Padec pokrajinske zakonodaje ali kaj je narobe s slovensko levico

V petek je bil žalosten dan za našo republiko. V Državnem zboru so opozicijski poslanci (s častno izjemo poslanca SD Bojana Kontiča) onemogočili sprejem zakona o ustanovitvi pokrajin. Za sprejetje zakona bi bila potrebna dvotretjinska večina, se pravi vsaj 60 glasov od 90-ih: 50 poslancev je glasovalo za zakon, 27 proti. Dva poslanca Nove Slovenije (Anton Kokalj in, seveda, še vedno užaljeni Janez Drobnič) sta se vzdržala in se tako de facto pridružila glasovom proti. S Vse kaže, da je s tem (vsaj začasno) propadla ena najpomembnejših institucionalnih reform v Sloveniji v zadnjem desetletju, in to še preden se je dodobra začela.

Ustanovitev pokrajin bi pomenila izjemen premik v upravnem in institucionalnem ustroju naše države. O tem, da bi bil takšen korak potreben, že skoraj petnajst let opozarjajo številni posamezniki, med drugim vsi resni strokovnjaki na področju javne uprave in prostorskega urejanja. Da je trenutno stanje na dolgi rok nevzdržno, je lahko jasno vsakomur, ki se vsaj malo zanima za vprašanje lokalne samouprave. Ni čudno, da so se že sredi devetdesetih let pojavili zelo resni predlogi za regionalizacijo Slovenije. Takrat je bil med najodločnejšimi zagovorniki razdelitve Slovenje v pokrajine nihče drug kot Ciril Ribičič, prvi predsednik Združene liste socialnih demokratov: v devetdesetih letih je napisal kar tri monografije glede tega vprašanja. Tudi sicer je bila zahteva po regionalizaciji v devetdestih letih domena Združene liste; a bolj na besedni ravni, saj konkretnih predlogov nikoli ni formulirala. Izgovor je bil, da ustava tako rekoč prepoveduje ustanovitev pokrajin s strani države. To bilo sicer res: a sklicevanje na pomanjkanje politične volje za spremembo ustave je bil le izgovor, da se te volje sploh ni iskalo, medtem pa je lahko regionalizacija ostajala prazna fraza za predvolilno propagando.

Slovenska desnica regionalizacije nikoli ni imela med svojimi prioritetami. Tudi SDS ne. Kljub temu pa jo je med sprejemanjem alternativnega vladnega programa l. 2004, pri katerem sem s skromnim prispevkom sodeloval tudi sam, vključila v svoj program. In jo z zgledno speljanim postopkom, v katerega je bila vključena vsa zaiteresirana javnost in lokalne skupnosti, tudi pripeljala skozi zakonodajalno proceduro. Kadarkoli so prišle razumne pripombe, jih je vladna stran pretehtala in marsikdaj tudi vključila v končni predlog. Z druge strani resnih in koherentnih kritik ni bilo slišati. To lahko zatrdim z vso odgovornostjo, ker sem proces pozorno spremljal. Do pred nekaj tedni sploh ni kazalo, da bo levica predlog zavrnila. Ni šlo za predlog, ki bi mu opozicija - bodisi iz načelnih razlogov bodisi iz politične preračunljivosti - ves čas ostro nasprotovala in ga nato uspela zaustaviti. Levica pokrajinske zakonodaje ni premagala na odprtem boju politične konfrontacije, temveč jo je sabotirala. Regionalizacija ni padla v dvoboju, temveč je dobila nož v hrbet.

Nevzdržni centralizem

Trenutno je Slovenija razdeljena na več kot 200 občin, ki so edina oblika lokalne samouprave. Obstaja sicer 60-ali-koliko-že upravnih enot, ki pa so le lokalne ekspoziture državne uprave. Med državo in občinami tako ni nobene vmesne stopnje. Ne le, da ni nobene vmesne resnično politično avtonomne stopnje: nimamo niti institucionaliziranega sistema medobčinskega sodelovanja niti integriranega sistema upravnih pokrajin (prefektur), prek katerih bi država izvajala lokalno politko.

Takšno stanje je edinstveno. Kolikor mi je znano, je Slovenija edina država v Evropi (morda z izjemo Malte), ki ima enostopenjski sistem lokalne samouprave z zgolj občinami: celo Luksemburg in Ciper imata vmesno stopnjo. Poudariti pa je potrebno, da ta naša posebnost ni nekaj, kar bi izviralo iz naše tradicije, nekaj, kar bi se skozi dolgo delovanje izkazalo kot dobro. Ravno nasprotno: takšno stanje obstaja šele štirinajst let in se je v tem času izkazalo kot zelo slabo. Slovenija je izjemno raznolika dežela, z zakoreninjenimi pokrajinskimi identitetami in različnimi stopnjami razvoja med posameznimi regijami. Vsaka izmed njih ima specifične težave in zato potrebujejo različne odgovore nanje.

Če za trenutek pustimo ob strani problem zelo slabo zamišljene razdelitve na občine, je glavna težava trenutne ureditve dvojna. Na eni strani imamo občine, ki so premajhne in premalo samostojne, da bi lahko vplivale na pomembnejše regionalne politike, na drugi strani pa državno upravo, ki se mora ukvarjati s kopico čisto partikularnih problemov. Posledica je jasna: država je preobremenjena z reševanjem čisto partikularnih problemov, ki jih marsikdaj ne zadostno pozna. Na ministrstvih se morajo ukvarjati z nešteto vprašanji regionalnega ali celo golega medobčinskega značaja. Zardi tega trpi delo in se izgublja pregled nad celoto. Poleg tega poteka to odločanje pogosto v senci javnosti, daleč od prizadetega prebivalstva, kar vzbuja občutek sumničanja in odtujenosti, predvsem pa povzroča manko političnega soodločanja. Nič čudnega ni, če se je v zadnjem desetletju v Sloveniji začel nevarno širiti pojav, značilen za centralistične države: razrast regionalnih lobijev, ki se borijo za vpliv v prestolnici, pomanjkanje solidarnosti med posameznimi lokalnimi skupnostmi, vse večja zaprtost v provincialno mentaliteto, malenkostnost in vrtičkanje, bolestna zavist proti glavnemu mestu. Kot je na primeru stare španske ureditve brilijantno ugotovil Joan Fuster, sta centralizem in provincialna mentaliteta strogo povezana pojava.

To potem ustvarja klimo, v kateri lahko uspevajo vsakršni »proti-ljubljanski« populizmi. Tisti, ki nasprotujejo regionalizaciji z argumentom, ki sliši na ime »že tako smo mali, zakaj bi se še naprej delili«, se očitno ne zavedajo, da je ustanovitev pokrajin neponovljiva priložnost, da se izognemo nevarnosti popolnega povrtičkanja Slovenije (vsaj kar se lokalne samouprave tiče).

Kraljica populizmov: »pokrajin je preveč«

Toda kot kaže, to zdaj ni problem. Zdaj se načeloma vsi strinjajo, da so pokrajine koristne, če že ne potrebne. Celo pri LDS in N.Si, dveh glavnih zagovornic centralizma pri nas (ne pozabimo, da je ravno gnil kompromis med LDS in SKD v devetdesetih letih pripeljal do današnjega stanja) se zdi, da ustanovitev pokrajin ni več sporna. Težava naj bi bila v njihovem številu in velikosti.

O tem je seveda mogoče razpravljati. Še več, razprava bi bila ne le dobrodošla, temveč nujna. Toda razpravljati ne pomeni metati v zrak pavšalnih ocen, češ da je pokrajin preveč, temveč pristopiti k vprašanju od primera do primera. Alternativnega predloga opozicijskih strank nisem videl. Domnevam, da se bi tudi v primeru, ko bi tak predlog obstajal, z njim ne strinjal: toda možna bi bila argumentirana razprava, z argumenti in protiargumenti, ja, tudi s kakšno populistično potezo sem pa tja. Opozicija misli, da je pokrajin preveč? Odlično: poglejmo, katero od predlaganih bi ukinili ali združili s sosednjo in nato o tem razpravljajmo, povprašamo lokalno prebivalstvo itd.

Toda tega nismo videli. Seveda, če rečeš Korošcem, da bi njihovo pokrajini priključil Mariboru (kar je sicer možen, čeprav po mojem mnenju zelo nespameten predlog) ali Posavcem, da bi jih priključil k Dolenjsko-Belokranjski pokrajini (kar bi bilo sprejemljivo, če bi se prebivalci strinjali) ali Goričanom, da jih priključiš Kopru (kar bi bila katastrofalna odločitev), si v nevarnosti, da si nakoplješ zamero lokalnega prebivalstva. Tako je lažje počez govoričiti, da je pokrajin preveč. To je namreč splošno javno mnenje (morda bi moral reči splošno gostilniško mnejne). Težava nastane, ko je potrebno na konkretnem primeru povedati, katera pokrajina je preveč: tedaj se namreč javno mnenje obrne. V vsakem lokalnem okolju mislijo, da je pokrajin načeloma preveč, a njihova bi si prav gotovo zaslužila samostojnost. Enak vzorec smo videli že pri občinah: rezultat vseh javnomnenjkih anket pred referendumi o ustanovitvi novih občin je, da je občin pri nas preveč. Nato pa je na referendumih ogromna večina novih občin potrjena.

Ravno zaradi tega je regionalizacija zapleten in nevaren proces, pri katerem je potrebno na eni strani paziti, da se ne podleže pritiskom iz lokalnih lobijev, po drugi strani pa je potrebno najti rešitev, ki bo v praksi delovala, s katero bodo ljudje zadovoljni in se bo sčasoma razvila v integriran sistem lokalne samouprave.

Ruleta številk

Opozicija pa se je, namesto da bi k temu prispevala s konkretnimi predlogi, po večmesečni relativni tišini v zadnjih nekaj tednih pognala v stampedo številk. Pokrajin je preveč, smo slišali. Ne bi jih smelo biti več kot 6. Oziroma 7. Oziroma 9. Oziroma 3... Kot da bi šlo za nekakšno ruleto, kjer moraš uganiti pravo številko. Namesto, da bi izhajala iz konkretnih okoliščin, se je opozicija obnašala, kot da bi šlo za številke, ki bi jih izračunali na podlagi nekega abstraktnega modela in jih potem aplicirali na stvarnost. Razumem, da se komu zdi 14 pokrajin preveč. Predlog, kot ga je pripravila vlada, gotovo ni edina možnost. Število pokrajin se lahko oklesti tudi na 9, v skrajnem primeru tudi na 6 (slednjemu sicer ostro nasprotujem, a bi šlo za koherentno razdelitev): a ko izrekamo te številke, moramo točno vedeti, katero stvarnost imamo pred očmi. Devet pomeni lahko samo: Koper, Gorica, Kranj, Ljubljana, Novo mesto, Celje, Slovenj Gradec, Maribor, Murska Sobota in 6 lahko pomeni samo: Koper, Kranj, Ljubljana, Novo mesto, Celje, Maribor. V tem primeru so številke le povzetek za jasno izdelano zamisel konkretne razdelitve; opozicija pa številke uporablja kot nadomestek zanjo.

Zadeva je dosegla tragikomični vrhunec v izjavi nepovezanega poslanca Pavla Gantarja, da je zanje (za nepovezane) najvišje sprejemljivo število pokrajin osem. V ruleti števil je torej stavil na tisto, ki ne obstaja. Naj se namreč še tako trudimo pri sestavi logičnega zemljevida regionalizirane Slovenije, do števila osem ne pridemo v nobenem primeru. Razen seveda, če štejemo po stari eldeesovski maniri, se pravi na hitro, šlampasto in nepošteno. Na ta način morda res pridemo do števila 8, a dobimo tudi take nesmisle, da bi recimo Goriška ostala brez lastne pokrajine, Koroška pa bi jo imela, ali pa da bi Pomurje imelo pokrajino, Koroška pa ne. Težava seveda ni v tem, kaj pravi nek poslanec. Če bi sodili stranke po izjavah vsakega od njihovih predstavnikov v parlamentu, bi lahko že zdavnaj obupali nad demokracijo v naši državi. Vendar Gantar ni navaden poslanec: v Zares velja za strokovnjaka za prostorsko politiko in regionalni razvoj. To pa je že nevarno. Če se nam po jesenskih volitvah zgodi koalicija SD + Zares (Bog nas obvari!), nam namreč grozi, da bomo dobili ministra za lokalno samoupravo, ki ne zna prešteti, koliko regionalnih središč ima Slovenija. Ali pa, kar je druga možnost, da jih sicer zna prešteti, a se očitno zavzema za enotno Primorsko pokrajino s sedežem v Kopru oziroma za vključitev Koroške v Mariborsko pokrajino. Kar seveda ni zločin, a Korošce in Goričane bi tedaj veljalo pozvati, naj dvakrat premislijo, koga bodo volili na prihajajočih volitvah.

Kaj je torej narobe s slovensko levico?

A to najbrž ne bo potrebno. Dvomim namreč, da za številkami, ki jih trosijo Gantar in njegovi, obstaja kakšna vizija regionalizacije. Kvečjemu stara LDS-ovska strategija: improvizacija, instant fraze in razpihovanje megle, da bi skrili lastno programsko praznino. Napak bi bilo namreč misliti, da smo glede regionalizacije doživeli spopad dveh konceptov. Kar smo doživeli, je propad nekega koncepta na čereh politikanstva in populizma. Iz razlogov, ki mi niso povsem jasni, a mislim, da imajo opraviti s precej cenenimi in kratkovidnimi političnimi računicami, se je opozicija odločila, da ne bo sodelovala pri pripravi pomembnega projekta institucionalne reforme. To je na kratko vse, kar se je zgodilo v petek, pa čeprav sem prepričan, da bodo v mainstream medijih nadvse potrudili, da to preprosto dejstvo skrijejo za umetelnimi in visokoletečimi analizami.

In tako smo prišli do odgovora na naslovno vprašanje: kaj je narobe s slovensko levico? Odsotnost vsakršnega alternativnega programa, pomanjkanje čuta za institucionalna vprašanja in – kar je najhuje – nepripravljenost za angažiranje v skupnih nadstrankarskih projektih.

In zdaj?

Vprašanje se postavlja, kako naprej. Od LDS in Zares je bilo kaj takega seveda pričakovati. Bolj sem razočaran nad SD. Mislim, da je naredila zelo slabo potezo; in vem, da je s tem povzročila veliko nejevolje med bazo (za LDS in Zares to ne predstavlja problema: prva je klasična parti de notables, stranka funkcionarjev brez članstva, druga pa je odličen primer tega, čemur Italijani pravijo partito di palazzo, stranka brez članstva in brez funkcionarjev, ki obstaja le v parlamentu; ima pa v zameno zelo dobro delujoč fan club). V bazi SD-ja iz sovraštva do vlade in iz refleksnega zaupanja v odločitve vodstva, brez katerega nobena politična skupina ne more obstajati, najbrž verjamejo, da je imela stranka dobre razloge, da zavrne predlagano zakonodajo. Upam, da jim bo kdo »od znotraj« povedal, da jih ni bilo (iz mainstream medijev tega gotovo ne bodo zvedeli). Še je čas za še en krog pogajanj; škoda bi bilo, če bi ga zapravili.

In če ne? Verjetno bo do regionalizacije prej ali slej prišlo, ker je zdaj že vsem pametnim ljudem jasno, da je trenutno stanje nevzdržno. Vprašanje pa je, kako bo izvedena. V vsakem primeru pa je nekaj jasno: institucionalne reforme takega dosega je potrebno delati skupaj, v sodelovanju med vlado in opozicijo. Skrajni čas bi bil že, da bi se levica tega zavedala. Nekateri smo se namreč že naveličali gledati vedno isto reprizo iz časov osamosvojitve:

Prosim, bodite pozorni na datum tega prispevka!!