25 april 2007

Življenje drugih

Danes mi je prijatelj, ki dela na Dnevniku (mimogrede: berite njegove članke: je eden najboljših poslovnih novinarjev v Sloveniji), pustil Objektiv, Dnevnikovo verzijo Sobotne priloge, z očitno namero, da bi me prepričal, naj spremenim mnenje o tej trdnjavi levičarskega tiska. Poskus se mu je vsaj deloma tudi posrečil: priznati sem moral, da je priloga (vsaj ta številka) dejansko v redu. (Čeprav o samem političnem delu časopisa nisem spremenil mnenja: še vedno trdim, da je podel. Je pa res, da se je v zadnjih dveh letih znatno izboljšal: zdaj je vsaj kvaliteten in podel. Takšen torej, kakršno je bilo pred Veliko Spremembo Delo. Dnevniku vseeno priznavam večji napredek: izkušnje namreč kažejo, da je lažje postati bolj korekten kot pa bolj sposoben. To nam dokazuje že zgodovina Pahorjeve stranke.) Kakorkoli: med vrsto odličnih člankov – med drugim baskovski potopis Franca Jurija, prispevek Iča Vidmarja o krizi klubske scene v New Yorku ter članek Šloma Ben-Amija – je tudi Žižkova ocena filma Življenja drugih.

Ocena je, to make a long story short, negativna. Filma še nisem videl, a sem se bal, da bo ravno nekaj takega, kot mu očita Žižek. Težava filma naj bi bila v tem, da komunistično represijo v Nemški demokratični republiki – ki je bila nedvomno najhujša med vsemi (z morebitno izjemo romunske in albanske, ki pa nista iz iste zgodbe) – prikaže vse preenostavno.

Žižkova kritika (če spustimo nekaj nepogrešljivih psihoanalitičnih bravur) se zgosti v dveh elementih. Prvič, v filmu je komunistični teror zreduciran na raven osebne kaprice. Minister za kulturo se hoče znebiti vrhunskega pisca, da bi lahko nemoteno začel afero z njegovo partnerko, in se ob tem posluži vsemogočne tajne policije. Pri tem se izgubi temeljna poanta, namreč grozovitost sistema kot takega. Drugič, film povsem zamolči temeljno značilnost komunistične represije.





Kje je bil Dreyman?

»Zastavimo si naivno vprašanje«, piše Žižek »Film se dogaja leta 1984 – kje pa je bil Dreyman potemtakem pred tem letom, ko režim Nemške demokratične republike Wolfu Biermannu ni dovolil, da se vrne s turneje po Zahodni Nemčiji, četudi so vsa velika vodilna imena podpisala peticijo zoper ta ukrep?« Tisti, ki so doživeli sistem na svoji koži, in tisti, ki poznamo zgodovino, dobro vemo, kaj je hotel Žižek tu reči: imaginarni Dreyman (tako je ime nesrečnemu protagonistu filma) bi, če bi bil koherenten lik, moral kar nekajkrat v svoji literarni karieri izdati kolega ali pa ga vsaj pustiti na cedilu. Sistem je deloval tako, da je načrtno sabotiral vsako solidarnost in ravno iz tega črpal svojo moč. Ustvarjal je, kot je temu rekla Hannah Arendt, »sistem organizirane krivde«, v katerem nihče ni mogel povsem iskreno zatrditi, da je nedolžen. O tem je pri nas najbolj prepričljivo, tudi iz osebne izkušnje, spregovoril Drago Jančar v izjemnem eseju »Temna stran meseca«.

Natanko isti fenomen je analiziral tudi Viktor Blažič v knjigi »Svinčena leta«: tu je na primeru Josipa Vidmarja zgoščeno pokazal perverznost tega splošno razširjenega postopanja, ki je bil pri nas omejen v glavnem na ozke kroge potencialno nevarnih posameznikov, v NDR pa je dosegel grozljive razsežnosti planirane politike nacionalnih razsežnosti. Citat se nanaša na začetek t.i. »Kocbekove afere« iz l. 1952, ko je Partija izkoristila izid povsem nedolžne Kocbekove zbirke novel »Strah in pogum«, da je zoper njenega avtorja sprožila val najnizkotnejše kampanje, s katerem ga je za vedno izločila iz javnega življenja. O začetku kampanje naj bi se razpravljalo na razširjeni seji CK-ja, na kateri je bil prisoten tudi Josip Vidmar, nekdanji predsednik OF-a in »sopotnik« (se pravi nečlan) Partije:

Po hujskaškem Kardeljevem govoru se je usul pravi plaz slovensko škodoželjnih kritik na račun tega dela [Strah in pogum] in to razpoloženje se je tako rekoč samodejno pretopilo v delovni sklep, ki je vsem navzočim nalagal določeno udeležbo v napovedani gonji zoper Kocbeka. Vendar je Kardelj zastavil še vprašanje o tem, kdo naj bi bil najprimernejši za izstrelitev prve salve. Obrnil se je k Josipu Vidmarju z enim samim, enozložnim vprašanjem: »Boš?«. Vprašani je sklonil glavo in po nekaj trenutkih molka potrdil svojo pripravljenost s prav tako enozložno besedo: »Bom«. Vsi navzoči so vedeli, zakaj je bilo Kardelju potrebno prav prvenstvo Josipa Vidmarja pri gonji, ki naj odstrani najnovejše Kocbekovo delo iz javnega prostora ter izloči njenega avtorja iz establišmenta: slednji je namreč ves navdušen nad Kocbekovim najnovejšim delom toplo priporočil svojemu bratu, upravitelju (…) osrednje založbe, naj novele nemudoma izda v knjigi. Samokaznovanje te vrste, tisto, iz kakršnega je Kardelj izdelal cel sistem svojevrstnih družbenih in medčloveških odnosov, je v svojih posledicah delovalo s prav posebnimi (…) psihološkimi učinki. Po zdravi pameti bi pričakovali, da bo predvsem žrtev za vse življenje zasovražila svojega vrstnika-eksekutorja. Vendar se je praviloma dogajalo ravno obratno: lažje je žrtev odpustila svojemu rablju, toda rabelj je zagotovo zasovražil svojo žrtev do konca svojih dni in sovražil jo je vedno nestrpneje in vedno bolj neodjenljivo. Josip Vidmar se je na stara leta spustil tudi tako daleč, da je Kocbeku odrekal celo pesniško veljavo.

Sam Blažič priznava, da verodostojnost tega pričevanja ni zanesljiva. A vendar, če beremo Vidmarjeve spomine, vidimo, da je še kako resničen Blažičev sklep. Nekaj let pred smrtjo se je Vidmar, ki je smel štirideset let neizzvano opravljati vlogo glavnega razsodnika o vprašanjih slovenske kulturne politike, v svoji knjigi »Obrazi« (1985) takole branil pred očitki, da je izdal Kocbeka, ko je vrgel prvi kamen v organizirani množični gonji zoper poeta. Vidmar je v knjigi sicer trdil, da gonje proti Kocbeku ni začel on: s svojo (uničujočo) kritiko naj bi se oglasil šele kasneje in to v nekem minornem časopisu. To morda drži, a že Vidmarjeva trditev, da se je proti Kocbeku v resnici prvi oglasil Tone Fajfar, je enako pomenljiva in pravzaprav potrjuje Blažičevo poanto: Fajfar je namreč bil predvojni krščanski socialist in dolgoletni Kocbekov prijatelj. A kljub temu se v načinu, kako Vidmar skuša opravičiti svojo sodelovanje v tej skrbno nastavljeni aferi, jasno kaže, kako so nanj delovali psihološki mehanizmi, s katerim ga je režim tesno navezal na svojo »kulturno politiko«. Način, kako Vidmar opisuje Kocbekovo odstranitev, je kot pričevanje sicer povsem neverodostojno (po njegovem naj bi nikakor ne šlo za organizirano kampanjo, temveč spontano zavrnitev s strani »široke javnosti«); izjemno zanimiv pa je njegov obupni poskus racionalizacije svoje vloge v tem nečednem opravilu. Priznava recimo, da je Strah in pogum sprva sprejel z odobravanjem, »dasi ne povsem brez rezerve, kajti spominjam se točno, da sem Kocbeka na kraju določno opozoril, naj knjigo pregleda in poskrbi, da je ne bo mogoče napačno razumeti« (str. 512; podčrtal jaz). A glej: kasneje, ko se je razbesnela polemika, je Vidmarju - kot piše sam - »pri prebiranju in prebiranju vedno bolj stopalo v zavest« (str. 514), da ima v »sporu med Kocbekom in širšo javnostjo« (kajti za to naj bi v resnici šlo) pravzaprav prav javnost in ne Kocbek. In ko ga je, po tem pronicljivem spoznanju, Kidrič prijazno in neobvezno pozval, naj tudi on napiše oceno knjige (ibid.), je naš junak odgovoril, da »nalogo sprejema rad« in da bo o knjigi (»ki ga vsekakor zanima«) »povsem svobodno povedal tisto, kar kot kritik misli o nji brez ozira na sodbe drugih« (ibid.). Tako. Vidmar nekaj strani naprej končuje svoj portret Kocbeka, štiri leta po poetovi smrti, s pritlehno zavrnitvijo njegove poezije (»modernistične blodnje o “besedah, ki so same sebi skrivnost”«) in se na podlagi nje sprašuje, »ali se ni morda poetova končna bolezen pričela veliko prej, kot pa so jo opazili in ugotovili?« (str. 521). Težko bi dobili bolj nazorno potrditev Blažičeve teze o posledicah, ki jih na vedenju posameznika pustijo psihološki mehanizmi, s katerimi operira totalitarni sistem.

Vesele zgodbe pa še ni konec. Kocbeka so najprej za več kot desetletje povsem izločili iz javnega življenja in okrog njega ustvarili prazni prostor (sumljiv je bil vsak, ki je z njim spregovoril), nato pa mu leta 1964 nepričakovano podelili Prešernovo nagrado – in sicer skupaj z Miškom Kranjcem, ki se je še posebno izkazal v gonji proti njemu. Kocbek, ki ni bil ravno heroj, je nagrado sprejel; najbrž v upanju na boljše čase. Ki niso prišli. Sledilo je namreč novo desetletje drobnih šikaniranj (mikrofoni v zidu, skrivnostna izginotja dnevniških zapiskov in podobne sitnosti). Sredi sedemdesetih let, ko je po liberalni odjugi zopet pritisnila režimska represija, so zaradi domnevnih verbalnih deliktov zaprli novinarja Blažiča in sodnika Miklavčiča, tesna Kocbekova prijatelja. V uradni razlagi je med drugim pisalo, da sta »sodelovala v Kocbekovem krogu«; njemu, Kocbeku, pa so istočasno ponudili, da mu prvič po mnogih letih izdajo pesniško zbirko - in to v osrednji, Cankarjevi založbi. Kar je Kocbek, tudi sam junak, zopet sprejel. In da ironije še ne bi bilo konec, je v zbirki, izdani v dveh zvezkih leta 1977 (ko je Blažič, član zloglasnega »Kocbekovega kroga«, še vedno sedel v zaporu), smela biti objavljena tudi poezija »Mikrofon v zidu«, pogovor z mikrofonom, ki mu ga je nastavila tajna služba v njegovem stanovanju… Že istega leta pa se je začela nova, silovita kampanja denigracije zoper Kocbeka, tokrat zaradi članka v tržaški reviji »Zaliv«, ki jo je urejal Boris Pahor… Tokrat je bil režim še posebej jezen (Kocbek je, sicer s skrbno izbranim in precej alegoričnim besednjakom, obsodil povojne poboje) in kampanja pod taktirko tovariša Mitje Ribičiča ni popustila do pesnikove smrti štiri leta kasneje. Deležen je bil skoraj državniškega pogreba.

Težava je seveda ravno v tem, da velika večina mlajših bralcev Žižkovega članka ne ve, »kje je bil Dreyman«. Ne ve niti za igrice, s katerimi so se režimi igrali s svojimi Kocbeki, Šoštakoviči, Bulgakovi, Vasiliji Grossmani ali Jerzyji Andrzejewskimi, niti ne pozna mehanizmov, s katerim je režim – vzhodnonemški na neprimerljivo hujši ravni kot v bistvu precej nedolžni jugoslovanski – vladal svojim državljanom, tako da jih je silil h kolaboraciji.


Primer Benko

Naključje je hotelo, da je ravno danes televizija Slovenija predvajala dokumentarec o žalostni usodi Josipa Benka – prekmurskega protestantskega podjetnika, ki so ga takoj po vojni najprej obsodili na 12 let zapora, nato pa se premislili, kazen spremenili v smrtno in ga junija 1945 ustrelili. Tudi tukaj sem se že vnaprej bal, da bo dokumentarec natanko tak, kot je bil: slab. Avtorji so izgubili sijajno priložnost, da bi na primeru Benka, tega značilnega predstavnika predvojne slovenske provincialne buržoazije, tako v dobrem kot v slabem prikazali tragično usodo nekega človeka, družine, sloja, naroda. Ravno v primeru Benka (in še zlasti njegove družine) se vidi vsa notranja veličina nekega razreda, ki so ga po vojni z brezobzirnostjo, ki je v dokumentarcu dobro prikazana, uničili za vedno. A tudi njegova beda. Težava je ravno v tem, da se s takimi dokumentarci dela nenamerna, a velika škoda. Nekdo, ki ne ve, kaj je bil komunizem (in Benko je bil obsojen v času, ko smo pri nas imeli nekaj, kar je bilo zelo podobno zgodnjemu stalinizmu), bo mislil, da je bil komunizem zgolj kapricioznost ministrov in streljanje podeželskih kapitalistov. Nihče, ki je pravičen, ne more dvomiti, da je bil Benko dober človek; a vsakemu marksistu in radikalnemu levičarju, ki je gledal ta dokumentarec, je lahko bilo jasno, da je bil tipični predstavnik »razrednega sovražnika«.

Ni bil - in to je potrebno kljub krutosti danes jasno povedati - komunistični režim nesprejemljiv zato, ker je ustrelil Josipa Benka. Njegova smrt je bila gotovo nepotrebna, zločinska in je predstavljala tragedijo za svojce, kot je tragedija smrt vsakega nedolžnega človeka. A nedolžni ljudje so umirali – v tisočih, v desettisočih – tudi od rok političnih ureditev, ki so bile sicer krepostne in vredne ohranitve, in v vojnah, ki so bile pravične. Dokumentarec je, tako kot je narejen (dostopen je tudi na straneh RTV-ja), povsem nebogljen proti klasičnim kritikam v stilu: »revolucija pač ni nedeljski sprehod« ali pa »saj niso mnogi drugi režimi nič boljše delali z domnevnimi nasprotniki«. Ker je dokumentarec narejen na povsem abstraktni ravni (abstraktni v heglovskem pomenu, se pravi ločen od konkretnih zgodovinskih, družbenih in političnih okoliščin), je upravičena tudi kritika, ki jo bodo nanj nedvomno naslovili levičarski gledalci (v svoji znani tankočutnosti in etični občutljivosti): »Odkar je desnica prevzela televizijo, kažejo samo dokumentarce o komunističnih zločinih; kaj pa domobranski zločini?«. In dejansko, če stvar gledamo zgolj na tej (nezadostni) ravni, res: kaj pa domobranski zločini? Zakaj ni bil v zadnjih petnajstih letih narejen niti en sam dokumentarec o domobranskih zločinih?

Mislim, da je Ljubo Sirc v svojih spominih napisal izjemno pomenljivo anekdoto, ki je obče veljavna. Sirc, ki je leta 1946 skušal skupaj z nekaterimi predvojnimi levičarji in liberalci organizirati legalno politično opozicijo (kar je veljavna zakonodaja sicer dopuščala) in bil za to obsojen na t.i. »Nagodetovem procesu«, se spominja, da so jugoslovanski emigranti takoj po vojni demokratični opoziciji v domovini delali več škode kot koristi. Nekako tako piše Sirc (citiram po spominu):

Po vojni so iz Jugoslavije zbežali neki ljudje, ki so potem širili informacije o stanju v Titovi deželi. Hodili so na angleški Foreign Office in razlagali, kako se krši sporazum Tito-Šubašić in da so jim zaplenili vso premoženje. Tam so se jim uradniki seveda rogali (na oblasti so takrat bili laburisti), češ ali mislite, da bomo šli v vojno s Titom, ker so vam zaplenili avto? Nekateri so v zahodnem tisku pisali, kakšen teror vlada v Jugoslaviji in da na vsakem drevesu visijo obešenci. To pa seveda ni bilo res. Situacija je bila mnogo hujša.


Ali lahko to opišete?

Kar je Sirc hotel povedati, je, da je prvi val emigrantov povsem spregledal pravi domet komunističnega totalitarizma: ta nikakor ni bil gola represija (ki je lahko bila večja ali pa tudi manjša kot v kakšnem navadnem avtokratskem ali celo demokratičnem sistemu), temveč sistem, ki je počasi, a vztrajno spreminjal temeljne mehanizme medčloveških odnosov: tako da je, kot je zapisal Blažič, za družbo oz. za način njenega sožitja in produkcije postala temeljna značilnost koncentracijsko taborišče, suženjsko delo in epidemija medsebojnega ovaduštva. V Jugoslaviji se je na srečo kmalu obrnil k bolj ali manj običajni represiji (čeprav smo tudi pri nas imeli Goli otok, GULAG, kakršnih ni bilo nikjer drugje v Evropi izven Sovjetske zveze, in čiste stalinistične procese), v Vzhodni Nemčiji pa ne. In zato ker tam ni bilo koncentracijskih taborišč in od sredine petdesetih let tudi suženjskega dela ne, je medsebojno ovaduštvo doseglo stopnjo, ki si jo je težko zamisliti. O tem bi moral govoriti film, pa očitno ni zmogel.

Danes precej širok krog ljudi pozna zgodbe iz nacističnih taborišč smrti, čeprav ravno pri nas, na vzhodu, o tem vemo še vedno premalo. Knjige, kot so Levijevi Potopljeni in rešeni, bi vsekakor morale postati obvezno čtivo v vseh srednjih šolah. Iz njih se namreč lahko zasluti - čeprav komajda razume -, kaj so bila nacistična taborišča in zakaj je holokavst nekaj neprecedenčnega in neprimerljivega s čimerkoli v svetovni zgodovini. Bleda in mlačna psevdokrščanska, psevdoliberalna in psevdohumanistična govorjenja o tem, kako je vsako nasilje nesprejemljivo in obsojanja vredno, kakor tudi vsa razpredanja o svetosti življenja, zgrešijo ravno bistveni nauk: če kaj, je Auschwitz dokončno in neizpodbitno dokazal, da smrt ni tisto najhujše, kar lahko človek stori sočloveku. Tudi mučenje ne. Auschwitz je dokazal, da je človek lahko oropan svoje človeškosti.

Komunistični totalitarizem je bil seveda drugačen od nacističnega, o tem ni dvoma. Vendar raven njegove grozljivosti marsikdaj ni bila nič manjša, čeprav drugačna. Celotna sovjetska družba v Stalinovih časih je bila neko popolno sprevrženo družbeno okolje, katerega grozovitost marsikdaj presega sposobnost misljivega.

Filmi, kot so Življenje drugih ali Benkov dokumentarec grozijo, da – v skladu s sodobno solzavo »drnovškovsko« ideologijo, po kateri je domnevno "vsako življenje enako sveto" in ki protestira celo proti usmrtitvi tirana Sadamovega kova –, zabrišejo pravo naravo komunističnega terorja.
Presenetljivo, a podobno vse bolj velja tudi za nacizem, za katerega se je zdelo, da smo v preteklem desetletju le uspeli razumeti njegovo radikalnost. Pred nekaj mesecih sem na slovenski televiziji slišal, da je nacizem obsojanja vreden, ker je bil »homofoben, antisemitski in netoleranten«. Nacizem je bil homofoben in netoleranten? Homofoben in netoleranten je lahko zabit mulc, ki na ulicah pretepa črnce in pedre; spraviti nacizem na to raven pomeni popoln kolaps vsakršne razsodne moči. Poleg tega, da so neumne, so takšne izjave tudi nevarne in sicer trojno: prvič, da bo kdo mislil, da je vsa težava nacizma njegov odnos do "drugih" in "drugačnih" (in da je torej, če to odmislimo, vse ostalo sprejemljivo); drugič, da bodo »the good kids« (dobro vzgojena, liberalna, katoliška, humanistična mladina in tisti z "visoko ravnjo zadevanja") mislili, da je bil nacizem zgolj potencirana verzija lokalnih obritoglavskih prenapetežev; in tretjič – kar je morda še najhujše –, da bodo sodobni »netolerantneži« različnih vrst domnevali, da ima njihov gnev kaj skupnega s Hitlerjevim projektom. Tako kot – zaradi zločinske ignorance, s katero evropski izobraževalni sistemi izpuščajo poučevanje o naravi in zločinih komunizma –, nekateri mladi levičarji danes domnevajo, da je bil Stalin marksist ali da je bil njegov cilj uvesti socialistično, pravično in brezrazredno družbo.

Žižek je svoj članek zaključil s presunljivo zgodbo ruske pesnice Anne Ahmatove. V svojih spominih Ahmatova piše o dogodku, ko je na vrhuncu stalinističnih čistk čakala v dolgi vrsti pred leningrajskim zaporom, da bi kaj izvedela o svojem priprtem sinu Levu:

Nekega dne me je nekdo v množici prepoznal. Za mano je stala mlada ženska, z ustnicami, modrikastimi od mraza, ki je prvič slišala, da bi me kdo poklical po imenu. Začela je z otrplostjo, ki je bila običajna za vse nas, in me šepetaje vprašala (takrat so vsi šepetali): »Ali lahko to opišete?« Odgovorila sem: »Lahko.« Nato je nekaj smehljaju podobnega švignilo čez tisto, kar je nekoč bil njen obraz.

In res je kar nekaj literarnih del, ki so uspela »opisati« tisto, kar je bilo grozljivo in iz etičnega vidika nedopustno v stalinskem komunizmu; tisto, zaradi česar, kot je zapisala Hannah Arendt »razlika med totalitarno, tiransko ali avtokratsko obliko vladavine ni zgolj akademsko vprašanje; kajti totalitarizem je edina oblika oblasti, s katero sobivanje ni mogoče.« Če kdo vzame v roke dela Varlama Šalamova, Aleksandra Solženicina ali Vasilija Grossmana, mu bo jasno, za kaj gre. Je pa res, kot ugotavlja Žižek, da še čakamo na film, ki bi širši publiki omogočil ta vpogled. Žal.


UPDATE: Priporočam v branje razmišljanje T.G. Asha na to temo v New York Review of Books.

5 komentarjev:

nik pravi ...

Da, da, predvsem psevdokrščanska, psevdoliberalna in psevdohumanistična govorjenja, se strinjam, šele dosti pozneje pa novodobna.

Vprašanje: Kakšno pa je pravo krščansko razpredanje o svetosti življenja za razliko od psevdokrščanskega?

luka pravi ...

"Vprašanje: Kakšno pa je pravo krščansko razpredanje o svetosti življenja za razliko od psevdokrščanskega?"

Kristjan ne razpreda, kristjan se ravna po tem. Delo ljubezni, ne bralni krožki ljubezni, pravi Sv. Pavel... Vprašanje pa je, koliko ljudi je po tej definiciji sploh kristjanov.

Anonimni pravi ...

"In zato ker tam ni bilo koncentracijskih taborišč in od sredine petdesetih let tudi suženjskega dela ne, je medsebojno ovaduštvo doseglo stopnjo, ki si jo je težko zamisliti."

?

luka pravi ...

@anonimous: Tako je. Ker v NDR ni bilo koncentracijskih taborišč, bil toliko večji poudarek na ovaduštvu. (Stalinova Rusija ni potrebovala tako velikega vohunsko-ovaduškega aparata: tam so te poslali v gulag v vsakem primeru, ali si dejansko bil proti režimu ali pa ne). Če je hotel NDR-režim ohraniti podobno stopnjo totalnega strahu, se je moral poslužiti drugih tehnik. (Tretja možnost je bila seveda "kamboška rešitev").

Blaž pravi ...

"Je pa res, kot ugotavlja Žižek, da še čakamo na film, ki bi širši publiki omogočil ta vpogled. Žal."

Luka, zdi se mi, da si pozabil na Kusturičev z zlato palmo nagrajen film "Otac na službenom putu", ki je že leta 1985 prikazal primer ovajanja v času Informbiroja.