Največja ovira za zveličanje ni greh, temveč navada.
Charles Péguy
Znamenita teza o »krhkem absolutu«, s katero je Slavoj Žižek pred petimi leti razburil nekatere samozvane krščanske filozofe, gre nekako takole: v vzhodnih religijah je razširjena predstava, da so človeška dejanja in ravnanja le krhka lupina, ki zakriva večni, trdni absolut. Ali povedano malo drugače: vsakodnevna človekova opravila so neobstojna, že vsak majhen pretres razkrije njihovo ničevost in minljivost, medtem ko je absolut (pod tem pojmom si lahko predstavljamo vrhovno načelo, ki uravnava svet, vesoljno ravnotežje, večni zakoni bivanja itd.) obstojen, trden, večen – pač absoluten. Toda Žižkova teza je, da bi morali tako dojemanje radikalno obrniti: ravno vsakodnevna rutina, dnevno ponavljajoča se stvarnost, je tisti trdi, večni, inertni element, ki v vsakem trenutku grozi, da bo uničil krhki in minljivi absolut.
Spomnim se, kako me je v znamenitem filmu Kristusov pasijon pritegnil (oziroma presunil, … oziroma pritegnil in presunil obenem) eden zadnjih prizorov, križanje sámo. Sploh se mi zdi izjemna poteza tega filma, da je znal realistični prikaz Jezusovega trpljenja združiti s simboličnim presežkom. Do Pasijona ni to ni dobro uspelo nobenemu film o Jezusu: ali so se osredotočili na versko-simbolni naboj zgodbe in samo dogajanje prikazali površno ali smešno neustrezno, ali pa – teh je bilo seveda neprimerno manj – so vztrajali zgolj na »realnosti«, se pravi na površinski ravni golega sosledja dogodkov; bodisi kot je izpričan v evangelijih, bodisi skozi zgodovinsko rekonstrukcijo (tu se spomnim predvsem Pasolinijevega Il Vangelo secondo Matteo). V Pasijonu pa sem prvič videl, da bi bilo prikazano, kako dejansko je potekalo samo križanje. Kajti priznajmo si: pribiti človeka na križ, pa če prav je od maltretiranja že na robu smrti, najbrž ni bilo ravno enostavno opravilo. Oziroma, bolje rečeno: imeti moraš izdelan sistem. Če smem ponazoriti z nekoliko morbidnim primerom: če bi danes med nami, popolnimi laiki, izbrali štiri fante in nam ukazali, naj križamo človeka (z vsemi »sestavinami« pri roki, seveda), sem prepričan, da nam to ne bi uspelo. Če nas čisto slučajno že v prvi minuti ne bi vseh po vrsti zvilo od slabosti, bi najbrž potrebovali celo uro preden bi uspeli izmučeno in zmrcvarjeno žrtev tega malo verjetnega in grotesknega eksperimenta spraviti v pokončni položaj. Rimski vojaki iz filma pa natanko vedo, kako se stvari streže. Kamera vestno zabeleži vsak korak tega postopka in gledalec lahko upravičeno domneva, da se dogajanje na platnu (oz. ekranu) odvija tako rekoč v realnem času. Čeprav gre za rekonstrukcijo, se mi zdi več kot verodostojna. Jezus se napol nezavesten zvija na križu, legionarji pa točno vedo, kaj je potrebno narediti, kje je potrebno prijeti in kako si sledijo koraki v tem opravilu. Včasih se jim kaj zalomi, takrat priskoči na pomoč nadrejeni, ki ima bogate izkušnje iz te butaste province, kjer mrgoli upornikov in fanatikov. V dobrih desetih minutah je stvar končana. Že iz njihovih izrazov ter spretnih in odločnih gibov, ki ne poznajo obotavljanja, se vidi, da vejo, kako se stvari streže. Ali, povedano drugače: dobro vejo, kaj delajo.
In tu se vidi mojstrstvo režiserja: prav sredi tega skrbno, hitro in neverjetno profesionalno izvedenega opravila, kjer postane gledalcu, ki ga lahko spremlja skozi vsako podrobnost, jasno, da njegovi izvajalci točno vedo, kaj morejo narediti, Jezus izusti tisti znameniti: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Tu ne gre za to, da bi bili vojščaki zaslepljeni od sovraštva ali »da bi jim zakrknilo srce«, še manj gre za to, da ravnali brez razmisleka o posledicah ali celo brez zavedanja o eshatološkem pomenu tega, kar počnejo. Gre bolj za nekaj, kar je zelo blizu Žižkovemu nauku o inertni, trdi, brezbrižni vsakdanji rutini, ki v vsakem trenutki grozi, da bo uničila »krhki absolut«. Ko se nam zdi, da najbolj vemo, kaj počnemo (saj smo to naredili že stokrat!), ko le mehansko ponavljamo vsakdanjo rutino, ko ravnamo kot popolni profesionalci, prav takrat je največja nevarnost, da bomo slepo poteptali najbolj sublimno, kar lahko ponudi ta svet.
In še najbolj žalostni del nauka o »krhkem absolutu«: čeprav se nam zdi, da naša dejanja niso nič v primerjavi z Večnim ustrojem stvarnosti, čeprav se v težkih trenutkih radi zazremo v zvezde in se skušamo potolažiti, ko pomislimo na nepomembnost naših problemov pred Neskončnostjo vesolja, se lahko vedno zgodi, da bomo s preprosto in dolgočasno potezo, ki jo od nas zahteva službena dolžnost, ubili samega Boga.
Spomnim se, kako me je v znamenitem filmu Kristusov pasijon pritegnil (oziroma presunil, … oziroma pritegnil in presunil obenem) eden zadnjih prizorov, križanje sámo. Sploh se mi zdi izjemna poteza tega filma, da je znal realistični prikaz Jezusovega trpljenja združiti s simboličnim presežkom. Do Pasijona ni to ni dobro uspelo nobenemu film o Jezusu: ali so se osredotočili na versko-simbolni naboj zgodbe in samo dogajanje prikazali površno ali smešno neustrezno, ali pa – teh je bilo seveda neprimerno manj – so vztrajali zgolj na »realnosti«, se pravi na površinski ravni golega sosledja dogodkov; bodisi kot je izpričan v evangelijih, bodisi skozi zgodovinsko rekonstrukcijo (tu se spomnim predvsem Pasolinijevega Il Vangelo secondo Matteo). V Pasijonu pa sem prvič videl, da bi bilo prikazano, kako dejansko je potekalo samo križanje. Kajti priznajmo si: pribiti človeka na križ, pa če prav je od maltretiranja že na robu smrti, najbrž ni bilo ravno enostavno opravilo. Oziroma, bolje rečeno: imeti moraš izdelan sistem. Če smem ponazoriti z nekoliko morbidnim primerom: če bi danes med nami, popolnimi laiki, izbrali štiri fante in nam ukazali, naj križamo človeka (z vsemi »sestavinami« pri roki, seveda), sem prepričan, da nam to ne bi uspelo. Če nas čisto slučajno že v prvi minuti ne bi vseh po vrsti zvilo od slabosti, bi najbrž potrebovali celo uro preden bi uspeli izmučeno in zmrcvarjeno žrtev tega malo verjetnega in grotesknega eksperimenta spraviti v pokončni položaj. Rimski vojaki iz filma pa natanko vedo, kako se stvari streže. Kamera vestno zabeleži vsak korak tega postopka in gledalec lahko upravičeno domneva, da se dogajanje na platnu (oz. ekranu) odvija tako rekoč v realnem času. Čeprav gre za rekonstrukcijo, se mi zdi več kot verodostojna. Jezus se napol nezavesten zvija na križu, legionarji pa točno vedo, kaj je potrebno narediti, kje je potrebno prijeti in kako si sledijo koraki v tem opravilu. Včasih se jim kaj zalomi, takrat priskoči na pomoč nadrejeni, ki ima bogate izkušnje iz te butaste province, kjer mrgoli upornikov in fanatikov. V dobrih desetih minutah je stvar končana. Že iz njihovih izrazov ter spretnih in odločnih gibov, ki ne poznajo obotavljanja, se vidi, da vejo, kako se stvari streže. Ali, povedano drugače: dobro vejo, kaj delajo.
In tu se vidi mojstrstvo režiserja: prav sredi tega skrbno, hitro in neverjetno profesionalno izvedenega opravila, kjer postane gledalcu, ki ga lahko spremlja skozi vsako podrobnost, jasno, da njegovi izvajalci točno vedo, kaj morejo narediti, Jezus izusti tisti znameniti: »Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Tu ne gre za to, da bi bili vojščaki zaslepljeni od sovraštva ali »da bi jim zakrknilo srce«, še manj gre za to, da ravnali brez razmisleka o posledicah ali celo brez zavedanja o eshatološkem pomenu tega, kar počnejo. Gre bolj za nekaj, kar je zelo blizu Žižkovemu nauku o inertni, trdi, brezbrižni vsakdanji rutini, ki v vsakem trenutki grozi, da bo uničila »krhki absolut«. Ko se nam zdi, da najbolj vemo, kaj počnemo (saj smo to naredili že stokrat!), ko le mehansko ponavljamo vsakdanjo rutino, ko ravnamo kot popolni profesionalci, prav takrat je največja nevarnost, da bomo slepo poteptali najbolj sublimno, kar lahko ponudi ta svet.
In še najbolj žalostni del nauka o »krhkem absolutu«: čeprav se nam zdi, da naša dejanja niso nič v primerjavi z Večnim ustrojem stvarnosti, čeprav se v težkih trenutkih radi zazremo v zvezde in se skušamo potolažiti, ko pomislimo na nepomembnost naših problemov pred Neskončnostjo vesolja, se lahko vedno zgodi, da bomo s preprosto in dolgočasno potezo, ki jo od nas zahteva službena dolžnost, ubili samega Boga.
Ni komentarjev:
Objavite komentar