Sedijo togi, tuji in utrujeni,
kakor da so pravkar stopili z vozil,
opravili neznansko dolgo dirko
in na njej pozabili, odkod prihajajo,
s kom tekmujejo in čemu
in kje so postavljeni cilji.
Oči se jim grabežljivo opotekajo,
v sebi nosijo neštete ovinke
in vrtoglavo ravno pot,
hitrost jih je vselej zanesla,
da so se naglo vzdignili v zrak
in se nevarno ločili od zemlje.
Ne morejo se več rešiti omame,
kajti kar naprej imajo težave
z nečim, kar jih strastno obdaja,
kakor da razen neizmernega obzorja
in njih samih ni ničesar drugega
na tem zapuščeno bogatem svetu.
Zgornjo poezijo je napisal Edvard Kocbek in ji dal naslov "Pred Figovcem". Če bi živel danes, bi jo verjetno poimenoval drugače, čeprav legendarni Figovec v Ljubljani še vedno stoji. Kateri lokal bi izbral za naslov? Bacchus, Maček, Cutty Sark?.... Ali pa morda ime kakšnega lokala v enem izmed neštetih nakupovalnih centrov sodobne Ljubljane, kamor te decembrske dni drejo množice ljudi in se po obredni daritvi Sveti Potrošnji "utrujeno, togo in tuje" usedejo nekam na rob, od koder nemo ali ob rahlo prismuknjenem čebljanju opazujejo nori ples sodobnih ritualov, ki v svoj vrtinec vedno bolj požirajo naše osebne edinstvenosti in svet, ki jih povezuje ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar