Laž in politika: razmišljanja ob robu

Medtem ko v Budimpešti potekajo množične demonstracije proti nesrečnemu premieru Gyurcsányu, bi jaz podal nekaj čisto neobveznih in postranskih opazk o zapletenem razmerju med lažjo in politiko: razmerju, ki je že od nekdaj burilo duhove, in čigar bistvo je, vsaj kar se mene tiče, do sedaj najbolje zadela Hannah Arendt v svojem eseju »Resnica in politika« (ki ga imamo v slovenščini prevedenega skupaj s člankom »Laž v politiki« v knjigi »Resnica in laž v politiki«, Založba Apokalipsa, Ljubljana 2003).

Ko sem zvedel za prvovrstni škandal, ki se je prejšnji teden zgodil na Madžarskem (in kdor je slišal oz. prebral Gyurcsányeve izjave, bo videl, da gre res za prvovrstni škandal), sem se spomnil na pogovor, ki sem ga imel pred štirimi leti (moj Bog, kako hitro gre čas!) v Budimpešti. Takrat sem prisostvoval dvotedenskemu seminarju, ki ga je organiziral Inštitut Roberta Schumana; v tisti zimski in prekleto mrzli Madžarski je minilo komaj pol leta od volitev, na katerih je desnosredinska vlada Viktorja Orbána nepričakovano izgubila podporo proti socialističnim nasprotnikom Pétra Megyessyja, Gyurcsányevega predhodnika. Treba je vedeti, da je Orbán v tistih časih užival neko posebno spoštovanje v krogih vzhodno- in srednjeevropske demokratične desnice: ko so skoraj v vseh nekdanjih komunističnih državah oblast zopet prevzeli prenovljeni nasledniki nekdanjih komunistov, je bil madžarski Fidesz ena redkih desnosredinskih strank, ki je vladala v tem delu sveta (z izjemo Tuđmanovega HDZ-ja in Klausovih neokonservativcev, ki pa oboji, vsak iz svojega razloga, niso uživali ravno velikega ugleda). Orbán si je s svojim mladostnim zagonom, s svojim rahlo aksetskim dinamizmom in protestantsko republikansko etiko, s svojo premočrtno politiko, tako pragmatično v ideološkem, a nepopustljivo v programskem smislu, pridobil neizmerno občudovanje pri mnogih mladih aktivistih srednjeevropske demokratične desnice. Tudi pri podpisanemu. Spomnim se, da je v preddverju vsaj na prvi pogled nekoliko zanikrnega hotela, ki nas je gostil, stala nekakšna stojnica z nacionalnimi artefakti, nad katero sta visela dva plakata: zemljevid Ogrske 64-ih županij (nekaj takega, kot je za Slovenijo Kozlerjev zemljevid) in Orbánov portret iz naslovnice njegove avtobiografije. Ja, Orbán je bil že skoraj nacionalni simbol in izvozni artikel; simboliziral je voljo postkomunistične Madžarske, da končno že nekaj naredi iz sebe. Seveda smo se vsi prisotni spraševali, kako se je lahko zgodilo, da je Fidesz, ki se je leta 1998 po Orbánovi zaslugi spektakularno dvignil iz množice sprtih in malenkostnih desnosredinskih opozicijskih skupinic, na nedavnih volitvah (sicer za las) izgubil proti socialistom. Odgovor, ki sem ga tedaj slišal, je bil izjemno zanimiv in nekoliko nenavaden: »Ljudje niso marali Fidesz-ove arogance: Orbán je vedno mislili, da je transparentna politika ključ do uspeha. Da je dovolj, da si iskren in da lahko potem vsem na očem izvajaš svoje manevre; a ljudje tega niso dobro sprejeli.« Ne vem, koliko je bila ta analiza točna: očitne jezikovne prepreke mi onemogočajo, da bi sledil madžarski politiki, ocenam iz druge roke pa nikoli ne zaupam – jaz si moram mnenja vedno ustvariti sam, zato jih imam tudi tako malo. A ko sem se imel kasneje priložnost pogovarjati z nekim mladim Orbánovim sodelavcem, mi je postalo jasno, da vendarle je nekaj na tem. Mladenič je govoril s skoraj nesramno odkritosrčnostjo: vem, da si jaz prav gotovo ne bi privoščil take odkritosti v pogovoru z neznancem. »Vrle reči, tako kot vrli ljudje, ne nosijo kar tako na dlani svojih razlogov; ne spodobi se, da kažeš vseh pet prstov,« je nekje zapisal Nietzsche in tudi sam sem vedno čutil podobno. Očitno so Fidesz-ovi prvaki razmišljali nasprotno in to se jim je maščevalo. Vsekakor je v tej zgodbi, če stvari res stojijo tako, nekaj pristno tragičnega, nekaj arhetipsko madžarskega. Orbán je vse zastavil na kalvinistični etiki neposrednosti in odkritosti; pozabil pa je, da je ena osnovnih nalog politike, da ustvarja iluzije. Tako kot stari ogrski reformatorji je hotel iti naravnost k bistvu, brez ovinkov in brez leporečenja, pozabil pa je, da ljudstvo rado prinaša rožice k vznožju Marijinih kipcev in sodeluje v velikih procesijah. Tako v veri kot v politiki. Besni prezir, ki so ga Fidesz-ovci po porazu usmerili k socialistom, ki so znali na veliko operirati z nostalgijo za socialistično preteklostjo in se obenem pripravljati na najbolj brezobzirne antisocialne ukrepe, se mi je zato zdel izrazito madžarski. V deželi, ki ima dolgo zgodovino divjih revolucionarnih elit in inertnih ljudskih množic, pride neizogibno do tega, da bi elite v svojem razočaranju najraje – kot je v znamenitem citatu zapisal Brecht – »razpustile ljudstvo in si izvolile novo«: ne dvomim, da bi vsak v svojem času to rade volje storil tako Ferenc Rákóczi kot Lajos Kossuth in Béla Kun. In v tistem trenutku prav gotovo tudi Viktor Orbán.

Tega sem se spomnil, ker se mi zdi paradoksalno komplementarno s trenutnimi madžarskimi dogodki: leta 2002 so Madžari izbrali udobno laž pred kruto odkritosrčnostjo. Zdaj se jim to na nek čuden način maščuje.

Na internetu sem dobil angleško transkripcijo Gyurcsányevega »tajnega« govora (z vsemi »kurčevimi državami« in »zafukanimi politikami« vred); ne verjamem, da bi lahko katerikoli drugi evropski premier govoril s tako nesramno odkritostjo, čeprav v zaprtem krogu. Temu se je še najbolj približal nekdanji prostodušni Berlusconijev minister Roberto Calderoli, ki je volilni zakon, ki ga je sam spisal, označil za »svinjarijo«. Vendar s tem ni razkril nič novega, saj je samo priznal, kar je bilo itak povsem očitno. Gyurcsányev govor pa je v bistvu grozljiv: prav nič mu ne zavidam, da je pricurljal v javnost. In čeprav se tudi meni zdi, da bi na letošnjih volitvah bil moral zmagati Orbán, moram priznati, da Gyurcsánya na nek način občudujem. Oblast je prevzel tik pred volitvami od predhodnika in našel je vse prej kot zavidljivo stanje. Verjetno si sploh ni pričakoval, da bo na volitvah zmagal; uspelo mu je za las. Nesrečni govor na strankarski konferenci je imel zelo očitno en sam namen: postaviti strankarske kolege na trdna tla; na zelo trdna tla. Soočiti jih s kruto realnostjo in jim na zelo nazoren način dopovedati, kar bi sicer morali vedeti, a so od samega sprenevedanja morda pozabili: da so zafukali državo, da so o tem lagali in da je zdaj končno čas, da se zbudijo iz dremeža, če hočejo »to kurčevo državo« (kurva ország) zapustiti v boljšem stanju, kot so jo prejeli.

Ne vem, v kolikšni meri je bil Gyurcsány soodgovoren za to, da so »zafukali to kurčevo državo«; ne znam in ne morem oceniti razsežnosti laži njegove predvolilne kampanje in zavajajočih podatkov o gospodarskem stanju, ki jih je njegova vlada pošiljala v javnost. A vendar je nekaj pri njem vendar pohvalno: da je znal jasno ohraniti distanco do lastnih laži, da je pokazal, da se povsem zaveda gromozanske vrzeli med njegovimi javnimi izjavami in realnim stanjem. Stvar postane namreč najbolj nevarna, ko začnejo politiki verjeti svojim lastnim lažem; ko v vrtincu sprenevedanj in polresnic enostavno ne znajo več razločiti, kakšno je dejansko stanje stvari. V polpretekli zgodovini je najboljši primer tega pojava Richard Nixon, v naših časih pa kajpada - Silvio Berlusconi.

Indro Montanelli, eden največjih italijanskih novinarjev 20. stoletja, stari in pogumni liberalec (v Italiji ima beseda »liberalec« vedno desničarski predznak), je odlično zadel bistvo Berlusconijevega uspeha, ko je zapisal: »Berlusconi je v politiki uspešen, ker odlično laže; tako zelo dobro, da mu nasedejo še najbolj inteligentni ljudje. To pa zato, ker verjame svojim lastnim lažem.« Da je res tako, lepo dokazuje ta posnetek:

Berlusconi obtoži levico, da kontrolira televizije:


Berlusconi: »Obstaja neka vzporedna država, ki je sestavljena iz vseh vplivnih organiziranih oblasti, ki so v rokah levice. In to so: srednje šole, univerze, dnevniki, radijske postaje, televizijske postaje…«

D'Alema: »Televizijske postaje!?«

Berlusconi: »…sodstvo, državno tožilstvo, Državni svet [Vrhovno upravno sodišče]…«

D'Alema: »Državni svet?«

Berlusconi: »…Ustavno sodišče - 11 sodnikov od 15-ih - …«

D'Alema: »Saj to ni mogoče!«

Berlusconi: »…in da niti ne nadaljujem.«

Prav isti Indro Montanelli, ki je dolgo veljal za moralnega vodjo italijanske desnice, je v enem svojih zadnjih intervijujev izjavil, da moli, da bi Berlusconi prišel na oblast ( »faccio i fioretti alla Madonna che vinca le elezioni«): samo tako bodo lahko Italijani spoznali, kakšen šarlatan je v resnici. Montanelli je Berlusconija dolgo poznal in potreboval je nekaj let, da se je zavedal, s kakšnim človekom ima opraviti. Zato je točno vedel: velikega lažnivca nikoli ne moreš razkrinkati drugače, kot da ugotoviš neskladje med njegovimi izjavami in realnim stanjem. Dokler vse ostaja le na ravni besed ali interpretacij, lahko poteka manipulacija v neskončno: zato je imel Montanelli prav - omogočiti mu je bilo treba, da je resnično vladal, kajti šele tedaj so lahko ljudje videli razliko med njegovimi besedami in realnostjo.

A Montanelli je bil ostareli gospod stare šole, ki je sovražil televizijo, in se ni zavedal grozljivega fenomena našega časa: medijske posredovanosti same realnosti! Iz tega vidika je izjemno zanimiva in poučna taktika, ki jo je Berlusconi ubral v svoji zadnji volilni kampanji: ni šel nič drugega kot v spopad z realno izkušnjo ljudi. Njegova argumentacija je šla nekako takole: »Če bi danes vprašali volivce: Ali mislite, da je vlada izpolnila svoje obljube?, sem prepričan, da bi velikanska večina volivcev odgovorila, da ne. To priča o velikanski kampanji dezinformacije (s strani levice, ki ima seveda v rokah vse medije – vključno s televizijami). Mi pa bomo v tej volilni kampanji dokazali, da se ljudje motijo, ko mislijo, da jim gre slabo.«

V prejšnjem postu sem objavil posnetek (s prevodom) enega najbolj legendarnih Berlusconijevih besednih spopadov in sicer z znanim industrialcem, ki je Berlusconija na začetku podpiral in celo sofinanciral njegovo stranko. Prikazuje neverjetno mero sprenevedanja nekdanjega italijanskega premiera, obenem pa jasno pokaže pravo nevarnost za lažnivca, ki ni v tem, da ga ujameš v nedoslednosti, temveč v soočanju z dejstvi, ki jim njegove izjave očitno neustrezajo. A glavna poanta je nekje drugje: omenjena oddaja, v kateri se je moral nekdanji premier soočiti še z enim enako uničujočim napadom in to s strani, ki jo nikakor ni pričakoval (napadel ga je urednik njegovega lastnega dnevnika), je imela za Berlusconija naravnost katastrofalne posledice: neposredno po njej je imel najnižjo podporo. Prav zaradi tega se je podal v neverjetno ofenzivo, ki je dosegla vrhunec v posegu na srečanju Industrijske zbornice, ki je postal naravnost legendaren in ki si ga lahko ogledate na tem linku (tudi če ne znate italijansko, je posnetek enako zgovoren):

www.youtube.com/watch?v=6Fl_p81Brxw

V navalu popolne populistične histerije je zabesnel, da imajo podjetniki dolžnost, da so optimisti in da pozitivno gledajo na realnost. »Ne verjemite časopisom, ki govorijo o gospodarski krizi: nismo v slabšem položaju kot pred petmi leti!«... Vse tiste pa, ki niso bili optimisti (in so na stvarnost gledali realistično tako kot Diego Della Valle iz prejšnjega posta) pa je obtožil, da so se prodali komunistom. Nastop je zaključil tako, da je Della Valleju (glej prejšnji post), ki je sedel v prvi vrsti, kar iz odra zabičal, »naj se v bodoče spomni, da je potrebno predsednika vlade vikati«. V tem trenutku, ko je postalo jasno, da si je pri vsej industrijski eliti zapravil še zadnji kanček zaupanja, pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Dočim so prve vrste, v katerih so sedeli predstavniki velikih podjetij (ljudje s priimki, ki jih videvamo na policah naših supermarketov in v vitrinah modnih trgovin) ostale mrtvo hladne (razen Della Valleja, ki je na ves glas zaklical: »Klovn!«), pa so udeleženci v zadnjih vrstah začeli skandirati od navdušenja: Silvio, Silvio!!... Ko se je srečanje zaključilo (v pravi italijanski maniri, to se pravi v popolnem kaosu), so takoj pritekli novinarji: medtem ko je predsednik Industrijske zbornice dogodek komentiral z največjo aristokratsko hladnostjo (»Preveč spoštujem funkcijo predsednika vlade, da bi karkoli komentiral.«), pa so mali podjetniki naravnost skakali pred kamere in govorili, kako jim je bilo super, da jih je predsednik tako nagovoril (sredi govora je namreč stopil iz stola, rekoč: »Hočem vas gledati v oči, ko vam govorim.«) in kako je »Berlusconi povedal natanko tisto, kar mi čutimo.«

Kaj je nauk te dolge zgodbe? Izkazalo se je, da so mali in srednji podjetniki, ki so predstavljali glavnino udeležencev srečanja, v trenutku pozabili na kruto realnost, s katero so se morali vsak dan spopadati, na nezavidljivo gospodarsko situacijo, ki so jo na svoji koži občutili mnogo huje in mnogo usodneje od velikih industrialcev; v trenutku jim je postalo najpomembnejše, da je predsednik vlade »eden izmed njih«, da govori in čuti kot oni; v trenutku so vse debele laži, ki so se usuvale iz odra, odtehtale in prevagale nad realnostjo... In dejansko, žalostni nauk zgodbe, je Berlusconi , potem ko pet let ni storil dobesedno nič od tega, kar je obljubil, le za las izgubil volitve.

Kakšno vezo ima to z madžarskim primerom? Veliko. V javnost so prišli neki posnetki, v katerih je premier tik po volitvah priznal, da je lagal glede gospodarskega (in siceršnjega) stanja v državi in kar naenkrat je 75% ljudi mislilo, da bi moral odstopiti. Seveda, jaz bi mislil podobno, če bi bil Madžar. A ker nisem in na stvari gledam iz distnce, bi rekel tako: če so ljudje tako bebavi, da sami niso znali oceniti, kakšno je realno stanje v državi in so potrebovali besedo socialističnega premiera, da so ji lahko verjeli, potem so lahko samo zadovoljni, da imajo takega predsednika vlade, ki ima očitno boljši stik z realnostjo od njih samih.

Resno: bi moral Gyurcsány odstopiti? Iskreno povedano, ne vem. Vem le, da tega vsekakor ne bo storil in bo raje počakal, da se zadeva umiri. Jaz prav gotovo nisem simpatizer socialističnih politikov, še zlasti ne takšnih, ki izhajajo iz nekdanjih komunističnih režimov. A vendar je dejstvo, da je to prvič od leta 1990, da je neka stranka na Madžarskem dosegla drugi mandat. Jasna in neizprosna samokritika je prav gotovo dober način, kako ga začeti. Sploh pa mi je všeč duh, ki prežema ves govor:

Az a személyes sztorim, hogy változtassuk meg ezt a kurva országot, mert ki fogja megváltoztatni?

Moja osebna zgodba je: moramo spremeniti na bolje to kurčevo državo, če ne, kdo jo bo?

Kljub temu mi ne bi bilo žal, če bi se škandal iztekel tako, da bi na oblast zopet prišel Orbán. Zavoljo starih časov.