Zbogom, Oriana!

»Vi sono momenti, nella vita, in cui tacere diventa una colpa e parlare diventa un obbligo. Un dovere civile, una sfida morale, un imperativo categorico al quale non ci si può sottrarre.«

Oriana Fallaci, La rabbia e l'orgoglio

»The weight of this sad time we must obey; speak what we feel, not what we ought to say.«

William Shakespeare, King Lear

»Viviamo in un secolo di urlatori, in cui anche la crociata contro l'urlo non si può fare che urlando.«

Indro Montanelli

Kot je poročal italijanski dnevnik l'Unità, je pred skoraj natanko 24 urami v svojih rodnih Firencah v 77. letu starosti umrla italijanska novinarka in pisateljica Oriana Fallaci.

V širšem evropskem prostoru je bila Oriana znana zlasti, če ne izključno po svojih zadnjih knjigah, v katerih je na začetku napadala islamski fundamentalizem (in brezhrbtenično hinavščino evropske politkorektne intelektualne elite), na koncu pa islam kot tak. Kar je škoda. Oriana Fallaci je bila namreč več od poceni protimuslimanske pamfletistke. Mnogo več.

Začnimo pri koncu: njena zadnja dela, predvsem Moč razuma in Apokalipsa niso najboljše priče njene intelektualne vrline in osebne integritete. Tu nočem kritizirati Orianinega angažmaja zadnjih let iz znanega anemičnega »liberalnega« stališča: hočem reči samo in zgolj to, da so njena zgodnješa dela mnogo boljša. Vključno z Besom in ponosom (La rabbia e l'orgoglio), ki ga je napisala neposredno po dogodkih enajstega septembra 2001. Z njim je po dolgem desetletju prvič prekinila molk (»Io avevo scelto il silenzio«»Izbrala sem si bila molk.«: s temi besedami se začenja Bes in ponos) in z vso silo znova vstopila v javnost. A ne z namenom, da bi debatirala, da bi vstopila v intelektualni dialog, niti da bi ga sprožila. To je bil izliv; izliv jeze (rabbia pomeni prej »jeza« kot »bes«) in izliv ponosa. To je tudi sama priznavala. Svoj novi stil, tako drugačen od nekoliko melanholične pripovedi v Niente e così sia ali intimne izpovedi iz Lettera a un bambino mai nato, je odprto poimenovala invettiva. Zdaj sem pred dilemo, kako to besedo prevesti. Slovar mi nalaga, da jo prevedem kot »žalitev«, »psovanje«. Morda ima slovar prav; čisto gotovo ima prav, ampak ravno v tem je štos. V našem, nekoliko barbarskem, okolju se da njen specifični angažma prevesti kot način psovanja in žalitve; zdi se mi, da je za vsa mlajša kulturna okolja, kjer ni dolge tradicije intelektualnega občevanja, značilna neka neprijetna dvojnost: na eni strani strogo formalizirana in prislinjena pravila občevanja, na drugi pa popolna primitivnost. Kar manjka, je ravno tisti drugi pomen Orianine invettive, ki ni nič drugega kot način ogorčenosti omikanih ljudi. Invettiva izhaja iz latinske glagolske oblike invectus, ki pomeni »vstati, dvigniti se proti komu« (v moderni italijanščini inveire). Invektiva - beseda, ki jo SSKJ razlaga zgolj kot »žaljiv sestavek« - je dejansko starodavna retorična figura, v kateri se nenadoma in silovito obrnemo proti osebi (ali stvari), največkrat odsotni, s tonom ostrega očitanja ali obtoževanja. Tako kot Zolajev J'accuse ali znameniti Dantejev napad na Piso v Božanski komediji:

Ahi Pisa, vituperio de le genti
del bel paese là dove ’l sì suona,
poi che i vicini a te punir son lenti,
muovasi la Capraia e la Gorgona,
e faccian siepe ad Arno in su la foce,
sì ch’elli annieghi in te ogne persona!

(Inferno, XXXIII, 79-84)

Joj, Pisa, sramota vseh ljudi

lepe dežele, kjer sì odmeva,

ker te sosedje ne znajo kaznovati,

naj se premakneta Capraia in Gorgona

in zajezita Arno v izlivu v morje,

da utonejo v njem vsi tvoji meščani!

(moj skromni prevod)

Če Orianinega pisanja ne razumemo v tem kontekstu, kot navezavo na dolgo in plemenito retorično tradicijo, kjer ogorčenje diktira tempo peresu, potem obstaja nevarnost, da jo razmemo kot prostaški izbruh. Zato tudi pri Oriani velja isto kot pri Machiavelliju ali Nietzscheju: če jo kdo razume kot poziv k požiganju, pobijanju in fanatizmu, potem to priča o bralčevi in ne o avtoričini primitivnosti. Zlo je v očesu, ki vidi zlo, je nekje zapisal Nietzsche... Zase lahko rečem, da sem v Besu in ponosu (poleg nekaj osnovnih tez, s katerimi se nikakor ne strinjam, kar sem že omenil tudi na tem blogu) zaznal predvsem plemenitost duha in tisto značilno florentinsko jasnost; suho, ostro in preprosto.

Zame bo Oriana Fallaci vedno ostala izjemna ženska, ena tistih redkih Italijanov, ki izstopajo po svoji srčnosti in pogumu in ki v mojih očeh rešujejo ta - vsaj kar se tega tiče - ne ravno hvalevreden narod. O Italijanih imam podobno mnenje kot ga je imela Oriana; a poleg povprečne in prevladujoče Italije (te »Italije malih užitkov in malih prevar; prostaške, malenkostne, ozkosrčne, neumne, strahopetne; oportunistične, dvolične, zahrbtne Italije malih hijen, ki ne znajo ne zmagati ne sprejeti poraza; še vedno mussolinijevske Italije črnih in rdečih fašistov, ki te vedno znova spominjajo na grozno šalo Ennia Flaiana: “V Italiji se fašisti delijo v dve kategoriji: na fašiste in antifašiste.”«; La rabbia e l'orgoglio, str. 138-139) obstaja še neka druga Italija, pogumna in izjemna, Italija pokončnih, srčnih, neupogljivih, kritičnih in vedno nekoliko anarhičnih posameznikov (skoraj vseh iz Toskane ali Ligurije), ki rešujejo njeno dušo iz močvirja: Dante, Machiavelli, Michelangelo, Mazzini, Garibaldi, Piero Gobetti, Sandro Pertini, Italo Calvino, Indro Montanelli, Primo Levi, Fabrizio de André, Paolo Villaggio, Mario Monicelli; in v modernem času še najbolj Marco Travaglio. To je tista Italija, ki jo ljubim v dobrem in v slabem in katere predstavnica (v dobrem in v slabem) je bila Oriana Fallaci.

Kdo je bila Oriana Fallaci? Rodila se je v znamenju vodnarja leta 1929 v Firencah. Izhajala je iz stare in dobro stoječe meščanske družine, deloma kalvinističnega izvora. Oče Edoardo je bil pripadnik stare pred-fašistične Republikanske stranke. Stric Bruno Fallaci je bil znan novinar in dolgoletni urednik Il Corriere della sera. Glede svoje družine je Oriana kasneje zapisala:

Pred leti sem nekemu vselogu in pridigarju demokracije slučajno pripovedovala, kako sem skozi raziskave o svoji družini odkrila prekrasno stvar: tako po materini kot po očetovi strani nihče ni bil vpisan v Nacionalno fašistično stranko. (...) Tako sem mu zaupala, da me je - čeprav sem poznala zgodbe o očetu, ki so ga pretepli, o stricu, ki so ga klistirali, o dedu, ki so mu grozili - ta potrditev napolnila s ponosom. In veš, kaj mi je odgovoril vselog in pridigar demokracije? Odgovoril mi je: »Očitno so živeli na luni!« Nakar sem odvrnila: »Ne, dragi moj gospod. Živeli so na oddelku za prvo pomoč ali v zaporu. Se pravi v svoji vesti.«

Pri štirinajstih letih (sic!) se pridruži partizanom skupine Giustizia e libertà. Takoj po vojni se poda v novinarske vode. Sodeluje kot dopisnica in posebna poročevalka za tednik L'Europeo, kjer dela skupaj z največjimi imeni italijanskega novinarstva in kulture: Giorgio Bocca, Enzo Biagi, Indro Montanelli, Alberto Moravia, Ennio Flaiano, Carlo Bo, Achille Campanile. Leta 1956 izda svojo prvo knjigo: kritični potopis po ZDA. V šestdesetih letih začne kariero vojne dopisnice: poroča iz Vietnama, indijsko-pakistanske vojne, šestdnevne vojne. Leta 1968 jo hudo ranijo, ko poroča o spopadih med policijo in demonstranti v Ciudad de Mexico: nekaj ur po tem se zbudi v mrtvašnici, kamor so jo pripeljali s kupom trupel.

Leta 1969 izda svojo prvo uspešnico: Niente e così sia (Nič in tako bodi), poročilo o svojih izkušnjah iz vietnamske vojne. V uvodu napiše, da je njen namen »opisati, kaj pomeni vojna, za tiste, ki je ne poznajo.« Gre za krut, hladen, natančen in zelo stvaren opis »te nesmiselne in neumne vojne«.

Kasneje zaslovi po svojih intervijujih z znanimi osebnostmi, v katerih nikakor noče prevzeti vloge pasivnega posrednika njihovih mnenj: leta 1972 pripravi Kissingerja do priznanja, da je vojna v Vietnamu »nekoristna« (Kissinger bo kasneje izjavil, da je bil interviju s Fallacijevo »the single most disastrous conversation I have ever had with any member of the press«); jordanskemu kralju Huseinu mirno pove, da ga kot republikanka ne more naslavljati »vaše visočanstvo« (kar je pokojni hašemitski monarh, kot velik gospod, prav tako mirno sprejel); Homeiniju v obraz zabrusi, da je tiran (»vi, kot tiran...«), in si v njegovi navzočnosti sname obvezno ruto, s katero je bila pokrita; Mohamedu Aliju vrže v glavo mikrofon, ker je med intervijujem neprestano rigal.

Na začetku sedemdesetih let spozna Alexandrosa Panagoulisa, grškega emigranta, pesnika in junaka političnega boja proti režimu polkovnikov. Skupaj preživita štiri leta, a leta 1976 Panagoulis umre v atentatu (ki ga je po vsej verjetnosti naročila grška vojaška tajna služba). Oriana mu posveti knjigo Un uomo.

Leta 1975 izda knjigo Pismo nikoli rojenemu otroku, ki postane njena največja uspešnica in po oceni kritikov njena najboljše esejistično delo.

V osemdesetih letih napiše Insciallah, poročilo o vojni v Libanonu, s katero si prisluži sovraštvo vseh vpletenih strani. Preseli se v New York in se zavije v molk vse do leta 2001, ko se zopet oglasi z dolgim pismom bralcev v nek nemški časnik; prispevek kasneje razširi v knjigo Bes in ponos, prvo izmed treh, s katerimi nastopi proti islamskemu nasilju. Zadnjih deset let življenja se je spopadala z rakom, ki ga je imenovala l'alieno - tujec. Umrla je, kot rečeno, v rodnih Firencah, kjer bo danes tudi pokopana v strogo družinskem krogu. Zaključila se je še ena veličastna življenjska zgodba 20. stoletja. Upam, da bo čimdlje ohranjena v spominu. Vse drugo pa ni odvisno od človeške volje...

***

Na tem linku lahko preberete moj prevod enega njenih prvih javnih posegov po prekinitvi molka.

***

Oriana Fallaci je zapisala:

• Vedno sem ljubila življenje. Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, portpeti.

• Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.

• Ko se boš enkrat rodil, ne boš nikoli smel izgubiti poguma; niti, da trpiš, niti da umreš. Če nekdo umre, pomeni, da se je tudi rodil, da je izšel iz niča, in nič ni hujše od niča: najhuje je, če bi moral reči, da nikoli nisi obstajal. (Lettera a un bambino mai nato)

• Je bolje nič kot trpljenje? Jaz celo v trenutkih, ko jočem nad svojimi neuspehi, svojimi razočaranji, svojimi bolečinami, pridem vedno do zaključka, da je trpljenje vseeno bolje od niča. (Lettera a un bambino mai nato)

• Svoboda je prej dolžnost kot pravica.

• Pogum je sestavljen iz strahu. (Un uomo)

• Skoraj nič ne uniči človeškega dostojanstva tako kot vojna in še zlasti krivična vojna. (Niente e così sia)

• Jaz sem tukaj, da bi pokazala hinavščino sveta, ki se navdušuje nad kirurgom, ki nadomesti eno srce z drugim, in potem dovoljuje, da se na tisoče mladih bitij, ki imajo srce na mestu, pošlje v smrt kot klavno živino v imenu neke zastave. (Niente e così sia)

• Preteklost mi vzbuja radovednost bolj kot prihodnost in nikoli se ne bom utrudila ponavljati, da je prihodnost le hipoteza, domneva, se pravi neka ne-realnost. V najboljšem primeru upanje, ki ga skušamo utelesiti s pomočjo sanj in domišljije. Preteklost pa je gotovost, stvarnost, določena resničnost. Šola, mimo katere ni mogoče, saj kdor ne pozna preteklosti, ne more razumeti sedanjosti in na prihodnost ne moreš vplivati s sanjami in z domišljijo. In vsak predmet, ki se nam je ohranil iz preteklosti, je dragocen, ker nosi v sebi iluzijo večnosti. Ker predstavlja zmago nad Časom, ki razjeda in uničuje in ubija; je poraz Smrti. (La rabbia e l'orgoglio)

• Jaz sem Italijanka. Motijo se tisti bebčki, ki mislijo, da sem postala Američanka. Nikoli nisem zaprosila za ameriško državljanstvo. Kljub temu sem zelo navezana na Ameriko. Pogosto se prepiram z njo, marsikdaj jo okaram in mnogo stvari pri njej ne maram. Njene robatosti, njene ignorance, njenega manihejstva. In tudi neprestanega razkazovanja spolnosti in nasilja, pa njene zapravljivosti in razsipavanja z bogastvom. A vseeno sem globoko navezana nanjo. Amerika je zame ljubimec oziroma bolje rečeno mož, poln napak, ki mu bom vedno ostala zvesta. (Razen, če me prevara.) Rada imam tega ljubimca, tega svojega moža. Simpatičen mi je. Občudujem njegovo sposobnost, njegovo odločnost, njegov opimtizem, njegovo vero vase in v prihodnost. (La rabbia e l'orgoglio)

• Nekateri bi me radi prikazali kot krvoločnega fanatika, kot so bili tisti francoski revolucionarji, ki so šli celo tako daleč, da so sekali glave kipom Matere Božje in Jezusa in svetnikov. Ali enako krvoločni fanatiki boljševiške revolucije, ki so zažigali ikone in pobijali duhovnike in spreminjali cerkve v skladišča. Noben pošten človek ne more domnevati, da imajo moji nazori kaj skupnega s fanatizmom te vrste ljudi. Vso svoje življenje sem zastavila v boju za svobodo - tega mi ni treba več ponavljati - in svoboda vključuje tudi svobodo veroizpovedi. Toda boj za svobodo ne pomeni, da se moramo podrediti religiji, ki hoče uničiti druge religije. Ki hoče vsiliti svoj Mein Kampf celemu svetu. (pismo Margareti Talbot)