Po domače povedano: zajebali so nas. Evropska javnost je slišala, da so užaljeni, ker se Preroka ne sme prikazovati. In je to verjela. Toda: ali je res točno tako? Tega pa ni preveril nihče.
Že ko se je začela ta nesrečna zgodba okoli karikatur iz Jyllands-Posten, sem bil nekoliko skeptičen. V spominu sem imel, da sem v neki knjigi videl reprodukcijo miniature, ki je upodabljala Mohameda – zavitega v sveti ogenj, kot vedno – vendar brez zakritega obraza. Ampak najdi potem eno sliko v vsej tej zmedi. Ko se je debata (če jo smemo tako imenovati) razvnela, sem si mislil: no, če pravijo, da se Mohameda ne sme upodabljati, bodo že vedeli. Kdo ve, čigavo upodobitev sem jaz v resnici videl…
A glej: danes brskam po arhivih vsevednega strica Interneta za nek podatek, ki ga rabim pri diplomi, in na kaj ti naletim? Na spletno stran ljubiteljev figurativne umetnosti, na njej pa reprodukcije perzijskih, indijskih (mogulskih, se pravi islamskih) in turških miniatur, ki – upodabljajo Mohameda. Tudi (kot lahko vidite na zgornji sliki, ki predstavlja njegov spust v pekel) brez zakritega obličja. Navajam:
»The Qur'an prohibits the use of human and animal forms as part of Islamic religious art, and therefore, paintings which show people are not found in mosques. However, some "miniature paintings" (small paintings used to illustrate books) show "religious" art and include paintings of the Prophets. Generally, these are from Turkey, Persia, and India and even today are not acceptable in some other Muslim cultures.«
»How can some cultures paint humans and the Prophets themselves when Muhammad was so against idolatry?«
»These religious paintings are from late in the Middle Ages - more than 700 years after Muhammad lived - and from cultures that already had a tradition with paintings. At that time, Islam was not controlled from a central authority, but reflected different views from diverse cultures that had become Muslim. Paintings were even encouraged by the sultans of the Ottoman Turks, Safavid Persia, and Mughal India as part of the court art and separated from the mosques. The illustrated books (…) were commissioned by the rulers, and were not "public" art. These illustrated books were used to tell the Story of the Prophet Muhammad and other Prophets to people who did not speak Arabic.«
Mohameda torej SO upodabljali. In to še ni vse. Malo se pozanimam in kaže, da je stvar taka: Koran izrecno prepoveduje karkoli, kar bi lahko zapeljalo k malikovanju (kar niti ni tako neumna zapoved, če pomislimo na razsežnost katoliškega Marijinega kulta, ki marsikdaj že krepko smrdi po poganstvu), zato prepoveduje vsako upodabljanje živih bitij (z izjemo, kot kaže, rastlin) v religiozni umetnosti. Jasno je, da Mohamed spada v to kategorijo. Toda: izrecna prepoved upodabljanja Mohameda pa naj sploh ne bi izhajala iz Korana, temveč je nastala šele po Mohamedovi smrti, iz strahu, da se ne bi visoko spoštovanje do Preroka sprevrglo v malikovanje (že spet spomnimo na čaščenje svetnikov v katoliški veri). Torej naj bi neupodabljanje Mohameda sploh ne izhajalo iz neposredne Božje sankcije, temveč naj bi bila zgolj zgodnjeislamska fatwa! (Moram pa povedati, sem to izvedel iz vira, ki ga kljub verodostojnosti ne moremo vzeti za suho zlato. Zato bom glede tega še povprašal svojega osebnega strokovnjaka za islam, mladega muslimanskega prijatelja iz francoskega Besançona, ki bo prav gotovo rade volje potešil moje zanimanje.)
Ta primer jasno kaže, kako pomembno je poznavanje islamske vere in muslimanske kulturne tradicije. Tu se jaz jasno oddaljujem od Oriane Fallaci. Ne, ne smemo pristati na tezo, da je ves islam nekompaktibilen z vrednotami zahodne civilizacije. Res je sicer, da je islamizem (se pravi islam kot politična ideologija) v vzponu in da je njegova prevlada v muslimanskem svetu nedvomna. A kot ugotavlja Salman Rushdie, se največja nevarnost skriva prav v skušnjavi, da voditeljem »realno obstoječega islama«, kot jim pravi sam, prepustimo izključno interpretacijo islamske vere. Tukaj je Rushdijevo mnenje zelo zanimivo, saj pravi dve stvari: NE, »realno obstoječega islama« ni mogoče reformirati, proti njemu se je potrebno boriti, ker predstavlja popolno negacijo človeške svobode. Vendar, dodaja, prav zaradi tega mu ne smemo prepustiti ekskluzivne pravice, da prosto mešetari s Koranom, s Prerokom, z vero, za svoje taktične koristi. Kajti muslimani niso le ajatole, ki so nad izdale fatwo nad Rushdijem, musliman je tudi sam Rushdie; musliman je bil njegov kordovski soimenjak Ibn Rushd (Averroës), ki je že v 12. stoletju zagovarjal tezo, da Korana ne smemo interpretirati dobesedno, kadar se izkaže, da je v nasprotju z zahtevami razuma; muslimani so bili damaščanski in bagdadski učenjaki, ki so v času zadrtega krščanskega fanatizma s prevodi Evropi reševali spise njenih poganskih utemeljiteljev, Aristotela, Platona, Arhimeda.
Prav iz zgornjega primera glede Mohamedovih upodobitev se jasno pokaže, kako sodobni, moderni, množični in ideološki islamizem nima prav nobene zveze z zaščito »kulturnih vrednot« ali »civilizacijskih značilnosti« muslimanskih družb. V državah kot so Iran, Pakistan, Indija, Indonezija, Malezija, tradicionalne kulture nikakor ne moremo zreducirati le na islamsko izročilo; to bi bilo enako, kot bi iz tradicije evropske kulture hoteli izločiti grške filozofe, keltske mite in rimsko pravo. Vendar so v teh državah velikanske družbene spremembe (to je tisti znameniti kapitalizem, »ki ruši vse, kar je starega in trdnega«) spodjedle to tradicionalno kulturo in edina avtoriteta, ki je ostala sredi te splošne množične puščobe, ki jo tako dobro poznamo iz evropske zgodovine, je surovi glas frustriranih imamov in njihova prostaška, nekulturna, simplicistična interpretacija islama.
Že ko se je začela ta nesrečna zgodba okoli karikatur iz Jyllands-Posten, sem bil nekoliko skeptičen. V spominu sem imel, da sem v neki knjigi videl reprodukcijo miniature, ki je upodabljala Mohameda – zavitega v sveti ogenj, kot vedno – vendar brez zakritega obraza. Ampak najdi potem eno sliko v vsej tej zmedi. Ko se je debata (če jo smemo tako imenovati) razvnela, sem si mislil: no, če pravijo, da se Mohameda ne sme upodabljati, bodo že vedeli. Kdo ve, čigavo upodobitev sem jaz v resnici videl…
A glej: danes brskam po arhivih vsevednega strica Interneta za nek podatek, ki ga rabim pri diplomi, in na kaj ti naletim? Na spletno stran ljubiteljev figurativne umetnosti, na njej pa reprodukcije perzijskih, indijskih (mogulskih, se pravi islamskih) in turških miniatur, ki – upodabljajo Mohameda. Tudi (kot lahko vidite na zgornji sliki, ki predstavlja njegov spust v pekel) brez zakritega obličja. Navajam:
»The Qur'an prohibits the use of human and animal forms as part of Islamic religious art, and therefore, paintings which show people are not found in mosques. However, some "miniature paintings" (small paintings used to illustrate books) show "religious" art and include paintings of the Prophets. Generally, these are from Turkey, Persia, and India and even today are not acceptable in some other Muslim cultures.«
»How can some cultures paint humans and the Prophets themselves when Muhammad was so against idolatry?«
»These religious paintings are from late in the Middle Ages - more than 700 years after Muhammad lived - and from cultures that already had a tradition with paintings. At that time, Islam was not controlled from a central authority, but reflected different views from diverse cultures that had become Muslim. Paintings were even encouraged by the sultans of the Ottoman Turks, Safavid Persia, and Mughal India as part of the court art and separated from the mosques. The illustrated books (…) were commissioned by the rulers, and were not "public" art. These illustrated books were used to tell the Story of the Prophet Muhammad and other Prophets to people who did not speak Arabic.«
Mohameda torej SO upodabljali. In to še ni vse. Malo se pozanimam in kaže, da je stvar taka: Koran izrecno prepoveduje karkoli, kar bi lahko zapeljalo k malikovanju (kar niti ni tako neumna zapoved, če pomislimo na razsežnost katoliškega Marijinega kulta, ki marsikdaj že krepko smrdi po poganstvu), zato prepoveduje vsako upodabljanje živih bitij (z izjemo, kot kaže, rastlin) v religiozni umetnosti. Jasno je, da Mohamed spada v to kategorijo. Toda: izrecna prepoved upodabljanja Mohameda pa naj sploh ne bi izhajala iz Korana, temveč je nastala šele po Mohamedovi smrti, iz strahu, da se ne bi visoko spoštovanje do Preroka sprevrglo v malikovanje (že spet spomnimo na čaščenje svetnikov v katoliški veri). Torej naj bi neupodabljanje Mohameda sploh ne izhajalo iz neposredne Božje sankcije, temveč naj bi bila zgolj zgodnjeislamska fatwa! (Moram pa povedati, sem to izvedel iz vira, ki ga kljub verodostojnosti ne moremo vzeti za suho zlato. Zato bom glede tega še povprašal svojega osebnega strokovnjaka za islam, mladega muslimanskega prijatelja iz francoskega Besançona, ki bo prav gotovo rade volje potešil moje zanimanje.)
Ta primer jasno kaže, kako pomembno je poznavanje islamske vere in muslimanske kulturne tradicije. Tu se jaz jasno oddaljujem od Oriane Fallaci. Ne, ne smemo pristati na tezo, da je ves islam nekompaktibilen z vrednotami zahodne civilizacije. Res je sicer, da je islamizem (se pravi islam kot politična ideologija) v vzponu in da je njegova prevlada v muslimanskem svetu nedvomna. A kot ugotavlja Salman Rushdie, se največja nevarnost skriva prav v skušnjavi, da voditeljem »realno obstoječega islama«, kot jim pravi sam, prepustimo izključno interpretacijo islamske vere. Tukaj je Rushdijevo mnenje zelo zanimivo, saj pravi dve stvari: NE, »realno obstoječega islama« ni mogoče reformirati, proti njemu se je potrebno boriti, ker predstavlja popolno negacijo človeške svobode. Vendar, dodaja, prav zaradi tega mu ne smemo prepustiti ekskluzivne pravice, da prosto mešetari s Koranom, s Prerokom, z vero, za svoje taktične koristi. Kajti muslimani niso le ajatole, ki so nad izdale fatwo nad Rushdijem, musliman je tudi sam Rushdie; musliman je bil njegov kordovski soimenjak Ibn Rushd (Averroës), ki je že v 12. stoletju zagovarjal tezo, da Korana ne smemo interpretirati dobesedno, kadar se izkaže, da je v nasprotju z zahtevami razuma; muslimani so bili damaščanski in bagdadski učenjaki, ki so v času zadrtega krščanskega fanatizma s prevodi Evropi reševali spise njenih poganskih utemeljiteljev, Aristotela, Platona, Arhimeda.
Prav iz zgornjega primera glede Mohamedovih upodobitev se jasno pokaže, kako sodobni, moderni, množični in ideološki islamizem nima prav nobene zveze z zaščito »kulturnih vrednot« ali »civilizacijskih značilnosti« muslimanskih družb. V državah kot so Iran, Pakistan, Indija, Indonezija, Malezija, tradicionalne kulture nikakor ne moremo zreducirati le na islamsko izročilo; to bi bilo enako, kot bi iz tradicije evropske kulture hoteli izločiti grške filozofe, keltske mite in rimsko pravo. Vendar so v teh državah velikanske družbene spremembe (to je tisti znameniti kapitalizem, »ki ruši vse, kar je starega in trdnega«) spodjedle to tradicionalno kulturo in edina avtoriteta, ki je ostala sredi te splošne množične puščobe, ki jo tako dobro poznamo iz evropske zgodovine, je surovi glas frustriranih imamov in njihova prostaška, nekulturna, simplicistična interpretacija islama.
Ni komentarjev:
Objavite komentar