»Popunama normalna rieč«

Časnik Dom je nekaj posebnega. Izhaja v Čedadu in je namenjen prebivalcem Nadiških in Terskih dolin ter Rezije, ki so skupno bolj znane pod starodavnim imenom »Beneška Slovenija«.

Nekaj posebnega je, ker so nekaj posebnega ti kraji. Slovenci živijo v teh ozkih dolinah čarobne lepote že vse od 7. stoletja (zagovorniki venetske teorije me bodo raztrgali, če preberejo ta stavek), od samega začetka, torej. Ko Pavel Diakon, langobardski zgodovinar na dvoru Karla Velikega, piše o »Slovanih na mejah Italije«, govori o njih. Stoletja dolgo so se ohranili na skrajnem zahodu slovenskega naselitvenega ozemlja. Ker so se že leta 1866 postali del Italije, skupaj z Benetkami in Furlanijo, so ves ta čas bili brez slovenskih šol; jezik so gojili le v domačem krogu in v cerkvi. Slovenski jezik so začeli ostreje preganjati v času fašizma, v obdobju hladne vojne jim ni bilo bolje: vsakdo, ki se je zavzemal za pravice slovenske manjšine, je bil označen za »jugoslovanskega iredentista«, »komunista«, »titoista«, vključno z duhovniki, ki so trmasto vztrajali pri domači besedi. O tem je mnogo napisano v knjigi Mračna leta Benečije, ki jo je napisal lokalni duhovnik in je izšla v italijanščini pred dobrim desetletjem.

Zadnja leta doživlja Benečija pravi »revival«. Kraji so sicer že močno opusteli zaradi množičnega izseljevanja, a tisti, ki so ostali, so začeli močneje negovati izročilo, ki je bilo konec osemdesetih let že na robu izginotja. Odprli so zasebne šole v slovenskem jeziku, postavili dvojezične table, obnovili živahno družbeno življenje.

Novo podobo je dobil tudi lokalni tisk v slovenščini. Včasih se je ukvarjal le z dogodki strogo verskega in lokalnega značaja, danes pa lahko Benečani v slovenščini berejo tudi o politiki, gospodarstvu, kulturi, perečih problemih sodobne družbe. Toda pri tem se je pojavila majhna težava, če lahko temu tako rečemo. Namreč: ker Beneški Slovenci niso imeli dostopa do slovenskih šol, niso imeli priložnosti, da bi se naučili knjižnega jezika. Zato so njihovi časopisi pisani v nekem zanimivi mešanici lokalnega narečja, slovenskega knjižnega jezika in italijanskih izrazov. Dokler v tej nenavadni latovščini beremo o krajevnem prazniku v Topolovem, birmi v Trčmunu ali zlati maši v Bardu, zveni to za bralca iz Slovenije sicer nekoliko neobičajno, vendar v okviru neke simpatične domačnosti. Stvar pa postane bizarna in- priznajmo si- nepopisno zabavna, ko v istem jeziku beremo o »resnih« temah.

Pred kratkim sem čisto slučajno zasurfal na spletno tega beneškega časopisa. Ko sem začel brati članek, sem bruhnil v smeh. Si predstavljate, da bi odprli televizijo in videli komentatorja v suknjiču in kravati, kako iz seje vlade poroča o strokovnih vprašanjih ekonomske reforme v čisti prekmurščini, ki jo občasno zabeli s popačenimi madžarskimi izrazi? Podoben vtis povzroči članek čedajskega Doma. Nedolžni naslov »Inovacija za preživetje Benečije« te ne pripravi na jezik, v katerem je članek napisan. Nekaj primerčkov:

»Sigurno je Sergio Cecotti narbuj poznan in narbuj pomemban furlanski politik. Že 7 liet je vidanski šindik; biu je tudi predsednik Furlanije-Julijske krajine, regjonalni ašešor za lokalne avtonomije in predsednik supščine avtonomij. Politično je prepričan furlanski avtonomist.

»Odkar je on na oblasti, je Vidan spremeniu podobo. Ratu je moderno in dinamično miesto, ki pa na skriva vič svoje identitete. Italijansko-furlanska dvojezičnost je postala popunama normalna rieč. Po poklicu je Cecotti svetovno poznan in priznan teoretični fizik. A je tudi vsestranski kulturnik. Celuo romane piše; po furlansko, sevieda! Tudi naspruotniki mu priznavajo, de je pametan in modar človek, dosledan v svojih idejah in neutrudljiv dielovac.
»Cecotti je prepričan, de se tiste centre za inovacijo da napraviti, naj po tehnični, naj po ekonomski plati. Lepuo bi bluo, če bi o tuolem razmislu tudi rektor videnske univerze Furio Honsell, ki se je v zadnjih lietah pokazu ku dobar parjatelj Benečanu.«

Najbolj zabavno je seveda, da članek govori o povsem resni in obenem povsem običajni temi: gre pač za politični portret. V Sloveniji smo vajeni na take članke, vsak dan jih lahko beremo. To, da bi lahko bili napisani v narečju, se nam zdi sijajna šala. In vendar se to v Benečiji dogaja, kar pomeni, da je njihov jezik živ, dinamičen – sledi sicer razvoju slovenske knjižne norme, vendar ne caplja za njo, temveč hodi ponosno vštric z njo.

Pred drugo svetovno vojno smo Slovenci že imeli podoben primer, ko je en del Slovencev zaradi določenih zgodovinskih okoliščin uporabljal drugačen knjižni jezik od večine: Prekmurci so vztrajali pri svojih posebnostih, izdajali so časopise, kjer so na naslovnicah ponosno razkazovali svoje ü- je in ö-je. Zdaj je podobno z Benečani. V brk ljubljanskim puristom in v veselje vsem ljubiteljem raznolikosti in pristnosti.