04 februar 2008

Padec pokrajinske zakonodaje ali kaj je narobe s slovensko levico

V petek je bil žalosten dan za našo republiko. V Državnem zboru so opozicijski poslanci (s častno izjemo poslanca SD Bojana Kontiča) onemogočili sprejem zakona o ustanovitvi pokrajin. Za sprejetje zakona bi bila potrebna dvotretjinska večina, se pravi vsaj 60 glasov od 90-ih: 50 poslancev je glasovalo za zakon, 27 proti. Dva poslanca Nove Slovenije (Anton Kokalj in, seveda, še vedno užaljeni Janez Drobnič) sta se vzdržala in se tako de facto pridružila glasovom proti. S Vse kaže, da je s tem (vsaj začasno) propadla ena najpomembnejših institucionalnih reform v Sloveniji v zadnjem desetletju, in to še preden se je dodobra začela.





Ustanovitev pokrajin bi pomenila izjemen premik v upravnem in institucionalnem ustroju naše države. O tem, da bi bil takšen korak potreben, že skoraj petnajst let opozarjajo številni posamezniki, med drugim vsi resni strokovnjaki na področju javne uprave in prostorskega urejanja. Da je trenutno stanje na dolgi rok nevzdržno, je lahko jasno vsakomur, ki se vsaj malo zanima za vprašanje lokalne samouprave. Ni čudno, da so se že sredi devetdesetih let pojavili zelo resni predlogi za regionalizacijo Slovenije. Takrat je bil med najodločnejšimi zagovorniki razdelitve Slovenje v pokrajine nihče drug kot Ciril Ribičič, prvi predsednik Združene liste socialnih demokratov: v devetdesetih letih je napisal kar tri monografije glede tega vprašanja. Tudi sicer je bila zahteva po regionalizaciji v devetdestih letih domena Združene liste; a bolj na besedni ravni, saj konkretnih predlogov nikoli ni formulirala. Izgovor je bil, da ustava tako rekoč prepoveduje ustanovitev pokrajin s strani države. To bilo sicer res: a sklicevanje na pomanjkanje politične volje za spremembo ustave je bil le izgovor, da se te volje sploh ni iskalo, medtem pa je lahko regionalizacija ostajala prazna fraza za predvolilno propagando.
Slovenska desnica regionalizacije nikoli ni imela med svojimi prioritetami. Tudi SDS ne. Kljub temu pa jo je med sprejemanjem alternativnega vladnega programa l. 2004, pri katerem sem s skromnim prispevkom sodeloval tudi sam, vključila v svoj program. In jo z zgledno speljanim postopkom, v katerega je bila vključena vsa zaiteresirana javnost in lokalne skupnosti, tudi pripeljala skozi zakonodajalno proceduro. Kadarkoli so prišle razumne pripombe, jih je vladna stran pretehtala in marsikdaj tudi vključila v končni predlog. Z druge strani resnih in koherentnih kritik ni bilo slišati. To lahko zatrdim z vso odgovornostjo, ker sem proces pozorno spremljal. Do pred nekaj tedni sploh ni kazalo, da bo levica predlog zavrnila. Ni šlo za predlog, ki bi mu opozicija - bodisi iz načelnih razlogov bodisi iz politične preračunljivosti - ves čas ostro nasprotovala in ga nato uspela zaustaviti. Levica pokrajinske zakonodaje ni premagala na odprtem boju politične konfrontacije, temveč jo je sabotirala. Regionalizacija ni padla v dvoboju, temveč je dobila nož v hrbet.

Nevzdržni centralizem
Trenutno je Slovenija razdeljena na več kot 200 občin, ki so edina oblika lokalne samouprave. Obstaja sicer 60-ali-koliko-že upravnih enot, ki pa so le lokalne ekspoziture državne uprave. Med državo in občinami tako ni nobene vmesne stopnje. Ne le, da ni nobene vmesne resnično politično avtonomne stopnje: nimamo niti institucionaliziranega sistema medobčinskega sodelovanja niti integriranega sistema upravnih pokrajin (prefektur), prek katerih bi država izvajala lokalno politko.
Takšno stanje je edinstveno. Kolikor mi je znano, je Slovenija edina država v Evropi (morda z izjemo Malte), ki ima enostopenjski sistem lokalne samouprave z zgolj občinami: celo Luksemburg in Ciper imata vmesno stopnjo. Poudariti pa je potrebno, da ta naša posebnost ni nekaj, kar bi izviralo iz naše tradicije, nekaj, kar bi se skozi dolgo delovanje izkazalo kot dobro. Ravno nasprotno: takšno stanje obstaja šele štirinajst let in se je v tem času izkazalo kot zelo slabo. Slovenija je izjemno raznolika dežela, z zakoreninjenimi pokrajinskimi identitetami in različnimi stopnjami razvoja med posameznimi regijami. Vsaka izmed njih ima specifične težave in zato potrebujejo različne odgovore nanje.

Če za trenutek pustimo ob strani problem zelo slabo zamišljene razdelitve na občine, je glavna težava trenutne ureditve dvojna. Na eni strani imamo občine, ki so premajhne in premalo samostojne, da bi lahko vplivale na pomembnejše regionalne politike, na drugi strani pa državno upravo, ki se mora ukvarjati s kopico čisto partikularnih problemov. Posledica je jasna: država je preobremenjena z reševanjem čisto partikularnih problemov, ki jih marsikdaj ne zadostno pozna. Na ministrstvih se morajo ukvarjati z nešteto vprašanji regionalnega ali celo golega medobčinskega značaja. Zardi tega trpi delo in se izgublja pregled nad celoto. Poleg tega poteka to odločanje pogosto v senci javnosti, daleč od prizadetega prebivalstva, kar vzbuja občutek sumničanja in odtujenosti, predvsem pa povzroča manko političnega soodločanja. Nič čudnega ni, če se je v zadnjem desetletju v Sloveniji začel nevarno širiti pojav, značilen za centralistične države: razrast regionalnih lobijev, ki se borijo za vpliv v prestolnici, pomanjkanje solidarnosti med posameznimi lokalnimi skupnostmi, vse večja zaprtost v provincialno mentaliteto, malenkostnost in vrtičkanje, bolestna zavist proti glavnemu mestu. Kot je na primeru stare španske ureditve brilijantno ugotovil Joan Fuster, sta centralizem in provincialna mentaliteta strogo povezana pojava.
To potem ustvarja klimo, v kateri lahko uspevajo vsakršni »proti-ljubljanski« populizmi. Tisti, ki nasprotujejo regionalizaciji z argumentom, ki sliši na ime »že tako smo mali, zakaj bi se še naprej delili«, se očitno ne zavedajo, da je ustanovitev pokrajin neponovljiva priložnost, da se izognemo nevarnosti popolnega povrtičkanja Slovenije (vsaj kar se lokalne samouprave tiče).

Kraljica populizmov: »pokrajin je preveč«

Toda kot kaže, to zdaj ni problem. Zdaj se načeloma vsi strinjajo, da so pokrajine koristne, če že ne potrebne. Celo pri LDS in N.Si, dveh glavnih zagovornic centralizma pri nas (ne pozabimo, da je ravno gnil kompromis med LDS in SKD v devetdesetih letih pripeljal do današnjega stanja) se zdi, da ustanovitev pokrajin ni več sporna. Težava naj bi bila v njihovem številu in velikosti.

O tem je seveda mogoče razpravljati. Še več, razprava bi bila ne le dobrodošla, temveč nujna. Toda razpravljati ne pomeni metati v zrak pavšalnih ocen, češ da je pokrajin preveč, temveč pristopiti k vprašanju od primera do primera. Alternativnega predloga opozicijskih strank nisem videl. Domnevam, da se bi tudi v primeru, ko bi tak predlog obstajal, z njim ne strinjal: toda možna bi bila argumentirana razprava, z argumenti in protiargumenti, ja, tudi s kakšno populistično potezo sem pa tja. Opozicija misli, da je pokrajin preveč? Odlično: poglejmo, katero od predlaganih bi ukinili ali združili s sosednjo in nato o tem razpravljajmo, povprašamo lokalno prebivalstvo itd.

Toda tega nismo videli. Seveda, če rečeš Korošcem, da bi njihovo pokrajini priključil Mariboru (kar je sicer možen, čeprav po mojem mnenju zelo nespameten predlog) ali Posavcem, da bi jih priključil k Dolenjsko-Belokranjski pokrajini (kar bi bilo sprejemljivo, če bi se prebivalci strinjali) ali Goričanom, da jih priključiš Kopru (kar bi bila katastrofalna odločitev), si v nevarnosti, da si nakoplješ zamero lokalnega prebivalstva. Tako je lažje počez govoričiti, da je pokrajin preveč. To je namreč splošno javno mnenje (morda bi moral reči splošno gostilniško mnejne). Težava nastane, ko je potrebno na konkretnem primeru povedati, katera pokrajina je preveč: tedaj se namreč javno mnenje obrne. V vsakem lokalnem okolju mislijo, da je pokrajin načeloma preveč, a njihova bi si prav gotovo zaslužila samostojnost. Enak vzorec smo videli že pri občinah: rezultat vseh javnomnenjkih anket pred referendumi o ustanovitvi novih občin je, da je občin pri nas preveč. Nato pa je na referendumih ogromna večina novih občin potrjena.

Ravno zaradi tega je regionalizacija zapleten in nevaren proces, pri katerem je potrebno na eni strani paziti, da se ne podleže pritiskom iz lokalnih lobijev, po drugi strani pa je potrebno najti rešitev, ki bo v praksi delovala, s katero bodo ljudje zadovoljni in se bo sčasoma razvila v integriran sistem lokalne samouprave.
Ruleta številk
Opozicija pa se je, namesto da bi k temu prispevala s konkretnimi predlogi, po večmesečni relativni tišini v zadnjih nekaj tednih pognala v stampedo številk. Pokrajin je preveč, smo slišali. Ne bi jih smelo biti več kot 6. Oziroma 7. Oziroma 9. Oziroma 3... Kot da bi šlo za nekakšno ruleto, kjer moraš uganiti pravo številko. Namesto, da bi izhajala iz konkretnih okoliščin, se je opozicija obnašala, kot da bi šlo za številke, ki bi jih izračunali na podlagi nekega abstraktnega modela in jih potem aplicirali na stvarnost. Razumem, da se komu zdi 14 pokrajin preveč. Predlog, kot ga je pripravila vlada, gotovo ni edina možnost. Število pokrajin se lahko oklesti tudi na 9, v skrajnem primeru tudi na 6 (slednjemu sicer ostro nasprotujem, a bi šlo za koherentno razdelitev): a ko izrekamo te številke, moramo točno vedeti, katero stvarnost imamo pred očmi. Devet pomeni lahko samo: Koper, Gorica, Kranj, Ljubljana, Novo mesto, Celje, Slovenj Gradec, Maribor, Murska Sobota in 6 lahko pomeni samo: Koper, Kranj, Ljubljana, Novo mesto, Celje, Maribor. V tem primeru so številke le povzetek za jasno izdelano zamisel konkretne razdelitve; opozicija pa številke uporablja kot nadomestek zanjo.

Zadeva je dosegla tragikomični vrhunec v izjavi nepovezanega poslanca Pavla Gantarja, da je zanje (za nepovezane) najvišje sprejemljivo število pokrajin osem. V ruleti števil je torej stavil na tisto, ki ne obstaja. Naj se namreč še tako trudimo pri sestavi logičnega zemljevida regionalizirane Slovenije, do števila osem ne pridemo v nobenem primeru. Razen seveda, če štejemo po stari eldeesovski maniri, se pravi na hitro, šlampasto in nepošteno. Na ta način morda res pridemo do števila 8, a dobimo tudi take nesmisle, da bi recimo Goriška ostala brez lastne pokrajine, Koroška pa bi jo imela, ali pa da bi Pomurje imelo pokrajino, Koroška pa ne. Težava seveda ni v tem, kaj pravi nek poslanec. Če bi sodili stranke po izjavah vsakega od njihovih predstavnikov v parlamentu, bi lahko že zdavnaj obupali nad demokracijo v naši državi. Vendar Gantar ni navaden poslanec: v Zares velja za strokovnjaka za prostorsko politiko in regionalni razvoj. To pa je že nevarno. Če se nam po jesenskih volitvah zgodi koalicija SD + Zares (Bog nas obvari!), nam namreč grozi, da bomo dobili ministra za lokalno samoupravo, ki ne zna prešteti, koliko regionalnih središč ima Slovenija. Ali pa, kar je druga možnost, da jih sicer zna prešteti, a se očitno zavzema za enotno Primorsko pokrajino s sedežem v Kopru oziroma za vključitev Koroške v Mariborsko pokrajino. Kar seveda ni zločin, a Korošce in Goričane bi tedaj veljalo pozvati, naj dvakrat premislijo, koga bodo volili na prihajajočih volitvah.
Kaj je torej narobe s slovensko levico?

A to najbrž ne bo potrebno. Dvomim namreč, da za številkami, ki jih trosijo Gantar in njegovi, obstaja kakšna vizija regionalizacije. Kvečjemu stara LDS-ovska strategija: improvizacija, instant fraze in razpihovanje megle, da bi skrili lastno programsko praznino. Napak bi bilo namreč misliti, da smo glede regionalizacije doživeli spopad dveh konceptov. Kar smo doživeli, je propad nekega koncepta na čereh politikanstva in populizma. Iz razlogov, ki mi niso povsem jasni, a mislim, da imajo opraviti s precej cenenimi in kratkovidnimi političnimi računicami, se je opozicija odločila, da ne bo sodelovala pri pripravi pomembnega projekta institucionalne reforme. To je na kratko vse, kar se je zgodilo v petek, pa čeprav sem prepričan, da bodo v mainstream medijih nadvse potrudili, da to preprosto dejstvo skrijejo za umetelnimi in visokoletečimi analizami.
In tako smo prišli do odgovora na naslovno vprašanje: kaj je narobe s slovensko levico? Odsotnost vsakršnega alternativnega programa, pomanjkanje čuta za institucionalna vprašanja in – kar je najhuje – nepripravljenost za angažiranje v skupnih nadstrankarskih projektih.
In zdaj?
Vprašanje se postavlja, kako naprej. Od LDS in Zares je bilo kaj takega seveda pričakovati. Bolj sem razočaran nad SD. Mislim, da je naredila zelo slabo potezo; in vem, da je s tem povzročila veliko nejevolje med bazo (za LDS in Zares to ne predstavlja problema: prva je klasična parti de notables, stranka funkcionarjev brez članstva, druga pa je odličen primer tega, čemur Italijani pravijo partito di palazzo, stranka brez članstva in brez funkcionarjev, ki obstaja le v parlamentu; ima pa v zameno zelo dobro delujoč fan club). V bazi SD-ja iz sovraštva do vlade in iz refleksnega zaupanja v odločitve vodstva, brez katerega nobena politična skupina ne more obstajati, najbrž verjamejo, da je imela stranka dobre razloge, da zavrne predlagano zakonodajo. Upam, da jim bo kdo »od znotraj« povedal, da jih ni bilo (iz mainstream medijev tega gotovo ne bodo zvedeli). Še je čas za še en krog pogajanj; škoda bi bilo, če bi ga zapravili.

In če ne? Verjetno bo do regionalizacije prej ali slej prišlo, ker je zdaj že vsem pametnim ljudem jasno, da je trenutno stanje nevzdržno. Vprašanje pa je, kako bo izvedena. V vsakem primeru pa je nekaj jasno: institucionalne reforme takega dosega je potrebno delati skupaj, v sodelovanju med vlado in opozicijo. Skrajni čas bi bil že, da bi se levica tega zavedala. Nekateri smo se namreč že naveličali gledati vedno isto reprizo iz časov osamosvojitve:



Prosim, bodite pozorni na datum tega prispevka!!

10 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Prav smešno je poslušati tiste »argumente« proti pokrajinski ureditvi slovenskega prostora v času, ko bi moralo postati vsem racionalnim ljudem jasno, da velikost pokrajine in število njenih prebivalcev ne moreta biti glavna faktorja pri presojanju. Nekdo (mislim, da Jelinčič, ampak sem pozabil) je pred kratkim izjavil floskulo, da je Slovencev toliko, kolikor je Kitajcev v kakšnem večjem hotelu. Ja in? Tudi sam razumem številke kot abstraktne znake, ki lahko služijo pri analizah, lahko predstavljajo izhodišča ali oporne točke v razpravah, vendar ko postanejo kriterij po katerem se določa končni smoter, politično mišljenje sestopi v birokratizem.

Manjša kot je pokrajina, bolj partikularne probleme ima in bolj se zdi smotrno, da bi se morala samoupravljati, urejati notranje in predvsem zunanje probleme ter vprašanja (tukaj morajo obstajati določene omejitve, da se ne krči ad infinitum, in res, prav tukaj bi morala vstopiti z argumenti, ne pa s poštevanko, opozicija). S tem bi se razbremenila država, ki se ne more ukvarjati s partikularnimi problemi in vprašanji. Predvsem pa bi imeli poslanci razlog manj za spanje, ker se ne bi več tako pogosto pojavljali nekateri poslanci z županskim mandatom ali stolom v občinskem svetu, ki v parlament naslavljajo razpravo o svizcih iz alpskih vzpetin, ki se nesramno spuščajo v dolino nad kokoši. Nisem sicer prepričan, ali je funkcija ene osebe v državnih organih, lokalni samoupravi in poslanskih funkcijah združljiva ali nezdružjiva, vsekakor pa bi pokrajine razbremenile obči organ države tistih partikularnosti, v katerih se obča volja ne more udejanjati (npr. v vprašanjih alpskih svizcev).

Poleg tega je jasno, da je iz gospodarskega vidika decentralizacija, ki jo doprinesejo pokrajine, dobrodošla. Množična selitev prebivalstva in njihovih dejavnosti v Ljubljano samo dovaja zrak v ljubljanski balon, ki bo slejkoprej moral počiti. Podobno kot s privatizacijami tudi s pokrajinami opozicija zavlačuje iz povsem politikantskih razlogov. Privatizacija državnih podjetij in pokrajine so naravna nujnost, ki jo je potrebno pospešiti ne pa zavirati. In glej ga zlomka, spet odštevajo: do 2004 ni bil čas, zdaj ni čas, po jeseni 2008 spet ne bo čas. Ne gre za pravi čas, sploh ne gre za čas, gre za to, da se izvede. Potem pa poslušaš kakšnega Golobiča, ki natolcava o »novi politiki« svoje stranke, ki naj bi temeljila na tenki državi. Tenka in predvsem smešno transparentna je kvečjemu njegova stranka. No ja, zdaj sem pa že zašel…

Anonimni pravi ...

Hvala za dober komentar. Metafora alpskih svizcev je odlična.

Anonimni pravi ...

Dober članek, Luka. Sicer slabo informiran se nisem strinjal z uvedbo pokrajin. Na tej slabi podlagi sem lahko o pokrajinskem podvigu sklepal samo po nastopu ministra, ki pa me kot retorik res ni prepričal...

Ena manjša pripomba glede Primorske in cepitve na dve pokrajini. Saša Vuga denimo svari pred katastrofo cepitve Primorske. Ti praviš, da se bo katastrofa zgodila, če se regija ne razdeli. Gotovo imaš smiselne razloge za to in absolutno jih imajo tudi Saša Vuga in vsi, ki nam je simbolni in stvarni pomen enotne Primorske svet. Želim si, da bi ostal volk sit in Primorska cela. Razumem, da je Primorska tradicionalno gravitirala na staro Gorico in na Trst. Ravno zato mora biti ob meji ena močna (upam, mogočna) pokrajina. Kaj če bi uvedli dualno pokrajino? Kot bi Srbijo sestavljali Vojvodina in Kosovo. Kljub trpki primejavi upam, da razumeš poanto.

Nedeljivost Primorske je zame ključna dediščina 20. stoletja. Sentimentalnost tu ni prazna marnja.

lp Tihec

Anonimni pravi ...

@Tihec: Mislim, da moramo pri regionalizaciji upoštevati predvsem probleme urbanizma, javne uprave, regionalne politike ipd. Strinjam se, da je zelo pomembna tudi pokrajinska identiteta, saj lahko samo pokrajina, s katero se ljudje identificirajo, uspešno deluje. Vsi omenjeni argumenti govorijo proti enotni Primorski pokrajini. Severna Primorska (Goriška) naravno gravitira proti Novi Gorici in ima povsem drugačne probleme kot Istra in Kras. Seveda obstaja skupna primorska identiteta (ravno zato mislim, da si nobena od pokrajin ne bi smela "lastiti" tega imena, ki naj ostane skupno ime kulturno-zgodovinsko ime za obe regiji), a to je tudi vse, kar je skupnega. Poleg strokovnih in političnih argumentov, ki govorijo proti enotni pokrajini, so tudi ljudje na Goriškem v veliki večini proti enotni Primorski. Kako je na obali, ne vem; vendar sem prepričan, da bi bil tudi za njihov razvoj dosti bolje, da imajo svojo pokrajino. Prostorski problemi, promet, kulturne ustanove, tudi politična scena: vse to je de facto že povsem ločeno. Če bi ustanovili enotno Primorsko pokrajino, bi po sili tlačili skupaj nekaj, kar se v vseh pogledih že šetsdeset let tvori dve različni stvarnosti (razen v cerkveni ureditvi, in še tam so večne težave).

Razlogov, ki bi govorili v prid za enotne pokrajine, ne vidim. Žal večina politikov, ki se zavzemajo za enotno Primorsko s sedežom v Kopru, to počnejo iz čiste dnevnopolitične kalkulacije. (Tukaj nimam prostora, da bi to razdelal.) Verjetno jim prav zato, ker tehtnih argumentov nimajo, pridejo prav nekateri bolj ali manj iskreni, a ne pretirano utemeljeni sentimentalni pozivi. Saša Vuga je gotovo velik pisatelj. A žal je tudi nacionalist in kadar spregovori o politiki, nikoli ne gre onkraj površnega moraliziranja, ki ga podpre s sklicevanjem na razne nacionalne mite in - strahove. Žal. Pri svojem razmišljanju tudi tokrat ni upošteval dovolj različnih vidikov, da bi njegovo mnenje lahko imeli za relevantno.

Tudi jaz se počutim Primorec. A bojim se, da je to premalo, da bi se zavzemal za eno samo pokrajino, četudi bi bil sedež v Novi Gorici (ali pa kar v Lanthierijevem dvorcu v Vipavi, kot je predlagal nek šaljivec, ki je po naključju tudi vipavski župan).

Anže pravi ...

Kot nePrimorcu se mi zdi delitev Primorske na dva dela smiselna...

Sicer pa dober post Luka!

Anonimni pravi ...

Pozdravljen in pohvaljen z moje strani, zelo analitičen prispevek, dasiravno se ne strinjam z vsem napisanim. Predvsem zaradi geografske zaokroženosti in izrazitih gravitacijskih središč je zame številka 9 pokrajin bolj smiselna. Vendarle me bolj kot številka zanima dodana vrednost pokrajin.

Če se ti da spisati, zanima me tvoje videnje:

1. hkratnega delovanja ministrstev in upravnih enot ter pokrajinske uprave? To je upravičeno, vendar slutim, da bo vseeno prišlo do podvajanja nalog, prelaganja odgovornosti. Se motim?
2. kolikšen je optimalni prenos državnih nalog na pokrajine? Je smiselno za prvi mandat pokrajin prenesti manj pristojnosti in kasneje več?
3. položaja glavnega mesta.

Hkrati sprašujem, ali imata število pokrajin in njihova velikost kakšen vpliv na eligibility na razpise skladov EU?

Anonimni pravi ...

Zelo zanimiva vprašanja. Torej: razdelitev na 9 je dejansko optimalna iz številnih vidikov. Glavno slabost vidim v tem, da bi "na terenu" marsikje zavrla razvoj na nekaterih manj razvitih področjih. Tipičen primer je Notranjska, ki bi s to ureditvijo bila razdeljena med dve pokrajini in v obeh bi bila periferija. S tem bi bil zelo verjetno zavrt njen razvoj. Podobno v Posavju in v Zasavju.

Glede tvojih vprašanj pa tako:

1) To je zelo kočljivo vprašanje. Načeloma sem proti temu, da se delo upravnih enot združi z delom pokrajinskih uprav. Iz preprostega razloga: upravne enote so nepolitične upravne enitete, medtem ko bo pokrajina politična etiteta. Spajanje bi pripeljalo do dveh vzporednih in enako nezaželenih pojavov: politizacije uprave in birokratizacije političnega odločanja. Kar pa je zaželeno, je da država postopoma prelaga svoje odgovornosti na pokrajine in s tem bodo upravne enote postajale le lokalne ekspoziture državne uprave, kar je dobro. pri tem pa obstaja še en problem, namreč način delovanja pokrajinskih uprav. V predlagani zakonodaji naj bi pok. uprave delovale po istem modelu kot občinske. To se mi zdi katastrofalen predlog (tu nimam prostora razlagati zakaj, a ravno pišem o tem članek za revijo Ampak, ki bo izšla naslednji mesec): zanimivo pa je, da tega elementa, ki je med vsemi v predlagani zakonodaji najbolj sporen, opozicija sploh opazila ni.


2) Osebno se zavzemam za sistem postopne devolucije. Mislim, da ni smiselno že na začetku preložiti na pokrajine preveč pristojnosti. Katere naj opravlja za začetek je preveč podrobno vprašanje, na katerega ti ne znam točno odgovoriti. Na splošno bi rekel tako: tiste pristojnosti, ki jih občine že zdaj težko opravljajo ali so po svoji naravi medobčinskega značaja (knjižnice, muzeji, vodovodi, požarna varnost, medobčinski javni promet, koncesije za dejavnosti, ki pokrivajo več občin, itd.) in pa tiste, ki jih sedaj opravlja država, a so za vsako pokrajino drugačne (recimo ceste regionalnega značaja, cela vrsta ustanov). Na pokrajine bi prenesel tudi večji del prostorske politike, ki je zdaj v domeni občin, in manjši del tiste, ki je v domeni države. V naslednjih mandatih pa se po potrebi prenaša še dodatne pristojnosti. Prenaša in ne prelaga, kot je veljalo do sedaj.

3) Glavno mesto pokrajine bi po mojem moralo biti regionalno središče pokrajine, kjer to obstaja. To pomeni, da bi regionalna politika konvergirala k temu centru (urbanistično, prometno, upravno, itd.). V primerih, kjer izrazitega regionalnega središča ni (recimo v Posavju ali v manjši meri na Koroškem) se mi ne zdi smiselno, da bi ga na silo ustvarjali. Tam lahko po mojem obvlada kompromis, da je recimo (govorim na pamet) sedež pokrajinskih ustanov v Brežicah, pa je kljub temu glavni prometni center Krško ali obratno. Vendar pa mora to biti izjema.

Anonimni pravi ...

Vidim, da imam bolj površne bralce. Nihče me ni opozoril na zelo očiten spodrsljaj. V članku sem kritiziral Pavla Zgago, da je predlagal nesmiselno število pokrajin. Ubogi Zgaga s tem seveda nima nič. V mislih sem imel Pavleta GANTARJA in ne Zgage (ki, kolikor vem, že nekaj let sploh ne aktivno deluje v politiki). Opravičujem se za lapsus calami.

Erik pravi ...

"Ubogi Zgaga s tem seveda nima nič." - duplex veritas :)

@anže: meni se KOT primorcu zdi delitev primorske smiselna(de facto tudi nujna)

odličen vpis Luka!

Anonimni pravi ...

Hvala za komentar, Erik. Lep pozdrav v Koper.