Vedno bom govoril resnico

Danes, na kulturni dan, se seveda spodobi post s poezijo.

Gabriel Aresti je eden mojih najljubših pesnikov. Kadar berem njegove poezije (in poezijo se bere vedno na glas, to je znano), vedno preberem še v originalu, da slišim trdi zven tega tujega, nerazumljivega jezika. Gabriel Aresti je namreč pisal v baskovščini. Rodil se je leta 1933 v Bilbau, v domoljubni baskovski družini. Doma so govorili samo špansko, zato se je Gabriel (tako kot njegova someščana iz 19. stoletja, pisatelj in filozof Miguel de Unamuno ter "oče naroda" Sabino Arana, utemeljitelj baskovskega nacionalizma) baskovsko naučil sam, pri 14 letih. Ta starodavni jezik je povzdignil v jezik svoje poezije, "trde kot kamen, silne kot kladiva", kot je sam rad poudarjal. Umrl je leta 1975- prav v letu, ko je njegovo ljudstvo po 40 letih zatiranja končno zopet svobodno zadihalo.


Vedno bom govoril

Vedno bom govoril
resnico.
Iz mojih ust ne bo izšla beseda,
ki ni resnica.
Razbili mi bodo ustnice,
izpulili mi bodo zobe,
iztrgali mi bodo jezik,
toda
jaz
nikoli
ne bom lagal.
In če bom kdaj
prelomil svojo zaobljubo
in se zlagal,
bo to zato,
da sonce ne zatemni,
da se luna ne omrači,
da vrtnica rodi nov cvet,
da roža ne izgubi svojega vonja,
da otrok lahko uživa materine prsi
in da devica
na plemenit način
izgubi nedolžnost.


Beti esanen dut

Beti esanen dut
egia.
Nire ahotik ezta hitzik aterako,
egia eztena.
Ezpañak apurtuko zaizkit,
hortzak eroriko zaizkit,
mihina ebakiko didate,
baina nik
eztut
gezurrik
esanen.
Eta inoiz,
nire juramentua hautsirik,
gezur bat badiot,
izanen da
eguzkia ilundu eztadin,
ilargia argitu dadin,
arrosak orriren bat irabaz dezan
krabelinak usainik gal eztezan,
haurra beti ditiaz goza dadin,
edo dontzeiliari
birjindadea joan dakion
nobleziaz.