Primer Estonija ali zgrešeni model sobivanja

Najprej nekaj zgodovinskih dejstev. Sovjetska zveza je Estonijo prvič zasedla poleti 1940, v skladu s sporazumom med Stalinom in Hitlerjem, podpisanim slabo leto pred tem. Procedura je bila standardna: najprej vojaška zasedba, nato imenovanje marionetne vlade, ki je potem sama zaprosila za priključitev k Sovjetski zvezi, in nazadnje uslišanje te prošnje... Pri tem je zelo nesrečno vlogo odigrala tudi tedanja estonska politična elita: v grozljivem položaju, v katerem se je znašla dežela po izbruhu druge svetovne vojne, je domnevala, da bo sovjetska protekcija manjše zlo od nacistične okupacije. Zato je najprej dovolila postavitev sovjetskih vojaških oporišč na estonskem ozemlju (Finska se je, kot je znano, temu pogumno zoperstavila), nato brez odpora sprejela sovjetske okupacijske sile, upajoč da se bo vse skupaj le nekako izteklo. Pa se ni. V prvem letu okupacije so Sovjeti aretirali vso politično in gospodarsko elito, okoli 8.000 ljudi; 2.000 od njih so takoj usmrtili, okoli 3.000 jih je izginilo v sibirskih taboriščih. Nemško manjšino so sporazumno z nacisti deportirali v Reich. A najhuje je šele prihajalo. Ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je bilo v Sibirijo deportiranih okoli 40.000 Estoncev; od tega jih je vsaj polovica do konca vojne umrla. Razumljivo je, da so mnogi Estonci nemško vojsko pozdravili kot osvoboditelje. A Hitler estonske samostojnosti ni obnovil, saj je imel z Estonci enake načrte kot s slovanskimi narodi: v treh letih nacistične okupacije je bilo ubitih okoli 12.000 Estoncev, od tega 3.500 Judov. Šele v drugi polovici leta 1943 so Nemci začeli mobilizirati Estonce za boj proti Sovjetom: iz tega je nastala tista nesrečna 20-a Waffen SS grenadirska divizija, ki je štela okoli 11.000 vojakov - od tega okoli 8.000 Estoncev - in zaradi katere je Sovjetska zveza Estonce vso povojno odbobje obtoževala kolaboracionizma z nacisti. Jeseni 1944 so Sovjeti ponovno zasedli baltske države; začela se je druga okupacija, ki je bila še hujša od prve. Okoli 80.000 Estoncev je emigriralo na Zahod, večinoma v ZDA, najmanj 40.000 pa jih je bilo deportiranih v Sibirijo, kjer jih je do Stalinove smrti vsaj 12.000 umrlo. Vse to v deželi, ki je leta 1939 štela nekaj nad milijon prebivalcev. In ne pozabimo: zahodne države niso nikoli priznale sovjetske aneksije baltskih držav. Ne le po estonski ustavi, temveč tudi po mednarodnem pravu je edino pravilno poimenovanje za obdobje med 1944 in 1990 - sovjetska okupacija. Še več: v obdobju med 1945 in 1951 je v Estoniji delovalo partizansko gibanje proti sovjetski okupaciji: to je bil - poleg nekaj sporadičnih skupin v zahodni Ukrajini v istih letih - edini primer oboroženega ljudskega odpora proti Stalinovemu sistemu v celotni Evropi. Junaško poglavje evropske zgodovine, ki je izven Estonije povsem pozabljeno. Koliko ljudi je umrlo v tem spopadu ni znano: ocene so zelo različne in se gibljejo od 8.000 pa vse do 25.000 padlih.

Pri vsem tem še najbolj preseneča, da so se oblasti toliko let obotavljale odstraniti spomenik osvoboditelju. Razlog za zamudo se najbrž skriva prav v krvavih demonstracijah, o katerih v teh dneh poročajo mediji: estonska vlada se šele zdaj počuti dovolj močna, da si lahko takšne demonstracije (z mrtvimi, pretepenimi, razbitimi trgovinami) lahko privošči.

Demonstracije je bilo pričakovati, poudariti pa je potrebno, da demonstrirajo izključno pripadniki t.i. ruske manjšine: potomci tistih torej, ki so jih so jih naselile sovjetske oblasti v poskusu rusifikacije baltskih držav.

Pri zadevi me ne zanima toliko samo vprašanje spomenika; glede tega lahko samo podprem estonsko javno mnenje: spomenik mora iti. Če bi se odstranitev zgodila takoj po letu 1990, bi bilo razumljivo in opravičljivo, da bi ga povsem uničili (ali ga prijazno vrnili Rusom; naj si ga, če hočejo, postavijo na tistem delu estonske zemlje, ki so jo nelegalno priključili Rusiji). Ker pa se to dogaja celih 17 let po osamosvojitvi (oz. "ponovni vzpostavitvi suverenosti", kot pravijo Estonci), je edino sprejemljivo, da spomenik prestavijo na vojaško pokopališče. Kar se bo tudi zgodilo.

Toda kot rečeno, se mi to zdi postransko vprašanje. Enako velja za trzave in nekoliko histerične reakcije, ki prihajajo iz Putinove Rusije; zaenkrat so zgolj znak nemoči in šibkosti. V Estoniji se jim hladnokrvno posmehujejo: Estonci prvič zares čutijo popolno varnost nasproti ruski premoči. Velika soseda, ki je stoletja dolgo z vojaško in politično premočjo metala senco na mali estonski narod, je danes povsem nemočna. In vsi protesti in ogorčene besede najvišjih predstavniki so samo demonstracija te popolne nemoči. Ruske oblasti so si z reakcijo naredile (kot je v njihovi navadi) medvedjo uslugo. S tem, ko so celemu svetu obelodanile, da Estonija zaničuje to, kar nje Rusiji najsvetejše, Estoncem ne bi mogle povzročiti večjega zadovoljstva. To je navsezadnje razumljivo in človeško: malo stvari je slajših od nemočnega besa nekdanjega zatiralca. In kot jih poznam, potihem, a neznansko uživajo v tem, da večina svetovnih medijev poroča o aferi. Nikoli namreč ne izgubijo priložnosti, da povejo, kako sovražijo Ruse in zakaj. Zdaj po ruski zaslugi to ve cel svet.

Celo grožnje z gospodarskimi sankcijami so naletele na prezirljiv posmeh Estoncev: v petnajstih letih se je estonsko gospodarstvo vključilo v skandinavski gospodarski prostor; ruski trg je pomemben, a pogrešljiv. Mirni, preračunljivi in hladnokrvni Estonci dobro vedo, da bi od morebitne trgovinske vojne (do katere seveda ne bo prišlo) Rusija imela neprimerno več škode. Prav estonski gospodarski success story jim daje dodaten razlog (če je bil sploh potreben), da na sosede gledajo z občutkom prezirljive, pomiljevalne ali pokroviteljske večvrednosti.

Težava je drugje in je izključno estonsko notranje vprašanje. Gre za model sobivanja med estonsko večino in rusko manjšino. Dogodki, ki so se zvrstili v zadnjih dneh, so pokazali, da je ta, zelo milo rečeno, slab.

Kakšna štiri leta nazaj pogovarjal z dobrim latvijskim kolego (ki sicer živi na Finskem), izobraženim in inteligentnim potomcem stare latvijske buržoazije (njegov ded je bil zadnji ambasador prve latvijske republike na Švedskem). Spomnim se, da me je v nekem trenutku iznenada vprašal, v tonu žalostne resigniranosti, češ da verjetno mislim, da so Rusom v Latviji kršene človekove pravice. Zahodni mediji so namreč skozi vsa devetdeseta leta poročali o statusu baltskih Rusov, ki so po osamosvojitvi treh republik postali tuji državljani v bolj ali manj sovražnih okoljih. Domneval je, da poznam ta poročila (kar je bilo res) in da vprašanje baltskih Rusov dojemam skozi njihovo perspektivo. Moj odgovor ga je presenetil. Ne verjamem, da baltske države s svojo politiko Rusom kršijo človekove pravice. Odločitev, da ruskim priseljencem in njihovim potomcem ne avtomatično podeli državljanstva, temveč od njih zahteva vsaj znanje večinskega jezika, ni nobena kršitev človekovih pravic. Prav tako ne obstaja nobena človekova pravica do tega, da živiš v okolju, ki je do tebe prijazno in lepo razpoloženo. Tudi odločitev, da se ruskemu jeziku ne prizna nobene pravne zaščite, ni ne pravno ne etično sporno. Ne, sem rekel: Latvija Rusom po mojem ne krši človekovih pravic. Ne nasedam medijem, ki trdijo nasprotno. Vendar, sem dodal, so baltske države (zlasti Latvija in Estonija) kljub temu storile veliko napako. Odločile so se, da bodo gradile državnost brez in proti ruski manjšini; da jo bodo ignorirale in moralno ponižale. To ni kršenje človekovih pravic, je pa gotovo politično nemodro. In, sem dodal, posledice te zgrešene in slepovidne politike ne bodo izostale. Nadaljeval nisem, ker mi je bilo nerodno izpasti preveč pameten v stvareh, ki se me ne tičejo.

Latvija in Estonija sta po letu 1990 trmasto vztrajali pri tem, da gre pri njuni osamosvojitvi zgolj za "obnovitev izgubljene samostojnoti". Državljanstvo sta podelili samo potomcem državljanov izpred 1940. Nekje sem prebral, da je šla Estonija celo v to skrajnost, da je ob osamosvojitvi najprej ponovno obudila staro ustavo iz l. 1937 in jo šele nato spremenila oz. jo nadomestila z novo. Sporočilo je jasno: leta 1940 se je prelomil tok normalne zgodovine; zdaj moramo nadaljevati od tam, kjer smo končali. Kar je bilo vmes, je bila nočna mora in razlog za vse naše slabosti. Težava je v tem, da Estonija leta 1990 ni bila ista dežela kot Estonija 1940. Sovjetsko petdesetletje je globoko predrugačilo družbo. Od poldrugega milijona ljudi, kolikor jih ima danes Estonija, jih je kar pol milijona priseljencev iz drugih dežel Sovjetske zveze. Estonci so ob osamosvojitvi imeli priložnost, da bi rekli: "Iz ruševin Sovjetske zveze ustvarjamo novo Estonijo. S tem obnavljamo svojo nekdanjo svobodo, seveda, a to bo dežela vseh, ki živijo in delajo v Estoniji. Kdor ne zna, se bo moral naučiti estonskega jezika, ker je to jezik njegove dežele, njenih izročil in kulture, ker so to izročila in kultura njegove dežele; čeprav so morda jezik, izročila in kultura njegove družine drugačna." Osamosvojitev baltskih držav je zgodila v velikem gibanju, v velikem patosu novega. V tem osamosvojitvenem gibanju baltski Rusi niso množično sodelovali, a mu niso bili sovražni. Obstajala je možnost, da bi jih nekako vključili v gradnjo nove države. Toda Estonci so vztrajali pri obnovitvi nekdanje samostojnosti. Sovjetska okupacija je bila tako le nesrečna medigra; tragična pomota, tako rekoč. Odločili so se zapreti oči pred tem, da je ta "pomota" temeljito spremenila podobo estonske družbe.

Na stotine tisočev prebivalcev Estonije je tako postalo tujcev v svoji deželi; marsikdaj edini deželi, ki so jo poznali; mnogi so bili pripadniki druge ali celo tretje generacije. V imaginariju estonske države ni bilo prostora za njih: in mislim, da je to imelo še hujše posledice od tega, da so morali skozi postopek za pridobitev državljanstva. Kajti kako lahko 15 let poslušaš uradno zgodbo svoje države, ki te vedno znova spominja, da si zgolj pritepenec - v najboljšem primeru plod zgodovinske tragedije, ki bi se ne smela zgoditi, v najslabšem orodje sojvetskega poskusa rusifikacije. Pravzaprav bi te ne smelo biti: lahko si zgolj zadovoljen, da smeš živeti v deželi z neprimerno višjim standardom in da se ti ni potrebno vrniti, od koder si prišel (čeprav v večini primerov nisi prišel od nikoder). Je bilo resnično mogoče pričakovati, da bodo to dolgo tolerirali? Je bilo resnično mogoče pričakovati, da bodo mlade generacije, odrasle v pogojih socialne odmaknjenosti pod dominacijo diskurza, ki jih implicitno razglaša za sovražnike, ponižno sprejemale to vlogo? Da bodo, izgnani iz javnega diskurza, medijev, inštitucij političnega odločanja, ves čas tiho in priložnostno glasovali za kastrirano stranko ruske manjšine?

Ni presenetljivo, da se je ves gnev osredotočil na odstranitev spomenika sovjetskemu vojaku. Predstavlja simbol njihove prisotnosti; še zadnji dokaz, da tu ne živijo po pomoti; da niso pritepenci in orodje okupatorjev, temveč duhovni potomci zmagovalcev. In ne katerih koli zmagovalcev, temveč zmagovalcev v Veliki Pravični vojni proti fašizmu. Spomenik je zadnji ostanek, ki priča o zgodovinski upravičenosti njihovega obstoja. Tako to čutijo, o tem ni dvoma. In da tako čutijo, so zaslužne predvsem estonske oblasti.

Toda zadeva ima še drugo, nevarnejšo razsežnost. Petnajst let se je Rusija v bistvu požvižgala na vse Ruse, ki so ostali izven ruskih meja po letu 1991. Zdaj se je prvič pojavila nevarnost, da jih bo začela izkoriščati v svoje namene, da jih bo poskušala spremeniti v priložnostne trojanske konje obnovljenega ruskega imperializma. Če se bo to zgodilo, bo hudo zamajana stabilnost baltskih držav; in velik del krivde bodo morale pripisati sebi.