23 september 2006

Laž in politika (primer)

Della Valle vs. Berlusconi na Porta a Porta


Vespa: »Diego Della Valle: predsednik vlade pravi, da je izpolnil obljube, ki jih je dal v tem studiu pred petimi leti. Vaše mnenje?«

Della Valle: »No, če si smem dovoliti, da dam nasvet predsedniku Ministrskega sveta, bi povedal sledeče. Videl sem, Silvio, da si zdaj potegnil ven neko sličico in ni prvič, ko jo vidim. Mislim, da sličice…«

Berlusconi: »Prvič jo vidiš. Napravili smo jo danes zjutraj, tako da ni mogoče, da bi jo videl prej.«

Della Valle: »Ampak zdi se mi, da si v neki drugi oddaji…«

Berlusconi: »Je bila druga.«

Della Valle: »Se pravi, da jih imaš več od ene.«

Berlusconi: »Mnogo jih še imamo. Mnogo jih bomo še imeli. Žal mi je, ampak videli jih boste še precej. «


Della Valle: »Kar bi ti rad rekel...«

Berlusconi: »Te smem prekiniti samo za trenutek?«

Della Valle: »Prosim

Berlusconi: »Verjamem, da je mnogim Italijanom v resnici težko verjeti, da smo res spoštovali vse naše obljube. Kajti tu je potekala neka kampanja dezinformacije s strani levice, kampanja laži, obrekovanj, ki so jo podprli vsi… 90% vseh medijev, ki so na strani levice, in ki je poplavila javnost, tako da zdaj Italijani iskreno verjamejo, da je vse res tako. Da Italija propada, da smo že skoraj revna dežela, da vse deluje slabo, da imamo manj delovnih mest, itd. Seveda: imeli smo neko veliko kampanjo dezinformacije. To je tudi naša krivda, ker se nismo pravočasno odzvali. Ampak smo delali. Zdaj pa bomo v naslednjih treh mesecih z dejstvi pokazali vsem Italijanom, kaj vse je naredila ta vlada in kako se je naša država usmerila na pot večje blaginje in tudi večje svobode. In to proti levici, s katero se moramo spopadati, in proti medijem, ki so v velikanski večini na strani levice. In inteligentni Italijani se tega počasi zavedajo.«

Vespa: »Torej, Della Valle.«


Della Valle: »Naj odgovorim od zadnje opazke. Ne verjamem – čeprav ni nobene potrebe, da jih zagovarjam –, da bi bili vsi mediji na strani levice…«

Berlusconi: »Nisem rekel, da vsi. Rekel sem velika večina, 90%.«

Della Valle: »Sem velik delničar dnevnika Il Corriere della sera in glede na to, da ste ga včeraj napadli - pa ne samo ti, to se dogaja tudi z druge
strani …«

Berlusconi: »Ravno obratno je: Il Corriere je napadel vlado in mi smo le odgovorili…«

Della Valle: »Silvio, pusti me do besede. Hočem reči le, da se ne smemo delati, da je tisk naš sovražnik, ko pove neke zadeve. Mi moramo pustiti tisk, da pove svoje, in potem odgovoriti z dejstvi. In ne smemo nekega dnevnika, ki v popolni svobodi – brez pritiskov lastništva, ki je razpršeno in zato nima moči, da bi nadziralo dnevnike – stori svojo dolžnost, ga kriminalizirati, če nam ni všeč, kaj reče. To je slabo za demokracijo. Kar sem hotel reči jaz, pa je sledeče…«

Berlusconi: »Kakšna demagogija. Kdo pa kriminalizira dnevnike? Daj no. Te prosim, no.«

Della Valle: »Silvio, jaz razumem, da ti, ki imaš to navado pri svojih medijih, verjameš, da počnemo isto tudi ostali. Pa ni tako, verjemi mi.«

Berlusconi: [brez besed!]

Della Valle: »Ampak jaz nočem polemizirati s tabo. Hočem le podati nekaj opazk kot državljan in tudi nočem govoriti o politiki, ker ne verjamem, da vse, kar je slabo, izvira od te vlade.«

Berlusconi: »Hvala.«

Della Valle: »Italija ima velike strukturne probleme, ki izvirajo od dolgo nazaj. Zato skušam biti objektiven. Govorim s tabo, ker danes vladaš ti; pred mano si danes ti, kar pa ne pomeni, da moraš biti zdaj ti odgovoren za vse, kar je negativnega. Ampak zdaj ti hočem nekaj reči. Če odmislimo, da si takrat govoril o petih letih, in še preden so zavrteli te stare posnetke, si začel govoriti, da potrebuješ več časa, da uresničiš vse, kar si obljubljal…«

Berlusconi: »Tega, kar sem takrat obljubil, smo se pet let držali.«

Della Valle: »Verjemi mi, nočem politizirati. Hočem te le opozoriti na nekatere stvari, kot državljan in kot podjetnik. Kot državljan: mi ne potrebujemo kampanj, kjer nekdo hodi okrog z lističi in misli, da smo vsi analfabeti, da nam mora pokazati, kako so se delale stvari. Zato ker Italijani niso analfabeti; predvsem pa, če za trenutek zapreš oči in pomisliš na družino običajnih ljudi, ki delajo v tovarni, s sinom, ki študira, in teto, ki živi od penzije, in nihče od teh nima varne prihodnosti, jim ne moremo še enkrat pokazati nekega lističa in jim reči, da bo jutri vse v redu. Jaz bi bil kot državljan bolj zadovoljen, če bi ti rekel: “Nekaj smo lahko uresničili, drugega pa ne. Taki in taki so razlogi, da vsega nismo mogli uresničiti. Jaz, Berlusconi, sem zgrešil nekatere stvari…”«

Berlusconi: »Nobene.«

Della Valle: »“…ki so sledeče…”«

Berlusconi: »Nobene.«

Della Valle: »“…in če mi omogočite dovolj časa, mislim, da bom znal dobro opraviti, kar je ostalo.”«

Berlusconi: »Nobene.«

Della Valle: »Če pa ti rečeš, da nisi zgrešil pri nobeni stvari, in se v petdesetih milijonih domov v tem trenutku nasmehnejo, to pomeni, da si za vsak dom vsak nekaj zgrešil. Zato bi ti kot strokovnjaku za marketing, kot nedvomno si, rad povedal le to. Ponavljam, slabosti naše dežele ne izvirajo le od Berlusconijeve vlade, ki sicer nosi del odgovornosti, ampak so strukturne narave in imajo dolgo zgodovino. Vendar bi ti rad kot podjetnik nekaj položil na srce. Mi v tem trenutku potrebujemo neko zelo trdo zavezo v etičnem, moralnem pogledu; zdaj rabimo, da tisti, ki nam vlada, na prvo mesto postavi spoštovanje pravil in moralnosti in se zavzame tudi za druge in to predvsem za tiste, ki so v tem trenutku najbolj ogroženi. Če tega ne storimo, se ta dežela nikoli ne bo postavila na noge. Ne moremo kar reči, da smo konkurenčni. Ti moraš zdaj ostajati v Rimu – zaradi dela, če naj tako rečem. Ampak jaz moram, tako kot toliko drugih podjetnikov, velikih in malih, hoditi po svetu in tam vidim, kaj se dogaja. Zagotavljam ti, da je življenje neizprosno. Zato mi potrebujemo, da nam tisti, ki nam vladajo danes in ki nam bodo vladali jutri, omogočijo neko kredibilnost, ki nas bo spremljala in nas podpirala in posledično pomagala tudi vsem tistim, ki delajo z nami. Če pa te jaz vidim, kako prideš sem z nekim lističem, na katerega narišeš štiri sličice, ne vem, kaj naj si mislim. Razumeš?«

Berlusconi: »V zadregi sem od načina, kako si zastavil stvar. Res si nisem mogel predstavljati, da se lahko nek podjetnik spusti na tako raven demagogije.«

Ni komentarjev: