim zamerili, čeprav pri najboljši volji nisem mogel ugotoviti, s čim. Medtem ko je on nadaljeval z nekim jamranjem, češ kakšni da smo Slovenci, »ki od južnjakov zahtevamo, da se navadijo slovenščine, zahodnjakom pa se ponižno prilagajamo«, sem s konico očesa ujel, kako sta v lokal stopila dva mladeniča, morda leto ali dve mlajša od nas (se pravi, okoli dvajsetletna), in v polomljeni srbohrvaščini pozdravila našega burekindžijo, kakor da bi se z njim že dobro poznali.

Medtem smo se že posedli in dočim sta bila moja prijateljica in njen argentinski fant zatopljena v jed in romantična spogledovanja, sem jaz zaslutil, da se stvari obračajo v izrazito negativno smer. Fanta sta se postavila k naši mizi na zelo nenavaden način, ki je dajal slutiti, da gre bolj za strateško postavitev kot pa običajno čakanje na burek. Po slabi minuti molka, sta v angleščini nagovorila našega Argentinca: »Where are you from?« Da se je vse skupaj zdelo zelo sumljivo in da je situacija dišala po pretepu, se očitno ni zdelo samo meni, kajti prijatelj je previdno odgovoril: »From Bolivia.« (Tu bi seveda potrebovali pojasnilo, za kar pa ni dovolj prostora. Naj ostane pri tem, da smo se ravno nekaj ur pred tem pogovarjali o nepopularnosti slovenskih turistov na Balkanu, on pa je v šali odvrnil, da se v tujini najraje izdaja za Bolivijca: so namreč edini narod, ki ga menda nihče ne sovraži.) Kakorkoli: meni je bilo jasno, da Bolivija tu v Sloveniji ne bo dosti pomagala, in sem že začel meriti naše strateške možnosti. Ugotovil sem, da fanta nista pretirano postavna, najbrž pa- glede na nastop- precej izvežbana v pretepih. Največja težava je bila seveda v tem, da sta imela absolutno logistično prednost: onadva sta stala, v polni pripravljenosti, midva z Argentincem pa sva sedela; pa še žensko sva imela načez, če smemo tako reči.

Nakar eden od mladeničev reče: »Punca pa gotovo ni tujka. Tako lepe ženske so samo Slovenke.« Aha, sem si rekel, očitno bodo res batine. Dva neandertalca sta videla Slovenko s tujcem (še nekim »latinosom«, povrh vsega) in jima ne more iti v račun. Ok, sem si rekel, če bo fight, bo pač fight. Sicer iskreno sovražim nasilje, ampak če nas bodo ti mongoloidi napadli, se bomo pač branili. Mirno sem si nadel svoje rokavice in čakal na prvi udarec. Medtem sem stvar dodobra premislil: ker sem nadvse neroden človek, bi me verjetno hitro onesposobili, še zlasti ker sem sedel. Zato sem hitro ugotovil, da lahko računam na edino orožje, ki ga premorem: svojo surovo brutalno silo, ki zna biti (baje) precej uničevalna. V trenutku, ko bi se naša »prijatelja« zganila, bi pobral stol in z vso močjo mahnil po enem izmed njiju.

Nato se je zgodilo nenavadno: dobila sta burek, prijazno pozdravila in odšla. Bil sem povsem šokiran: navsezadnje sta očitno res hotela samo malo poklepetati in nista imela prav nobenega slabega namena. Še nekaj minut skoraj nisem mogel priti k sebi: kako sem se lahko tako zmotil v oceni? Naslednji dan sem stvar znova premislil: kaj bi se zgodilo, če bi me, ko sem bil v polni bojni pripravljenosti (in z nekoliko omejeno sposobnostjo presoje), eden od njiju potrepljal po ramenu (recimo, da bi me hotel prositi za cigaret). Katastrofa!

Nauk, ki sem ga na lastni koži fasal v soboto, je zelo podoben nauku iz filma »Crash«. Od vseh strani slišimo o napadih, ki se dogajajo v naših mestih, o pretepih z noro in neumno dinamiko, da se nam pod kožo zarine prepričanje, da od povsod preti nevarnost. Sočloveka dojemamo kot potencialno grožnjo in temu primerno ravnamo. Včasih se nam zgodi, da povsem nedolžno situacijo povsem napačno interpretiramo. Resničnost obarvajo strah, predsodki in- seveda- slabe izkušnje, in naenkrat smo pripravljeni udariti, se braniti ali celo še huje: udariti prvi, preventivno. V takih slučajih se pokaže ves pomen državne politike do nošenja orožja: če si neoborožen, se bo v najslabšem primeru končalo z obiskom urgence, če pa imaš- zaradi varnosti, seveda!- pri sebi pištolo …

Kakorkoli: če boste kje zasledili omenjeni film, si ga poglejte. Do takrat pa skušajte čimbolj uživati v čudežnih trenutkih, ko se vam bo sočlovek, za katerega ste bili prepričani, da se v njem skriva sovražnik, nenadoma prikazal kot nedolžen in morda celo dobronameren bližnjik.

Kje ste, pizde protestniške?

»pizda, -e, ž, vulg. 1. žensko spolovilo: pizda in kurec 2. ničvreden, slab človek: pizda si, če tega ne narediš / kot psovka: molči, ti pizda« (SSKJ)

Le malo stvari, ki jih preberem v dnevnem časopisju ali vidim na televiziji, imajo to moč, da me razjezijo. Tokrat so uspeli. Jezen sem.

Predsednik Irana, Mahmud Ahmadinedžan, je izjavil, da »je holokavst zgodovinski mit, ki so si ga izmislile Evropa in ZDA, da bi lahko na palestinskem ozemlju ustanovile Izrael.« Ta cvetka, ki je očitno nadaljevanje izjave izpred slabega meseca, da »je potrebno Izrael izbrisati iz obličja planeta«, me sama po sebi ni razjezila. Ahmadinedžan je islamski populist, ki pa se je že kot teheranski župan izdatno izkazal s precej neperzijsko navado, da svoje bombastične obljube le redko uresniči.
Prav tako me ni razjezil medel odziv Evropske unije, ki jo je fanatik iz Teherana tokrat poimensko vpletel v svoje blodnje. Kdaj pa je že kdo videl, da bi se Evropa potegnila za znamenite vrednote, na katerih domnevno sloni? Jaz sem svojo mero razburjenja požrl že ob sprejetju pogajanj s Turčijo, ko se je naša preljuba EU odpovedala celo temu, da Turki priznajo Ciper, članico te zveze! (Za Kurde ne bo itak nihče zmaknil riti, da o armenskem genocidu niti ne govorimo: »chi ha avuto ha avuto, chi ha dato ha dato, scurdammoce o' passato«, kot rečejo v Neaplju.)

Tudi dejstvo, da slovenski mediji o tem skoraj niso poročali, me ni razjezilo. Ne dvomim, da je mnogo takih, ki bi bili veseli, če bi se Ahmadinedžanove želje uresničile. Pri nas je antisemitizem vedno lepo uspeval in lepo uspeva še dandanašnji; pošteno je razdeljen med vse sloje prebivalstva, čeprav se zadnje čase politično seli vedno bolj na levo. (Dovolj je, da preberemo komentarje k temu članku). »Si els fills de puta volessin no veuriem mai el sol«, pravijo Katalonci.

Razjezilo me je nekaj drugega. Razjezil me je molk vseh naših poklicnih varuhov človekovih pravic, vseh naših psov čuvajev politične korektnosti. Jezen sem, besno sem jezen nad vsemi našimi alternativci in aktivisti in pacifisti in antiglobalisti in mirovniki in dobromislečimi ljudmi, ki se redno zbirajo pred tisto vilo na Prešernovi in protestirajo proti imperializmu, proti agresiji, proti kršenju človekovih pravic! So kdaj, ti mladci in ti gospodje, so kdaj dvignili svoje glasove proti mučenjem nedolžnih civilistov v iranskih zaporih, ali jih zanimajo le teroristi iz Guantanama?

In kje so danes, kje so zdaj naši pravičniki, ki tako budno pazijo na vsak Bushev spodrsljaj, da lahko dvignejo svoje pravičniške prste in svoje pravičniške glasove? Kje so naši moralistični novinarji, zunanjepolitični komentatorji v naših medijih, ki se vsak teden znova zgražajo nad Ameriko, in ki nad njenim militarizmom, ekspanzionizmom in ne vem še kakšnim izmom zavijajo oči tako vztrajno in tako močno, da se čudim, da jim še niso padle iz jamic? Ni jih. Molčijo. Kot so molčali, ko je Rusija trikrat zaporedoma pregazila vse meje človeškega dostojanstva v Čečeniji in v Dagestanu. Molčijo, kot so leta in leta molčali nad zločini Sadamovega režima, dokler ni njihovega pretanjenega čuta za pravičnost zbudila ameriška invazija na Irak, da so začeli na ljubljanske zidove pisati »Sadam, resist!«. Sramotnega napisa, ki ga mestni upravi (SD+LDS, mimogrede rečeno) po treh letih še ni uspelo odstraniti in ki tako nazorno priča o vsej neumnosti, sovraštvu, slepoti naše številne, usidrane in nadute »protestniške« srenje.

Že prejšnji mesec je iranski predsednik (mimogrede: se mogoče kdo zaveda, da se je lotil proizvodnje jedrskega orožja - tokrat to ni domislica Busha & co., »zaskrbljena je« - kako pogumno!- tudi Evropska komisija) grozil Izraelu, da ga bodo »izbrisali iz zemljevida sveta«, Jude pa »vrgli v morje«. Takrat so v podporo judovski državi demonstrirali v Milanu, v Parizu, Londonu, Berlinu, Amsterdamu. V Italiji se je demonstracij udeležila tako levica kot desnica. Prisoten je bil tudi predsednik Komunistične prenove, znan po svojih kritičnih stališčih do Izraela in samozvani prijatelj palestinskega ljudstva. Pri nas vse tiho je bilo…

Če svoje politično stališče oblikuješ okoli velikih besed, okoli »morale«, »nenasilja« itd., potem lahko ostaneš verodostojen samo na en način: enako obsojaš grožnje, ne glede, s katere strani prihajajo. S takimi ljudmi se lahko ne strinjamo, spoštovati pa moramo njihovo načelnost, njihovo etično trdnost.

Ostali pa so samo potuhnjene antiameriške pizde. Dixi et animam meam salvavi!

P.S. Naj živi demokratični Iran!

»Na tem zapuščeno bogatem svetu«

Sedijo togi, tuji in utrujeni,
kakor da so pravkar stopili z vozil,
opravili neznansko dolgo dirko
in na njej pozabili, odkod prihajajo,
s kom tekmujejo in čemu
in kje so postavljeni cilji.

Oči se jim grabežljivo opotekajo,
v sebi nosijo neštete ovinke
in vrtoglavo ravno pot,
hitrost jih je vselej zanesla,
da so se naglo vzdignili v zrak
in se nevarno ločili od zemlje.

Ne morejo se več rešiti omame,
kajti kar naprej imajo težave
z nečim, kar jih strastno obdaja,
kakor da razen neizmernega obzorja
in njih samih ni ničesar drugega
na tem zapuščeno bogatem svetu.


Zgornjo poezijo je napisal Edvard Kocbek in ji dal naslov "Pred Figovcem". Če bi živel danes, bi jo verjetno poimenoval drugače, čeprav legendarni Figovec v Ljubljani še vedno stoji. Kateri lokal bi izbral za naslov? Bacchus, Maček, Cutty Sark?.... Ali pa morda ime kakšnega lokala v enem izmed neštetih nakupovalnih centrov sodobne Ljubljane, kamor te decembrske dni drejo množice ljudi in se po obredni daritvi Sveti Potrošnji "utrujeno, togo in tuje" usedejo nekam na rob, od koder nemo ali ob rahlo prismuknjenem čebljanju opazujejo nori ples sodobnih ritualov, ki v svoj vrtinec vedno bolj požirajo naše osebne edinstvenosti in svet, ki jih povezuje ...

Narod zagrizenih jezikoslovcev

Danes sem na nekem (že legendarnem) slovenskem blogu (seveda, mišljena je Slava vojvodine Kranjske) zasledil hudomušen komentar, da bi v naslednji izdaji Lonely Planeta za Slovenijo moralo pisati tudi sledeče:

"The average Slovene is a warm-hearted, friendly fellow, who will most likely speak at least one foreign language. Don't bring this up, however, unless you have plenty of time on your hand, or don't mind going deeply into the subject of linguistics. It is a little known fact that the Slovenes are fervent linguists and will discuss the subject at great lenghts if provoked to do so."

Zabavno, mislim pa, da tudi kar resnično. Tisti, ki so spoznali mene, se bodo vsekakor strinjali ...

Bob Dylan z obal Mediterana

Skoraj bi pozabil... Te dni Raimon praznuje svoj 65. rojstni dan. "Who the f... is Raimon", boste (upravičeno) vprašali? Eden mojih najljubših izvajalcev. Komur tudi ta informacija ne pove veliko, bi lahko povedal, da je Raimon neke vrste katalonski Bob Dylan. No, pravzaprav bi lahko stvar obrnil in rekel, da je Bob Dylan neke vrste ameriški Raimon. Kako, boste rekli potem, da ga nihče ne pozna? Preprosto: Raimon poje izključno v jeziku, ki ne more prinesti ravno velike slave izven ozkih meja njegove domovine: v valencijski varianti katalonščine.

Raimon (s pravim imenom Ramon Pelegro Sanchis) se je, kot rečeno, rodil v teh dneh pred 65. leti v mestecu Xàtiva v španski provinci València. To so bili grdi časi za tiste, ki so- kot Raimon- izhajali iz katalonsko govorečih družin. Profašistični režim generala Franca je prepovedal jezik in neusmiljeno preganjal kulturo katalonskega ljudstva. V šestdesetih letih so se katalonski študentje začeli postavljati po robu zatiranju. Jasno je, da je postala glasba eden ključnih katalizatorjev upora. Raimon je začel svojo kariero v teh težkih časih. Vsak nastop je pomenil nevarnost: zapor, policijsko nasilje, "sovražnik ljudstva in države". Toda Raimon je- tako kot mnogo drugih- vztrajal. S preprostimi besedami je v še bolj preprostih akordih ubesedil jezo, razočaranje, upanje, tesnobo mlade katalonske generacije. Katalonski Bob Dylan: z manj slave, manj denarja, manj ekscesov. A z več duše in več pristnosti.

Žal večina ljudi izven meja Katalonije nikoli ne bo vedela, kdo je Raimon. Večine najbrž niti ne zanima. Toliko slabše zanje. Za tiste druge, ki radi kdaj pa kdaj zvejo kaj novega, pa še besedilo ene njegovih najbolj znanih pesmi (v originalu in v mojem skromnem in nerodnem prevodu). Poslušate ga lahko tukaj.


T'adones amic? (Se zavedaš, prijatelj?)

T'adones company
que a poc a poc ens van posant del futur
a l'esquena;
t'adones, amic?
T'adones, company
que ens el van robant cada dia que passa;
t'adones, amic?
T'adones company,
que fa ja molts anys que ens amaguen la història
i ens diuen que no en tenim;
que la nostra és la d'ells;
t'adones, amic?
T'adones company,
que ara volen el futur
a poc a poc, dia a dia,
nit a nit;
t'adones, amic?
T'adones company,
no volen arguments, usen la força,
t'adones, amic?
T'adones company,
que hem de sortir al carrer
junts, molts, quants més millor,
si no volem perdre-ho tot,
t'adones, amic!
T'adones, company,
t'adones, amic?

/

Se zavedaš, tovariš,
da počasi puščamo bodočnost za nami;
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
da nam jo kradejo vsak dan znova;
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
da nam že vsa ta leta zakrivajo našo zgodovino
in trdijo, da je nimamo;
da je naša ista kot njihova;
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
da zdaj hočejo od nas prihodnost,
malo po malo, dan za dnem,
noč za nočjo;
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
nočejo argumentov, uporabljajo silo,
se zavedaš, prijatelj?
Se zavedaš, tovariš,
da moramo na ulico,
skupaj, v mnogih, čim številčnejši,
če nočemo zgubiti vsega,
se zavedaš, prijatelj!
Se zavedaš, tovariš,
se zavedaš, prijatelj?


Bon aniversari, Raimon!

»Po čem je ta dan drugačen od ostalih?«

Ne vem, če veste, kateri dan je danes. Osmi december 2005. Pred natanko 25 leti je umrl John Lennon.

8.12. 1980 se je John Lennon še zadnjič vračal proti svojemu domu v Dakota Building sredi New Yorka. Pred stanovanjem ga je čakal, kot že tolikokrat, Mark David Chapman, njegov samooklicani oboževalec. Počakal je, da je Lennon stopil mimo njega, nato pa zaklical: "Mr. Lennon!..." Ko se je John obrnil, je Chapman povlekel pištolo izpod suknjiča in proti njemu izstrelil pet nabojev. En naboj je zgrešil cilj, a ostali štirje so Lennona zadeli v hrbet in ramena. Eden izmed štirih nabojev ga je zadel v aorto. Kljub temu je premogel še toliko moči, da se je povlekel nekaj stopnic proti vhodu v stanovanjsko hišo in zakričal: "I'm shot, I'm shot!" To so bile njegove zadnje besede.

Chapman je nepremično obstal pred vhodom in iz rok spustil pištolo. Nek mimoidoči jo je takoj odbrcnil proč in Chapmana z grozo nagovoril: "What have you done!?" Chapman je odsotno odgovoril: "I just shot John Lennon.", nato je iz jopiča mirno pobral žepno izdajo Salingerjevega romana "The Catcher in the Rye" in začel brati.

Tako se je končalo življenje enega največji rockovskih legend v zgodovini. Naj si danes zvečer vsak zavrti kakšno pesem iz njegovih plošč. Ni boljšega načina, kako se ga spominjati.

From one of his fans.

Who's Rosa Parks' biggest fan?

Hope you got it...

»Popunama normalna rieč«

Časnik Dom je nekaj posebnega. Izhaja v Čedadu in je namenjen prebivalcem Nadiških in Terskih dolin ter Rezije, ki so skupno bolj znane pod starodavnim imenom »Beneška Slovenija«.

Nekaj posebnega je, ker so nekaj posebnega ti kraji. Slovenci živijo v teh ozkih dolinah čarobne lepote že vse od 7. stoletja (zagovorniki venetske teorije me bodo raztrgali, če preberejo ta stavek), od samega začetka, torej. Ko Pavel Diakon, langobardski zgodovinar na dvoru Karla Velikega, piše o »Slovanih na mejah Italije«, govori o njih. Stoletja dolgo so se ohranili na skrajnem zahodu slovenskega naselitvenega ozemlja. Ker so se že leta 1866 postali del Italije, skupaj z Benetkami in Furlanijo, so ves ta čas bili brez slovenskih šol; jezik so gojili le v domačem krogu in v cerkvi. Slovenski jezik so začeli ostreje preganjati v času fašizma, v obdobju hladne vojne jim ni bilo bolje: vsakdo, ki se je zavzemal za pravice slovenske manjšine, je bil označen za »jugoslovanskega iredentista«, »komunista«, »titoista«, vključno z duhovniki, ki so trmasto vztrajali pri domači besedi. O tem je mnogo napisano v knjigi Mračna leta Benečije, ki jo je napisal lokalni duhovnik in je izšla v italijanščini pred dobrim desetletjem.

Zadnja leta doživlja Benečija pravi »revival«. Kraji so sicer že močno opusteli zaradi množičnega izseljevanja, a tisti, ki so ostali, so začeli močneje negovati izročilo, ki je bilo konec osemdesetih let že na robu izginotja. Odprli so zasebne šole v slovenskem jeziku, postavili dvojezične table, obnovili živahno družbeno življenje.

Novo podobo je dobil tudi lokalni tisk v slovenščini. Včasih se je ukvarjal le z dogodki strogo verskega in lokalnega značaja, danes pa lahko Benečani v slovenščini berejo tudi o politiki, gospodarstvu, kulturi, perečih problemih sodobne družbe. Toda pri tem se je pojavila majhna težava, če lahko temu tako rečemo. Namreč: ker Beneški Slovenci niso imeli dostopa do slovenskih šol, niso imeli priložnosti, da bi se naučili knjižnega jezika. Zato so njihovi časopisi pisani v nekem zanimivi mešanici lokalnega narečja, slovenskega knjižnega jezika in italijanskih izrazov. Dokler v tej nenavadni latovščini beremo o krajevnem prazniku v Topolovem, birmi v Trčmunu ali zlati maši v Bardu, zveni to za bralca iz Slovenije sicer nekoliko neobičajno, vendar v okviru neke simpatične domačnosti. Stvar pa postane bizarna in- priznajmo si- nepopisno zabavna, ko v istem jeziku beremo o »resnih« temah.

Pred kratkim sem čisto slučajno zasurfal na spletno tega beneškega časopisa. Ko sem začel brati članek, sem bruhnil v smeh. Si predstavljate, da bi odprli televizijo in videli komentatorja v suknjiču in kravati, kako iz seje vlade poroča o strokovnih vprašanjih ekonomske reforme v čisti prekmurščini, ki jo občasno zabeli s popačenimi madžarskimi izrazi? Podoben vtis povzroči članek čedajskega Doma. Nedolžni naslov »Inovacija za preživetje Benečije« te ne pripravi na jezik, v katerem je članek napisan. Nekaj primerčkov:

»Sigurno je Sergio Cecotti narbuj poznan in narbuj pomemban furlanski politik. Že 7 liet je vidanski šindik; biu je tudi predsednik Furlanije-Julijske krajine, regjonalni ašešor za lokalne avtonomije in predsednik supščine avtonomij. Politično je prepričan furlanski avtonomist.

»Odkar je on na oblasti, je Vidan spremeniu podobo. Ratu je moderno in dinamično miesto, ki pa na skriva vič svoje identitete. Italijansko-furlanska dvojezičnost je postala popunama normalna rieč. Po poklicu je Cecotti svetovno poznan in priznan teoretični fizik. A je tudi vsestranski kulturnik. Celuo romane piše; po furlansko, sevieda! Tudi naspruotniki mu priznavajo, de je pametan in modar človek, dosledan v svojih idejah in neutrudljiv dielovac.
»Cecotti je prepričan, de se tiste centre za inovacijo da napraviti, naj po tehnični, naj po ekonomski plati. Lepuo bi bluo, če bi o tuolem razmislu tudi rektor videnske univerze Furio Honsell, ki se je v zadnjih lietah pokazu ku dobar parjatelj Benečanu.«

Najbolj zabavno je seveda, da članek govori o povsem resni in obenem povsem običajni temi: gre pač za politični portret. V Sloveniji smo vajeni na take članke, vsak dan jih lahko beremo. To, da bi lahko bili napisani v narečju, se nam zdi sijajna šala. In vendar se to v Benečiji dogaja, kar pomeni, da je njihov jezik živ, dinamičen – sledi sicer razvoju slovenske knjižne norme, vendar ne caplja za njo, temveč hodi ponosno vštric z njo.

Pred drugo svetovno vojno smo Slovenci že imeli podoben primer, ko je en del Slovencev zaradi določenih zgodovinskih okoliščin uporabljal drugačen knjižni jezik od večine: Prekmurci so vztrajali pri svojih posebnostih, izdajali so časopise, kjer so na naslovnicah ponosno razkazovali svoje ü- je in ö-je. Zdaj je podobno z Benečani. V brk ljubljanskim puristom in v veselje vsem ljubiteljem raznolikosti in pristnosti.