Nekaj starih aforizmov (2007 & 2008)

• Kdor pozna izkušnjo, na podlagi katere se je izoblikoval klasični in srednjeveški pojem acedia - izkušnjo melanholije, praznine, osamljenosti, samouničevalne razpuščenosti in ohromelosti pred nalogami, ki jih zastavlja življenje -, ta dobro ve, da je brezčasnost obenem prekletstvo in blagoslov. Je značilnost tako pekla kot nebes.
  



• Nikoli ne bom dobro razumel tistih, ki se zgražajo nad Machiavellijem, obenem pa ne vidijo ničesar škandaloznega v takšnem razumevanju humanizma, kot ga je zastopal Pico della Mirandola. Mnoge žali Machiavellijeva nesramnost, a le redkim se zdi nespodobna Picova ležernost, njegova brezbrižnost in lahkomiselna vzvišenost nad zahtevami časa. Mar ni, gledano s političnega vidika, Picovo obnašanje mnogo hujše od Machiavellijevih besed? Živela sta namreč v istem času - zdaj pa pomislite.



• Včasih nas krepost prej oddalji od Boga kot greh. Primer: Machiavelli.



• Vse bolj se mi dozdeva, da je dobro eno samo, čeprav se kaže z različnimi obrazi, zlo pa je mnogotero in vznikne vedno drugačno, vedno novo in nas vselej nepričakovano ujame tam, kjer smo že mislili, da smo na varnem.



• "Filozofija je njen čas, zajet v mislih." Tako nekako, če se prav spomnim, piše Hegel. Pozabil je zapisati "Moja filozofija (je njen čas ... )". Če bi v svojih spisih pogosteje uporabljal to izpuščeno besedico, bi se bil nemara izognil nesrečni ugotovitvi na smrtni postelji, da ga nikoli nihče ni razumel. Kar je seveda držalo.



• Sodobnost ima, gledano od blizu, vedno podobo bolezni.



• Moderni človek je obseden s pristnostjo. Ker ne pozna stvarnika, se povečini dojema kot svoja lastna stvaritev. Zato je pogosto tog in krhek obenem. Če mu odvzameš opeko v njegovi zgradbi, je v nevarnosti, da se sesuje. Pirandello je dramatik modernih: nezmožnost objektivne podobe jaza, nekonsistentnost identitete - ali je to sploh kaka tema, razen za moderne?



• Chesterton je nekje zapisal, da so pokončni ljudje vretenčarji: na zunaj mehki, a v sredini trdi. Lahko nadaljujemo z analogijo in rečemo, da so nizkotni ljudje kot nekateri nevretenčarji, recimo ščurki in hrošči: navzven si postavijo trden oklep, ki ščiti mehko, gnetljivo, brezoblično in gnusno notranjost.



• Đorđe Balašević je imel prav, ko je pel, "ne plaše mene krupni zverovi, nego krvopije i stenice."