14 december 2005

Kje ste, pizde protestniške?

»pizda, -e, ž, vulg. 1. žensko spolovilo: pizda in kurec 2. ničvreden, slab človek: pizda si, če tega ne narediš / kot psovka: molči, ti pizda« (SSKJ)



Le malo stvari, ki jih preberem v dnevnem časopisju ali vidim na televiziji, imajo to moč, da me razjezijo. Tokrat so uspeli. Jezen sem.

Predsednik Irana, Mahmud Ahmadinedžan, je izjavil, da »je holokavst zgodovinski mit, ki so si ga izmislile Evropa in ZDA, da bi lahko na palestinskem ozemlju ustanovile Izrael.« Ta cvetka, ki je očitno nadaljevanje izjave izpred slabega meseca, da »je potrebno Izrael izbrisati iz obličja planeta«, me sama po sebi ni razjezila. Ahmadinedžan je islamski populist, ki pa se je že kot teheranski župan izdatno izkazal s precej neperzijsko navado, da svoje bombastične obljube le redko uresniči.
Prav tako me ni razjezil medel odziv Evropske unije, ki jo je fanatik iz Teherana tokrat poimensko vpletel v svoje blodnje. Kdaj pa je že kdo videl, da bi se Evropa potegnila za znamenite vrednote, na katerih domnevno sloni? Jaz sem svojo mero razburjenja požrl že ob sprejetju pogajanj s Turčijo, ko se je naša preljuba EU odpovedala celo temu, da Turki priznajo Ciper, članico te zveze! (Za Kurde ne bo itak nihče zmaknil riti, da o armenskem genocidu niti ne govorimo: »chi ha avuto ha avuto, chi ha dato ha dato, scurdammoce o' passato«, kot rečejo v Neaplju.)

Tudi dejstvo, da slovenski mediji o tem skoraj niso poročali, me ni razjezilo. Ne dvomim, da je mnogo takih, ki bi bili veseli, če bi se Ahmadinedžanove želje uresničile. Pri nas je antisemitizem vedno lepo uspeval in lepo uspeva še dandanašnji; pošteno je razdeljen med vse sloje prebivalstva, čeprav se zadnje čase politično seli vedno bolj na levo. (Dovolj je, da preberemo komentarje k temu članku). »Si els fills de puta volessin no veuriem mai el sol«, pravijo Katalonci.

Razjezilo me je nekaj drugega. Razjezil me je molk vseh naših poklicnih varuhov človekovih pravic, vseh naših psov čuvajev politične korektnosti. Jezen sem, besno sem jezen nad vsemi našimi alternativci in aktivisti in pacifisti in antiglobalisti in mirovniki in dobromislečimi ljudmi, ki se redno zbirajo pred tisto vilo na Prešernovi in protestirajo proti imperializmu, proti agresiji, proti kršenju človekovih pravic! So kdaj, ti mladci in ti gospodje, so kdaj dvignili svoje glasove proti mučenjem nedolžnih civilistov v iranskih zaporih, ali jih zanimajo le teroristi iz Guantanama?

In kje so danes, kje so zdaj naši pravičniki, ki tako budno pazijo na vsak Bushev spodrsljaj, da lahko dvignejo svoje pravičniške prste in svoje pravičniške glasove? Kje so naši moralistični novinarji, zunanjepolitični komentatorji v naših medijih, ki se vsak teden znova zgražajo nad Ameriko, in ki nad njenim militarizmom, ekspanzionizmom in ne vem še kakšnim izmom zavijajo oči tako vztrajno in tako močno, da se čudim, da jim še niso padle iz jamic? Ni jih. Molčijo. Kot so molčali, ko je Rusija trikrat zaporedoma pregazila vse meje človeškega dostojanstva v Čečeniji in v Dagestanu. Molčijo, kot so leta in leta molčali nad zločini Sadamovega režima, dokler ni njihovega pretanjenega čuta za pravičnost zbudila ameriška invazija na Irak, da so začeli na ljubljanske zidove pisati »Sadam, resist!«. Sramotnega napisa, ki ga mestni upravi (SD+LDS, mimogrede rečeno) po treh letih še ni uspelo odstraniti in ki tako nazorno priča o vsej neumnosti, sovraštvu, slepoti naše številne, usidrane in nadute »protestniške« srenje.

Že prejšnji mesec je iranski predsednik (mimogrede: se mogoče kdo zaveda, da se je lotil proizvodnje jedrskega orožja - tokrat to ni domislica Busha & co., »zaskrbljena je« - kako pogumno!- tudi Evropska komisija) grozil Izraelu, da ga bodo »izbrisali iz zemljevida sveta«, Jude pa »vrgli v morje«. Takrat so v podporo judovski državi demonstrirali v Milanu, v Parizu, Londonu, Berlinu, Amsterdamu. V Italiji se je demonstracij udeležila tako levica kot desnica. Prisoten je bil tudi predsednik Komunistične prenove, znan po svojih kritičnih stališčih do Izraela in samozvani prijatelj palestinskega ljudstva. Pri nas vse tiho je bilo…

Če svoje politično stališče oblikuješ okoli velikih besed, okoli »morale«, »nenasilja« itd., potem lahko ostaneš verodostojen samo na en način: enako obsojaš grožnje, ne glede, s katere strani prihajajo. S takimi ljudmi se lahko ne strinjamo, spoštovati pa moramo njihovo načelnost, njihovo etično trdnost.

Ostali pa so samo potuhnjene antiameriške pizde. Dixi et animam meam salvavi!

P.S. Naj živi demokratični Iran!

2 komentarja:

Trio Fantasticus pravi ...

Na žalost je res, da se določeni levičarski krogi v želji po pridobivanju političnih zavezništev oklepajo tudi takih reakcionarnih elementov kot so islamisti. Vse to v imenu antiimperializma. Verjetno tradicija frontovskega razmišljanja. Tu tudi t.i. desnica ni nedolžna.
Edina razlika je, da so desničarji že po definiciji pizde, levičarji pa to ne bi smeli biti. :))
Pravi levičar bo nasprotoval islamski republiki Iran, Sadamu in politiki ZDA.

Krakrarjev pravi ...

Tukajle se ne morem strinjati. Namen aktivistov ni v tem, da bi protestirali proti državi brez najmanjše politične moči. Mnenje iranskega predsednika je preveč osamljeno in, roko na srce, preveč noro, da bi mu bilo potrebno sploh oporekati. Tudi argument antisemitizma ne zdrži. Evropski antisemitizem in antisemitizem bližnjega vzhoda sta zgodovinsko heterogena.