Laž in politika: razmišljanja ob robu

Medtem ko v Budimpešti potekajo množične demonstracije proti nesrečnemu premieru Gyurcsányu, bi jaz podal nekaj čisto neobveznih in postranskih opazk o zapletenem razmerju med lažjo in politiko: razmerju, ki je že od nekdaj burilo duhove, in čigar bistvo je, vsaj kar se mene tiče, do sedaj najbolje zadela Hannah Arendt v svojem eseju »Resnica in politika« (ki ga imamo v slovenščini prevedenega skupaj s člankom »Laž v politiki« v knjigi »Resnica in laž v politiki«, Založba Apokalipsa, Ljubljana 2003).

Ko sem zvedel za prvovrstni škandal, ki se je prejšnji teden zgodil na Madžarskem (in kdor je slišal oz. prebral Gyurcsányeve izjave, bo videl, da gre res za prvovrstni škandal), sem se spomnil na pogovor, ki sem ga imel pred štirimi leti (moj Bog, kako hitro gre čas!) v Budimpešti. Takrat sem prisostvoval dvotedenskemu seminarju, ki ga je organiziral Inštitut Roberta Schumana; v tisti zimski in prekleto mrzli Madžarski je minilo komaj pol leta od volitev, na katerih je desnosredinska vlada Viktorja Orbána nepričakovano izgubila podporo proti socialističnim nasprotnikom Pétra Megyessyja, Gyurcsányevega predhodnika. Treba je vedeti, da je Orbán v tistih časih užival neko posebno spoštovanje v krogih vzhodno- in srednjeevropske demokratične desnice: ko so skoraj v vseh nekdanjih komunističnih državah oblast zopet prevzeli prenovljeni nasledniki nekdanjih komunistov, je bil madžarski Fidesz ena redkih desnosredinskih strank, ki je vladala v tem delu sveta (z izjemo Tuđmanovega HDZ-ja in Klausovih neokonservativcev, ki pa oboji, vsak iz svojega razloga, niso uživali ravno velikega ugleda). Orbán si je s svojim mladostnim zagonom, s svojim rahlo aksetskim dinamizmom in protestantsko republikansko etiko, s svojo premočrtno politiko, tako pragmatično v ideološkem, a nepopustljivo v programskem smislu, pridobil neizmerno občudovanje pri mnogih mladih aktivistih srednjeevropske demokratične desnice. Tudi pri podpisanemu. Spomnim se, da je v preddverju vsaj na prvi pogled nekoliko zanikrnega hotela, ki nas je gostil, stala nekakšna stojnica z nacionalnimi artefakti, nad katero sta visela dva plakata: zemljevid Ogrske 64-ih županij (nekaj takega, kot je za Slovenijo Kozlerjev zemljevid) in Orbánov portret iz naslovnice njegove avtobiografije. Ja, Orbán je bil že skoraj nacionalni simbol in izvozni artikel; simboliziral je voljo postkomunistične Madžarske, da končno že nekaj naredi iz sebe. Seveda smo se vsi prisotni spraševali, kako se je lahko zgodilo, da je Fidesz, ki se je leta 1998 po Orbánovi zaslugi spektakularno dvignil iz množice sprtih in malenkostnih desnosredinskih opozicijskih skupinic, na nedavnih volitvah (sicer za las) izgubil proti socialistom. Odgovor, ki sem ga tedaj slišal, je bil izjemno zanimiv in nekoliko nenavaden: »Ljudje niso marali Fidesz-ove arogance: Orbán je vedno mislili, da je transparentna politika ključ do uspeha. Da je dovolj, da si iskren in da lahko potem vsem na očem izvajaš svoje manevre; a ljudje tega niso dobro sprejeli.« Ne vem, koliko je bila ta analiza točna: očitne jezikovne prepreke mi onemogočajo, da bi sledil madžarski politiki, ocenam iz druge roke pa nikoli ne zaupam – jaz si moram mnenja vedno ustvariti sam, zato jih imam tudi tako malo. A ko sem se imel kasneje priložnost pogovarjati z nekim mladim Orbánovim sodelavcem, mi je postalo jasno, da vendarle je nekaj na tem. Mladenič je govoril s skoraj nesramno odkritosrčnostjo: vem, da si jaz prav gotovo ne bi privoščil take odkritosti v pogovoru z neznancem. »Vrle reči, tako kot vrli ljudje, ne nosijo kar tako na dlani svojih razlogov; ne spodobi se, da kažeš vseh pet prstov,« je nekje zapisal Nietzsche in tudi sam sem vedno čutil podobno. Očitno so Fidesz-ovi prvaki razmišljali nasprotno in to se jim je maščevalo. Vsekakor je v tej zgodbi, če stvari res stojijo tako, nekaj pristno tragičnega, nekaj arhetipsko madžarskega. Orbán je vse zastavil na kalvinistični etiki neposrednosti in odkritosti; pozabil pa je, da je ena osnovnih nalog politike, da ustvarja iluzije. Tako kot stari ogrski reformatorji je hotel iti naravnost k bistvu, brez ovinkov in brez leporečenja, pozabil pa je, da ljudstvo rado prinaša rožice k vznožju Marijinih kipcev in sodeluje v velikih procesijah. Tako v veri kot v politiki. Besni prezir, ki so ga Fidesz-ovci po porazu usmerili k socialistom, ki so znali na veliko operirati z nostalgijo za socialistično preteklostjo in se obenem pripravljati na najbolj brezobzirne antisocialne ukrepe, se mi je zato zdel izrazito madžarski. V deželi, ki ima dolgo zgodovino divjih revolucionarnih elit in inertnih ljudskih množic, pride neizogibno do tega, da bi elite v svojem razočaranju najraje – kot je v znamenitem citatu zapisal Brecht – »razpustile ljudstvo in si izvolile novo«: ne dvomim, da bi vsak v svojem času to rade volje storil tako Ferenc Rákóczi kot Lajos Kossuth in Béla Kun. In v tistem trenutku prav gotovo tudi Viktor Orbán.

Tega sem se spomnil, ker se mi zdi paradoksalno komplementarno s trenutnimi madžarskimi dogodki: leta 2002 so Madžari izbrali udobno laž pred kruto odkritosrčnostjo. Zdaj se jim to na nek čuden način maščuje.

Na internetu sem dobil angleško transkripcijo Gyurcsányevega »tajnega« govora (z vsemi »kurčevimi državami« in »zafukanimi politikami« vred); ne verjamem, da bi lahko katerikoli drugi evropski premier govoril s tako nesramno odkritostjo, čeprav v zaprtem krogu. Temu se je še najbolj približal nekdanji prostodušni Berlusconijev minister Roberto Calderoli, ki je volilni zakon, ki ga je sam spisal, označil za »svinjarijo«. Vendar s tem ni razkril nič novega, saj je samo priznal, kar je bilo itak povsem očitno. Gyurcsányev govor pa je v bistvu grozljiv: prav nič mu ne zavidam, da je pricurljal v javnost. In čeprav se tudi meni zdi, da bi na letošnjih volitvah bil moral zmagati Orbán, moram priznati, da Gyurcsánya na nek način občudujem. Oblast je prevzel tik pred volitvami od predhodnika in našel je vse prej kot zavidljivo stanje. Verjetno si sploh ni pričakoval, da bo na volitvah zmagal; uspelo mu je za las. Nesrečni govor na strankarski konferenci je imel zelo očitno en sam namen: postaviti strankarske kolege na trdna tla; na zelo trdna tla. Soočiti jih s kruto realnostjo in jim na zelo nazoren način dopovedati, kar bi sicer morali vedeti, a so od samega sprenevedanja morda pozabili: da so zafukali državo, da so o tem lagali in da je zdaj končno čas, da se zbudijo iz dremeža, če hočejo »to kurčevo državo« (kurva ország) zapustiti v boljšem stanju, kot so jo prejeli.

Ne vem, v kolikšni meri je bil Gyurcsány soodgovoren za to, da so »zafukali to kurčevo državo«; ne znam in ne morem oceniti razsežnosti laži njegove predvolilne kampanje in zavajajočih podatkov o gospodarskem stanju, ki jih je njegova vlada pošiljala v javnost. A vendar je nekaj pri njem vendar pohvalno: da je znal jasno ohraniti distanco do lastnih laži, da je pokazal, da se povsem zaveda gromozanske vrzeli med njegovimi javnimi izjavami in realnim stanjem. Stvar postane namreč najbolj nevarna, ko začnejo politiki verjeti svojim lastnim lažem; ko v vrtincu sprenevedanj in polresnic enostavno ne znajo več razločiti, kakšno je dejansko stanje stvari. V polpretekli zgodovini je najboljši primer tega pojava Richard Nixon, v naših časih pa kajpada - Silvio Berlusconi.

Indro Montanelli, eden največjih italijanskih novinarjev 20. stoletja, stari in pogumni liberalec (v Italiji ima beseda »liberalec« vedno desničarski predznak), je odlično zadel bistvo Berlusconijevega uspeha, ko je zapisal: »Berlusconi je v politiki uspešen, ker odlično laže; tako zelo dobro, da mu nasedejo še najbolj inteligentni ljudje. To pa zato, ker verjame svojim lastnim lažem.« Da je res tako, lepo dokazuje ta posnetek:

Berlusconi obtoži levico, da kontrolira televizije:


Berlusconi: »Obstaja neka vzporedna država, ki je sestavljena iz vseh vplivnih organiziranih oblasti, ki so v rokah levice. In to so: srednje šole, univerze, dnevniki, radijske postaje, televizijske postaje…«

D'Alema: »Televizijske postaje!?«

Berlusconi: »…sodstvo, državno tožilstvo, Državni svet [Vrhovno upravno sodišče]…«

D'Alema: »Državni svet?«

Berlusconi: »…Ustavno sodišče - 11 sodnikov od 15-ih - …«

D'Alema: »Saj to ni mogoče!«

Berlusconi: »…in da niti ne nadaljujem.«

Prav isti Indro Montanelli, ki je dolgo veljal za moralnega vodjo italijanske desnice, je v enem svojih zadnjih intervijujev izjavil, da moli, da bi Berlusconi prišel na oblast ( »faccio i fioretti alla Madonna che vinca le elezioni«): samo tako bodo lahko Italijani spoznali, kakšen šarlatan je v resnici. Montanelli je Berlusconija dolgo poznal in potreboval je nekaj let, da se je zavedal, s kakšnim človekom ima opraviti. Zato je točno vedel: velikega lažnivca nikoli ne moreš razkrinkati drugače, kot da ugotoviš neskladje med njegovimi izjavami in realnim stanjem. Dokler vse ostaja le na ravni besed ali interpretacij, lahko poteka manipulacija v neskončno: zato je imel Montanelli prav - omogočiti mu je bilo treba, da je resnično vladal, kajti šele tedaj so lahko ljudje videli razliko med njegovimi besedami in realnostjo.

A Montanelli je bil ostareli gospod stare šole, ki je sovražil televizijo, in se ni zavedal grozljivega fenomena našega časa: medijske posredovanosti same realnosti! Iz tega vidika je izjemno zanimiva in poučna taktika, ki jo je Berlusconi ubral v svoji zadnji volilni kampanji: ni šel nič drugega kot v spopad z realno izkušnjo ljudi. Njegova argumentacija je šla nekako takole: »Če bi danes vprašali volivce: Ali mislite, da je vlada izpolnila svoje obljube?, sem prepričan, da bi velikanska večina volivcev odgovorila, da ne. To priča o velikanski kampanji dezinformacije (s strani levice, ki ima seveda v rokah vse medije – vključno s televizijami). Mi pa bomo v tej volilni kampanji dokazali, da se ljudje motijo, ko mislijo, da jim gre slabo.«

V prejšnjem postu sem objavil posnetek (s prevodom) enega najbolj legendarnih Berlusconijevih besednih spopadov in sicer z znanim industrialcem, ki je Berlusconija na začetku podpiral in celo sofinanciral njegovo stranko. Prikazuje neverjetno mero sprenevedanja nekdanjega italijanskega premiera, obenem pa jasno pokaže pravo nevarnost za lažnivca, ki ni v tem, da ga ujameš v nedoslednosti, temveč v soočanju z dejstvi, ki jim njegove izjave očitno neustrezajo. A glavna poanta je nekje drugje: omenjena oddaja, v kateri se je moral nekdanji premier soočiti še z enim enako uničujočim napadom in to s strani, ki jo nikakor ni pričakoval (napadel ga je urednik njegovega lastnega dnevnika), je imela za Berlusconija naravnost katastrofalne posledice: neposredno po njej je imel najnižjo podporo. Prav zaradi tega se je podal v neverjetno ofenzivo, ki je dosegla vrhunec v posegu na srečanju Industrijske zbornice, ki je postal naravnost legendaren in ki si ga lahko ogledate na tem linku (tudi če ne znate italijansko, je posnetek enako zgovoren):

www.youtube.com/watch?v=6Fl_p81Brxw

V navalu popolne populistične histerije je zabesnel, da imajo podjetniki dolžnost, da so optimisti in da pozitivno gledajo na realnost. »Ne verjemite časopisom, ki govorijo o gospodarski krizi: nismo v slabšem položaju kot pred petmi leti!«... Vse tiste pa, ki niso bili optimisti (in so na stvarnost gledali realistično tako kot Diego Della Valle iz prejšnjega posta) pa je obtožil, da so se prodali komunistom. Nastop je zaključil tako, da je Della Valleju (glej prejšnji post), ki je sedel v prvi vrsti, kar iz odra zabičal, »naj se v bodoče spomni, da je potrebno predsednika vlade vikati«. V tem trenutku, ko je postalo jasno, da si je pri vsej industrijski eliti zapravil še zadnji kanček zaupanja, pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Dočim so prve vrste, v katerih so sedeli predstavniki velikih podjetij (ljudje s priimki, ki jih videvamo na policah naših supermarketov in v vitrinah modnih trgovin) ostale mrtvo hladne (razen Della Valleja, ki je na ves glas zaklical: »Klovn!«), pa so udeleženci v zadnjih vrstah začeli skandirati od navdušenja: Silvio, Silvio!!... Ko se je srečanje zaključilo (v pravi italijanski maniri, to se pravi v popolnem kaosu), so takoj pritekli novinarji: medtem ko je predsednik Industrijske zbornice dogodek komentiral z največjo aristokratsko hladnostjo (»Preveč spoštujem funkcijo predsednika vlade, da bi karkoli komentiral.«), pa so mali podjetniki naravnost skakali pred kamere in govorili, kako jim je bilo super, da jih je predsednik tako nagovoril (sredi govora je namreč stopil iz stola, rekoč: »Hočem vas gledati v oči, ko vam govorim.«) in kako je »Berlusconi povedal natanko tisto, kar mi čutimo.«

Kaj je nauk te dolge zgodbe? Izkazalo se je, da so mali in srednji podjetniki, ki so predstavljali glavnino udeležencev srečanja, v trenutku pozabili na kruto realnost, s katero so se morali vsak dan spopadati, na nezavidljivo gospodarsko situacijo, ki so jo na svoji koži občutili mnogo huje in mnogo usodneje od velikih industrialcev; v trenutku jim je postalo najpomembnejše, da je predsednik vlade »eden izmed njih«, da govori in čuti kot oni; v trenutku so vse debele laži, ki so se usuvale iz odra, odtehtale in prevagale nad realnostjo... In dejansko, žalostni nauk zgodbe, je Berlusconi , potem ko pet let ni storil dobesedno nič od tega, kar je obljubil, le za las izgubil volitve.

Kakšno vezo ima to z madžarskim primerom? Veliko. V javnost so prišli neki posnetki, v katerih je premier tik po volitvah priznal, da je lagal glede gospodarskega (in siceršnjega) stanja v državi in kar naenkrat je 75% ljudi mislilo, da bi moral odstopiti. Seveda, jaz bi mislil podobno, če bi bil Madžar. A ker nisem in na stvari gledam iz distnce, bi rekel tako: če so ljudje tako bebavi, da sami niso znali oceniti, kakšno je realno stanje v državi in so potrebovali besedo socialističnega premiera, da so ji lahko verjeli, potem so lahko samo zadovoljni, da imajo takega predsednika vlade, ki ima očitno boljši stik z realnostjo od njih samih.

Resno: bi moral Gyurcsány odstopiti? Iskreno povedano, ne vem. Vem le, da tega vsekakor ne bo storil in bo raje počakal, da se zadeva umiri. Jaz prav gotovo nisem simpatizer socialističnih politikov, še zlasti ne takšnih, ki izhajajo iz nekdanjih komunističnih režimov. A vendar je dejstvo, da je to prvič od leta 1990, da je neka stranka na Madžarskem dosegla drugi mandat. Jasna in neizprosna samokritika je prav gotovo dober način, kako ga začeti. Sploh pa mi je všeč duh, ki prežema ves govor:

Az a személyes sztorim, hogy változtassuk meg ezt a kurva országot, mert ki fogja megváltoztatni?

Moja osebna zgodba je: moramo spremeniti na bolje to kurčevo državo, če ne, kdo jo bo?

Kljub temu mi ne bi bilo žal, če bi se škandal iztekel tako, da bi na oblast zopet prišel Orbán. Zavoljo starih časov.

Laž in politika (primer)

Della Valle vs. Berlusconi na Porta a Porta


Vespa: »Diego Della Valle: predsednik vlade pravi, da je izpolnil obljube, ki jih je dal v tem studiu pred petimi leti. Vaše mnenje?«

Della Valle: »No, če si smem dovoliti, da dam nasvet predsedniku Ministrskega sveta, bi povedal sledeče. Videl sem, Silvio, da si zdaj potegnil ven neko sličico in ni prvič, ko jo vidim. Mislim, da sličice…«

Berlusconi: »Prvič jo vidiš. Napravili smo jo danes zjutraj, tako da ni mogoče, da bi jo videl prej.«

Della Valle: »Ampak zdi se mi, da si v neki drugi oddaji…«

Berlusconi: »Je bila druga.«

Della Valle: »Se pravi, da jih imaš več od ene.«

Berlusconi: »Mnogo jih še imamo. Mnogo jih bomo še imeli. Žal mi je, ampak videli jih boste še precej. «

Della Valle: »Kar bi ti rad rekel...«

Berlusconi: »Te smem prekiniti samo za trenutek?«

Della Valle: »Prosim.«

Berlusconi: »Verjamem, da je mnogim Italijanom v resnici težko verjeti, da smo res spoštovali vse naše obljube. Kajti tu je potekala neka kampanja dezinformacije s strani levice, kampanja laži, obrekovanj, ki so jo podprli vsi… 90% vseh medijev, ki so na strani levice, in ki je poplavila javnost, tako da zdaj Italijani iskreno verjamejo, da je vse res tako. Da Italija propada, da smo že skoraj revna dežela, da vse deluje slabo, da imamo manj delovnih mest, itd. Seveda: imeli smo neko veliko kampanjo dezinformacije. To je tudi naša krivda, ker se nismo pravočasno odzvali. Ampak smo delali. Zdaj pa bomo v naslednjih treh mesecih z dejstvi pokazali vsem Italijanom, kaj vse je naredila ta vlada in kako se je naša država usmerila na pot večje blaginje in tudi večje svobode. In to proti levici, s katero se moramo spopadati, in proti medijem, ki so v velikanski večini na strani levice. In inteligentni Italijani se tega počasi zavedajo.«

Vespa: »Torej, Della Valle.«

Della Valle: »Naj odgovorim od zadnje opazke. Ne verjamem – čeprav ni nobene potrebe, da jih zagovarjam –, da bi bili vsi mediji na strani levice…«

Berlusconi: »Nisem rekel, da vsi. Rekel sem velika večina, 90%.«

Della Valle: »Sem velik delničar dnevnika Il Corriere della sera in glede na to, da ste ga včeraj napadli - pa ne samo ti, to se dogaja tudi z druge strani …«

Berlusconi: »Ravno obratno je: Il Corriere je napadel vlado in mi smo le odgovorili…«

Della Valle: »Silvio, pusti me do besede. Hočem reči le, da se ne smemo delati, da je tisk naš sovražnik, ko pove neke zadeve. Mi moramo pustiti tisk, da pove svoje, in potem odgovoriti z dejstvi. In ne smemo nekega dnevnika, ki v popolni svobodi – brez pritiskov lastništva, ki je razpršeno in zato nima moči, da bi nadziralo dnevnike – stori svojo dolžnost, ga kriminalizirati, če nam ni všeč, kaj reče. To je slabo za demokracijo. Kar sem hotel reči jaz, pa je sledeče…«

Berlusconi: »Kakšna demagogija. Kdo pa kriminalizira dnevnike? Daj no. Te prosim, no.«

Della Valle: »Silvio, jaz razumem, da ti, ki imaš to navado pri svojih medijih, verjameš, da počnemo isto tudi ostali. Pa ni tako, verjemi mi.«

Berlusconi: [brez besed!]

Della Valle: »Ampak jaz nočem polemizirati s tabo. Hočem le podati nekaj opazk kot državljan in tudi nočem govoriti o politiki, ker ne verjamem, da vse, kar je slabo, izvira od te vlade.«

Berlusconi: »Hvala.«

Della Valle: »Italija ima velike strukturne probleme, ki izvirajo od dolgo nazaj. Zato skušam biti objektiven. Govorim s tabo, ker danes vladaš ti; pred mano si danes ti, kar pa ne pomeni, da moraš biti zdaj ti odgovoren za vse, kar je negativnega. Ampak zdaj ti hočem nekaj reči. Če odmislimo, da si takrat govoril o petih letih, in še preden so zavrteli te stare posnetke, si začel govoriti, da potrebuješ več časa, da uresničiš vse, kar si obljubljal…«

Berlusconi: »Tega, kar sem takrat obljubil, smo se pet let držali.«

Della Valle: »Verjemi mi, nočem politizirati. Hočem te le opozoriti na nekatere stvari, kot državljan in kot podjetnik. Kot državljan: mi ne potrebujemo kampanj, kjer nekdo hodi okrog z lističi in misli, da smo vsi analfabeti, da nam mora pokazati, kako so se delale stvari. Zato ker Italijani niso analfabeti; predvsem pa, če za trenutek zapreš oči in pomisliš na družino običajnih ljudi, ki delajo v tovarni, s sinom, ki študira, in teto, ki živi od penzije, in nihče od teh nima varne prihodnosti, jim ne moremo še enkrat pokazati nekega lističa in jim reči, da bo jutri vse v redu. Jaz bi bil kot državljan bolj zadovoljen, če bi ti rekel: “Nekaj smo lahko uresničili, drugega pa ne. Taki in taki so razlogi, da vsega nismo mogli uresničiti. Jaz, Berlusconi, sem zgrešil nekatere stvari…”«

Berlusconi: »Nobene.«

Della Valle: »“…ki so sledeče…”«

Berlusconi: »Nobene.«

Della Valle: »“…in če mi omogočite dovolj časa, mislim, da bom znal dobro opraviti, kar je ostalo.”«

Berlusconi: »Nobene.«

Della Valle: »Če pa ti rečeš, da nisi zgrešil pri nobeni stvari, in se v petdesetih milijonih domov v tem trenutku nasmehnejo, to pomeni, da si za vsak dom vsak nekaj zgrešil. Zato bi ti kot strokovnjaku za marketing, kot nedvomno si, rad povedal le to. Ponavljam, slabosti naše dežele ne izvirajo le od Berlusconijeve vlade, ki sicer nosi del odgovornosti, ampak so strukturne narave in imajo dolgo zgodovino. Vendar bi ti rad kot podjetnik nekaj položil na srce. Mi v tem trenutku potrebujemo neko zelo trdo zavezo v etičnem, moralnem pogledu; zdaj rabimo, da tisti, ki nam vlada, na prvo mesto postavi spoštovanje pravil in moralnosti in se zavzame tudi za druge in to predvsem za tiste, ki so v tem trenutku najbolj ogroženi. Če tega ne storimo, se ta dežela nikoli ne bo postavila na noge. Ne moremo kar reči, da smo konkurenčni. Ti moraš zdaj ostajati v Rimu – zaradi dela, če naj tako rečem. Ampak jaz moram, tako kot toliko drugih podjetnikov, velikih in malih, hoditi po svetu in tam vidim, kaj se dogaja. Zagotavljam ti, da je življenje neizprosno. Zato mi potrebujemo, da nam tisti, ki nam vladajo danes in ki nam bodo vladali jutri, omogočijo neko kredibilnost, ki nas bo spremljala in nas podpirala in posledično pomagala tudi vsem tistim, ki delajo z nami. Če pa te jaz vidim, kako prideš sem z nekim lističem, na katerega narišeš štiri sličice, ne vem, kaj naj si mislim. Razumeš?«

Berlusconi: »V zadregi sem od načina, kako si zastavil stvar. Res si nisem mogel predstavljati, da se lahko nek podjetnik spusti na tako raven demagogije.«

Zbogom, Oriana!

»Vi sono momenti, nella vita, in cui tacere diventa una colpa e parlare diventa un obbligo. Un dovere civile, una sfida morale, un imperativo categorico al quale non ci si può sottrarre.«

Oriana Fallaci, La rabbia e l'orgoglio

»The weight of this sad time we must obey; speak what we feel, not what we ought to say.«

William Shakespeare, King Lear

»Viviamo in un secolo di urlatori, in cui anche la crociata contro l'urlo non si può fare che urlando.«

Indro Montanelli

Kot je poročal italijanski dnevnik l'Unità, je pred skoraj natanko 24 urami v svojih rodnih Firencah v 77. letu starosti umrla italijanska novinarka in pisateljica Oriana Fallaci.

V širšem evropskem prostoru je bila Oriana znana zlasti, če ne izključno po svojih zadnjih knjigah, v katerih je na začetku napadala islamski fundamentalizem (in brezhrbtenično hinavščino evropske politkorektne intelektualne elite), na koncu pa islam kot tak. Kar je škoda. Oriana Fallaci je bila namreč več od poceni protimuslimanske pamfletistke. Mnogo več.

Začnimo pri koncu: njena zadnja dela, predvsem Moč razuma in Apokalipsa niso najboljše priče njene intelektualne vrline in osebne integritete. Tu nočem kritizirati Orianinega angažmaja zadnjih let iz znanega anemičnega »liberalnega« stališča: hočem reči samo in zgolj to, da so njena zgodnješa dela mnogo boljša. Vključno z Besom in ponosom (La rabbia e l'orgoglio), ki ga je napisala neposredno po dogodkih enajstega septembra 2001. Z njim je po dolgem desetletju prvič prekinila molk (»Io avevo scelto il silenzio«»Izbrala sem si bila molk.«: s temi besedami se začenja Bes in ponos) in z vso silo znova vstopila v javnost. A ne z namenom, da bi debatirala, da bi vstopila v intelektualni dialog, niti da bi ga sprožila. To je bil izliv; izliv jeze (rabbia pomeni prej »jeza« kot »bes«) in izliv ponosa. To je tudi sama priznavala. Svoj novi stil, tako drugačen od nekoliko melanholične pripovedi v Niente e così sia ali intimne izpovedi iz Lettera a un bambino mai nato, je odprto poimenovala invettiva. Zdaj sem pred dilemo, kako to besedo prevesti. Slovar mi nalaga, da jo prevedem kot »žalitev«, »psovanje«. Morda ima slovar prav; čisto gotovo ima prav, ampak ravno v tem je štos. V našem, nekoliko barbarskem, okolju se da njen specifični angažma prevesti kot način psovanja in žalitve; zdi se mi, da je za vsa mlajša kulturna okolja, kjer ni dolge tradicije intelektualnega občevanja, značilna neka neprijetna dvojnost: na eni strani strogo formalizirana in prislinjena pravila občevanja, na drugi pa popolna primitivnost. Kar manjka, je ravno tisti drugi pomen Orianine invettive, ki ni nič drugega kot način ogorčenosti omikanih ljudi. Invettiva izhaja iz latinske glagolske oblike invectus, ki pomeni »vstati, dvigniti se proti komu« (v moderni italijanščini inveire). Invektiva - beseda, ki jo SSKJ razlaga zgolj kot »žaljiv sestavek« - je dejansko starodavna retorična figura, v kateri se nenadoma in silovito obrnemo proti osebi (ali stvari), največkrat odsotni, s tonom ostrega očitanja ali obtoževanja. Tako kot Zolajev J'accuse ali znameniti Dantejev napad na Piso v Božanski komediji:

Ahi Pisa, vituperio de le genti
del bel paese là dove ’l sì suona,
poi che i vicini a te punir son lenti,
muovasi la Capraia e la Gorgona,
e faccian siepe ad Arno in su la foce,
sì ch’elli annieghi in te ogne persona!

(Inferno, XXXIII, 79-84)

Joj, Pisa, sramota vseh ljudi

lepe dežele, kjer sì odmeva,

ker te sosedje ne znajo kaznovati,

naj se premakneta Capraia in Gorgona

in zajezita Arno v izlivu v morje,

da utonejo v njem vsi tvoji meščani!

(moj skromni prevod)

Če Orianinega pisanja ne razumemo v tem kontekstu, kot navezavo na dolgo in plemenito retorično tradicijo, kjer ogorčenje diktira tempo peresu, potem obstaja nevarnost, da jo razmemo kot prostaški izbruh. Zato tudi pri Oriani velja isto kot pri Machiavelliju ali Nietzscheju: če jo kdo razume kot poziv k požiganju, pobijanju in fanatizmu, potem to priča o bralčevi in ne o avtoričini primitivnosti. Zlo je v očesu, ki vidi zlo, je nekje zapisal Nietzsche... Zase lahko rečem, da sem v Besu in ponosu (poleg nekaj osnovnih tez, s katerimi se nikakor ne strinjam, kar sem že omenil tudi na tem blogu) zaznal predvsem plemenitost duha in tisto značilno florentinsko jasnost; suho, ostro in preprosto.

Zame bo Oriana Fallaci vedno ostala izjemna ženska, ena tistih redkih Italijanov, ki izstopajo po svoji srčnosti in pogumu in ki v mojih očeh rešujejo ta - vsaj kar se tega tiče - ne ravno hvalevreden narod. O Italijanih imam podobno mnenje kot ga je imela Oriana; a poleg povprečne in prevladujoče Italije (te »Italije malih užitkov in malih prevar; prostaške, malenkostne, ozkosrčne, neumne, strahopetne; oportunistične, dvolične, zahrbtne Italije malih hijen, ki ne znajo ne zmagati ne sprejeti poraza; še vedno mussolinijevske Italije črnih in rdečih fašistov, ki te vedno znova spominjajo na grozno šalo Ennia Flaiana: “V Italiji se fašisti delijo v dve kategoriji: na fašiste in antifašiste.”«; La rabbia e l'orgoglio, str. 138-139) obstaja še neka druga Italija, pogumna in izjemna, Italija pokončnih, srčnih, neupogljivih, kritičnih in vedno nekoliko anarhičnih posameznikov (skoraj vseh iz Toskane ali Ligurije), ki rešujejo njeno dušo iz močvirja: Dante, Machiavelli, Michelangelo, Mazzini, Garibaldi, Piero Gobetti, Sandro Pertini, Italo Calvino, Indro Montanelli, Primo Levi, Fabrizio de André, Paolo Villaggio, Mario Monicelli; in v modernem času še najbolj Marco Travaglio. To je tista Italija, ki jo ljubim v dobrem in v slabem in katere predstavnica (v dobrem in v slabem) je bila Oriana Fallaci.

Kdo je bila Oriana Fallaci? Rodila se je v znamenju vodnarja leta 1929 v Firencah. Izhajala je iz stare in dobro stoječe meščanske družine, deloma kalvinističnega izvora. Oče Edoardo je bil pripadnik stare pred-fašistične Republikanske stranke. Stric Bruno Fallaci je bil znan novinar in dolgoletni urednik Il Corriere della sera. Glede svoje družine je Oriana kasneje zapisala:

Pred leti sem nekemu vselogu in pridigarju demokracije slučajno pripovedovala, kako sem skozi raziskave o svoji družini odkrila prekrasno stvar: tako po materini kot po očetovi strani nihče ni bil vpisan v Nacionalno fašistično stranko. (...) Tako sem mu zaupala, da me je - čeprav sem poznala zgodbe o očetu, ki so ga pretepli, o stricu, ki so ga klistirali, o dedu, ki so mu grozili - ta potrditev napolnila s ponosom. In veš, kaj mi je odgovoril vselog in pridigar demokracije? Odgovoril mi je: »Očitno so živeli na luni!« Nakar sem odvrnila: »Ne, dragi moj gospod. Živeli so na oddelku za prvo pomoč ali v zaporu. Se pravi v svoji vesti.«

Pri štirinajstih letih (sic!) se pridruži partizanom skupine Giustizia e libertà. Takoj po vojni se poda v novinarske vode. Sodeluje kot dopisnica in posebna poročevalka za tednik L'Europeo, kjer dela skupaj z največjimi imeni italijanskega novinarstva in kulture: Giorgio Bocca, Enzo Biagi, Indro Montanelli, Alberto Moravia, Ennio Flaiano, Carlo Bo, Achille Campanile. Leta 1956 izda svojo prvo knjigo: kritični potopis po ZDA. V šestdesetih letih začne kariero vojne dopisnice: poroča iz Vietnama, indijsko-pakistanske vojne, šestdnevne vojne. Leta 1968 jo hudo ranijo, ko poroča o spopadih med policijo in demonstranti v Ciudad de Mexico: nekaj ur po tem se zbudi v mrtvašnici, kamor so jo pripeljali s kupom trupel.

Leta 1969 izda svojo prvo uspešnico: Niente e così sia (Nič in tako bodi), poročilo o svojih izkušnjah iz vietnamske vojne. V uvodu napiše, da je njen namen »opisati, kaj pomeni vojna, za tiste, ki je ne poznajo.« Gre za krut, hladen, natančen in zelo stvaren opis »te nesmiselne in neumne vojne«.

Kasneje zaslovi po svojih intervijujih z znanimi osebnostmi, v katerih nikakor noče prevzeti vloge pasivnega posrednika njihovih mnenj: leta 1972 pripravi Kissingerja do priznanja, da je vojna v Vietnamu »nekoristna« (Kissinger bo kasneje izjavil, da je bil interviju s Fallacijevo »the single most disastrous conversation I have ever had with any member of the press«); jordanskemu kralju Huseinu mirno pove, da ga kot republikanka ne more naslavljati »vaše visočanstvo« (kar je pokojni hašemitski monarh, kot velik gospod, prav tako mirno sprejel); Homeiniju v obraz zabrusi, da je tiran (»vi, kot tiran...«), in si v njegovi navzočnosti sname obvezno ruto, s katero je bila pokrita; Mohamedu Aliju vrže v glavo mikrofon, ker je med intervijujem neprestano rigal.

Na začetku sedemdesetih let spozna Alexandrosa Panagoulisa, grškega emigranta, pesnika in junaka političnega boja proti režimu polkovnikov. Skupaj preživita štiri leta, a leta 1976 Panagoulis umre v atentatu (ki ga je po vsej verjetnosti naročila grška vojaška tajna služba). Oriana mu posveti knjigo Un uomo.

Leta 1975 izda knjigo Pismo nikoli rojenemu otroku, ki postane njena največja uspešnica in po oceni kritikov njena najboljše esejistično delo.

V osemdesetih letih napiše Insciallah, poročilo o vojni v Libanonu, s katero si prisluži sovraštvo vseh vpletenih strani. Preseli se v New York in se zavije v molk vse do leta 2001, ko se zopet oglasi z dolgim pismom bralcev v nek nemški časnik; prispevek kasneje razširi v knjigo Bes in ponos, prvo izmed treh, s katerimi nastopi proti islamskemu nasilju. Zadnjih deset let življenja se je spopadala z rakom, ki ga je imenovala l'alieno - tujec. Umrla je, kot rečeno, v rodnih Firencah, kjer bo danes tudi pokopana v strogo družinskem krogu. Zaključila se je še ena veličastna življenjska zgodba 20. stoletja. Upam, da bo čimdlje ohranjena v spominu. Vse drugo pa ni odvisno od človeške volje...

***

Na tem linku lahko preberete moj prevod enega njenih prvih javnih posegov po prekinitvi molka.

***

Oriana Fallaci je zapisala:

• Vedno sem ljubila življenje. Kdor ljubi življenje, se nikoli ne zna prilagajati, podrejati, portpeti.

• Kdor ljubi življenje, stoji vedno s puško pri oknu, da ga brani.

• Ko se boš enkrat rodil, ne boš nikoli smel izgubiti poguma; niti, da trpiš, niti da umreš. Če nekdo umre, pomeni, da se je tudi rodil, da je izšel iz niča, in nič ni hujše od niča: najhuje je, če bi moral reči, da nikoli nisi obstajal. (Lettera a un bambino mai nato)

• Je bolje nič kot trpljenje? Jaz celo v trenutkih, ko jočem nad svojimi neuspehi, svojimi razočaranji, svojimi bolečinami, pridem vedno do zaključka, da je trpljenje vseeno bolje od niča. (Lettera a un bambino mai nato)

• Svoboda je prej dolžnost kot pravica.

• Pogum je sestavljen iz strahu. (Un uomo)

• Skoraj nič ne uniči človeškega dostojanstva tako kot vojna in še zlasti krivična vojna. (Niente e così sia)

• Jaz sem tukaj, da bi pokazala hinavščino sveta, ki se navdušuje nad kirurgom, ki nadomesti eno srce z drugim, in potem dovoljuje, da se na tisoče mladih bitij, ki imajo srce na mestu, pošlje v smrt kot klavno živino v imenu neke zastave. (Niente e così sia)

• Preteklost mi vzbuja radovednost bolj kot prihodnost in nikoli se ne bom utrudila ponavljati, da je prihodnost le hipoteza, domneva, se pravi neka ne-realnost. V najboljšem primeru upanje, ki ga skušamo utelesiti s pomočjo sanj in domišljije. Preteklost pa je gotovost, stvarnost, določena resničnost. Šola, mimo katere ni mogoče, saj kdor ne pozna preteklosti, ne more razumeti sedanjosti in na prihodnost ne moreš vplivati s sanjami in z domišljijo. In vsak predmet, ki se nam je ohranil iz preteklosti, je dragocen, ker nosi v sebi iluzijo večnosti. Ker predstavlja zmago nad Časom, ki razjeda in uničuje in ubija; je poraz Smrti. (La rabbia e l'orgoglio)

• Jaz sem Italijanka. Motijo se tisti bebčki, ki mislijo, da sem postala Američanka. Nikoli nisem zaprosila za ameriško državljanstvo. Kljub temu sem zelo navezana na Ameriko. Pogosto se prepiram z njo, marsikdaj jo okaram in mnogo stvari pri njej ne maram. Njene robatosti, njene ignorance, njenega manihejstva. In tudi neprestanega razkazovanja spolnosti in nasilja, pa njene zapravljivosti in razsipavanja z bogastvom. A vseeno sem globoko navezana nanjo. Amerika je zame ljubimec oziroma bolje rečeno mož, poln napak, ki mu bom vedno ostala zvesta. (Razen, če me prevara.) Rada imam tega ljubimca, tega svojega moža. Simpatičen mi je. Občudujem njegovo sposobnost, njegovo odločnost, njegov opimtizem, njegovo vero vase in v prihodnost. (La rabbia e l'orgoglio)

• Nekateri bi me radi prikazali kot krvoločnega fanatika, kot so bili tisti francoski revolucionarji, ki so šli celo tako daleč, da so sekali glave kipom Matere Božje in Jezusa in svetnikov. Ali enako krvoločni fanatiki boljševiške revolucije, ki so zažigali ikone in pobijali duhovnike in spreminjali cerkve v skladišča. Noben pošten človek ne more domnevati, da imajo moji nazori kaj skupnega s fanatizmom te vrste ljudi. Vso svoje življenje sem zastavila v boju za svobodo - tega mi ni treba več ponavljati - in svoboda vključuje tudi svobodo veroizpovedi. Toda boj za svobodo ne pomeni, da se moramo podrediti religiji, ki hoče uničiti druge religije. Ki hoče vsiliti svoj Mein Kampf celemu svetu. (pismo Margareti Talbot)

Vse najboljše, Primorska!

Danes, 15. septembra, praznuje Primorska svoj praznik. Kot čistokrvni Primorec seveda ne morem mimo tega datuma: v čast svoje primorske domovine zato objavljam primorsko himno "Vstajenje Primorske", eno najlepših slovenskih domoljubnih pesmi (kot zanimivost naj povem malo znano dejstvo, da jo je uglasbil Rado Simoniti, oče sedanjega kulturnega ministra Vaska Simonitija).

Vstajenje Primorske

Nekdaj z bolestjo smo v sebe zaprli

svoje ponižanje svoje gorje,

krik maščevanja na ustnih zatrli,

ga zakopali globoko v srce.

Toda glej, planil vihar je presilen,

kot pajčevine raztrgal okov,

šinil je zopet žar novega dneva,

tja do poslednjih primorskih domov.

Strojnice svojo so pesem zapele,

zrak je pretreslo grmenje topov,

širne poljane so v ognju vzplamtele,

klic je svobode vstal sredi gozdov.

Vstala Primorska, si v novo življenje,

z dvignjeno glavo korakaj v nov čas!

V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju

našla si končno svoj pravi obraz.

UPDATE:

Komentatorka na RTV SLO je povedala, da so na državni proslavi ob dnevu pridružitve Primorske matični domovini zaigrali "neuradno himno Primorcev" Vstajanje Primorske. To je seveda neumnost: "Vstajenje Primorske" je uradna primorska himna, neuradna je (in nad tem sem nepopisno zadovoljen) letos prvič zadonela na kaki državni slovesnosti. Gre kajpada za Mlakarjevo pesem, iz katere govori pravi primorski duh: Karlo Špacapan. Da bi lahko besedilo razumeli tudi tisti, ki nimate sreče, da ste Primorci, sem ga nekoliko (ampak res samo nekoliko) "poknjižil".

Vsak kmet rad soje vino ma,
odkar ta svet stoji.
Ma prav vsakmu ga ne da,
s pr'jatli ga deli.
T'ku živel enkrat je en kmet,
Karleto Špacapan,
v pržon je dostkrat šou
sedet, ka ni tou dat soj teran.
Ma be, ni bil kak revolucionar,
politike ni poznal.
Ma kadar pršu je žandar
po davk, pa tku je d'jal:

Ma, vjste kej, vse kar je prav,
spoštuvam jst oblast.
Če reče, "dej", jaz jim bom dal
pršut, pancetu, mast.
Ma vjste kej, ma mi n'bo žou
dat zadnji par kalcet.
Ma vino pej, vse kar je prav,
si utk'nte u ret!

So gnali ga na sakacjon
ma prou usak drugi dan.
Ostal je trmast ku kaštron
Karleto Špacapan.
An šla je stara Austrija
čez en par let falit,
še prej ku mogla od Karlota
je en sam glaž dobit.
An pršle črne so žvali an drle se:
"Duce!"
Si Karlo mislu je:
"Se mi zdi, da vem,
kej kdu tle če..."

Ma, vjste kej, vse kar je prav,
spoštuvam jst oblast.
Če reče, "dej", jaz jim bom dal
pršut, pancetu, mast.
Ma vjste kej, ma mi n'bo žou
dat zadnji par kalcet.
Ma vino pej, vse kar je prav,
si utk'nte u ret!

So z ricinusom futrali
ga an tukli ku žival.
Čeprav s posranmi gatami
se Karlo jih ni bal.
Ma ni zvleku z njega
un teran ma prou noben pržon.
Ka mogu Karlo Špacapan je
it u internacijon.
Ka so spustili ga domov,
si že mislu je, "u, ku fajn."
Že pujn Gestapo je pršou:
"Du Schwein, wo ist dein Wein?"

Ma, vjste kej, vse kar je prav,
spoštuvam jst oblast.
Če reče, "dej", jaz jim bom dal
pršut, pancetu, mast.
Ma vjste kej, ma mi n'bo žou
dat zadnji par kalcet.
Ma vino pej, vse kar je prav,
si utk'nte u ret!

Ma včasih sred noči
je v hišo pršu partizan.
E, pred njim pej vina šparal ni,
Karleto Špacanan.
An vsakmu zmiram
pod roku dal je t'ko, litrov par.

Po vojni k njemu je pršou
zadrúžni funkcionar:
"Zdaj zmagali smo,
Špacapan, ti vedno bil si naš.
Bi biló zdaj prav, da soj teran
nam dobrovoljno daš..."

Ma Karlo pej tako
je djal:
"Pršli ste na oblast.
Ja, nikdar prej mi ni blo žal
dat vina vam na čast.
Ma kej čem rečt,
nč n'bom djal,
komanda mora bet...

Ma vino pej vse kar je prav,
si utk'nte u ret!
Lalalalalalalala,
ma vino pej vse kar je prav,
si utk'nte u ret!

Pohod na Gosposvetsko polje

Razlogov, zakaj sem tako dolgo zanemarjal ta blog, je več. Po eni strani sem imel celo poletje precej dela z raznimi članki in prevodi: nekaj časa so vzele tudi zadnje priprave na diplomo. O drugem razlogu pa je poročala že Teja na svojem blogu: tako je, vsako leto se s prijatelji odpravimo peš iz Nove Gorice na Gosposvetsko polje. Ta tradicija se je začela dve leti nazaj, ko je prijatelj Miha predlagal, da bi se odpravila na znameniti Camino de Santiago. Meni se ideja ni zdela najbolj posrečena: razdalje so pošastne, poleg tega pa dobro vem, kako obupna zna biti neskončna kastiljska pokrajina. Poleg tega pa sem imel na zalogi lep nacionalpatriotski protiargument: zakaj bi hodili po tujih poteh, ko pa imamo tudi pri nas doma kar nekaj svojih romarskih poti. In tako je tekom večera, v katerem je bilo zasejano seme naše sage, padla zamisel, da bi se peš odpravili nikamor drugam kot na mitski prostor slovenske geneze: na Gosposvetsko polje. Beseda je bila dana in avgusta 2004 sva se - tedaj le v dveh - odpravila na to, okoli 120 kilometrov dolgo pot.

Stvar je bila zamišljena kot romanje; sekularno romanje, bi lahko rekli, glede na to, da od romarjev, ki smo do sedaj prišli na cilj, nihče ni katolik. Usoda pa je hotela, da je naše romanje pridobilo tudi določen političen predznak - v najžlahtnejšem pomenu te besede, seveda.

Ko sva se pripravljala na odhod, so se v najine pogovore med banalnejše teme vsiljevala tudi podobna razmišljanja: "Gosposvetsko polje, s starodavno cerkvijo pri Krnskem gradu, ki je predstavljalo zgodovinsko jedro karantanske kneževine in kjer je nekoč stal knežji kamen in še danes stoji vojvodski stol, še zlasti pa s prekrasno romansko baziliko Marijinega vnebovzetja, bi pravzaprav moralo biti simbolno središče slovenstva. Žal pa je simbolni in duhovni naboj tega prostora danes precej pozabljen: zaradi (sicer precej banalnega) dejstva, da slučajno ni del Republike Slovenije, ti spomeniki počasi izginjajo iz našega kolektivnega imaginarija. Še bolj žalostno je, da ta krasni prostor, ki je nabit z zgodovinskimi spomini, ki koreninijo v pristni srednjeveški estetiki, poskušamo nadomeščati z nekimi ogabnimi simulakri (recimo s tem, tem ali, bodimo že enkrat iskreni, tudi s tem). Tu ne gre za noben nacionalizem v vulgarnem pomenu besede, še manj za kakšen iredentizem. Ta prostor je pač del Republike Avstrije; vendar pa bi morala tudi Avstrija oz. dežela Koroška upoštevati simbolni pomen, ki jih imajo ti spomeniki za slovenski narod. Če ne drugega tako, da ne bi skušala na vsak način zakrivati njihove vloge v slovenski zgodovini." Spomin je priklical te Prešernove verze iz Krsta pri Savici:

Na tleh ležé slovenstva stèbri stari,
v domačih šegah utrjene postave;
v deželi parski Têsel gospodari,
ječé pod težkim jarmom sini Slave,
le tujcem sreče svit se v Kranji žari,
ošabno nós’jo ti pokonci gláve.
Al, de te jenja ta skeleti rana,
ne boš posnel Katóna Utikána!

Seveda ne! (Mimogrede: tisti, ki bo v komentarju pokazal, da ve, kaj pomeni verz "v deželi parski Tesel gospodari", dobi za nagrado keks.) Mar ni že Čop Prešerna pozival: Accinge, rusticus adspectat! ("Loti se zadeve, le prostak čaka!") V tem duhu sva torej najin pohod, ki je bil do tedaj zamišljen kot zasebna stvar, spremenila v zadevo javnega značaja: sestavila sva peticijo (ki jo lahko preberete na tej strani) in jo poslala v podpis znanim osebnostim in organizacijam civilne družbe. Od tedaj jo vsako leto lepo peš odnesemo v Celovec. O tem obvestimo tudi medije (letos, zahvaljujoč se Tejini pomoči, tudi nemško pišoče) in vsak avgust krenemo na pot. Odziv na našo akcijo je bil do sedaj presenetljivo pozitiven. A ja: naši zanesenjaški skupini je ime Slovenska liga za Karantanijo. Oziroma ljubkovalno: Liga.

Toliko o vzrokih in smotrih našega romanja. Letos smo se na pohod namenili odpraviti v petih: ker eden izmed udeležencev ni prešel niti čez prag svojega stanovanja (za kar ga čaka Božja kazen), smo dejansko štartali v štirih. Ena udeleženka je omagala nekje na meji zgodovinske Koroške, tako da smo na cilj prispeli - tako kot lansko leto - le v treh. Kaj hočemo: gre za napor, ki ga ne zmore prav vsak, in polna usta lepih besed in dobrih namenov niso dovolj za dosego cilja.

Na pot smo se odpravili v nedeljo, 20. avgusta in v šestih dneh hoje po Soški in Kanalski dolini, prek Zile in Gornjega Roža ter vzdolž Vrbskega jezera smo v petek dosegli Celovec; naslednjega dne smo opravili še zadnji sprehodek do Gospe Svete, kjer smo z razobešenjem slovenske zastave pred vojvodskim stolom simbolno sklenili našo pot. Tu je nekaj utrinkov iz letošnje poti:



Slovo od rodne Goriške:

Ligina lipa na Banjški planoti: obvezni vsakoletni postanek:

Pogled na dolino Idrijce iz Vrat (na levi avtor bloga, na desni njegov kolega Miha):

Pot se nadaljuje po cvetnih planjavah...

...in po ozkih soteskah Soške doline:

Liga napreduje skozi Gregorčičeve kraje, še vedno v polni sestavi (na sliki Anja, Marijana in Miha)...

...in vso stvarstvo odobravajoče pozdravlja njene napore:

Gorska pokrajina pred trdnjavo Kluže (tretji dan):

Avtor bloga si hladi noge v ledeno mrzli Koritnici...

...in si privošči kratek počitek po težki poti (na njegovem obrazu se zrcali utrujenost, a v njegovem srcu domuje neusahljiva volja):

Pod vrhom Predela, tik preden stopimo na tla zgodovinske Koroške, se Liga še zadnjič slika v polni sestavi; najšibkejši člen bo kmalu zatem odpadel (Adijo!):

Četrti dan hoje: ostali so le še močni in pogumni. Pogled na Karavanke s koroške strani, v bližini Baškega jezera (ki je tisto "izaro" iz prelepe in neskončno žalostne ljudske pesmi N'mav čez izaro) :

Utrinek iz Šmartena ob Dravi, prisrčno zakotne vasice v Zgornjem Rožu, kjer je še vedno mogoče slišati slovenščino, čeprav že stoletja leži na skrajnem robu slovenskega jezikovnega ozemlja; po soglasni oceni Lige najbolj simpatična vas na avstrijskem delu naše poti:

Izmučenost po celem dnevu hoje:

Pred vhodnim portalom taborske cerkve na Otoku ob Vrbskem jezeru (Maria Woerth); Slovenska liga se pred nevarnostjo dežja priproša k varstvu Marije Zaščitnice (kajpada uspešno):

Idilični, skoraj nizozemski prizor tik pred Celovcem (fotografirati sem moral, ker nisem verjel, da znajo Avstrijci svoje počitniške hišice urediti z okusom; vsekakor je to osamljen primer):

Naslednja fotografija zasluži podrobnejše pojasnilo. Ko smo prispeli v Celovec, smo naleteli na nekakšno mestno fešto. Center je napolnjen s stojnicami, odri, irhastimi hlačami, klobasami in tirolsko muziko. V tem precej... hhm... avstrijskem vzdušju je v samem centru zabave, pred Deželnim dvorcem, zvečer nastopila skupina koroško-slovenskih rockerjev. Slovenska beseda je na noge so dvignila cel trg - izkazalo se je, da so lokalni Slovenci prinesli edini element življenja v zatohlo veselico, ki je drugače precej hudo smrdela po Anton aus Tirol-vzdušju:

Liga je bila seveda navdušena (tako kot, moram reči, večina prisotne lokalne mladine, ki je skupino očitno poznala in ji vzklikala kar v - sicer bolj revni - slovenščini):

Naslednji dan nas je pot vodila naprej proti severu; malo pred poldnevom smo na cesti, ki pelje iz Celovca proti Gospe Sveti za ovinkom prvič zazrli obrise Krnskega gradu. Dospeli smo na sveto zemljo...

...in se na njej spopadli z avstrijskim trinogom, ki jo je zasedel:

Sobota, 26.8. 2006, okoli 13. ure prispe Slovenska liga za Karantanijo do Gospe Svete:

Sezuli se bomo, ker stopamo na sveto zemljo:

Slavnostni postroj pred cerkvijo:

Eden izmed razlogov za našo akcijo; informativna tabla (z naravnost orwellskim imenom "Iz zgodovine"), na kateri niso Slovani (kaj šele Slovenci) omenjeni niti z eno samo besedico. Značilna koroška kronologija: Noriško kraljestvo, pokristjanjenje in leta 591 je zadnjič omenjen škof iz bližnjega Virunuma. Nato nič. Zgodovina se zopet rodi leta 757, ko pošlje salzburški nadškof Virgil v Karantanijo misijonarja Modesta s skupino duhovnikov. Zakaj? Kaj se je zgodilo vmes, med leti 591 in 757? Tega ne vemo; zato pa sledi krasna dikcija (v pasivu): "Pokristjanjenje se je izvajalo iz Gospe Svete". Pokristjanjenje koga? Katero je to ljudstvo, ki ga je Modest pomagal pokristjaniti (in zakaj, če pa piše, da se je bilo krščanstvo iz Ogleja razširilo na to območje že okoli leta 300)? Kdo bi vedel...

Rimski relief, vgrajen nad vhodni portal gosposvetske cerkve: dva panterja z rogom izobilja stražita drevo življenja. Simbol neumornega duha slovenstva. Ob vznožju portala njegova manifestacija:

Pred vojvodskim stolom: cilj je dosežen...

...in Slovenska liga za Karantanijo doseže transubstanciacijo v svoje bistvo:

Ne ostane drugega kot reči: Nasvidenje do naslednjega pohoda!