Velikonočno razmišljanje (pt. 2)

Είναι μια λέξη που με έχει σακατέψει
είναι μια λέξη που παντού μ' ακολουθεί
και μου ζητάει λογαριασμό βράδυ πρωί
γιατί, δεν τη θέλω άλλο πια την έχω βαρεθεί
(Πάνος Κατσιμίχας)

V madridskem Pradu je razstavljena izjemna Velázquezova slika križanega Jezusa, znana preprosto pod imenom El Cristo de Velázquez, »Velázquezov Kristus«. Slika je v svoji preprostosti in skrivnostnosti vedno znova navdihnila generacije in generacije umetnikov; znana je Dalíjeva fascinacija do te slike, ki ga je gnala, da se je znova in znova s posnetki in interpretacijami vračal k Velázquezovemu originalu; špansko-baskovski mislec Unamuno je v letih po prvi svetovni vojni napisal celo knjigo z Naslovom El Cristo de Velázquez, ki ni nič drugega kot izbor pesmi, ki opisujejo avtorjeva doživljanja in razmišljanja ob posameznih, tudi najmanjših podrobnsotih te slike, in predstavlja eno najbolj zanimivih in nenavadnih stvaritev španske moderne literature (mimogrede, dostopna je tudi v odličnem slovenskem prevodu).

Skoraj natanko pred enim letom sem imel priložnost to znamenito umetnino videti tudi v živo. Šele v razstavnem prostoru, kjer slika visi skupaj z drugimi deli iz tega obdobja (govorimo o sredini 17. stoletja), sem se zavedal, kako strašansko nenavadna se je morala zdeti sodobnikom. Ni čudno, da se je moderna likovna umetnost, tako v slikarstvu kot v arhitekturi, rodila prav v Španiji in ne kje drugje: če so tvoji klasiki Velázquez, El Greco in Goya, potem imaš modernizem tako rekoč v krvi. To, kar pri Velázquezovemu Kristusu še danes presuni opazovalca, je popolna nekontekstualnost te slike. In to sredi razcveta baročne umetnosti, kjer je bistvo prav kontesktualnost (in sam Velázquez je bil mojster te sposobnosti, kako s prikazom enega samega iztrganega, zamrznjenega trenutka pričarati za oči opazovalca cel dogodek, celo zgodbo: pomislimo na znamenito Predajo Brede, da o Las Meninas niti ne govorim). In vendar je njegov Kristus popolnoma drugačen: iz njega ni mogoče razbrati ničesar. Imamo križanega človeka na črni podlagi in to je bolj ali manj tudi vse. Nobene zgodbe, slika nam ne zna ničesar povedati o tem, kdo je ta mladenič, kaj pomeni. Predstavljajmo si, da ne poznamo evropske kulture in njene krščanske substance: pred sabo imamo skrivnostno figuro, ki se zdi kot bi prosto lebdela sredi niča, kot bi pravkar izstopila iz brezbrižnosti teme. Takoj nam prevzame pozornost, približamo se ji in naenkrat se zazdi, da smo pravzaprav mi, ki stojimo na drugi strani platna, kontekst te slike. Začnemo jo opazovati in tedaj vidimo vse tiste majhne detajle, iz katerih je Unamuno sestavil celo pesniško zbirko. Ampak kljub temu slika ostaja nekako nedomačno tuja; dobesedno nas vleče vase, nas sili k fiksiranju v podrobnosti, a celota nam ostaja neznana, tuja; slutimo, da mora s tem človekom dogajati nekaj pomembnega, a ne moremo razumeti, kaj.

Pred kakšnimi tremi leti je slovenska televizija predvajala kratko, tridelno angleško nanizanko z naslovom »Tales from the Madhouse«. V bistvu gre za zbirko (naravnost odlično odigranih) monodram, vsaka traja kakih deset minut. Zgodbe naj bi se odvijale, kot je razvidno iz naslova, v neki norišnici iz viktorijanskega obdobja; vendar pa je to le marginalni podatek, ki zgolj dodaja napetost posameznim zgodbam: dejansko bi se lahko dogajale kjerkoli. Kamera nas vedno znova popelje v določeno sobo, kjer je neka oseba, ki je oblečena v maniri konca 19. stoletja in na tak način tudi govori. Vendar, ko nam začne oseba pripovedovati svojo zgodbo, ugotovimo, da gre za like iz Nove zaveze. Imamo Pilatovo ženo, vojaka, ki je prijel Jezusa v vrtu Getsemane, bogataša, ki mu je Jezus povedal tisto znamenito metaforo o kameli in šivankinem ušesu, Barabo, ki je prikazan kot bivši revolucionar, Judo Iškarijota (tik pred samomorom), ki je prikazan kot tajni agent; pa anonimno žensko, ki je poslušala Jezusov govor na gori itd. Njihove pripovedi so izjemno sugestivne, čeprav v bistvu – ne povejo ničesar. Ne gre za pričevanje očividcev. Govorijo svojo zgodbo, za vsakega se zdi, da hoče izraziti svojo stisko, ki sploh ni nujno povezana z Jezusovo osebo. Vendar vstopa on vedno znova v zgodbo. Kot nekšna prikazen; trenutek, ko so ga srečali, je spremenil njihovo življenje in ga dokončno vrgel iz tira. Od takrat ne počnejo drugega kot da se vračajo k temu trenutku in ga hočejo razumeti, racionalizirati; a jim nikakor ne uspeva. Oziroma: včasih se zdi, kot da so vse razumeli. Baraba ve: ta človek je bil norec, zguba, idealist. Žena, ki ga je poslušala na gori, tudi ve: bil je prevarant, zaslužil si je smrt. A vendar razlaga, čeprav je logična, ne pomaga. Vedno znova se vračajo k njegovi osebi in je ne morejo in ne morejo izbrisati iz spomina, kar jih spravlja v obup. Najbolje to pove Pilatova žena: »najbrž je res bil bog«, racionalno ugotovi; »pa kaj, Rimljani imamo itak že ogromno bogov; a ti so drugačni, daruješ jim za praznike in te pustijo pri miru;« ta pa ne pusti pri miru, že stoletja jo preganja v njenih sanjah ...

Protagonistom »Zgodb iz norišnice« njihovo srečanje s Kristusom vedno znova uhaja iz konteksta, iz logične zgodbe, v katero so organizirali dogodke svojega življenja. Bolj kot se trudijo, da bi se znebili tega travmatičnega srečanja, bolj se to vedno znova vrača v spomin. Kakšno pa je lahko srečanje z živim Bogom, če ne travmatično? Sploh pa, če je tak Bog kot je Jezus, ki postavlja nemogoče zahteve, ki se jih nikoli ni mogoče držati, in sprevrača vse logične postulate, ki jih je družba postavila, da bi zagotovila stabilno ureditev medčloveških odnosov.

Danes smo tudi soočeni s ponavljajočimi se in obupnimi poskusi, da bi Jezusovo zgodbo, ki je vedno spodmikajoči se temelj naše civilizacije, spravili v nek kontekst. Navsezadnje je velikanski uspeh »Da Vincijeve šifre« mogoče razumeti tudi kot še en poskus, da bi Jezusa prikazali kot »normalno« osebo, ki je konec koncev, vsej svoji izjemnosti navkljub, le človek kot smo mi. In obenem – kot smo mi – zgolj otrok svojega časa. Kot da bi nujno potrebovali neko logično razlago, da bi ga »udomačili«, da bi ga vključili v nek sprejemljiv kontekst. In vendar se ne pusti udomačiti, vedno znova uhaja iz kontekstov, na katere ga skušajo prikleniti, in ostaja skrivnosten, strašljiv, nedomač. Bog, ki ga kljub vsej njegovi preprostosti, priljudnosti in izpričani človeškosti ne bi mogli povabiti k sebi na kosilo, kot so to počeli s svojimi božanstvi stari Etruščani, a ga tudi ne moremo zapreti v tempelj in ga razkazovati le za velike praznike, kot so to počeli Sumerci. Kot v Velázquezovi sliki (ali še bolj v njeni Dalíjevih reinterpretacijah) neprestano lebdi tukaj nekje med nami, brezčasen, molčeč kot v zgodbi o Velikem inkvizitorju, in iz nas samih ustvarja kontekst svojega dejanja.

http://hit-country-music-lyrics.com/johnnycashlyrics-mancomesaround.html