Nekoč sem se pogovarjal z znancem iz Liverpoola, ki je obiskal Ljubljano. Zmotilo ga je, da je po mestu toliko imen lokalov in reklamnih sloganov v angleščini. To se mu je zdelo nepotrebno. Nisem se strinjal z njim. Tudi mene recimo strašansko moti, kako govori ljubljanska mladina: kadar gre kdo vpričo mene »doga walkat« ali »kruzat s karom«, bi mu najraje razbil gobec. Ampak z imeni in slogani je le drugače. Zakaj?
Priznam, da imam strast do jezikov. Sploh ne vem, kako je, če znaš en sam jezik. Te izkušnje nimam, ker- tako kot večina Novogoričanov moje generacije- govorim italijansko vse od malega. Zato sem šele pri pogovoru z nekaterimi kolegi iz tujih držav, zlasti Angleži in Španci, videl, kaj pomeni, če govoriš en sam jezik. Razumeti recimo ne moreš zanimivega fenomena: ne gre namreč za to, da lahko isto realnost podaš z dvema različnima sistemoma znakov; samo dojemanje realnosti se spremeni, če spremeniš jezik. To zelo dobro vedo vsi, ki govorijo več kot en jezik, čeprav se mnogi tega sploh ne zavedajo. Oziroma se zavejo šele takrat, ko hočejo kaj prevesti in ugotovijo, da ne morejo. Ker drugi jezik neke besede enostavno in preprosto ne pozna.
Tu mislim na nekaj čisto drugega od tiste znamenite zgodbe o Eskimih, ki da imajo 17-ali-koliko-že izrazov za sneg, Pigmejci pa nobenega, ker snega niso nikoli videli. Tu gre za pojme, za katere je dovolj, da jih poimenuješ: v nekem jeziku obstajajo, v drugem ne. Ti pa sploh ne pomisliš, da ti manjka beseda. Vsak jezik zato deluje kot nove oči, s katerimi lahko zaznaš stvari, ki so bile skrite.
Nekaj primerov. V španščini obstaja pojem »ciudadanía«, ki ga ni najti v nobenem drugem jeziku, in ne pomeni samo »meščanstvo« ali »državljanstvo«, kot nas skuša prepričati Gradov špansko-slovenski slovar, temveč tudi neko vrednoto, etično držo, navsezadnje tudi stanje stvari. Katalonci poznajo pojem »seny«, ki obenem označuje toliko različnih lastnosti, da ga je skoraj nemogoče prevesti. Oziroma, takoj ko ga prevedeš, ga razbiješ na sto različnih besed, in pojem, ki je vsem tem različnim pojavom dajal enotnost (in s tem nek novi vpogled), izgine. Enako je s slovensko besedico »pač«. Večimoma se je niti ne zavedamo (se je pač ne zavedamo), ker je zgolj slovnični pripomoček: ampak kakšen! Skušaj ga prevesti v angleščino: pomeni lahko »of course«, »unfortunately«, »just«, »indeed«, »things are just like this«, vse v eni sami besedici, ki jo lahko brez težav pritakneš kamorkoli.
Prav zgornji primer najbolje prikaže bistvo zadeve. Naloga jezika je, da obenem razkriva in zakriva. Da razjasnjuje in ustvarja dvoumnosti. In vsak jezik ima čisto svoj lasten… hhm… »set« (= »neko število enakih oseb, stvari, ki spadajo skupaj, tvorijo celoto«) prijemov, kako to doseči. To je tisto znamenito »izgubljeno v prevodu«: nek slovnični prijem, ki preveden razbije štos, uniči vic, izbriše dvoumnost, zamegli jasnost, otopi ostrino povedanega. Zato se ti z vsakim novim jezikom odprejo nova obzorja, novi načini, kako z besedami zagrabiti realnost ali pa lahkotno zaplavati po njenem površju. (In seveda- tu smo že na polju filozofije in besedne umetnosti- kako novo realnost ustvariti.)
Ljubim vsakega izmed jezikov, ki jih- bolje ali slabše- poznam (ki jih le ni tako dosti, da ne bo kdo mislil). Španščino zaradi njene neverjetne možnosti ustvarjanja večpomenskosti. (Samo poskušajte v katerikoli drug jezik prevesti ta stavek iz Orteginega predgovora k »Uporu množic«: »El inglés tiene empeño en hacernos constar que su pasado, precisamente porque ha pasado, porque le ha pasado a él, sigue existiendo para él.« Ali pa znamenito Unamunovo maksimo, »Dios existe si lo queremos«. Nemogoče.) Angleščino zaradi njene vitalne ekspresivnosti, italijanščino zaradi bogatega besednega zaklada, latinščino zaradi njene konciznosti (»Omnium consensu capax imperii, nisi imperasset«), francoščino zaradi elegance. In tako naprej.
To pa še ni vse. Vsak jezik ima še svoj tempo, svojo hitrost, svoj izbor pogostejših besed. In seveda- kar je najvažnejše- cel niz citatov, pregovorov, navezav na živo kulturno stvarnost nekega naroda. Lahko rečeš, da znaš angleško, če nisi gledal nobenega hollywoodskega filma? I don’t think so. Zato so tudi- naj bodi potoženo!- slovenski podnapisi italijanskih filmov tako klavrni kot so. Italijanščina je jezik, ki naravnost prekipeva od tovrstnih citatov, navezav, besednih iger in aluzij, in če vsega tega ne poznaš, potem italijanščine pač ne znaš dovolj dobro, da bi jo prevajal. Zato je nujno, da si z jezikom vedno v stiku. Kajti jezik je živ organizem in če ga ne gojiš, umre. Umre tvoje znanje, če ga ne obnavljaš, in umre jezik, če ga nihče ne hrani.
A glavna prednost večjezičnosti se mi zdi vendarle ta: tudi svoj jezik dodobra spoznaš, šele ko ga primerjaš z drugimi. Šele takrat vidiš, kakšne možnosti ponuja, kje je bogat, kje reven. In šele takrat lahko vidiš, kako ga je mogoče do polnosti uporabiti in se naučiš občudovati mojstre, žive in mrtve, ki so to dosegli: Jančarja, Cankarja, Kocbeka, Prešerna.
Sem kaj spustil? Mar ni glavni cilj jezika, da komuniciraš z drugimi. Morda. Vendar se pravo spoznavanje vedno začne šele tam, ko jezik več ni potreben, ko v igro stopijo druge, subtilnejše oblike sporazumevanja, ki so univerzalne in rušijo vse ograde, ki jih postavljajo jeziki in kulture. Takrat je potrebno utihniti in se jim prepustiti…
Priznam, da imam strast do jezikov. Sploh ne vem, kako je, če znaš en sam jezik. Te izkušnje nimam, ker- tako kot večina Novogoričanov moje generacije- govorim italijansko vse od malega. Zato sem šele pri pogovoru z nekaterimi kolegi iz tujih držav, zlasti Angleži in Španci, videl, kaj pomeni, če govoriš en sam jezik. Razumeti recimo ne moreš zanimivega fenomena: ne gre namreč za to, da lahko isto realnost podaš z dvema različnima sistemoma znakov; samo dojemanje realnosti se spremeni, če spremeniš jezik. To zelo dobro vedo vsi, ki govorijo več kot en jezik, čeprav se mnogi tega sploh ne zavedajo. Oziroma se zavejo šele takrat, ko hočejo kaj prevesti in ugotovijo, da ne morejo. Ker drugi jezik neke besede enostavno in preprosto ne pozna.
Tu mislim na nekaj čisto drugega od tiste znamenite zgodbe o Eskimih, ki da imajo 17-ali-koliko-že izrazov za sneg, Pigmejci pa nobenega, ker snega niso nikoli videli. Tu gre za pojme, za katere je dovolj, da jih poimenuješ: v nekem jeziku obstajajo, v drugem ne. Ti pa sploh ne pomisliš, da ti manjka beseda. Vsak jezik zato deluje kot nove oči, s katerimi lahko zaznaš stvari, ki so bile skrite.
Nekaj primerov. V španščini obstaja pojem »ciudadanía«, ki ga ni najti v nobenem drugem jeziku, in ne pomeni samo »meščanstvo« ali »državljanstvo«, kot nas skuša prepričati Gradov špansko-slovenski slovar, temveč tudi neko vrednoto, etično držo, navsezadnje tudi stanje stvari. Katalonci poznajo pojem »seny«, ki obenem označuje toliko različnih lastnosti, da ga je skoraj nemogoče prevesti. Oziroma, takoj ko ga prevedeš, ga razbiješ na sto različnih besed, in pojem, ki je vsem tem različnim pojavom dajal enotnost (in s tem nek novi vpogled), izgine. Enako je s slovensko besedico »pač«. Večimoma se je niti ne zavedamo (se je pač ne zavedamo), ker je zgolj slovnični pripomoček: ampak kakšen! Skušaj ga prevesti v angleščino: pomeni lahko »of course«, »unfortunately«, »just«, »indeed«, »things are just like this«, vse v eni sami besedici, ki jo lahko brez težav pritakneš kamorkoli.
Prav zgornji primer najbolje prikaže bistvo zadeve. Naloga jezika je, da obenem razkriva in zakriva. Da razjasnjuje in ustvarja dvoumnosti. In vsak jezik ima čisto svoj lasten… hhm… »set« (= »neko število enakih oseb, stvari, ki spadajo skupaj, tvorijo celoto«) prijemov, kako to doseči. To je tisto znamenito »izgubljeno v prevodu«: nek slovnični prijem, ki preveden razbije štos, uniči vic, izbriše dvoumnost, zamegli jasnost, otopi ostrino povedanega. Zato se ti z vsakim novim jezikom odprejo nova obzorja, novi načini, kako z besedami zagrabiti realnost ali pa lahkotno zaplavati po njenem površju. (In seveda- tu smo že na polju filozofije in besedne umetnosti- kako novo realnost ustvariti.)
Ljubim vsakega izmed jezikov, ki jih- bolje ali slabše- poznam (ki jih le ni tako dosti, da ne bo kdo mislil). Španščino zaradi njene neverjetne možnosti ustvarjanja večpomenskosti. (Samo poskušajte v katerikoli drug jezik prevesti ta stavek iz Orteginega predgovora k »Uporu množic«: »El inglés tiene empeño en hacernos constar que su pasado, precisamente porque ha pasado, porque le ha pasado a él, sigue existiendo para él.« Ali pa znamenito Unamunovo maksimo, »Dios existe si lo queremos«. Nemogoče.) Angleščino zaradi njene vitalne ekspresivnosti, italijanščino zaradi bogatega besednega zaklada, latinščino zaradi njene konciznosti (»Omnium consensu capax imperii, nisi imperasset«), francoščino zaradi elegance. In tako naprej.
To pa še ni vse. Vsak jezik ima še svoj tempo, svojo hitrost, svoj izbor pogostejših besed. In seveda- kar je najvažnejše- cel niz citatov, pregovorov, navezav na živo kulturno stvarnost nekega naroda. Lahko rečeš, da znaš angleško, če nisi gledal nobenega hollywoodskega filma? I don’t think so. Zato so tudi- naj bodi potoženo!- slovenski podnapisi italijanskih filmov tako klavrni kot so. Italijanščina je jezik, ki naravnost prekipeva od tovrstnih citatov, navezav, besednih iger in aluzij, in če vsega tega ne poznaš, potem italijanščine pač ne znaš dovolj dobro, da bi jo prevajal. Zato je nujno, da si z jezikom vedno v stiku. Kajti jezik je živ organizem in če ga ne gojiš, umre. Umre tvoje znanje, če ga ne obnavljaš, in umre jezik, če ga nihče ne hrani.
A glavna prednost večjezičnosti se mi zdi vendarle ta: tudi svoj jezik dodobra spoznaš, šele ko ga primerjaš z drugimi. Šele takrat vidiš, kakšne možnosti ponuja, kje je bogat, kje reven. In šele takrat lahko vidiš, kako ga je mogoče do polnosti uporabiti in se naučiš občudovati mojstre, žive in mrtve, ki so to dosegli: Jančarja, Cankarja, Kocbeka, Prešerna.
Sem kaj spustil? Mar ni glavni cilj jezika, da komuniciraš z drugimi. Morda. Vendar se pravo spoznavanje vedno začne šele tam, ko jezik več ni potreben, ko v igro stopijo druge, subtilnejše oblike sporazumevanja, ki so univerzalne in rušijo vse ograde, ki jih postavljajo jeziki in kulture. Takrat je potrebno utihniti in se jim prepustiti…
6 komentarjev:
Jaz se tudi strinjam z napisanim.
Tako za hobi se učim sanskrt. Pri Michaelu (in tudi drugje) lahko prebereš 'kao' kak zajeban jezik je slovenščina. No sanskrt je slovenščina++, pa še par plusov manjka od zadaj (recimo 8 sklonov, dvojina, 11 časov, sekundarni in terciarni časi). Sintaksa do neke mere ista, kolikor sem sedaj spoznal, so pa tudi velike razlike. Poleg tega je to jezik, ki se je govoril in razvijal par tisoč let (recimo od -xxxx (-2000) p.n.š. do 1000 n.š.). Ena beseda ima lahko miljon pomenov... Ni nikakršne možnosti da bi se na hitro naučil 'celotnega' pomena neke besede, pač pa pomene osvajaš enega za drugim, in si potem morda sestavljaš ves skupaj v eno sliko (jaz še nisem tam).
Včasih pa te preseneti kakšna podobnost, ki te vrže na rit. Recimo oblike glagola 'as' (biti):
ednina dvojina množina
oseba
3rd asti -- je staH -- sta santi -- so
2nd asi -- si sthaH -- sta stha -- ste
1st asmi -- sem svaH -- sva smah -- smo
Noro.
Priznam, da sem tukaj le zato, ker vračam obisk na mojem blogu, ampak me je pa tale post (krhm... objava) čisto očaral!
Zadnje čase (iz 'teh in onih' razlogov) živim dvojezično (sl-en) in na lastni koži izkušam točno to, o čemergovoriš. In ugotavljam, da se je treba slej ko prej navadit mislit v tistem 'drugem' jeziku, ker če misliš slovensko, potem rezultata itak ne moreš prevesti v angleščino brez da izpade butasto (kar se mi je tudi že ničkolikokrat zgodilo)...
Ko pa že vsi delimo z drugimi, kateri jeziki nas fascinirajo, bom pa še jaz: meni je finščina najbolj fenomenalen jezik od vseh, s katerimi sem prišel v stik. Se trudim tudi učiti po malem, ampak bo še trajalo, preden bom doma med polkilometrskimi sestavljenkami a la "autoissammekinko?" (tudi v naših avtih?), med njihovimi petnajstimi, šestnajstimi ali še več (odvisno od načina štetja) skloni in vsemi ää-ji in öö-ji, pa tudi preden se navadim, da se nikalnica 'ne' obnaša kot glagol, bo še zamrznilo nekaj jezer...
Zanimivo: prav med pisanjem sem se spomnil svojih finskih prijateljev, ki so mi razlagali, kako ljubijo svoj jezik, ker je v njem vsako stvar baje mogoče povedati na ogromno načinov (nakar sem jaz sarkastično pripomnil, kaj jim to pomaga, če pa večino časa molčijo...). Sicer pa znam v finščini natanko tri besede: "kippis" in "paha porvari" (that's me!).
Zdravo. Tvoj blog poznam preko Michaelovega, in parkrat sem prebral kakšen post, predvsem ker se podobno kot jaz očitno identificiraš kot jezikoslovec. Kot sem nekajkrat omenil tudi na Carnioli, sem japonolog, in sem dve leti preživel na Japonskem, tako da dodobra poznam občutek "življenja v drugem jeziku". Japonščina je še en izmed (recimo jim) nenavadnih jezikov - premore zgolj dva časa (preteklik in sedanjik), nobenih sklonov, nobene razlike med množine in ednino... Po drugi strani to navidezno in na prvi pogled po svoje zapleteno preprostost uspešno pokriva z dobesedno nešteto nivoji vljudnostnega govora, celim kupom različnih števnikov, ogromnim številom osebnih zaimkov (za vsako priložnost:) in drugimi lepotami. Najbolj očitna, in kljub temu najbolj spregledana lastnost japonskega jezika pa je njegova neverjetna kontekstualnost. Skoraj vsak stavek se lahko v različnih kontekstih različno razume, skoraj vsaka beseda ima lahko različe pomene in japonščine se je brez razumevanja tega in brez nenehnega urjenja razbiranja med vrsticami skoraj nemogoče naučiti. Zelo dobro razumem, kaj si hotel povedati s tem, da ljudje v različnih jezikih različno razmišljajo. Mene je japonščina naučila dojemanja tega, kaj sogovorec hoče povedati, brez da bi to tudi na glas izrekel.
Sicer pa, če komentiram še tvojo izhodiščno misel: tudi mene ne motijo angleška ali kakršnakoli že imena kafičev in trgovin. Zdi se mi, da je mahanje s frazami kot "ogrožena identiteta" ali "izumiranje slovenskega jezika" in istočasno kazanje s prstom na razne "Johnny's pube" precej prazno, če ne celo nespametno početje. Če se bojimo, da bo naš jezik izumrl, ker naši otroci pijejo kavo v "Mary's baru" in ne v "Gostilni pri Micki" pa res nimamo razčiščenih osnovnih pojmov. Kava je kava, kjerkoli jo piješ.
Pozdravljen. Kot si videl je ta post že precej star: ampak ker se mi je zrušil stari blog na Delovem portalu se zdaj pečam z uvažanjem starih postov (prek Googla) sem. In še komentarje limam zraven, tako da s celo trmo obnavljam staro stanje ;)
Izjemno zanimivo tole tvoje opažanje v zvezi z japonščino... Sklepam, da se jim moramo zahodnjaki zdeti totalni kmetavzi z našo neposrednostjo in nerazumevanjem subtilnosti.
Objavite komentar