Màrius Torres je neke vrste katalonski Srečko Kosovel. Umrl je mlad, star komaj 32 let. Dolga leta je bolehal za težko boleznijo, dokler ni leta 1942 umrl sredi najhujšega povojnega pomanjkanja. Njegove pesmi, odraz globokega osebnega trpljenja in hrepenenja, so v petdesetih letih prejšnjega stoletja zrasle v simbol trpljenja in hrepenenja celotnega katalonskega naroda, poraženega in zatiranega. Ena Torresovih najlepših pesmi je »Pesem za Mahalto«. In je tudi ena mojih najljubših poezij sploh. Govori o njegovi žalosti, ker se, bolan in na pragu smrti, ne more združiti s svojo ljubljeno. »Sva kot dve vzporedni reki«, piše.
Katalonski original in moj slovenski prevod, kot vedno:
PESEM ZA MAHALTO
Najini duši tečeta kot dve vzporedni reki.
Po isti poti greva, pod istimi oblaki.
Ne moreva približati najinih mirnih življenj:
med njima se razteza zemlja, polna cipres in palm.
V okljukih, med rumenimi lokvanji, med zelenim mirom,
čutim, kot bi mi sledil, tvoj nežni utrip.
In poslušam tvojo drhtečo in prijazno vodo,
od izvira do morja, našega starodavnega domovja.
/
CANÇÓ A MAHALTA
Corren les nostres ànimes com dos rius paral•lels.
Fem el mateix camí sota els mateixos cels.
No podem acostar les nostres vides calmes:
entre els dos hi ha una terra de xiprers i de palmes.
En els meandres grocs de lliris, verds de pau,
sento, com si em seguís, el teu batec suau.
I escolto la teva aigua tremolosa i amiga,
de la font a la mar, la nostra pàtria antiga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar