Aforizmi I.

Nisem zadovoljen, ko gledam svoj blog, kako sameva, medtem ko se jaz ukvarjam z drugimi - domnevno pomembnejšimi - zadevami. Dokler ne bom opravil z nujnimi opravili, s katerimi sem zasipan, bom težko kaj napisal (čeprav imam v svoji beležnici dolg potopis iz Katalonije, ki bi ga rad prepisal v računalniško obliko in ga objavil). Da pa blog v tem vmesnem času (ki bo, alas, trajal vsaj do začetka junija) ne bo povsem zamrl, sem se odločil, da bom vsaj enkrat na teden objavil katerega od aforizmov, ki sem si jih v zadnjih letih zapisoval v svojo beležnico.

Le redki so originalni. Tega se sicer zavedam, a že nekaj časa me ne preganjajo več zahteve po izvirnosti; in tudi po koherentnosti ne, če sem iskren. Misel je pač misel in ne potrebuje opravičila.

• O globini in površnosti. Dante je bil, po sodbah mnogih, površen mislec. Doktrine, o katerih je razpravljal in jih z neponovljivo vnemo vnašal v svoje monumentalne preglede, je poznal le površinsko ali bolje rečeno površno. Nekateri celo trdijo, da nikoli ni zares prebral Akvinca, Platona, Aristotela in sholastikov, ki jih je tako samozavestno ocenjeval in o njih razsojal. Toda morda mu je prav ta njegova površnost omogočila, da je v širini svojega duha pred sabo zbral vse, kar je premogla in pripomogla njegova doba, in svoj čas postavil pred oltar večnosti. Mislim seveda na Commedio. Globino, katere pomanjkanje so mu očitali sodobniki, je bila globina vodnjakov sholastičnih razprav. Če bi se bil vanjo podal, bi nikoli ne prilezel iz njenih okvirov in bi je ne mogel, kot dela stvarnosti, vključiti v širšo podobo svojega časa. Rešila ga je površnost.

• Španščina pozna dvoje izrazov za ptice: male ptice imenujejo pájaro, velike ave. Človek je v skušnjavi, da bi rekel, da sam zven označuje razliko: ave pač ni isto kot pájaro ali celo pajarito. Podobno je v katalonščini: au in ocell. Ibercem je jasno: sokol, orel in albatros pač ne spadajo v isto kategorijo kot sinička ali škrabec. Potrebna je različna beseda... Nekoč sem se vprašal, kaj pa kokoš? Kaj je kokoš: au ali ocell? Najbrž ne eno ne drugo. Kokoš je kokoš. Težko bi z boljšim primerom pokazal, zakaj tako ljubim Špance.

• Človek mora vedno ljubiti nekaj, kar mu je tuje, kar je v svojem bistvu različno, drugačno od njega. V nasprotnem primeru gre za narcisizem, pa čeprav v skrbno prikriti obliki. Narcis je ljubil svojo podobo in zato utonil. Čeprav spet: kaj je človeku bolj tujega od njegove podobe.

• Le malo je stvari, ki jih smemo zahtevati od soljudi. Toda tisto malo moramo zahtevati brezpogojno.