Znova o pokrajinah

Pred dnevi je Društvo humanistov Goriške na svojem blogu objavilo odgovor na anketo tednika Demokracija o zadnjem vladnem predlogu glede regionalizacije Slovenije. Društvo se je v preteklih letih že večkrat javno oglasilo glede te teme. Prejšnji teden je DHG na pobudo Foruma za Goriško in skupaj z drugimi sedmimi društvi, ki delujejo na območju Goriške, že drugič poslal odprto pismo predsedniku vlade, v katerem smo protestirali proti novemu predlogu ministrice za lokalno samoupravo Duše Trobec Bučan in proti načinu, kako je vlada zastavila projekt regionalizacije Slovenije.
Zaradi aktivnosti društva glede problematike regionalizacije je vodstvo društva kontaktirala novinarka Demokracije in zaprosila in zaprosila za sodelovanje pri anketi o tem vprašanju. S predsednico društva Marijano Koren sva oblikovala odgovore na vprašanja, ki jih je na društvo naslovil omenjeni tednik. Zdaj jih na svojem blogu objavljam še jaz.

1.)    Kaj bi predlagana rešitev ministrstva glede pokrajin konkretno pomenila za Goriško?

Predlagana rešitev bi bila zelo slaba tako za Goriško kot za celotno Primorsko. Enotna primorska pokrajina s sedežem v Kopru bi težko zaživela. Gre za dve precej različni geografski enoti. Obstaja sicer skupna primorska identiteta, a prometno, gospodarsko in tudi politično gre za bolj različni enoti kot sta recimo savinjski in podravski del Štajerske, ki bosta po tem predlogu tvorili vsaka svojo pokrajino. Ne moremo razumeti, zakaj vlada vsem argumentom navkljub vztraja pri enotni Primorski. Argumentov v prid tej rešitvi do sedaj še nismo slišali, zgolj nekatere čustvene izlive: iz izkušnje pa vemo, da se za spodbujanjem emocij pri tako praktičnih vprašanjih, kot je regionalizacija, po navadi skrivajo parcialni interesi. 

Za Goriško bi takšna predlagana pokrajina ne pomenila izboljšave, temveč kvečjemu poslabšanje položaja. Nova Gorica bi izgubila svojo naravno in zgodovinsko funkcijo regijskega središča; Koper pa to nikakor ne bi mogel postati, ker za to nima nikakršnih pogojev. Noben del Goriške nikoli ni in nikoli ne bo mogel gravitirati proti Kopru, poleg tega pa je v Kopru poznavanje goriških problematik še slabše kot v Ljubljani. To bo zato mrtvorojena pokrajina. Jasno nam mora biti, da se Novogoričani v nobenem primeru ne bodo sprijaznili s takšno pokrajino, zato se bo takoj po njeni morebitni ustanovitvi oblikoval nekakšen goriški »separatizem«, ki bo najbrž zbral dovolj moči, da bo blokiral učinkovito sprejemanje političnih odločitev. To bo v končni fazi škodovalo tako Obali kot Goriški.

Poudariti moramo, da bo ustanovitev enotne pokrajine privedla k neučinkovitim regijskim politikam na Goriškem: ker gre za strateško izjemno pomembno obmejno pokrajino, ima to lahko globoke daljnoročne posledice za celotno državo.

2.)    Katere rešitve zastopate in kaj naj bi doprinesle ljudem?

Zavzemamo se za takšno oblikovanje pokrajin, kjer se bo upoštevalo predvsem ekonomske, zgodovinske in prometne dejavnike, pri čemer je seveda zelo pomembna tudi identiteta prebivalstva. Pokrajina bo lahko zaživela in opravljala svojo institucionalno vlogo le, če se bodo državljani z njo identificirali.  V nasprotnem primeru bo mrtvorojena tvorba, ki bo prinesla samo dodatne težave. Način razprave o pokrajinah, kjer se išče nekakšno magično številko (šest, osem, dvanajst, štirinajst pokrajin), se nam zdi povsem brezpredmetna: o številu pokrajin lahko govorimo šele na koncu, po tehtni analizi na samem terenu. Zadnje čase pa izgleda, kot da vsi želijo iz klobuka potegniti številko, ki bo sama po sebi rešila vprašanje. Takšna ruleta ni samo neumna, temveč tudi škodljiva, ker nas odvrača od resničnih vprašanj pri regionalizaciji, ki je zapleten projekt. Pri oblikovanju pokrajin je potrebno izhajati iz konkretnih dejavnikov in interesov.

Poleg tega je potrebno skrbno pretehtati stroške dodatne birokracije, ki bi se vzpostavili pri regionalizaciji, in jih primerjati s koristmi, ki bi jih doprinesla decentralizacija Slovenije. Izogniti bi se morali situaciji, ko bi regionalni uradi prinesli preveč dodatnih delovnih mest v javnem sektorju, ki je v Sloveniji že tako preveč razraščen. Regionalizacija ima smisel, če jo bo spremljala reorganizacija javne uprave, kjer se bo del državnih uslužbencev »preselilo« na pokrajinske uprave. Skrben premislek o koristih in stroških utegne dvigniti debato o regijah iz dnevnopolitičnega kramljanja v trezen premislek o nacionalnem interesu.

Marsikateri državljani ne čutijo potrebe po ustanovitvi pokrajin, ker vprašanja regionalne politike ne občutijo kot pomembnega dejavnika v svojem vsakodnevnem življenju. Kljub temu pa se pomanjkanje učinkovite in konsistentne regionalne politike v Slovenije kaže na številnih področjih, ki posredno vplivajo na življenje ljudi, čeprav se tega mnogi ne povsem zavedajo. Tisti, ki delujemo v kulturni in društveni dejavnosti, smo dnevno soočeni s paradoksi, ki so posledica zastoja v procesu regionalizacije. Obstajajo številne institucije regionalnega značaja (gledališča, muzeji, knjižnice itd.), ki nimajo učinkovito urejenega financiranja. Ker nimamo pokrajin, ki bi bile ustrezne vmesne enote, ki bi se ukvarjale z ustanovami regionalnega značaja, so te institucije odvisne bodisi od oddaljenega centra bodisi bremenijo proračune občin: po navadi ene same občine, tiste, v kateri imajo te institucije sedež. Kot primer lahko vzamemo kar naše društvo: čeprav smo društvo regionalnega značaja in so naši projekti namenjeni prebivalcem celotne pokrajine, se naše financiranje napaja skoraj izključno iz sredstev, ki nam jih precej velikodušno namenja mestna občina Nova Gorica. Širše gledano to pomeni dvoje: da na številnih področjih sploh nimamo regionalne politike (ne obstaja regionalna politika za področje kulture, mladinskih dejavnosti, pa tudi turizma, prometa itd.) in da zato mestna občina prostovoljno prevzema nase nekatere obveznosti, ki bi jih po vsej logiki morale izvajati pokrajina. Njen proračun je zaradi tega neprimerljivo bolj obremenjen kot proračun drugih občin, ker poleg svojih občanov servisira tudi prebivalce širše regije. Za zdaj se lahko tolažimo, da to velja tudi za vsa ostala regijska središča. Če bo pa prišlo do ustanovitve pokrajin v skladu z vladnim predlogom, bomo priča nedopustni situaciji: mestna občina Nova Gorica bo še skoraj gotovo naprej vzdrževala večji del svoje regijske infrastrukture (preprosto zato, ker je in bo ostala regionalno središče: to je družbeno in geografsko dejstvo, ki ga noben zakon ne more spremeniti), nekatere druge mestne občine pa bodo tega razbremenjene, ker bo njihove pristojnosti prevzela pokrajina. To bo Novo Gorico (pa tudi Kranj, Slovenj Gradec in mogoče še kakšno drugo središče) postavilo v slabši položaj od ostalih mestnih občin in oslabilo njeno konkurenčnost in učinkovitost. Jasno je, da je za Novo Gorico in za celotno regijo takšna situacija dolgoročno pogubna.

3.)    Kako so Vaše pobude sprejeli na Vladi RS  in kako poteka dialog?

Kolikor nam je znano, se na vladi na našo pobudo do sedaj še niso odzvali.

4.)    Na predsednika vlade ste naslovili odprto pismo. Za kašne rešitve se v njem zavzemate? Kaj želite z odprtim pismom doseči?

V Društvu humanistov Goriške smo se pridružili odprtemu pismu, ki ga je oblikoval Forum za Goriško. V njem smo pozvali predsednika vlade, naj se aktivneje vključi v projekt regionalizacije in naj ga ne prepusti neodgovornim politikantom. Jasno smo se zavzeli za ustanovitev Goriške pokrajine: prepričani smo, da predsednik vlade kot domačin razume potrebo in smiselnost njene ustanovitve. Od njega pričakujemo, da se bo izpostavil za nekaj, za kar sam dobro ve, da je nujna in racionalna rešitev. Če tega ne bo storil, tega žal ne bomo mogli razumeti drugače, kot da je popustil lobijem in parcialnim interesom ali se uklonil kratkoročnim političnim kalkulacijam. S pismom smo ga hoteli opomniti, kaj velikanska večina ljudi, institucij in civilne družbe v njegovi regiji, ne glede na politično pripadnost, pričakuje od njega.

5.)    Se je predsednik vlade že odzval na Vaše odprto pismo in kaj od odziva pričakujete?

Zaenkrat odziva, kolikor nam je znano, ni bilo. Upamo, da bomo lahko s pismom končno spodbudili široko, poglobljeno in temeljito razpravo. Vemo, da so argumenti na naši strani, zato ne zahtevamo ničesar drugega od resne in utemeljene debate s tistimi, ki odločajo o regionalnih politikah.

6.)    Je možno, da se oblikovanje pokrajin spelje že v letošnjem letu, kot si to želi ministrica? Bodo pristojni dosegli konsenz z lokalno skupnostjo?

Predsednik vlade je pred kratkim dejal, da oblikovanje pokrajin ni prioriteta te vlade. Če upoštevamo hitrost, s katero vlada sprejema ukrepe, ki jih je označila za svojo prioriteto, mislimo, da regionalizacije v tem mandatu ni pričakovati. Poleg tega je za sprejetje pokrajinske zakonodaje potrebna dvotretjinska večina, do česar najbrž ne bo prišlo. V zadnjih dveh letih je projekt – tako se nam vsaj zdi – povsem zastal: težko je pričakovati, da bodo v naslednjem letu in pol uspeli nadomestiti zamujeni čas. Tako, kot je nova ministrica zastavila projekt, mislimo, da konsenz z lokalnimi skupnostmi ne bo mogoč. Predlog, ki smo ga videli, ne more biti izhodišče za resno razpravo. Mislimo, da ne govorimo samo v svojem imenu, ko rečemo, da se nam je za tistim, ki se ukvarjamo z vprašanjem regionalizacije, zadnji predlog ministrice Trobec Bučan zdel nesramno norčevanje iz zdrave pameti. Ne vemo, če smemo tolažiti z dejstvom, da ga nihče ni vzel resno: očitno tudi sama ministrica ne, saj se je od njega po nekaj tednih distancirala. Razumeli bi, če bi se vlada odločila, da projekt regionalizacije začasno zamrzne: tako pa enostavno in preprosto ne vemo, pri čem smo. Ne vemo, kateri predlog je mišljen resno in kateri je namenjen zgolj tolaženju javnosti, da projekt ni zastal in da ministrstvo dejansko nekaj počne. To ustvarja mnoge frustracije in oddaljuje možnost racionalnega soočenja mnenj. Nesprejemljivo pa se nam zdi, da se je k tako pomembnemu projektu pristopilo s takšno površnostjo in nonšalanco. Od vladajoče politike bi pričakovali več resnosti. 

Življenje drugih

Danes mi je prijatelj, ki dela na Dnevniku (mimogrede: berite njegove članke: je eden najboljših poslovnih novinarjev v Sloveniji), pustil Objektiv, Dnevnikovo verzijo Sobotne priloge, z očitno namero, da bi me prepričal, naj spremenim mnenje o tej trdnjavi levičarskega tiska. Poskus se mu je vsaj deloma tudi posrečil: priznati sem moral, da je priloga (vsaj ta številka) dejansko v redu. (Čeprav o samem političnem delu časopisa nisem spremenil mnenja: še vedno trdim, da je podel. Je pa res, da se je v zadnjih dveh letih znatno izboljšal: zdaj je vsaj kvaliteten in podel. Takšen torej, kakršno je bilo pred Veliko Spremembo Delo. Dnevniku vseeno priznavam večji napredek: izkušnje namreč kažejo, da je lažje postati bolj korekten kot pa bolj sposoben. To nam dokazuje že zgodovina Pahorjeve stranke.) Kakorkoli: med vrsto odličnih člankov – med drugim baskovski potopis Franca Jurija, prispevek Iča Vidmarja o krizi klubske scene v New Yorku ter članek Šloma Ben-Amija – je tudi Žižkova ocena filma Življenja drugih.

Ocena je, to make a long story short, negativna. Filma še nisem videl, a sem se bal, da bo ravno nekaj takega, kot mu očita Žižek. Težava filma naj bi bila v tem, da komunistično represijo v Nemški demokratični republiki – ki je bila nedvomno najhujša med vsemi (z morebitno izjemo romunske in albanske, ki pa nista iz iste zgodbe) – prikaže vse preenostavno.

Žižkova kritika (če spustimo nekaj nepogrešljivih psihoanalitičnih bravur) se zgosti v dveh elementih. Prvič, v filmu je komunistični teror zreduciran na raven osebne kaprice. Minister za kulturo se hoče znebiti vrhunskega pisca, da bi lahko nemoteno začel afero z njegovo partnerko, in se ob tem posluži vsemogočne tajne policije. Pri tem se izgubi temeljna poanta, namreč grozovitost sistema kot takega. Drugič, film povsem zamolči temeljno značilnost komunistične represije.

Kje je bil Dreyman?

»Zastavimo si naivno vprašanje«, piše Žižek »Film se dogaja leta 1984 – kje pa je bil Dreyman potemtakem pred tem letom, ko režim Nemške demokratične republike Wolfu Biermannu ni dovolil, da se vrne s turneje po Zahodni Nemčiji, četudi so vsa velika vodilna imena podpisala peticijo zoper ta ukrep?« Tisti, ki so doživeli sistem na svoji koži, in tisti, ki poznamo zgodovino, dobro vemo, kaj je hotel Žižek tu reči: imaginarni Dreyman (tako je ime nesrečnemu protagonistu filma) bi, če bi bil koherenten lik, moral kar nekajkrat v svoji literarni karieri izdati kolega ali pa ga vsaj pustiti na cedilu. Sistem je deloval tako, da je načrtno sabotiral vsako solidarnost in ravno iz tega črpal svojo moč. Ustvarjal je, kot je temu rekla Hannah Arendt, »sistem organizirane krivde«, v katerem nihče ni mogel povsem iskreno zatrditi, da je nedolžen. O tem je pri nas najbolj prepričljivo, tudi iz osebne izkušnje, spregovoril Drago Jančar v izjemnem eseju »Temna stran meseca«.

Natanko isti fenomen je analiziral tudi Viktor Blažič v knjigi »Svinčena leta«: tu je na primeru Josipa Vidmarja zgoščeno pokazal perverznost tega splošno razširjenega postopanja, ki je bil pri nas omejen v glavnem na ozke kroge potencialno nevarnih posameznikov, v NDR pa je dosegel grozljive razsežnosti planirane politike nacionalnih razsežnosti. Citat se nanaša na začetek t.i. »Kocbekove afere« iz l. 1952, ko je Partija izkoristila izid povsem nedolžne Kocbekove zbirke novel »Strah in pogum«, da je zoper njenega avtorja sprožila val najnizkotnejše kampanje, s katerem ga je za vedno izločila iz javnega življenja. O začetku kampanje naj bi se razpravljalo na razširjeni seji CK-ja, na kateri je bil prisoten tudi Josip Vidmar, nekdanji predsednik OF-a in »sopotnik« (se pravi nečlan) Partije:

Po hujskaškem Kardeljevem govoru se je usul pravi plaz slovensko škodoželjnih kritik na račun tega dela [Strah in pogum] in to razpoloženje se je tako rekoč samodejno pretopilo v delovni sklep, ki je vsem navzočim nalagal določeno udeležbo v napovedani gonji zoper Kocbeka. Vendar je Kardelj zastavil še vprašanje o tem, kdo naj bi bil najprimernejši za izstrelitev prve salve. Obrnil se je k Josipu Vidmarju z enim samim, enozložnim vprašanjem: »Boš?«. Vprašani je sklonil glavo in po nekaj trenutkih molka potrdil svojo pripravljenost s prav tako enozložno besedo: »Bom«. Vsi navzoči so vedeli, zakaj je bilo Kardelju potrebno prav prvenstvo Josipa Vidmarja pri gonji, ki naj odstrani najnovejše Kocbekovo delo iz javnega prostora ter izloči njenega avtorja iz establišmenta: slednji je namreč ves navdušen nad Kocbekovim najnovejšim delom toplo priporočil svojemu bratu, upravitelju (…) osrednje založbe, naj novele nemudoma izda v knjigi. Samokaznovanje te vrste, tisto, iz kakršnega je Kardelj izdelal cel sistem svojevrstnih družbenih in medčloveških odnosov, je v svojih posledicah delovalo s prav posebnimi (…) psihološkimi učinki. Po zdravi pameti bi pričakovali, da bo predvsem žrtev za vse življenje zasovražila svojega vrstnika-eksekutorja. Vendar se je praviloma dogajalo ravno obratno: lažje je žrtev odpustila svojemu rablju, toda rabelj je zagotovo zasovražil svojo žrtev do konca svojih dni in sovražil jo je vedno nestrpneje in vedno bolj neodjenljivo. Josip Vidmar se je na stara leta spustil tudi tako daleč, da je Kocbeku odrekal celo pesniško veljavo.

Sam Blažič priznava, da verodostojnost tega pričevanja ni zanesljiva. A vendar, če beremo Vidmarjeve spomine, vidimo, da je še kako resničen Blažičev sklep. Nekaj let pred smrtjo se je Vidmar, ki je smel štirideset let neizzvano opravljati vlogo glavnega razsodnika o vprašanjih slovenske kulturne politike, v svoji knjigi »Obrazi« (1985) takole branil pred očitki, da je izdal Kocbeka, ko je vrgel prvi kamen v organizirani množični gonji zoper poeta. Vidmar je v knjigi sicer trdil, da gonje proti Kocbeku ni začel on: s svojo (uničujočo) kritiko naj bi se oglasil šele kasneje in to v nekem minornem časopisu. To morda drži, a že Vidmarjeva trditev, da se je proti Kocbeku v resnici prvi oglasil Tone Fajfar, je enako pomenljiva in pravzaprav potrjuje Blažičevo poanto: Fajfar je namreč bil predvojni krščanski socialist in dolgoletni Kocbekov prijatelj. A kljub temu se v načinu, kako Vidmar skuša opravičiti svojo sodelovanje v tej skrbno nastavljeni aferi, jasno kaže, kako so nanj delovali psihološki mehanizmi, s katerim ga je režim tesno navezal na svojo »kulturno politiko«. Način, kako Vidmar opisuje Kocbekovo odstranitev, je kot pričevanje sicer povsem neverodostojno (po njegovem naj bi nikakor ne šlo za organizirano kampanjo, temveč spontano zavrnitev s strani »široke javnosti«); izjemno zanimiv pa je njegov obupni poskus racionalizacije svoje vloge v tem nečednem opravilu. Priznava recimo, da je Strah in pogum sprva sprejel z odobravanjem, »dasi ne povsem brez rezerve, kajti spominjam se točno, da sem Kocbeka na kraju določno opozoril, naj knjigo pregleda in poskrbi, da je ne bo mogoče napačno razumeti« (str. 512; podčrtal jaz). A glej: kasneje, ko se je razbesnela polemika, je Vidmarju - kot piše sam - »pri prebiranju in prebiranju vedno bolj stopalo v zavest« (str. 514), da ima v »sporu med Kocbekom in širšo javnostjo« (kajti za to naj bi v resnici šlo) pravzaprav prav javnost in ne Kocbek. In ko ga je, po tem pronicljivem spoznanju, Kidrič prijazno in neobvezno pozval, naj tudi on napiše oceno knjige (ibid.), je naš junak odgovoril, da »nalogo sprejema rad« in da bo o knjigi (»ki ga vsekakor zanima«) »povsem svobodno povedal tisto, kar kot kritik misli o nji brez ozira na sodbe drugih« (ibid.). Tako. Vidmar nekaj strani naprej končuje svoj portret Kocbeka, štiri leta po poetovi smrti, s pritlehno zavrnitvijo njegove poezije (»modernistične blodnje o “besedah, ki so same sebi skrivnost”«) in se na podlagi nje sprašuje, »ali se ni morda poetova končna bolezen pričela veliko prej, kot pa so jo opazili in ugotovili?« (str. 521). Težko bi dobili bolj nazorno potrditev Blažičeve teze o posledicah, ki jih na vedenju posameznika pustijo psihološki mehanizmi, s katerimi operira totalitarni sistem.

Vesele zgodbe pa še ni konec. Kocbeka so najprej za več kot desetletje povsem izločili iz javnega življenja in okrog njega ustvarili prazni prostor (sumljiv je bil vsak, ki je z njim spregovoril), nato pa mu leta 1964 nepričakovano podelili Prešernovo nagrado – in sicer skupaj z Miškom Kranjcem, ki se je še posebno izkazal v gonji proti njemu. Kocbek, ki ni bil ravno heroj, je nagrado sprejel; najbrž v upanju na boljše čase. Ki niso prišli. Sledilo je namreč novo desetletje drobnih šikaniranj (mikrofoni v zidu, skrivnostna izginotja dnevniških zapiskov in podobne sitnosti). Sredi sedemdesetih let, ko je po liberalni odjugi zopet pritisnila režimska represija, so zaradi domnevnih verbalnih deliktov zaprli novinarja Blažiča in sodnika Miklavčiča, tesna Kocbekova prijatelja. V uradni razlagi je med drugim pisalo, da sta »sodelovala v Kocbekovem krogu«; njemu, Kocbeku, pa so istočasno ponudili, da mu prvič po mnogih letih izdajo pesniško zbirko - in to v osrednji, Cankarjevi založbi. Kar je Kocbek, tudi sam junak, zopet sprejel. In da ironije še ne bi bilo konec, je v zbirki, izdani v dveh zvezkih leta 1977 (ko je Blažič, član zloglasnega »Kocbekovega kroga«, še vedno sedel v zaporu), smela biti objavljena tudi poezija »Mikrofon v zidu«, pogovor z mikrofonom, ki mu ga je nastavila tajna služba v njegovem stanovanju… Že istega leta pa se je začela nova, silovita kampanja denigracije zoper Kocbeka, tokrat zaradi članka v tržaški reviji »Zaliv«, ki jo je urejal Boris Pahor… Tokrat je bil režim še posebej jezen (Kocbek je, sicer s skrbno izbranim in precej alegoričnim besednjakom, obsodil povojne poboje) in kampanja pod taktirko tovariša Mitje Ribičiča ni popustila do pesnikove smrti štiri leta kasneje. Deležen je bil skoraj državniškega pogreba.

Težava je seveda ravno v tem, da velika večina mlajših bralcev Žižkovega članka ne ve, »kje je bil Dreyman«. Ne ve niti za igrice, s katerimi so se režimi igrali s svojimi Kocbeki, Šoštakoviči, Bulgakovi, Vasiliji Grossmani ali Jerzyji Andrzejewskimi, niti ne pozna mehanizmov, s katerim je režim – vzhodnonemški na neprimerljivo hujši ravni kot v bistvu precej nedolžni jugoslovanski – vladal svojim državljanom, tako da jih je silil h kolaboraciji.

Primer Benko

Naključje je hotelo, da je ravno danes televizija Slovenija predvajala dokumentarec o žalostni usodi Josipa Benka – prekmurskega protestantskega podjetnika, ki so ga takoj po vojni najprej obsodili na 12 let zapora, nato pa se premislili, kazen spremenili v smrtno in ga junija 1945 ustrelili. Tudi tukaj sem se že vnaprej bal, da bo dokumentarec natanko tak, kot je bil: slab. Avtorji so izgubili sijajno priložnost, da bi na primeru Benka, tega značilnega predstavnika predvojne slovenske provincialne buržoazije, tako v dobrem kot v slabem prikazali tragično usodo nekega človeka, družine, sloja, naroda. Ravno v primeru Benka (in še zlasti njegove družine) se vidi vsa notranja veličina nekega razreda, ki so ga po vojni z brezobzirnostjo, ki je v dokumentarcu dobro prikazana, uničili za vedno. A tudi njegova beda. Težava je ravno v tem, da se s takimi dokumentarci dela nenamerna, a velika škoda. Nekdo, ki ne ve, kaj je bil komunizem (in Benko je bil obsojen v času, ko smo pri nas imeli nekaj, kar je bilo zelo podobno zgodnjemu stalinizmu), bo mislil, da je bil komunizem zgolj kapricioznost ministrov in streljanje podeželskih kapitalistov. Nihče, ki je pravičen, ne more dvomiti, da je bil Benko dober človek; a vsakemu marksistu in radikalnemu levičarju, ki je gledal ta dokumentarec, je lahko bilo jasno, da je bil tipični predstavnik »razrednega sovražnika«.

Ni bil - in to je potrebno kljub krutosti danes jasno povedati - komunistični režim nesprejemljiv zato, ker je ustrelil Josipa Benka. Njegova smrt je bila gotovo nepotrebna, zločinska in je predstavljala tragedijo za svojce, kot je tragedija smrt vsakega nedolžnega človeka. A nedolžni ljudje so umirali – v tisočih, v desettisočih – tudi od rok političnih ureditev, ki so bile sicer krepostne in vredne ohranitve, in v vojnah, ki so bile pravične. Dokumentarec je, tako kot je narejen (dostopen je tudi na straneh RTV-ja), povsem nebogljen proti klasičnim kritikam v stilu: »revolucija pač ni nedeljski sprehod« ali pa »saj niso mnogi drugi režimi nič boljše delali z domnevnimi nasprotniki«. Ker je dokumentarec narejen na povsem abstraktni ravni (abstraktni v heglovskem pomenu, se pravi ločen od konkretnih zgodovinskih, družbenih in političnih okoliščin), je upravičena tudi kritika, ki jo bodo nanj nedvomno naslovili levičarski gledalci (v svoji znani tankočutnosti in etični občutljivosti): »Odkar je desnica prevzela televizijo, kažejo samo dokumentarce o komunističnih zločinih; kaj pa domobranski zločini?«. In dejansko, če stvar gledamo zgolj na tej (nezadostni) ravni, res: kaj pa domobranski zločini? Zakaj ni bil v zadnjih petnajstih letih narejen niti en sam dokumentarec o domobranskih zločinih?

Mislim, da je Ljubo Sirc v svojih spominih napisal izjemno pomenljivo anekdoto, ki je obče veljavna. Sirc, ki je leta 1946 skušal skupaj z nekaterimi predvojnimi levičarji in liberalci organizirati legalno politično opozicijo (kar je veljavna zakonodaja sicer dopuščala) in bil za to obsojen na t.i. »Nagodetovem procesu«, se spominja, da so jugoslovanski emigranti takoj po vojni demokratični opoziciji v domovini delali več škode kot koristi. Nekako tako piše Sirc (citiram po spominu):

Po vojni so iz Jugoslavije zbežali neki ljudje, ki so potem širili informacije o stanju v Titovi deželi. Hodili so na angleški Foreign Office in razlagali, kako se krši sporazum Tito-Šubašić in da so jim zaplenili vso premoženje. Tam so se jim uradniki seveda rogali (na oblasti so takrat bili laburisti), češ ali mislite, da bomo šli v vojno s Titom, ker so vam zaplenili avto? Nekateri so v zahodnem tisku pisali, kakšen teror vlada v Jugoslaviji in da na vsakem drevesu visijo obešenci. To pa seveda ni bilo res. Situacija je bila mnogo hujša.

Ali lahko to opišete?

Kar je Sirc hotel povedati, je, da je prvi val emigrantov povsem spregledal pravi domet komunističnega totalitarizma: ta nikakor ni bil gola represija (ki je lahko bila večja ali pa tudi manjša kot v kakšnem navadnem avtokratskem ali celo demokratičnem sistemu), temveč sistem, ki je počasi, a vztrajno spreminjal temeljne mehanizme medčloveških odnosov: tako da je, kot je zapisal Blažič, za družbo oz. za način njenega sožitja in produkcije postala temeljna značilnost koncentracijsko taborišče, suženjsko delo in epidemija medsebojnega ovaduštva. V Jugoslaviji se je na srečo kmalu obrnil k bolj ali manj običajni represiji (čeprav smo tudi pri nas imeli Goli otok, GULAG, kakršnih ni bilo nikjer drugje v Evropi izven Sovjetske zveze, in čiste stalinistične procese), v Vzhodni Nemčiji pa ne. In zato ker tam ni bilo koncentracijskih taborišč in od sredine petdesetih let tudi suženjskega dela ne, je medsebojno ovaduštvo doseglo stopnjo, ki si jo je težko zamisliti. O tem bi moral govoriti film, pa očitno ni zmogel.

Danes precej širok krog ljudi pozna zgodbe iz nacističnih taborišč smrti, čeprav ravno pri nas, na vzhodu, o tem vemo še vedno premalo. Knjige, kot so Levijevi Potopljeni in rešeni, bi vsekakor morale postati obvezno čtivo v vseh srednjih šolah. Iz njih se namreč lahko zasluti - čeprav komajda razume -, kaj so bila nacistična taborišča in zakaj je holokavst nekaj neprecedenčnega in neprimerljivega s čimerkoli v svetovni zgodovini. Bleda in mlačna psevdokrščanska, psevdoliberalna in psevdohumanistična govorjenja o tem, kako je vsako nasilje nesprejemljivo in obsojanja vredno, kakor tudi vsa razpredanja o svetosti življenja, zgrešijo ravno bistveni nauk: če kaj, je Auschwitz dokončno in neizpodbitno dokazal, da smrt ni tisto najhujše, kar lahko človek stori sočloveku. Tudi mučenje ne. Auschwitz je dokazal, da je človek lahko oropan svoje človeškosti.

Komunistični totalitarizem je bil seveda drugačen od nacističnega, o tem ni dvoma. Vendar raven njegove grozljivosti marsikdaj ni bila nič manjša, čeprav drugačna. Celotna sovjetska družba v Stalinovih časih je bila neko popolno sprevrženo družbeno okolje, katerega grozovitost marsikdaj presega sposobnost misljivega.

Filmi, kot so Življenje drugih ali Benkov dokumentarec grozijo, da – v skladu s sodobno solzavo »drnovškovsko« ideologijo, po kateri je domnevno "vsako življenje enako sveto" in ki protestira celo proti usmrtitvi tirana Sadamovega kova –, zabrišejo pravo naravo komunističnega terorja.

Presenetljivo, a podobno vse bolj velja tudi za nacizem, za katerega se je zdelo, da smo v preteklem desetletju le uspeli razumeti njegovo radikalnost. Pred nekaj mesecih sem na slovenski televiziji slišal, da je nacizem obsojanja vreden, ker je bil »homofoben, antisemitski in netoleranten«. Nacizem je bil homofoben in netoleranten? Homofoben in netoleranten je lahko zabit mulc, ki na ulicah pretepa črnce in pedre; spraviti nacizem na to raven pomeni popoln kolaps vsakršne razsodne moči. Poleg tega, da so neumne, so takšne izjave tudi nevarne in sicer trojno: prvič, da bo kdo mislil, da je vsa težava nacizma njegov odnos do "drugih" in "drugačnih" (in da je torej, če to odmislimo, vse ostalo sprejemljivo); drugič, da bodo »the good kids« (dobro vzgojena, liberalna, katoliška, humanistična mladina in tisti z "visoko ravnjo zadevanja") mislili, da je bil nacizem zgolj potencirana verzija lokalnih obritoglavskih prenapetežev; in tretjič – kar je morda še najhujše –, da bodo sodobni »netolerantneži« različnih vrst domnevali, da ima njihov gnev kaj skupnega s Hitlerjevim projektom. Tako kot – zaradi zločinske ignorance, s katero evropski izobraževalni sistemi izpuščajo poučevanje o naravi in zločinih komunizma –, nekateri mladi levičarji danes domnevajo, da je bil Stalin marksist ali da je bil njegov cilj uvesti socialistično, pravično in brezrazredno družbo.

Žižek je svoj članek zaključil s presunljivo zgodbo ruske pesnice Anne Ahmatove. V svojih spominih Ahmatova piše o dogodku, ko je na vrhuncu stalinističnih čistk čakala v dolgi vrsti pred leningrajskim zaporom, da bi kaj izvedela o svojem priprtem sinu Levu:

Nekega dne me je nekdo v množici prepoznal. Za mano je stala mlada ženska, z ustnicami, modrikastimi od mraza, ki je prvič slišala, da bi me kdo poklical po imenu. Začela je z otrplostjo, ki je bila običajna za vse nas, in me šepetaje vprašala (takrat so vsi šepetali): »Ali lahko to opišete?« Odgovorila sem: »Lahko.« Nato je nekaj smehljaju podobnega švignilo čez tisto, kar je nekoč bil njen obraz.

In res je kar nekaj literarnih del, ki so uspela »opisati« tisto, kar je bilo grozljivo in iz etičnega vidika nedopustno v stalinskem komunizmu; tisto, zaradi česar, kot je zapisala Hannah Arendt »razlika med totalitarno, tiransko ali avtokratsko obliko vladavine ni zgolj akademsko vprašanje; kajti totalitarizem je edina oblika oblasti, s katero sobivanje ni mogoče.« Če kdo vzame v roke dela Varlama Šalamova, Aleksandra Solženicina ali Vasilija Grossmana, mu bo jasno, za kaj gre. Je pa res, kot ugotavlja Žižek, da še čakamo na film, ki bi širši publiki omogočil ta vpogled. Žal.

UPDATE: Priporočam v branje razmišljanje T.G. Asha na to temo v New York Review of Books.

Laž in politika (primer)

Della Valle vs. Berlusconi na Porta a Porta


Vespa: »Diego Della Valle: predsednik vlade pravi, da je izpolnil obljube, ki jih je dal v tem studiu pred petimi leti. Vaše mnenje?«

Della Valle: »No, če si smem dovoliti, da dam nasvet predsedniku Ministrskega sveta, bi povedal sledeče. Videl sem, Silvio, da si zdaj potegnil ven neko sličico in ni prvič, ko jo vidim. Mislim, da sličice…«

Berlusconi: »Prvič jo vidiš. Napravili smo jo danes zjutraj, tako da ni mogoče, da bi jo videl prej.«

Della Valle: »Ampak zdi se mi, da si v neki drugi oddaji…«

Berlusconi: »Je bila druga.«

Della Valle: »Se pravi, da jih imaš več od ene.«

Berlusconi: »Mnogo jih še imamo. Mnogo jih bomo še imeli. Žal mi je, ampak videli jih boste še precej. «

Della Valle: »Kar bi ti rad rekel...«

Berlusconi: »Te smem prekiniti samo za trenutek?«

Della Valle: »Prosim.«

Berlusconi: »Verjamem, da je mnogim Italijanom v resnici težko verjeti, da smo res spoštovali vse naše obljube. Kajti tu je potekala neka kampanja dezinformacije s strani levice, kampanja laži, obrekovanj, ki so jo podprli vsi… 90% vseh medijev, ki so na strani levice, in ki je poplavila javnost, tako da zdaj Italijani iskreno verjamejo, da je vse res tako. Da Italija propada, da smo že skoraj revna dežela, da vse deluje slabo, da imamo manj delovnih mest, itd. Seveda: imeli smo neko veliko kampanjo dezinformacije. To je tudi naša krivda, ker se nismo pravočasno odzvali. Ampak smo delali. Zdaj pa bomo v naslednjih treh mesecih z dejstvi pokazali vsem Italijanom, kaj vse je naredila ta vlada in kako se je naša država usmerila na pot večje blaginje in tudi večje svobode. In to proti levici, s katero se moramo spopadati, in proti medijem, ki so v velikanski večini na strani levice. In inteligentni Italijani se tega počasi zavedajo.«

Vespa: »Torej, Della Valle.«

Della Valle: »Naj odgovorim od zadnje opazke. Ne verjamem – čeprav ni nobene potrebe, da jih zagovarjam –, da bi bili vsi mediji na strani levice…«

Berlusconi: »Nisem rekel, da vsi. Rekel sem velika večina, 90%.«

Della Valle: »Sem velik delničar dnevnika Il Corriere della sera in glede na to, da ste ga včeraj napadli - pa ne samo ti, to se dogaja tudi z druge strani …«

Berlusconi: »Ravno obratno je: Il Corriere je napadel vlado in mi smo le odgovorili…«

Della Valle: »Silvio, pusti me do besede. Hočem reči le, da se ne smemo delati, da je tisk naš sovražnik, ko pove neke zadeve. Mi moramo pustiti tisk, da pove svoje, in potem odgovoriti z dejstvi. In ne smemo nekega dnevnika, ki v popolni svobodi – brez pritiskov lastništva, ki je razpršeno in zato nima moči, da bi nadziralo dnevnike – stori svojo dolžnost, ga kriminalizirati, če nam ni všeč, kaj reče. To je slabo za demokracijo. Kar sem hotel reči jaz, pa je sledeče…«

Berlusconi: »Kakšna demagogija. Kdo pa kriminalizira dnevnike? Daj no. Te prosim, no.«

Della Valle: »Silvio, jaz razumem, da ti, ki imaš to navado pri svojih medijih, verjameš, da počnemo isto tudi ostali. Pa ni tako, verjemi mi.«

Berlusconi: [brez besed!]

Della Valle: »Ampak jaz nočem polemizirati s tabo. Hočem le podati nekaj opazk kot državljan in tudi nočem govoriti o politiki, ker ne verjamem, da vse, kar je slabo, izvira od te vlade.«

Berlusconi: »Hvala.«

Della Valle: »Italija ima velike strukturne probleme, ki izvirajo od dolgo nazaj. Zato skušam biti objektiven. Govorim s tabo, ker danes vladaš ti; pred mano si danes ti, kar pa ne pomeni, da moraš biti zdaj ti odgovoren za vse, kar je negativnega. Ampak zdaj ti hočem nekaj reči. Če odmislimo, da si takrat govoril o petih letih, in še preden so zavrteli te stare posnetke, si začel govoriti, da potrebuješ več časa, da uresničiš vse, kar si obljubljal…«

Berlusconi: »Tega, kar sem takrat obljubil, smo se pet let držali.«

Della Valle: »Verjemi mi, nočem politizirati. Hočem te le opozoriti na nekatere stvari, kot državljan in kot podjetnik. Kot državljan: mi ne potrebujemo kampanj, kjer nekdo hodi okrog z lističi in misli, da smo vsi analfabeti, da nam mora pokazati, kako so se delale stvari. Zato ker Italijani niso analfabeti; predvsem pa, če za trenutek zapreš oči in pomisliš na družino običajnih ljudi, ki delajo v tovarni, s sinom, ki študira, in teto, ki živi od penzije, in nihče od teh nima varne prihodnosti, jim ne moremo še enkrat pokazati nekega lističa in jim reči, da bo jutri vse v redu. Jaz bi bil kot državljan bolj zadovoljen, če bi ti rekel: “Nekaj smo lahko uresničili, drugega pa ne. Taki in taki so razlogi, da vsega nismo mogli uresničiti. Jaz, Berlusconi, sem zgrešil nekatere stvari…”«

Berlusconi: »Nobene.«

Della Valle: »“…ki so sledeče…”«

Berlusconi: »Nobene.«

Della Valle: »“…in če mi omogočite dovolj časa, mislim, da bom znal dobro opraviti, kar je ostalo.”«

Berlusconi: »Nobene.«

Della Valle: »Če pa ti rečeš, da nisi zgrešil pri nobeni stvari, in se v petdesetih milijonih domov v tem trenutku nasmehnejo, to pomeni, da si za vsak dom vsak nekaj zgrešil. Zato bi ti kot strokovnjaku za marketing, kot nedvomno si, rad povedal le to. Ponavljam, slabosti naše dežele ne izvirajo le od Berlusconijeve vlade, ki sicer nosi del odgovornosti, ampak so strukturne narave in imajo dolgo zgodovino. Vendar bi ti rad kot podjetnik nekaj položil na srce. Mi v tem trenutku potrebujemo neko zelo trdo zavezo v etičnem, moralnem pogledu; zdaj rabimo, da tisti, ki nam vlada, na prvo mesto postavi spoštovanje pravil in moralnosti in se zavzame tudi za druge in to predvsem za tiste, ki so v tem trenutku najbolj ogroženi. Če tega ne storimo, se ta dežela nikoli ne bo postavila na noge. Ne moremo kar reči, da smo konkurenčni. Ti moraš zdaj ostajati v Rimu – zaradi dela, če naj tako rečem. Ampak jaz moram, tako kot toliko drugih podjetnikov, velikih in malih, hoditi po svetu in tam vidim, kaj se dogaja. Zagotavljam ti, da je življenje neizprosno. Zato mi potrebujemo, da nam tisti, ki nam vladajo danes in ki nam bodo vladali jutri, omogočijo neko kredibilnost, ki nas bo spremljala in nas podpirala in posledično pomagala tudi vsem tistim, ki delajo z nami. Če pa te jaz vidim, kako prideš sem z nekim lističem, na katerega narišeš štiri sličice, ne vem, kaj naj si mislim. Razumeš?«

Berlusconi: »V zadregi sem od načina, kako si zastavil stvar. Res si nisem mogel predstavljati, da se lahko nek podjetnik spusti na tako raven demagogije.«

Razseljena oseba

Prejšnjo soboto, na predvečer našega državnega praznika, sem prišel v Ljubljano, se vrgel na kavč in iz čiste lenobe odprl televizor. Dejansko nisem pričakoval, da bo v soboto popoldne na sporedu kaj kvalitetnejšega od butastih južnoameriških nadaljevank. Po pravici povedano v tistem trenutku tudi nisem hotel nič boljšega, kot da se zleknem kot žival, izklopim možgane in naslednje pol ure prazno gledam sublimne dialoge med kakšnim José Antoniom in Mario Sol ali tretjerazredne akcijske prizore kakšnega dvajset let starega ameriškega filma. In res so na TV SLO 2 predvajali nekaj zelo blizu temu: obskurni slovenski film iz osemdesetih let. Za trenutek sem bil že prepričan, da se bo moj pretkani načrt (da dvajset minut buljim v ekran, se nato zgrozim nad tem, kaj počnem, in se lotim kaj produktivnejšega) uresničil. Pa se ni.

Že ob prvem prizoru sem se zdrznil. Odlična igra, dovršen dialog. In bolj ko se je film nadaljeval, bolj sem bil navdušen. Ne le tehnični vidiki filma, ki so bili presenetljivo kvalitetni (navsezadnje je bilo očitno, da je film nastal v osemdesetih letih, zlati dobi slovenske filmografije), ampak tudi fabula, ki se je odvijala v povezanem sosledju brez nobenega mrtvega teka, nepotrebne zastranitve – sosledje prizorov je bilo strukturirano tako, da se je filmska zgodba v naravnost popolnem dramskem tempu iztekla v sublimno umetnino, kjer so prizori partikularne osebne zagate vedno bolj preraščali v metaforo o neki širši, globlji travmi, v metaforo o nas in o nekem večnem arhetipu. Modernism at its best! Ko sem po koncu filma preveril na internetu, mi je postalo vse jasno. Scenarija ni napisal nihče drug kot Drago Jančar. In ugotovil sem, da sem po čistem naključju videl enega najpomembnejših slovenskih filmov zadnjega pol stoletja.

Naslov filma je Razseljena oseba. V zadnjem prizoru – mislim, da s tem razkritjem ne bom nikomur pokvaril gledanja – vidimo skupino ljudi, ki stojijo v dolgi vrsti na prostranem polju in čakajo, da jim uniformirani ljudje, ki sedijo za preprosto leseno mizo, izročijo kos papirja, na katerega odtisnejo žig: D.P. Zgodovinar, ki gleda film, zdaj že ve, da se prizor odvija poleti 1945, polje bi lahko bilo kjerkoli v srednji Evropi, ampak iz konteksta lahko sklepamo, da gre za ravnino na južnih obronkih Celovca, kratica, odtisnjena na žigu pa pomeni: Displaced Person. To je bil terminus technicus, ki so ga zahodni zavezniki ad hoc ustvarili za vse tiste osebe, ki so po koncu druge svetovne vojne naenkrat ostali brez vsakršnega pravnega statusa. Žig s kratico D.P. je milijonom Nemcev in Judov, pa Estoncem, Litvancem, Ukrajincem, Jugoslovanom in kasneje tudi Poljakom, Čehom, Romunom pomenil dragoceno možnost: omogočil jim je, da so tudi brez državljanstva dobili potni list in z njim vsaj določeno svobodo gibanja in pravno varnost. Status razseljene osebe je bil ključ, ki je odpiral vrata iz natrpanih begunskih taborišč v novo, kolikor toliko normalno življenje. Srečnejši so si ga lahko ustvarili v državi, ki so jo brez večjih težav smeli imenovati domovina (Nemci v Zvezni republiki, Judje v Izraelu), in za te je bil žig D.P. le prehodna in niti ne tako nesrečna etapa njihovega življenja. Za druge je ta žig ostal za vedno: tudi če so v novih okoljih uspeli (če so bili, kot je rečeno v filmu, useful), so na nek način vedno ostali razseljene osebe. Film govori o teh drugih.

Začetek sem zamudil – ko sem začel gledati, je bil Peter, junak filma, že v Sloveniji. Iz nadaljevanja zgodbe se razbere, da je »Argentinec«, sin dveh izmed tistih 30.000 oseb (če upoštevamo, da so bili skoraj vsi ali iz Ljubljanske pokrajine ali z Gorenjske, to pomeni, da so predstavljali skoraj 5% takratnega prebivalstva!), ki so maja 1945 šli v izgnanstvo skozi ljubeljski predor. Ne ve se, ali je sin domobranca – vsekakor pa je domobranec bil njegov stric. Kakorkoli: Peter je izobražen in inteligenten mladenič, arheolog (ali morda arhitekt?), strokovnjak za srednji vek. Ponudila se je priložnost in prišel je v Slovenijo, da bi sodeloval pri arheoloških izkopavanjih (kako jančarjevska metafora!) oz. restavraciji nekega gradu. Tu je spoznal, da je domovina njegovih staršev precej drugačna, kot si jo je predstavljal iz pripovedovanj. V osemdesetih letih je v precej nasilno industrializirani in (oprostite izrazu, mišljen je nadvse ljubeznivo) počefurjeni Sloveniji sicer še mogoče videti odseve akvarelov idiličnih pokrajin, ki krasijo slovenska stanovanja v Buenos Airesu in Mendozi, a vendar je dežela drugačna: spremenila se je človeška pokrajina. To si je najbrž Peter predstavljal, mnogo je slišal o nasilni in perfidni komunistični diktaturi, o razkristjanjenju brez primere; gotovo je slišal, da so po vojni v domovini njegovih staršev škofe polivali z bencinom in zažigali; ker je izobražen in razgledan, je najbrž zvedel, da v Sloveniji zapirajo neodvisne novinarje in sodnike (o tem je konec sedemdesetih let obširno poročal New York Times), preganjajo pesnike (o čemer je zahodno javnost opozoril Nobelov nagrajenec Heinrich Böll) in počno druge nečednosti, zaradi katerih si Jugoslavija leto za letom prisluži veliko črno piko v poročilih mednarodnih organizacij za varstvo človekovih pravic. Vse to je sicer res; a tako kot v deželi, od koder prihaja (in kjer se ravno v tistih letih dogajajo še mnogo hujše stvari), to le malo vpliva na vsakdanje življenje ljudi. Poleg tega pa so tudi zgodbe o zatiranjih že, bolj ali manj dokončno, stvar preteklosti. Leta 1981 je po skoraj osmih letih popolne gluhe loze zopet smela zaživeti neodvisna publikacija; istega leta so pesnika, ki ga je pred neusmiljenimi šikaniranji nekoč moral vzeti v bran nobelovec Böll, pokopali z malodane državniškimi častmi. Časi so se dokončno spremenili. Slovenija je v osemdesetih letih sproščena dežela, razpravlja se svobodno in tudi že precej kritično, rodil se je punk, v mestih je prisotno živahno nočno življenje. Curljati so začeli prvi prevodi tujih humanističnih, filozofskih in družboslovnih tekstov; leta 1984 bo lahko izšel prvi prevod kakega Orwellovega dela v komunističnih državah. Slovenija se je v nekaj letih iz zabite komunistične province razvila v živahno svetovljansko okolje. V kratkem bo Ljubljana postala prvo vzhodnoevropsko mesto z gejevsko sceno, v parkih bo mogoče videti džankije, na zidovih grafite in znani evropski tednik bo Slovenijo označil za »otoček svobode v komunističnem oceanu«. Vse skupaj se bo kasneje izkazalo za nekoliko napihnjeno (kot pač vse v tej deželi), a dejstvo je, da ti kraji niso uživali toliko svobode (v vsakršnem pomenu) od zlatih časov pred kraljevo diktaturo 1929.

Ne vem, če znam z besedami opisati, kar film tako prefinjeno prikaže z občutkom, s feelingom: Peter je prišel v neko popolnoma tujo deželo. Stanuje pri neki teti, kjer se vse zdi kot po starem: tam imajo izbo z božjim kotkom in kruhom na pogrnjeni mizi. A vse ostalo se je spremenilo: domovine kot idealnega kraja hrepenenja ni več, je zgolj še en kraj, kjer je vse kot v Buenos Airesu ali v Angliji (kjer je, če sem prav ujel, Peter študiral), le nekoliko bolj provincialno, prostaško in zadrto.

Osrednje gibalo zgodbe je konflikt med Petrom in to novo okolico. Novo Slovenijo, če hočete. (Spoiler warning: Od tu naprej bom opisal nekaj ključnih podrobnosti, zato naj občutljivi, ki jim to utegne pokvariti užitek ob gledanju, raje ne berejo naprej.) In tu se vidi vsa mojstrovina scenarista: najprej je pozornost osredotočena na okolico, zgodba se razvija iz njihovega zornega kota; oni so tisti, ki s sumničenjem in nezaupanjem sprejmejo novoprišleka. Njihovo sumničenje pa je pravzaprav nezavedno, v precej strogem pomenu besede: govorijo med sabo, opravljajo Argentinca, ga lepo po slovensko po dolgem in počez obdelujejo. Saj ne, da ga zavrnejo: vsaj večinoma skušajo biti prijazni, spravljivi do njega – a že s tem dejansko kažejo, da ga sprejmejo le skozi kategorijo njegovega izvora, kot Argentinca, emigranta, ta belega. On je njihova fantazma, Jud, poosebljeni predstavnik arhetipa, o katerem so slišali v šolah, brali v čitankah, slišali od starševskih zgodb o partizanih in domobrancih. Štos je v tem, da se tega sploh ne zavedajo: ne zavedajo se, da to, kar o njem govorijo, kako o njem razmišljajo, je sumničenje, popolnoma ustreza definiciji sumničenja. Ko jim očita način, kako se do njega obnašajo, to vztrajno zanikajo. In so pri tem iskreni. To je vir vsega konflikta.

Glavnina protagonistov – tistih vsaj, okoli katerih je zgrajena osrednja zgodba – je pripadnikov baby boom generacije. So sinovi neposrednih udeležencev vojnih dogodkov, v času, ko se odvija filmska zgodba, so ravnokar vstopili v zrelo življenje. Vsi so tik pred Kristusovimi leti. Kar pomeni, da so že izoblikovane osebnosti – v kolikor med njimi ni ravno kakšnega Nietzscheja ali Dostojevskega ali kakšnega drugega posameznika z močno občutljivostjo na krizo srednjih let – je malo verjetno, da bodo spremenili način, kako dojemajo svet in svojo umeščenost vanj... Drugi osrednji lik je Gorazd, sin partizana, pravo nasprotje melanholičnega Petra: uporen, zaletav, poln sarkazma, ki »vedno išče odgovore, vedno mora nečemu priti do dna, nekaj razrešiti.« Gorazd je intelektualni bojevnik; za razliko od Petra, ki je v bistvu globoko apolitična oseba, »mora biti Gorazd vedno zraven, vedno mu gre za nekaj,« pri čemer je ta nekaj kakopak strašansko izmuzljiv in Gorazd kot vsi neprestano hodi po tisti tanki črti, ki loči pravičnika od cinika. Peter in Gorazd skupno točko: oba stvari ganejo, ju ne pustijo indiferentna. Konflikt med njima je torej neizbežen; vsi ostali, ki so – kot pač velja za večino ljudi – v bistvu indiferentni, se počasi umaknejo v ozadje, na katerem se odigrava konflikt med dvema likoma. Njun konflikt ima seveda tudi stvarno podlago, zaradi katere se celotna zgodba sploh sproži: vmes je ženska, Vida. Peter je romantik, šarmer – Argentinec, pač – in jo zlahka zapelje, Gorazda pa, ki je njen stari prijatelj in je vanjo zaljubljen, to spravlja v bes, čeprav tega noče priznati.

Njun latentni spor izbruhne na površje zadnji večer, ko druščina proslavlja konec del. V precej pijanem vzdušju se nekdo domisli, da vzame iz skladišča šlem in sabljo in se začne igrati kralja – stopi na mizo in začne v navdušenje vseh prisotnih »razdeljevati fevde«. Enemu da »vso Metliko z vsemi polji in kmeticami«, drugemu »Vojno krajino z gradovi«, spet neki ženski »četo uskokov«, itd. Proti koncu pa nekdo vpraša: »kaj pa Petru?«. In možakar pogleda Petra in reče (in tukaj je stvar tako dobro zaigrana, da oblije človeka kurja polt) nekako takole: »Osvojili smo to deželo z mečem in s krvjo. Razdelili smo štiri strani te zemlje našim pogumnim podanikom in bogato z darovi obdarili zveste hlapce. A glej, zate ni več nič ostalo: razdeljena je zemlja in zmanjkalo je darov. Zatorej ná, popotno palico pa blodi po svetu, Ahasver.« Petru se to seveda ne zdi čisto nič zabavno in jezno zapusti sobo, Gorazd pa plane za njim, ker je zavohal, da ga je končno našel v takem duševnem stanju, da bo lahko razčistil z njim. Dohiti ga pred gradom, kjer mu Peter zabrusi, naj ga pusti že enkrat pri miru; da ima vsega tega dovolj. »Česa dovolj?«, vpraša Gorazd. »Vsega tega,« odvrne Peter, vidno vznejevoljen. Ne prenaša te ignorance, tega, da nikogar ne zanima za njegovo osebno usodo, a ga obenem neprestano najedajo – to dvoje skupaj mu je neznosno. Če bi ga samo brezbrižno pustili pri miru in se do njega vedli zgolj kot do vsakdanje osebe, to bi sprejel – tega si je pravzaprav želel, ko je prišel v Slovenijo: da bi jo lahko opazoval iz distance. Tukaj nikogar ne zanima njegovo mnenje, njegovi pogledi. Moteč je samo zato, ker je zmotil samoobnavljajočo se indiferenco vsakdanjega ritma provincialnega socialističnega življenja: nestrpnost ne izhaja iz boja in spopada, ampak iz apatične brezbrižnosti, scenarist Jančar to dobro ve in hoče to čimbolj nazorno prikazati gledalcu, zdaj je to na svoji koži spoznal tudi Peter (kasneje bo v pogovoru z Vido nazorno opisal razliko med pravo brezbrižnostjo Argentincev in Angležev do prišlekov, ki je načrtno privzeta in vzdrževana poza gospodarjev, in brezbrižnostjo Slovencev, ki sploh ni brezbrižnost, ampak refleks na zmoteno indiferenco vsakdana). Zato mu je Gorazd med vsemi najbližji: on je edini, ki ga Peter res zanima, ki se hoče z njim spopasti, razčistiti, ga izriniti iz Vidinega življenja. Zato je samo med njima mogoče pravo prijateljstvo, samo med njima se lahko zgodi sprava.

»Tukaj nikogar nič ne zanima. Tu se je zgodilo nekaj, kar imenujete revolucija, pol mojih ste pobili v Rogu, druga polovica se je raztepla po svetu, od Kanade do Pamp. Tu se je vse začelo, a vas to nič ne briga, nikogar nič ne briga.« Kolikor poznam zadeve, je to bilo (pisalo se je leto 1982) tudi prvič, ko je lahko gledalec v Sloveniji slišal skozi javni medij besedno zvezo »pobiti v Rogu«. Kakorkoli, Gorazd na to vzroji: »A tukaj da se je vse začelo!« »Ja, tukaj!« »Ti očitno res tako misliš,«... in nato se odloči, da mu bo nekaj pokazal. Na grozo ostalih, ki so medtem pritekli dol, pijana sedeta v avto in Gorazd ga odpelje – kam drugam kot k Svetemu Urhu. Zelo nejevoljni vratar jima vendarle odpre vrata v cerkev-muzej in Gorazd Petra zmagoslavno odpelje k panoju s fotografijami: »Poglej si dobro: to ni Buchenwald niti Oświęcim (že tu bi lahko vedel, kdo je avtor scenarija: Drago Jančar je edini, ki pri nas vztrajno uporablja poljsko ime za Auschwitz); tu ni bilo krematorijev, le mali, pritlehni sadisti.« Peter si ogleduje in fotografije in očitno je prizadet: »Nisem vedel,« reče. Gorazdu se je mogoče za trenutek zazdelo, da je dosegel svoje, da je Petru dokončno dokazal, kje se je v resnici vse začelo, a se je krepko zmotil. »Zakaj si me pripeljal sem?«, mu zabrusi Peter. »Kaj si hotel dokazati?... Zdaj razumem, spreobrniti si me hotel!«, se divje zakrohota, da ostane Gorazd popolnoma zbegan. »Ti sploh ne razumeš, ti nič ne razumeš. Ti si hodil sem na šolske izlete. Na šolske izlete, razumeš!? A ti nisem povedal, da to mene prav nič ne zanima. Ta to mene drek briga! Sploh pa, če že hočeš: kaj misliš, da so tvoji rož'ce sadili, al kaj!« Gorazd mu zabrusi nazaj, da »revolucija pač ni meščansko sprehajališče« (to frazo je pobral od svojega očeta) in tu se dejansko debata med njima konča: kaj stvarnega na to temo si itak nimata več kaj povedati. Pravi spor pa se razvije med njima, ko se v avtu vozita nazaj. Peter se noče in noče pomiriti. Poln kufer ima, pravi, vsega tega sumničenja, tega zalezovanja. »Ti si nor,« mu odgovarja Gorazd, »kakšno sumničenje, kakšno zalezovanje nekaj, ti si paranoik.« »Misliš, da sem tako naiven«, reče Peter, »misliš, da ne vem: naročili so ti, da oprezaš za mano, da paziš name.« »Kdo so mi naročili? Ti si nor, ti si res nor.« Tu je prizor neverjetno dodelan. V bistvu imata namreč oba povsem prav: Peter res je »paranoik«, v domišljiji si je ustvaril predstavo, da ga zasledujejo (v komunizmu pač zasledujejo ljudi, mar ne?) in se s to svojo obsesijo zdi okolici smešen, kar tudi je. Štos pa je v tem, da ima prav. Direktor, pragmatični vodja projekta, ki je Petra poklical v Slovenijo, je Gorazda res prosil, naj ga spremlja, naj ga ima na očeh. Gorazd ima natanko tako vlogo, kot mu jo očita Peter (»ukazali so ti, da se druži z mano, da me spremljaj«), le da se tega Gorazd sploh ne zaveda. Torej, če stvar postavimo v nekoliko psihološke termine: Gorazdova iluzija je v tem, da spregleda svojo objektivno vlogo, mesto, ki so mu ga dodelili znotraj strukture nadzirane socialistične družbe (in jasno je, zakaj je direktor to vlogo namenil prav njemu: ker je Gorazd res zainteresiran za Petra, sploh ne bo razumel, da je postal špicelj, in bo v »intimnem pogovoru« lepo vse poročal direktorju, ne da bi se zavedal, da s tem Petra dejansko ovaja); Petrova napaka pa je v tem, da Gorazd subjektivno pozicijo zvede na to njegovo objektivno vlogo, ki jo je zlahka spregledal. Stvar je pravzaprav še bolj komična. Peter je prepričan, da razume, kako deluje komunistični sistem (on »dobro ve, kako stojijo tukaj reči«) in obenem naduto predpostavlja, da za razliko od neposrednih udeležencev, ki so ujeti v prefinjeni tokokrog komunistične psihološke represije, vidi in razume stvari, medtem ko ostalim ostajajo skrite (Peter kot zahodnjak kao ve, da so vse informacije, s katerimi jih pitajo uradni mediji, predelane in zmanipulirane, medtem ko se ubogi domačini sploh ne zavedajo, kako jih vlečejo za nos, itd.): zaradi tega njegovega pristopa se tudi vsi norčujejo iz njega (vključno z gledalci, kajpada). V tem ključnem prizoru se izkaže dvoje: prvič, da ima Peter prav (res obstaja neka inštitucija, ki manipulira z njimi – v tem primeru poosebljena v vodji projekta – ne da bi se oni sami tega polno zavedali) in drugič, še bolj paradoksalno, Peter sam pozabi to svojo abstraktno vednost ravno v trenutku, ko bi jo moral aplicirati na konkretnem primeru, saj domneva, da se Gorazd zaveda, da dejansko služi kot ovaduh.

Konflikt je torej prišel do vrhunca in njegova razrešitev je klasična – v najboljšem pomenu besede. Po Petrovi krivdi avto zavozi v jarek in ko ga z Gorazdom s skupnimi močmi zvlečeta nazaj na cesto, se usedeta na havbo in bruhneta v smeh. Zkaže se, da se njun konflikt lahko sprevrže v grobo šalo. Jasno je: dosežena je sprava. In to ne – kot so hoteli pri nas nekateri dobronamerni fanatiki zmernosti – s postopnim in previdnim zbliževanjem mnenj v duhu človeškega sočutja, temveč skozi spodletelost spreobrnjenja, skozi spoznanje, da drugi, kakor moteče utegne to biti, enostavno razmišlja in čuti drugače. In to ne zaradi svoje hudobe ali slepote, temveč zato, ker je vsaka politična in historična resnica – če naj uporabim rahlo bergsonovsko obarvane pojme, ki se jim sicer izogibam – vedno vitalno pogojena: odvisna je od življenjskega izkustva, hrepenenj, želja… in to ne zato, ker bi nam ljudem naša človeška »nepopolnost« usodno onemogočila razbrati neko sicer čisto in prozorno resnico, temveč zato, ker ta resnica šele vznikne skozi človeško pogojenost. Gorazd hoče na vsak način, da bi Peter spregledal; Peter bi rad, da bi Gorazd razumel. Ne moreta in ne moreta se pustiti pri miru – oba imata skupno to, da silovito prezirata brezbrižno inerco velike večine ostalih ljudi, zato bo sprava mogoča samo med njima. In ta sprava ni nič drugega kot z izkustvom vtisnjeno spoznanje, da na noben način ne moreta priti skupaj na polju resnice kot take: če bosta hotela sodelovati, bosta morala sprejeti eden drugega kot osebi. Le tu je mogoča sprava: vsak bo še naprej razmišljal natanko enako kot prej, a te razlike ne bodo več polje spopada, ker so izzivi drugje – danes sta skupaj potegnila avto iz blata, jutri ju bosta morda sodelovala pri večjem podjetju. Kajti Stvarnik, na katerega se je skliceval Cicero, je s talenti obdaril ljudi, da s skupnimi močmi gradijo in varujejo prostore človeškega sobivanja, ne pa da se potapljajo v močvirju brezplodnih sporov…

Tu bi se lahko film tudi končal, če bi šlo le za dramsko raprezentacijo te naše nesrečne slovenske zgodbe. A ne gre le za to, zato se film, začuda, nadaljuje. Zgodbe med Petrom in Gorazdom je tu konec. Od tu naprej se film povsem osredotoči na naslovnega junaka, razseljeno osebo, in pokaže se, da je več kot zgolj slovenski film: Petrov lik postane metafora za neko širšo, vesoljno zgodbo. Ker vidim, da sem nemara že preveč povedal, bom pustil, da ta glavni zaplet, v katerem iz ozadja stopi lik Vide, odkrijete sami. Naj le povem, da film do konca ohrani konsistenco in napetost. Zvemo, da Petra obisk Urha nikakor ni pustil hladnega: ko se bo vrnil v Argentino, bo šel naravnost k svojemu domobranskemu stricu in zahteval pojasnilo. Seveda ga ne bo dobil, vse se bo izteklo v groteskno sublimen prikaz nezmožnosti soočenja s preteklostjo, z realnostjo, z odgovornostjo, ki je tako značilna za slovensko emigrantsko skupnost. Jančar do konca ohrani svojo vztrajno in metodično zavračanje vsake sentimentalnosti, zaključna poanta filma je ostra in neusmiljeno kritična do naše emigrantske srenje, a vseeno polna pristne topline in čuta za tragičnost posameznih človeških usod. Srčnost, v polnem in pravem pomenu besede.

***
A vprašanje, ki me najbolj bega in obenem jezi, je sledeče: kako zaboga je mogoče, da jaz za ta film še nikoli nisem slišal? Kako je mogoče, da že cel teden sprašujem ljudi (tudi tiste, ki se na film spoznajo mnogo bolje od mene), ali so že kdaj slišali za Cigličevo Razseljeno osebo, in še nisem dobil pritrdilnega odgovora? Že skoraj petindvajset let imamo the ultimate film o tej naši nesrečni partizansko-domobranski zgodbi in nihče nam ni tega povedal! Kar se mene tiče, bi bila lahko s tem filmom glede tega vprašanja rečena zadnja beseda. Kdo ve, koliko nepotrebnim in izčrpajočim debatam bi se lahko izognili, če bi ta film postal splošna referenca naše skupne kulturne pokrajine, podobno kot je bil za Hrvate maspokovski U gori raste zelen bor; ne pa da so prav po slovensko ignorantsko vsi kratkomalo pozabili nanj in ga 25 let pustili ležati na zaprašenih policah Vibe filma. To, da se je nacionalna TV odločila, da ga bo predvajala na predvečer pomembnega državnega praznika, štejem kot pogumno in pravilno odločitev; upam le, da jo bodo od zdaj naprej ponavljali vsako leto znova, dokler ne film ne bo, kot vsak pošten klasik, že vsem presedal. Takrat bo mogoče čas za novo razčiščevanje; mogoče na bolj zdravih temeljih kot doslej.

***
režija: Marjan Ciglič
scenarij: Drago Jančar
igrajo: Matjaž Višnar, Draga Potočnjak, Miloš Batelino, Sandi Krošl, Ivo Ban, Polde Bibič
direktor fotografije: Drago Likon

***

P.S. Opravičujem se za daljšo odsotnost; vsaj malo sem jo skušal nadomestiti s tem dolgim izbruhom zgovornosti. (Kot ste nekateri opazili, sem imel pri tem postu nekaj tehničnih težav; ni mi ostalo drugega, kot da sem ga ponovno objavil, pri tem pa so se izgubili nekateri vaši komentarji: se opravičujem.)

»Presenetljiva dežela, ta Amerika«

Nedavno mi je kot nalašč prišla v roko (no, ni kar sama prišla, nekdo mi jo je podaril in moram se ji zahvaliti) knjiga »Korenine multikulturalizma«. Gre za izjemno zanimivo študijo, ki jo je napisal ameriški profesor Dan Shiffman, ki je sodeč po tem, kar mi zna povedati vsevedni gospod Internet, kar uveljavljen učenjak. Knjiga je izšla leta 2000 pri ugledni založbi »Associated University Presses«, v slovenskem prevodu pa smo jo dobili iz enega samega razloga: gre za študijo o zdaj že precej pozabljenem, v svojem času pa znamenitem ameriškem pisatelju slovenskega rodu, Louisu Adamiču.

Ne bom se spuščal v vsebino knjige: naj povem le, da je izjemno zanimiva zaradi dveh stvari. Prvič, v njej se jasno vidi, kako je Adamičevo delo po pol stoletja znova postalo aktualno. Omenil sem že film »Crash«: teme, mojstrsko izpostavljene v tem filmu, so enake kot jih najdemo pri Adamiču. Predvsem pa je zanimiva za moje postdiplomske interese, saj odpira izjemno zanimiva vprašanja identitete, etnične, kulturne in politične. Navsezadnje iz slovenske zgodovine vemo, da je prav Adamičev obisk v domovini leta 1932 sprožil eno ključnih polemik o slovenski identiteti. Vrhunec te polemike je pomenil izid »Kulturnih problemov slovenstva«, verjetno najvplivnejše knjige na Slovenskem v 20. stoletju. Adamič za to najbrž sploh ni vedel. Vrnil se je v Ameriko in leta 1934 izdal »The Native's Return«, bestseller, ki ga je katapultiral v kulturno elito Rooseveltove Amerike.

Adamič je vso svoje življenje posvetil kritiki Amerike. Odkar se je kot mladenič leta 1913 iz rodne Kranjske preselil v New York, se mu je Amerika zdela »džungla«, dežela grotesk in iztirjenosti. Združene države so bile zanj »brezkončna procesija vladnih prevar, požrešnih trgovcev in prerezanih grl, teoloških neumnosti, zakonito prigoljufanega razvrata, estetskega kvantanja, lopovstva, imbecilnosti, grotesknosti in čudaštva.« V tem spektaklu je obenem užival, a je vanj tudi posegal. S kritiko, razpravo, s političnim angažmajem. Amerika ga je potegnila vase. Ko se je leta 1932 vrnil v Slovenijo, je spoznal, da se ne vrača domov:

»Sam sem slovenski Američan, »slovenski« pa je pri tem pridevnik, ki v ničemer ne slabi moje ameriškosti. Moja prva skrb je Amerika, zaradi nje same in zato, ker menim, da je od nje odvisna prihodnost sveta. Pridevnik samo pojasnjuje, da sem Američan, ki je bil po naključju rojen v Sloveniji in ki ga Slovenija zanima.«

Adamič je postal čistokrvni Američan. Ne tako, da bi se hotel asimilirati in zatajiti svojo neprijetno vzhodnoevropsko, slovansko poreklo - zatajitev izvora je vedno preziral in se silovito norčeval nad Oblaki, ki so postajali O'Blacki, in Ivančiči, ki so se prekrstili v Jonese. Američan je postal na z neprestano kritiko Amerike, z razkrivanjem njenih slabosti, od prvega dne, ko se je sprl z imigracijskim uradnikom na Ellis Island, do zadnjih let, ko se je boril z McCarthyjevo »Komisijo za neameriške aktivnosti«.

»Presenetljiva dežela, ta Amerika,« je zapisal. »Ni je mogoče ne ljubiti ne sovražiti. Strašna je in veličastna in čudna, nihajoča med vzvišenostjo in smešnostjo.«

Nikoli nisem bil v Ameriki in priznam, da me tja ne vleče. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki so jo obiskali. In ugotovil sem zanimiv vzorec: kdor se je odpravil s skepso ali z odkrito odklonilnostjo, je prišel nazaj z občudujočo fasciniranostjo; kdor je šel z navdušenjem, se je vrnil poln vzvišenega prezira.

Sam do Amerike nikoli nisem gojil prav nobene ljubezni. Niti sredi devetdesetih, ki so prekipevala od naklonjenosti do ameriškega; naklonjenosti, ki se je nekoliko mlajši od mene - tisti, ki so v adolescenco vstopili na pragu novega tisočletja - že ne morejo več spomniti. Vendar se mi je kljub temu od vedno zdela neznansko zanimiva, nerazumljiva, tuja. Skrivnostna v svoji totalni razgrnjenosti. Vedno me je bolj odbijala kot privlačila in tega občutka se nikoli nisem docela znebil. A sem se naučil ceniti, vedno znova in vedno bolj, njeno neverjetno sposobnost samokritike.

Velik narod - to je, narod, ki je velik po duhu - se zna kritizirati in se zna glorificirati. Meni je recimo všeč naša slovenska samokritičnost. Pogrešam pa sposobnost, da bi si znali peti hvalo, glorificirati svoje lastnosti. Zato še toliko bolj cenim Slovence, ki so znali in znajo početi oboje, temeljito in včasih hkrati: Prešerna, Cankarja (spomnimo se njegovih slavospevov slovenstvu v Kurentu in v Podobah iz sanj), Kocbek in njegove Lipicance, Jančarja.

To znajo zelo dobro početi tudi drugi. Španci, recimo. Pred kratkim sem prvič gledal znameniti film »Jamón, jamón«. V njem katalonski režiser Bigas Luna naredi pravi slavospev španskosti, ki pa je obenem najhujša kritika španskih lastnosti, slabosti, napak. Še večji mojstri glede tega so Italijani: odličen primer za to je film »I due marescialli«, klasična komedija s Totojem in De Sico v glavnih vlogah. Dve tretjini filma, ki se odvija neposredno po italijanski kapitulaciji v drugi svetovni vojni, so uničujoča kritika italijanskega oportunizma in prevarantstva - ki pa je prikazan na simpatičen in dobrohoten način. V zadnjem delu pa se prikaže, kako so prav lastnosti, ki so se zdele slabosti, pravzaprav pozitivne, saj afirmirajo italijanski humanizem v nasprotju z nemško kruto hladnostjo. Povsem enako je v znamenitem Monicellijevem filmu »La grande guerra« z legendarnima Sordijem in Gassmanom v glavnih vlogah. Toda tisto, kar ta filma zakrivata, je prav resnična italijanska vloga v obeh svetovnih vojnah, ki je bila daleč od dobrohotne in smešne nerodnosti in mi (zlasti mi Primorci) to vemo bolje od drugih.

Ameriko pa cenim, ker je vedno sposobna narediti uničujočo kritiko svojih dejanj. Američani so svojo travmo v Vietnamu razčistili sami. Sami so oprali svoje umazano perilo, sami vtikali igle v svoje gnojne bule: če ne bi bilo Coppolove »Apocalypse Now«, Stonovega »Platoona« in Kubrickovega »Full Metal Jacketa« in vse stotine ameriških filmov, ki jim sledili, bi danes zahodna javnost - bi ti bralec, ki to bereš - sploh ne imel pojma, kaj je to bila vojna v Vietnamu. Tako kot nima pojma, kaj je to bila bitka za Alžir, gibanje Mau mau, vojna v Angoli ali sovjetski poseg v Afganistanu.

Amerika je dežela neprestanih notranjih sporov: od zgodbe s suženjstvom, prek državljanske vojne, prohibicije, izolacionizma, gibanja za državljanske svoboščine, Vietnama. Kar ni nič neobičajnega. Neobičajen pa je način, kako te delitve presežejo. Ne tako, da poiščejo neko kompromisno rešitev, neko srednjo pot, s katero bi bili vsi zadovoljni. V secesijski vojni je zmagala Zveza. Pika. In je dala Jugu svojo zmago tudi drago, zelo drago plačati. V boju za državljanske pravice so zmagali duhovni sinovi Martina Luthra Kinga. Konec. Poti nazaj več ni, enakost pred zakonom je danes - kljub težavam - nesporni del ameriške stvarnosti. Toda kljub temu poražencev ni razglasila za izmečke, niso zmagovalci zgodovine »edini pravi Američani«, oni drugi pa »nepravi«, »lažni«, »izdajalski«. V vseh ameriških šolah (tudi na Jugu!) so vedno slavili Lincolna kot očeta naroda, ampak tisti kultni, nacionalni, tisti »the« film o secesijski vojni je pa »V vrtincu«, ki stvari dojema z izrazito južnjaške perspektive.

»Ameriškost« ni na eni ali drugi strani, »ameriškost« je namreč vedno prav v tem razcepu med dvema stranema, oziroma je ta sam razcep. Nacionalni mit ni vojska Zveze ali Konfederacije, nacionalni mit je sama secesijska vojna, ki je pokazala vse najboljše in vse najslabše obeh strani. Bistvo ameriškosti se vedno nahaja v tem razcepu, v tem breznu, ki loči posamezne dele obupno individualizirane ameriške družbe, ki jih je tako lepo znal opisati Louis Adamič. Prav zato, ker je patriotizem lahko vedno le v praznem prostoru, ki loči in povezuje ljudi, si »ameriškosti« nihče ne more prisvojiti, nihče ne more zahtevati monopola nad njo.

Ali povedano z ameriško preprostostjo: »Dissent is patriotic«. In da to ni le fraza, bo dovolj, če pomislimo na silovitost, s katero zna Američan raziskati svoje najgrše podrobnosti, ne da bi za trenutek podvomil, da s tem dela uslugo svoji naciji. Od kje Evropejcem sploh material, da kritično razmišljamo o Ameriki, če ne od Amerike same?

In tega Evropejci marsikdaj ne razumemo. Ko gledamo South Park, »25th Hour« ali Moorov »Bowling for Columbine«, v njih največkrat ne vidimo tistega, kar v resnici so: globoko patriotski filmi. Zato nam ostaja prikrita skrivnost Samsonove moči…

F.A.Q.: vse kar ste hoteli vedeti o koroških Slovencih, a se niste upali vprašati Haiderja

Film F.A.Q., ki so ga predvajali konec prejšnjega tedna v okviru ljubljanskega LIFFa, sem šel gledat iz čiste patriotske dolžnosti. Gre namreč za dokumentarec o koroških Slovencih, ki ga je z domačo kamero posnel nek domačin, ki študira filmsko režijo na Dunaju.

Prav zato, ker od filma nisem veliko pričakoval, sem bil še toliko bolj navdušen nad njim. Vsem, ki imajo možnost, priporočam, da si ga ogledajo. Pa brez strahu: v njem ni jokajočih seznamov krivic, socioloških razpredanj, političnih analiz. Gre za natanko to, kar piše v podnaslovu filma: pogled nove generacije na staro temo. Nenavaden pogled.

Že začetek dokumentarca je obetaven: skozi kratek animirani filmček zvemo, da se je študent Štefan Hafner pred dobrimi petimi leti odpravil na dunajski poštni urad, kjer je dvignil paket iz domače Bistrice. Ko je paket odprl je začudeno ugotovil, da ni dobil pričakovanih zimskih štumf in domače rožanske klobase, temveč komplet roza jaknic in dišečo kopalno gobo. Presenečenje se je spremenilo v paniko, ko je prebral priloženo pismo: na pošti so očitno zamenjali pakete in mladi Štefan je dobil v roke paket, ki ga je Claudia Haider, žena koroškega deželnega glavarja, poslala svoji hčerki. Pred mladeničevimi očmi se zavrti strašljiv film: »koroški Slovenec, provokacija, zapor….« »Stop«, nam reče, »vsa ta panika samo zaradi paketa? Ne, ne, za njo stoji cela zgodba, dolga zgodba, ki se začne 10. oktobra daljnega leta 1920.«

Več o filmu niti ne bom pisal, da ne bi komu pokvaril užitka. Naj povem le, da nas od tu naprej režiser popelje na poučen, zabaven in mestoma že čisto absurden potep po razmerah v tako imenovani »južni Koroški«: od merjenja meje na karavanških travnikih, prek freske, ki obeležuje »bistriško pljuvalno nedeljo«, pa vse do razprav o dvojezičnosti domačih živali. Ne manjka niti neobičajno tekmovanje v popularnosti med Jezusom in avstrijskim kanclerjem.

V filmu se politika neprestano meša s prizori iz vsakdanjega življenja, dokler gledalec ne ugotovi osnovnega dejstva, ki je tragično in absurdno obenem: na Koroškem najbolj vsakdanje stvari v življenju že SO politične, če si pripadnik slovenske manjšine. Politično dejanje postane že nakup vozovnice, prijava stalnega bivališča, celo igra v otroškem vrtcu lahko postane politično vprašanje. To je seveda neznosno stanje, ampak prav enostavno se mu je izogniti: razglasiš se za nemško govorečega in stvari postanejo naenkrat čisto preproste.

Dokumentarec na humoren način razgali absurdnost koroške manjšinske problematike: kar je drugod po Evropi že nekaj povsem vsakdanjega (pomislimo na Španijo, kjer 40% prebivalstva živi na uradno dvojezičnih ozemljih, ali celo na nekdaj tako zadrto Francijo), se na Koroškem spremeni v groteskni jezikovno-politični ringišpil. Vendar pa ima celotna zadeva tudi svojo pozitivno plat: mlada generacija se tega absurda vedno bolj zaveda in se iz njega zna tudi norčevati. Imamo že cele generacije novodobnih slovenskih donkihotov (od Rudija Vouka, Franca Smrtnika, do Janka Messnerja in drugih), ki dobro poznajo svet, v katerem živijo in znajo v svoj prid izkoristiti medije in vladajoči diskurz. Ljudje, ki iz svojega običajnega življenja ustvarjajo aktivizem, a se obenem povsem zavedajo smešnosti in absurdnosti svojega položaja. In upajo- tako kot mi vsi, ki jih spremljamo in podpiramo- da bo kmalu prišel čas, ko bodo lahko vsi zaživeli bolj normalno življenje in se ne bo vsako dejanje sprevrglo v izčrpajoč spopad z mlini na veter.

Pa še to: film je doživel premiero v Avstriji in občinstvo ga je zelo dobro sprejelo. Pri njegovem nastanku je pomagal tudi ORF, ki je avtorjema dovolil, da sta uporabila posnetke iz arhivov avstrijske državne televizije. Prošnjo za pomoč (niti ne za finančno podporo!) sta poslala tudi na slovenski RTV: od koder nista dobila nobenega odgovora. No, upamo da se bodo naši pametnjakoviči na RTV zganili vsaj zdaj in film kmalu uvrstili na svoj spored. Kar je glede na naravnost vzhičen odziv publike na LIFFu najbrž skoraj gotovo. Vsaj nekaj.