Karikatura iz France Soir: "Ne razburjaj se, Mohamed, saj so nas že vse tako karikirali."
Enkrat toliko sem v polemiki med novinarskim svetom in svetom politike popolnoma na strani novinarjev. Urednik dnevnika France Soir, ki se je pridružil solidarnostni akciji z danskim Jillander Posten:
"Uredniku so predložili nekaj karikatur. Nobena ni imela namena, da bi bila rasistična, ksenofobna ali da bi žalila verska čustva. Nekatere so bile smešne, druge manj. Urednik se je po svoji presoji odločil za objavo. (...) Pri vsem tem gre prav za vprašanje novinarske svobode in za nič drugega: ali ima časnik v sekularni državi pravico, da objavi karikature božanstev ali je nima. Mi mislimo, da jo ima. In pri tem ne moremo in ne smemo popustiti."
Vsa čast, monsieur l'éditeur, zadeli ste žebljico na glavico! Vsa afera (ki bi bila smešna, če ne bi bila tragična) je že zdavnaj presegla domnevno žaljivost teh objav, če je sploh kdaj šlo za to. Vprašanje zdaj je, kako lahko Evropejci dovolimo, da nam javno mnenje (če lahko to "wilde exuberance of a swinish mob"- kot bi rekel veliki Edmund Burke- sploh imenujemo s tem imenom), muslimanskih dežel diktira, kaj smemo in česa ne smemo objavljati v svojih časopisih. Kot dobri Evropejci bi se morali temu umirjeno, argumentirano, vendar odločno upreti. To da "razumemo bes muslimanskih množic" nam ne sme preprečiti, da zavrnemo njegove argumente. Kajti v nasprotnem primeru bi zavrgli vso našo tradicijo svobode, do katere se nismo lahko dokopali. Tega pa ne moremo in ne smemo storiti.
Zato smo danes vsi svobodni ljudje državljani Kraljevine Danske.
Pa še nekaj, kar priča predvsem o moji neumnosti, naivnosti in neskončni veri v poštenost ljudi. Ko sem prvič slišal za to "afero", sem bil PREPRIČAN, da smo končno prišli do točke, ko se bo lahko večina poštenih konservativcev in levičarjev združila okoli iste stvari. Neskončno sem bil razočaran, ko sem videl, koliko levičarjev je pristalo na tezo politične elite, češ da se je potrebno opravičiti in karikature umakniti. To ima v mojem besednjaku eno samo ime: nizkotna strahopetnost. Intelektualna poštenost pa sedi pred vrati in se bridko joče.
Dixi et animam meam salvavi.
Enkrat toliko sem v polemiki med novinarskim svetom in svetom politike popolnoma na strani novinarjev. Urednik dnevnika France Soir, ki se je pridružil solidarnostni akciji z danskim Jillander Posten:
"Uredniku so predložili nekaj karikatur. Nobena ni imela namena, da bi bila rasistična, ksenofobna ali da bi žalila verska čustva. Nekatere so bile smešne, druge manj. Urednik se je po svoji presoji odločil za objavo. (...) Pri vsem tem gre prav za vprašanje novinarske svobode in za nič drugega: ali ima časnik v sekularni državi pravico, da objavi karikature božanstev ali je nima. Mi mislimo, da jo ima. In pri tem ne moremo in ne smemo popustiti."
Vsa čast, monsieur l'éditeur, zadeli ste žebljico na glavico! Vsa afera (ki bi bila smešna, če ne bi bila tragična) je že zdavnaj presegla domnevno žaljivost teh objav, če je sploh kdaj šlo za to. Vprašanje zdaj je, kako lahko Evropejci dovolimo, da nam javno mnenje (če lahko to "wilde exuberance of a swinish mob"- kot bi rekel veliki Edmund Burke- sploh imenujemo s tem imenom), muslimanskih dežel diktira, kaj smemo in česa ne smemo objavljati v svojih časopisih. Kot dobri Evropejci bi se morali temu umirjeno, argumentirano, vendar odločno upreti. To da "razumemo bes muslimanskih množic" nam ne sme preprečiti, da zavrnemo njegove argumente. Kajti v nasprotnem primeru bi zavrgli vso našo tradicijo svobode, do katere se nismo lahko dokopali. Tega pa ne moremo in ne smemo storiti.
Zato smo danes vsi svobodni ljudje državljani Kraljevine Danske.
Pa še nekaj, kar priča predvsem o moji neumnosti, naivnosti in neskončni veri v poštenost ljudi. Ko sem prvič slišal za to "afero", sem bil PREPRIČAN, da smo končno prišli do točke, ko se bo lahko večina poštenih konservativcev in levičarjev združila okoli iste stvari. Neskončno sem bil razočaran, ko sem videl, koliko levičarjev je pristalo na tezo politične elite, češ da se je potrebno opravičiti in karikature umakniti. To ima v mojem besednjaku eno samo ime: nizkotna strahopetnost. Intelektualna poštenost pa sedi pred vrati in se bridko joče.
Dixi et animam meam salvavi.
24 komentarjev:
Sicer pa sem mnenja, de je potrebno omogočiti gradnjo džamije v Ljubljani.
Tudi jaz sem na strani novinarjev. Kako daleč gredo lahko muslimani z vsiljevanjem svojega mnenja v tem primeru? (Ne trdim, da vedno vsiljujejo svoje mnenje...)
LP
Najbolj grozno pri odzivih s strani ogorčenih muslimanskih je to, da enačijo časnik=družba=država. Saj je danski premier, predsednik ali zunanji minister (žal se ne spomnim) lepo povedal, da on nima vpliva na to, kaj pišejo mediji. Kot da časnike pišejo veleposlaniki, ki jih sedaj izganjajo.
Strašljivo...
Hehe, sem vedel, da te blogovski instinkt ne bo zapustil ;)
Sicer pa še kar vztrajam na svojem mnenju. Šopirjenje medijev, češ, poglejte, lahko lepimo karikature politično nemočne skupine, je čista masturbacija. Edino, kar postavljajo na kocko, so življenja Evopejcev v Palestini. Zares ne vem, kdo je v tem primeru nizkotni strahopetec.
Pa še nekaj. Dosti karikatur je enačilo Islam s terorizmom. In sam dobro veš, da se s tem sporočilom - če bi bilo izrečeno v pisni obliki - nikakor ne bi strinjal. Zakaj se potemtakem strinjaš s temi karikaturami? Odgovor je preprost: ker vidiš v njih manifestacijo svobode medijev. A svoboda medijev je, vsaj po mojem mnenju, bistveno vezana na resnico. Svoboda medijev ne pomeni pravice do proizvodnje iluzije in simulakra, saj svobodno novinarstvo, preprosto povedano, odkriva resnico, ki se skriva za iluzijo in podobo - ideolologijo, če hočeš. Pri teh karikaturah pa gre prav za proizvajanje tega lažnega simulakra. In do simulakra (in sam veš, da je podoba Boga po vseh teologijah razen pravoslavne simulaker par excellence) intelektualna poštenost NIKDAR ne more čutiti zavezanosti.
Krakarjev,
*A svoboda medijev je, vsaj po mojem mnenju, bistveno vezana na resnico*
Pa ne, da ti verjameš, da je komerkoli na tem svetu dana absolutna Resnica? Če je temu tako, jo moramo vsi sprejeti. Toda kdo jo ima? Muslimani? Mi?
Vidiš, da je zelo težko presojati, kaj bi naj ta resnica bila. Zato pa dopuščamo znotraj nekih okvirov, da se ljudje svobodno izražajo.
Življenj Evropejcev v Palestini ne ogrožajo novinarji, pač pa tisti, ki jih hočejo ubiti. Ne morem pristati na takšno zamenjavo žrtev in storilcev. Kriv je tisti, ki ubije. Če temu ne bi bilo tako, bi se lahko vsak morilec ali posiljevalec izmuznil roki pravice s tem, da bi trdil, da je imel slabo otroštvo in da je v njegovih starši krivda za njegova kasnejša dejanja.
Pri teh karikaturah je pa tako, da je šele reakcija širših množic v muslimanskem svetu povzročila ta odziv novinarjev po svetu. Nihče več ne bi objavljal teh karikatur, če ne bi nekateri (na žalost je tako, da so med njimi celo verski voditelji in ne samo navadna drhal) grozili z smrtjo in ne vem kakšnimi posledicami. Zdaj je pač nemogoče z evropske strani karkoli storiti. Originalni tvorec karikature se je opravičil, danski premier se v imenu nekega časopisa opravičiti ne more, novinarji pa bodo zdaj branili svojo stvar do konca, ker jim drugega ne preostane.
Jin, novinarska resnica ni enaka metafizični ali teološki resnici. Pri novinarstvu ne gre za to, da bi se dokopali do Absolutne resnice, temveč za bolj skromen projekt (ki pa vsekakor ne zaostaja po svoji pomembnosti) razkritja bolj "lokalnih" resnic. Recimo, predstavljaj si, da bi se skorumpiran politik, ki so ga razkrinkali novinarji, zgovarjal na relativnost resnice in neobstoj "absolutne" resnice. To bi bilo precej absurdno. Svoboda tiska ima čisto določen pomen, in ta pomen je dolžnost nepristranskega poročanja, ki ga ne sme nadzorovati nobena interesna skupina. Resnica v novinarstvu pomeni neodvisnost novinarja in njegovo nepogojenost s to ali ono politiko. Skratka, novinar je svoboden le v kolikor poskuša razkriti resnico in nič drugega. Novica, ki jo proizvede, ne meri na nič drugega kot na razkritje resnice - torej, ne meri na prepričevanje svojega prejemnika. Če pa se v imenu svobode tiska časti objavljanje karikature, pa žal ne gre za novinarsko svobodo, saj pač ne gre za zvestobo resnici.
Če strnem svojo poanto: gre za to, da novinarsko svobodo ne moremo razumeti drugače kot skozi pojem resnice. Novinarska svoboda, ki ne sledi resnici, ima čisto določeno mesto v naši družbi: reče se mu rumeni tisk. Gre za tisto novinarstvo, ki svobodo tiska razume kot svobodo do simulakra in iluzije. Po popolnoma isti argumentaciji, kot jo uporabljajo zagovorniki objave karikatur, posegajo tudi zagovorniki tablodiov: ker je medijska svoboda neomejena, lahko objavi vse, kar želi. To pa je popolna neumnost in izraz globokega nerazumevanja termina "svoboda tiska".
No, pa bodimo konkretni. A ni resnica, da so Mohamedove čete v začetni fazi širjenja islama napadale karavane in so s tem proti Meki očitno zganjale terorizem, ko so jo hotele odrezati od svetovne trgovine? V čem je torej težava karikature? Je ta karikatura potemtakem laž, tudi, če nekateri (pa ne muslimanski) zgodovinarji trdijo, da je Mohamed pač uporabljal tudi nasilje?
Pa pri tem ne mislim, da je tisti, ki je delal karikaturo, za te stvari vedel. Torej pri vsej stvar ne gre za 'izmišljevanje', pač pa za zabavni prikaz globje resnice.
Podobno bi bilo, če bi kdo naredil karikaturo Jezusa, kako v peklu muči grešnika z razžarjenim kolom. Tudi to ne bi bilo izmišljevanje, ker se da takšne stvari sklepati iz SP.
Vendar seveda, v tem primeru ne gre za te stvari. Pa je vseeno potrebno tudi to omeniti.
Terorizem je kategorija poznega dvajsetega stoletja. Pred njim ni obstajala, saj lahko obstaja samo v konjukciji z množičnimi občili, kot obstajajo danes. Nismo Američani, ki se v šolah učijo, da so bili vsi "hudobni fantje" v zgodovini človeštva "teroristi". Na srečo imamo normalen pouk zgodovine.
In pa itak, četudi bi Islam bil po sebi terorističen: ni v domeni novinarstva, da razkriva zgodovinske resnice. To je delo zgodovinopisja. Naj le-to poskuša najti odgovor na vprašanje, če je Islam po sebi "agresiven" ali pač ne, novinarstvo pa s temi vprašanji nima nobenega opravka. Novinar ni nekdo, ki bi šel v knjižnjice brat prve zapise o mohamedanski veri. To bo počel zgodovinar (tukaj ti priporočam izjemno knjigo Tomaža Mastnaka, v kateri lepo pokaže na odnos Evrope do Islama, ondos, ki traja še dandanes. Beri tudi Alaina Grosricharda, "Struktura seraja").
Mastnakovo knjigo sem celo prebral. One druge pač ne. Vendar, vrnimo se nazaj k oznaki terorist. Dobro, ni potrebno uporabiti te besede, saj niti ni relevantna v tem primeru. Na karikaturi ima Mohamed bombo na glavi in na eni drugi je oborožen z noži. Torej nasilje. V tem pač je nekaj resnice in tega ne gre zanikati.
Slovenci seveda nimamo normalnega pouka zgodovine, to bi že lahko vedel. Nič kaj drugačni nismo, ko se gre za manipulacije, kot Američani.
Novinarji imajo pravico brskati tudi po zgodovini. Le kako drugače naj pojasnijo trenutne dogodke, če se jim niti sanja ne, zakaj do takšnih dogodkov sploh prihaja? Saj bralci vendar od njih pričakujejo, da jim svet pojasnjujejo. Ali ti misliš, da se morajo novinarji odreči komentiranja in novice predstaviti nepristransko, brez da bi poskušali osvetljevati probleme? In če ne pogeldajo v zgodovino dogodka, imajo potem sploh možnost kar koli pametnega reči?
Nisem impliciral, da je imel tisti, ki je narisal karikaturo, to v mislih, pač pa, da je v tem neka globja resnica. Nič drugega.
Ker pa to ni forum, temveč blog, se bom nadaljni debati tukaj odrekel. Bom pa odprl temo na forumu, ki ga oba poznava in lahko tam dalje debatirava
Če novinarji brskajo po zgodovini, se morajo sklicevati na zgodovinopisje. Novinar ne more preprosto reči: "v 15. stoletju se je zgodilo nekaj slabih stvari za ta in ta narod," temveč: "kot pravi profesor ta in ta, se je v 15. stoletju zgodilo nekaj slabih stvari". Ni v njegovi pristojnosti, da komentira zgodovino. Seveda ne. In mimogrede, razumevanje današnjega islamskega terorizma nima nobene veze s poznavanjem denimo Mohamedovega življenja ali zgodnjega razvoja islamske religije. Če hočemo vedeti, katera ideologija stoji za napadom na enajsti september, nam ni potrebno vedeti imen dveh mest, med katerimi se je sprehodil Mohamed. Če pa je res tako absolutno nujno, da se navede širše zgodovinsko ozadje, pa se, kot rečeno, novinar zateče k zgodovinski avtoriteti.
Sicer pa seveda ne mislim, da se novinarji morajo odreči komentiranju. Napisal sem, da mora novinar vselej meriti na resnico in ne na prepričevanje svojih naslovnikov. To pa še ne pomeni, da se mora odreči komentarju. Pomeni samo to, da morebitni komentar ne sme biti tvorjen z namenom, da svoje bralce prepriča v pravilnost neke politike. Meriti mora na stvar samo in ne na mnenje bralcev.
Ne strinjam se in mislim, da bi moral umakniti slike, ki kazejo podobo Mohameda.
Razlog je v tem, da ima tudi svoboda govora, kot vsaka druga clovekova pravica, mejo, ko trci ob drugo pravico, ob drugega posameznika.
Dejstvo je, da s tem, ko objavljas podobo islamskega preroka, ne dosegas popolnoma nobene koristi zase, delas pa moralno skodo (naklepno!) doloceni kategoriji ljudi. S svojim pocetjem zalis verska custva milijarde ljudi in to pocnes samo zato, ker to zmores in ker imas to pravico. Temu se rece zloraba pravice in je znacilno ravno za tiste, ki so bili najbolj ucinkoviti v krsenju clovekovih pravic in ne za tiste, ki se borijo za pravice. Ker kdor spostuje clovekove pravice ve, da jih imajo vsi in da je treba pazljivo ivrsevati svoje pravice.
Ne nasprotujem objavi slik iz razloga, da se bojim povracila muslimanov, ker se mi povracilo zdi neokusno in zlocinsko. Nasprotujem le iz zgoraj navedenega razloga. Vem pa, da se bo islamski svet tezko otresel slabega vtisa, ki ga puscajo spet ta nova dejanja ekstremistov. Opravicilo libanonske vlade Danski je korak v pravo smer, a ne vem, ce bo dovolj.
Tu quoque, Simone!
Ker si naslovil komentar v drugi osebi ednine, bom v prvi osebi ednine tudi odgovoril. Pri tem mislim le nase in na svoji objavi.
Obe karikaturi se mi zdita smešni. Poleg tega, da sta zabavni, dobro zadaneta bistvo nekega vprašanja. Nista bili ne narisani (to si upam trditi) in ne objavljeni (to zagotovo trdim) z namenom, da bi kogarkoli žalili (sam kot pravnik boš vedel, kako pomembno je to dejstvo).
Kajti tukaj je zame osnovno vprašanje: kakšno odgovornost imamo pri objavljanju podob (sensu latu) tukaj, v Evropi, do vrednostnih standardov, ki veljajo na Bližnjem Vzhodu. Moje mnenje, je, da zelo majhno, če sploh kakšno. In tu moram žal vztrajati. Ker sumim, da se ne boš strinjal s to mojo temeljno postavko, ne bom niti nadaljeval za argumentacijo v to smer.
Bi pa omenil nekaj drugega: namreč, četudi si nasprotnega mnenja (da imamo tu v Evropi, pri NAČINU artikulacije mnenj, ki so nesporno legitimna, odgovornost nasproti vrednostnim standardom, ki veljajo v nesekulariziranih muslimanskih okoljih), pa bi v skladu z vrednostnimi standardi, ki veljajo v tvoji lastni kulturi, MORAL zagovarjati svobodno pravico nekoga, da ta način artikulacije uporablja brez posledic za njegovo osebno varnost.
To je bistvo mojega očitka v zadnjem delu bloga (na katerega se nanaša tudi uvodni vzklik v tem komentarju).
Zdaj pa še vprašanje zate: kaj pa "afera Rushdie"? Ker gre namreč za skoraj identično zadevo. Na kateri strani bi (si) bil pri tem. (To je na nek način še bolj vprašanje za Krakrarjeva.)
Luka: Rushdia še nisem imel priložnost brati, tako da žal ne morem izprve roke presoditi, če je bila Homeinijeva fatva vsaj deloma upravičena. Vsekakor pa ne podpiram njegove obsodbe, seveda ne. Upam, da ne misliš, da podpiram nasilna dejanja, s katerimi so nekateri ljudje pospremili svoje ogorčenje nad karikaturami. Popolnoma razumljivo se mi zdi nasprotovanje žaljenju Islama (in to nasprotovanje popolnoma podpiram), a nasilna reakcija vzame karikature še resneje, kot tisti Evropejci, ki so v njih videli odraz svobode tiska.
Moja ocena: Satanske stihe je mogoče zelo, zelo enostavno interpretirati kot žaljenje Preroka (bolj kot samega islama). Vsekakor bolj kot eno ušivo slikico z bombo na glavi (by the way, kako so sploh ugotovili, da naj bi to bil Mohamed, če pa niso nikoli videli njegove upodobitve? Jaz nisem videl nobenih didaskalij). Torej?
P.S Vsekakor nisem "tisti Evropejec, ki je v njih videl odraz svobode." Odraz ničesar, ne humorja, niti pretirano slabega okusa (kot rad reče znani italijanski kritik: "Neanche pessimo, solo mediocre"; " Niti zelo slabo ne, zgolj povprečno"). Vidim, da me na tej točki enostavno nočeš razumeti.
Najprej te moram razocarat, ker ceprav sem/bom pravnik, ne znam latinsko in mi bo na neki tocki treba zacet malo prevajat vse tvoje vzklike! *smeh*
Najprej o vrednotah Bliznjega vzhoda, potem pa se o Rushdieju. Ceprav se z vsemi stirimi borim proti zahodocentrizmu (a obstaja kaksna lepsa beseda za to?) priznam, da imajo obmocja, kjer ima islam velik vpliv na nacin vladanja, ponavadi precejsnje tezave z razumevanjem in zagotavljanjem osnovnih clovekovih pravic, tudi tistih, ki so nedvomno znacilne za vse kulture. Objavi sliko zanicevane zenske iz Savdske Arabije, ali pa sliko obesenega opozicijskega vodje iz Irana, pa napisi spodaj, da je to narobe in podprl te bom. Obljubim. Prepoved upodabljanja boga in prerokov v islamu nima nikakrsne zveze s stanjem clovekovih pravic. Karikature Mohameda zavoljo testiranja in razkazovanja svoje domnevno neomejene (ce pa ze omejene, pa sigurno ne omejene s pravicami tistih zaplankanih kamelarjev, kot bi rekel marsikdo - ne pravim, da ti) pa k temu ne pripomorejo nic, kvecjemu poglabljajo prepad med nami in njimi. Gre le za zlorabo pravice, brez upravicenega cilja na strani tistih, ki to pocnejo.
Ko je Salman Rushdie napisal 'Satanic Verses', pa ni zlorabljal svoje pravic. Razlika je v tem, da je on s svobodo govora varoval in razvijal upravicen interes, interes umetnosti. Ni uporabil mnozicnih medijev za direkten napad na islam samo zato, ker je islam. Podobno kot takrat, ko so slavni Strelnikoff ubogi Mariji podtaknili podgano v narocje. Umetnost je lahko obupna, grda, vseeno pa ima vsaj neko vrednost, ki je splosno podjebavanje (cenzuriraj, ce hoces) nima. Rushdijev namen ni bil uzaliti muslimanov, namen Jyllands Posten pa je bil (deklarirano) ravno tak.
Okej, res je, da ti nisi objavil karikature, kjer ima Mohamed bombo v turbanu, in res je, da je tale dokaj smesna, ampak vseeno. V tej debati si se postavil na napacno stran in to je ideja mojega prvega in tudi tega komentarja.
A ves, da je Jyllands Posten pred nekaj leti zavrnil objavo karikatur Jezusa Kristusa, ces da bi lahko uzalila verska custva danskih kristjanov?
@Simon:
Naj začnem od konca. Zame je vprašanje, kakšne so bile karikature Jezusa. (Ironija je hotela, da sem ravno pred dvema tednoma v nekem italijanskem blogu pustil komentar v bran South Parku, ki je po mnenju bloggerja-novinarja liberalnega tednika prestopil vse meje dobrega okusa z epizodo o čudežu s kipcem Marije, ki ima menstruacijo.) Ker ni prostora za razvijanje argumentov, bom skočil direktno k zaključku svoje argumentacije: zame je potrebno satiro, ki se objavlja v Evropi, ocenjevati z (nikakor ne enostavnimi, s tem se povsem strinjava) vrednostnimi, pravnimi in etičnimi običaji TE civilizacije. (Ki pa ni- in čudim se, da levičarji na to pozabljajo- holistična, utemeljena na neki pozitivni tradiciji, temveč je prečena z nekim notranjim razcepom- skratka, ni "krščanska" v pomenu kot je recimo Jordanija muslimanska.)
Še odgovor na drugi del:
Kar se tiče pravic žensk, moram priznati (upam, da me ne sliši kakšna feministka), da se ne tako strašno razburjam nad Savdsko Arabijo. Priznam: sem pragmatična postmodernistična pizda, ki verjame v tisti vsaka-kultura-ima-svoja-pravila-kdo-smo-mi
-da-jih-ocenjujemo-kind-of-crap. Seveda do neke mere, a ker že spet nimam prostora za razdelavo mnenja, te prosim, da to mojo izjavo jemlješ z rezervo kot je bila tudi mišljena.
Popolnoma brez rezerve lahko vzameš mojo izjavo, da me politični režim v Savdski Arabiji načeloma sploh ne moti. Tradicionalna monarhija je ena izmed klasičnih političnih ureditev, ki so povsem sprejemljive. Če smo se jih v Evropi znebili, to še ni razlog, zakaj bi morali isto storiti v Kuvajtu. Tiranija pa je nekaj drugega: ta ne more biti sprejemljiva, ker negira svobodno naravo človeka in, kot je rekel JFK, "when one is enslaved, who is free?" Sicer ne mislim, da je Iran tiranija, a ljubim perzijsko kulturo in ljudi in jim želim vse najboljše. Jasno, da bom vedno solidaren z njihovimi zahtevami po svobodi. Pravzaprav sem do nedavnega na tem blogu imel banner z linkom to nekega iranskega opozicijskega bloga (pa sem ga odstranil, ker več ne deluje- banner namreč). In vedno in povsod se bom zavzemal za spoštovanje temeljnih človekovih pravic.
Ne verjamem, da sem se postavil na napačno stran. Vztrajam pri tisti znameniti maksimi: "Čeprav se ne strinjam s tvojim mnenjem (in ne razumem, zakaj moram to neprestano ponavljati: res se ne strinjam), ampak bom do konca branil tvojo pravico, da ga izraziš."
Jaz nisem nikjer trdil, da si eden izmed tistih Evropejcev, ki so karikature dojemali kot odraz svobode tiska. Res pa je, da si objavljene karikature v svpojem prejšnjem blogu pospremil z naslendjimi besedami: "moj prispevek k svobodi izražanja. Če jo že imamo, jo vsaj uporabljajmo za dobre namene. In kaj je boljšega od poštene doze dobrega humorja!". Anyway, kot si sam rekel, debata postaja brezplodna, bolj všeč mi je smer razprave na to temo na www.mislec.net.
Bolj zanimiva pa se mi zdi tvoja trditev, da je evropska civilizacija zaprečena z notranjim razcepom. S tem si verjetno meril na to, da evropska tradicija nima pozitivne kulturne/religiozne vsebine, temveč prej temelji na črtanju vseh empiričnih vsebin, na zmožnosti distanciranja, refleksije in, najbolj bistveno, razlikovanja med partikularnim in univerzalnim znotraj samega partikularnega (torej, znotraj evropskega političnega, kulturenga in geografksega prostora). O tem se bi dalo navreči več pripomb. Prvič, prav na karte te paradoksne univerzalizacije je od osemnajtega stoletja igrala levica in prav v nasprotovanju tej "brezbistvenosti" ("zaprečenosti") se je izoblikoval konservativizem (Burke, Fichte). Zato je tvoja pripomba, da se levičarji ne zavedamo te paradoksnosti Evrope (točka sovpadanja med prazno, univerzalno foromo, ter empirično, "kulturno" polnostjo"), po mojem malce zgrešena.
Ne, Krakrarjev, napačno si me razumel: jaz dobro vem, da prav VI (pa tudi jaz in upam si trditi, da do neke mere tudi moj prijatelj Burke) poudarjate to paradoksalnost. Prav zato se čudim, koliko jih je pri tej debati to kar naenkrat pozabilo. Te premise, ki se jih v teoretskih razpravah poudarja ad nauseam, so kar naenkrat skrivnostno izginile, ko bi jih bilo potrebno vstaviti v razmišljanja o konkretni kontingentni zadevi: "Hic Rhodus, hic salta!"
(Pa pri tem nisem mislim nate, da ne bo pomote. V mislih sem imel čisto druge ljudi, konkretno profesorja Rizmana, ki je včeraj nekaj klobasal na nacionalki.)
Drugič. Prav na to isto poanto so računali verjetno zadnji veliki evrocentrični evropski avtorji, kot so Hegel, Scheler, Husserl in deloma tudi Hediegger. Zmožnost "evropskega človeka", da se distancira od samega sebe ter premisli svojo lastno kulturno vpetost v tej kulturi sami je bilo zanje izhodišče za ZARES rasistične teze (ki niso zgolj politično nekorektne). Recimo, Scheler je trdil, da bi papagaj, ki bi imel to "evropsko zmožnost", bolj človek kot pa kakšen afričan, ki je zlit v neposredno enotnost. Husserl je v istem tonu govoril o "evropskem človeštvu" (ali lahko govorimo o afriškem človeštvu? o azijskem človeštvu? verjetno samo o afriških in azijskih ljudeh).
Tretjič. Balibar nekje zelo lepo pove, da je partikularizem nemogoč brez univerzalizma. Čisto vsak "fundamentalizem", vsaka tako imenovana pozitivna kulturna dediščina omogoča razlikovanje med univerzalnim človeštvom ter partikularnimi kulturnimi in religioznimi opredelitvami. To ni zgolj evropska značilnost. Kultura lahko uspešno "interpelira" (če lahko še malce uporabljam althusserjev marksizem) svoje pripadnike samo pod pogojem, da jim omogoča možnost, da do nje zavzamejo odnos distance. Kot je rekel predstavnik pariške muslimanske skupnosti: "to, da nekdo žali Mohameda, ki ga častimo z vsakim dihom našega življenja, je za nas zelo žaljivo". Če bi bila muslimanska kultura "polna" in če ne bi omogočala notranje distance do same sebe, bi oni rekel preprosto: Mohamed je svet in vi ga ne boste žalili.
Pa še to (čeprav me baš briga, raje preberi moj prejšnji komentar, ampak vseeno):
Krakrarjev - 6.2.2006 @ 21:38
Jaz nisem nikjer trdil, da si eden izmed tistih Evropejcev, ki so karikature dojemali kot odraz svobode tiska
Krakrarjev - 4.2.2006 @ 21:14
Zakaj se potemtakem strinjaš s temi karikaturami? Odgovor je preprost: ker vidiš v njih manifestacijo svobode medijev.
Pazite, gospod filozof, ni lepo, če se vam te reči pripetijo v kakšni bolj resni debati :)
Heh, moj spomin očitno šepa zadnje čase ;) Sicer pa se lahko nedoslednost smatra za del standardne filozofske ekscentričnosti, tak da ni panike (Žižkovo delo je recimo svojevrsten slavospev nekonsistenci).
Krakrarjev, ta debata zelo očitno ne gre tudi iz tehničnega razloga, da piševa istoičasno in zato zamujava in prehitevava.
Sicer pa moj komentar ni letel nate in sem hotel samo pojasniti, kaj sem mislil s tisto izjavo, ki si jo (mogoče je bila nerodnost na moji strani) razumel ravno obratno, kot sem hotel jaz poveadti.
Kljub temu pa je drugi del tvojega odgovora (na mojo neobstoječo tezo) zelo zanimiv. Ravno to je ena izmed tez, ki jih izpostavljam pri članku o tej nesrečni temi, ki ga pišem za nek mesečnik. Skozi devetdeseta leta je v zahodni miselni vsakdan prodrl postmodernitični diskurz, češ da naše vrednote niso univerzalne, da imajo druge kulture svoje ipd. Pozabili pa so, da je že TA teza o relativnosti posameznih norm izrazito zahodnjaška, torej partikularna!
In islamizem nas je udaril prav v to točko: on NI pripravljen sprejeti tolerantnega sobivanju v smislu te multikulti pastorale, on trdi, da je njegova interpretacija islama univerzalna in da se v tem multikulti diskurzu skriva satan.
Pravi štos pa je seveda v tem, da je ta interpretacija islama izrazito nekaj novega. Skozi stoletja je ravno islam bil, oprosti izrazu, "postmodernističen" in pragmatično multikulturen! Vzpon tako predrugačene vizije islama pa se je začel in razvil ravno v pogojih razpada starih tradicionalnih oblik življenja in politične ureditve. Kakšen korak v srednji vek nekaj, islamizem je pojav moderne masovne družbe!
Jaz sem v tvoji tezi, da je Evropa notranje zaprečena, ter da ni krščanska v istem smislu kot Jordanija muslimanska, razbral tezo, ki se ponavlja skoz zgodovino Zahodne tematizacije človeka. Mogoče sem se prenaglil, but still. Sepa seveda strinjam, da je bil Islam v svojih zgodnejših fazah precej "postmodernističen" (čeprav bi lahko to interpretirali kot takratni verski pragmatizem). Dejstvo je namreč, da islamski ekspanzionizem v sr. veku ni posledica kakšnega enotnega plana po zavladi svetu in poboja nevernikov. Zanimiva podrobnost iz zgodovine krščansko-muslimanskih odnosov je tudi krščanska recepcija te islamske strpnosti: po mnenju nekaterih krščanskih avtorjev je prav ta strpnost izpričala najhujše namere muslimanov (svoje nasprotnike naj bi tako nizko cenili, da jih njihova religija še zanimala ni).
Aja, za kateri mesečnik to pišeš?
Ampak. (Ne gre za v naglici nedokončan stavek, temveč odgovor na Krakrarjevo vprašanje.)
Pa še to, Krakrarjev, in zdaj res zadnjič:
"Jaz sem v tvoji tezi, da je Evropa notranje zaprečena, ter da ni krščanska v istem smislu kot Jordanija muslimanska, razbral tezo, ki se ponavlja skoz zgodovino Zahodne tematizacije človeka." Tvoja interpretacija je bila povsem pravilna. Zgrešil si le moj point v drugem delu, kar sva tudi že razčistila.
Objavite komentar