Vse najboljše, Primorska!

Danes, 15. septembra, praznuje Primorska svoj praznik. Kot čistokrvni Primorec seveda ne morem mimo tega datuma: v čast svoje primorske domovine zato objavljam primorsko himno "Vstajenje Primorske", eno najlepših slovenskih domoljubnih pesmi (kot zanimivost naj povem malo znano dejstvo, da jo je uglasbil Rado Simoniti, oče sedanjega kulturnega ministra Vaska Simonitija).

Vstajenje Primorske

Nekdaj z bolestjo smo v sebe zaprli

svoje ponižanje svoje gorje,

krik maščevanja na ustnih zatrli,

ga zakopali globoko v srce.

Toda glej, planil vihar je presilen,

kot pajčevine raztrgal okov,

šinil je zopet žar novega dneva,

tja do poslednjih primorskih domov.

Strojnice svojo so pesem zapele,

zrak je pretreslo grmenje topov,

širne poljane so v ognju vzplamtele,

klic je svobode vstal sredi gozdov.

Vstala Primorska, si v novo življenje,

z dvignjeno glavo korakaj v nov čas!

V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju

našla si končno svoj pravi obraz.

UPDATE:

Komentatorka na RTV SLO je povedala, da so na državni proslavi ob dnevu pridružitve Primorske matični domovini zaigrali "neuradno himno Primorcev" Vstajanje Primorske. To je seveda neumnost: "Vstajenje Primorske" je uradna primorska himna, neuradna je (in nad tem sem nepopisno zadovoljen) letos prvič zadonela na kaki državni slovesnosti. Gre kajpada za Mlakarjevo pesem, iz katere govori pravi primorski duh: Karlo Špacapan. Da bi lahko besedilo razumeli tudi tisti, ki nimate sreče, da ste Primorci, sem ga nekoliko (ampak res samo nekoliko) "poknjižil".

Vsak kmet rad soje vino ma,
odkar ta svet stoji.
Ma prav vsakmu ga ne da,
s pr'jatli ga deli.
T'ku živel enkrat je en kmet,
Karleto Špacapan,
v pržon je dostkrat šou
sedet, ka ni tou dat soj teran.
Ma be, ni bil kak revolucionar,
politike ni poznal.
Ma kadar pršu je žandar
po davk, pa tku je d'jal:

Ma, vjste kej, vse kar je prav,
spoštuvam jst oblast.
Če reče, "dej", jaz jim bom dal
pršut, pancetu, mast.
Ma vjste kej, ma mi n'bo žou
dat zadnji par kalcet.
Ma vino pej, vse kar je prav,
si utk'nte u ret!

So gnali ga na sakacjon
ma prou usak drugi dan.
Ostal je trmast ku kaštron
Karleto Špacapan.
An šla je stara Austrija
čez en par let falit,
še prej ku mogla od Karlota
je en sam glaž dobit.
An pršle črne so žvali an drle se:
"Duce!"
Si Karlo mislu je:
"Se mi zdi, da vem,
kej kdu tle če..."

Ma, vjste kej, vse kar je prav,
spoštuvam jst oblast.
Če reče, "dej", jaz jim bom dal
pršut, pancetu, mast.
Ma vjste kej, ma mi n'bo žou
dat zadnji par kalcet.
Ma vino pej, vse kar je prav,
si utk'nte u ret!

So z ricinusom futrali
ga an tukli ku žival.
Čeprav s posranmi gatami
se Karlo jih ni bal.
Ma ni zvleku z njega
un teran ma prou noben pržon.
Ka mogu Karlo Špacapan je
it u internacijon.
Ka so spustili ga domov,
si že mislu je, "u, ku fajn."
Že pujn Gestapo je pršou:
"Du Schwein, wo ist dein Wein?"

Ma, vjste kej, vse kar je prav,
spoštuvam jst oblast.
Če reče, "dej", jaz jim bom dal
pršut, pancetu, mast.
Ma vjste kej, ma mi n'bo žou
dat zadnji par kalcet.
Ma vino pej, vse kar je prav,
si utk'nte u ret!

Ma včasih sred noči
je v hišo pršu partizan.
E, pred njim pej vina šparal ni,
Karleto Špacanan.
An vsakmu zmiram
pod roku dal je t'ko, litrov par.

Po vojni k njemu je pršou
zadrúžni funkcionar:
"Zdaj zmagali smo,
Špacapan, ti vedno bil si naš.
Bi biló zdaj prav, da soj teran
nam dobrovoljno daš..."

Ma Karlo pej tako
je djal:
"Pršli ste na oblast.
Ja, nikdar prej mi ni blo žal
dat vina vam na čast.
Ma kej čem rečt,
nč n'bom djal,
komanda mora bet...

Ma vino pej vse kar je prav,
si utk'nte u ret!
Lalalalalalalala,
ma vino pej vse kar je prav,
si utk'nte u ret!