Primer Estonija ali zgrešeni model sobivanja

Najprej nekaj zgodovinskih dejstev. Sovjetska zveza je Estonijo prvič zasedla poleti 1940, v skladu s sporazumom med Stalinom in Hitlerjem, podpisanim slabo leto pred tem. Procedura je bila standardna: najprej vojaška zasedba, nato imenovanje marionetne vlade, ki je potem sama zaprosila za priključitev k Sovjetski zvezi, in nazadnje uslišanje te prošnje... Pri tem je zelo nesrečno vlogo odigrala tudi tedanja estonska politična elita: v grozljivem položaju, v katerem se je znašla dežela po izbruhu druge svetovne vojne, je domnevala, da bo sovjetska protekcija manjše zlo od nacistične okupacije. Zato je najprej dovolila postavitev sovjetskih vojaških oporišč na estonskem ozemlju (Finska se je, kot je znano, temu pogumno zoperstavila), nato brez odpora sprejela sovjetske okupacijske sile, upajoč da se bo vse skupaj le nekako izteklo. Pa se ni. V prvem letu okupacije so Sovjeti aretirali vso politično in gospodarsko elito, okoli 8.000 ljudi; 2.000 od njih so takoj usmrtili, okoli 3.000 jih je izginilo v sibirskih taboriščih. Nemško manjšino so sporazumno z nacisti deportirali v Reich. A najhuje je šele prihajalo. Ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je bilo v Sibirijo deportiranih okoli 40.000 Estoncev; od tega jih je vsaj polovica do konca vojne umrla. Razumljivo je, da so mnogi Estonci nemško vojsko pozdravili kot osvoboditelje. A Hitler estonske samostojnosti ni obnovil, saj je imel z Estonci enake načrte kot s slovanskimi narodi: v treh letih nacistične okupacije je bilo ubitih okoli 12.000 Estoncev, od tega 3.500 Judov. Šele v drugi polovici leta 1943 so Nemci začeli mobilizirati Estonce za boj proti Sovjetom: iz tega je nastala tista nesrečna 20-a Waffen SS grenadirska divizija, ki je štela okoli 11.000 vojakov - od tega okoli 8.000 Estoncev - in zaradi katere je Sovjetska zveza Estonce vso povojno odbobje obtoževala kolaboracionizma z nacisti. Jeseni 1944 so Sovjeti ponovno zasedli baltske države; začela se je druga okupacija, ki je bila še hujša od prve. Okoli 80.000 Estoncev je emigriralo na Zahod, večinoma v ZDA, najmanj 40.000 pa jih je bilo deportiranih v Sibirijo, kjer jih je do Stalinove smrti vsaj 12.000 umrlo. Vse to v deželi, ki je leta 1939 štela nekaj nad milijon prebivalcev. In ne pozabimo: zahodne države niso nikoli priznale sovjetske aneksije baltskih držav. Ne le po estonski ustavi, temveč tudi po mednarodnem pravu je edino pravilno poimenovanje za obdobje med 1944 in 1990 - sovjetska okupacija. Še več: v obdobju med 1945 in 1951 je v Estoniji delovalo partizansko gibanje proti sovjetski okupaciji: to je bil - poleg nekaj sporadičnih skupin v zahodni Ukrajini v istih letih - edini primer oboroženega ljudskega odpora proti Stalinovemu sistemu v celotni Evropi. Junaško poglavje evropske zgodovine, ki je izven Estonije povsem pozabljeno. Koliko ljudi je umrlo v tem spopadu ni znano: ocene so zelo različne in se gibljejo od 8.000 pa vse do 25.000 padlih.

Pri vsem tem še najbolj preseneča, da so se oblasti toliko let obotavljale odstraniti spomenik osvoboditelju. Razlog za zamudo se najbrž skriva prav v krvavih demonstracijah, o katerih v teh dneh poročajo mediji: estonska vlada se šele zdaj počuti dovolj močna, da si lahko takšne demonstracije (z mrtvimi, pretepenimi, razbitimi trgovinami) lahko privošči.

Demonstracije je bilo pričakovati, poudariti pa je potrebno, da demonstrirajo izključno pripadniki t.i. ruske manjšine: potomci tistih torej, ki so jih so jih naselile sovjetske oblasti v poskusu rusifikacije baltskih držav.

Pri zadevi me ne zanima toliko samo vprašanje spomenika; glede tega lahko samo podprem estonsko javno mnenje: spomenik mora iti. Če bi se odstranitev zgodila takoj po letu 1990, bi bilo razumljivo in opravičljivo, da bi ga povsem uničili (ali ga prijazno vrnili Rusom; naj si ga, če hočejo, postavijo na tistem delu estonske zemlje, ki so jo nelegalno priključili Rusiji). Ker pa se to dogaja celih 17 let po osamosvojitvi (oz. "ponovni vzpostavitvi suverenosti", kot pravijo Estonci), je edino sprejemljivo, da spomenik prestavijo na vojaško pokopališče. Kar se bo tudi zgodilo.

Toda kot rečeno, se mi to zdi postransko vprašanje. Enako velja za trzave in nekoliko histerične reakcije, ki prihajajo iz Putinove Rusije; zaenkrat so zgolj znak nemoči in šibkosti. V Estoniji se jim hladnokrvno posmehujejo: Estonci prvič zares čutijo popolno varnost nasproti ruski premoči. Velika soseda, ki je stoletja dolgo z vojaško in politično premočjo metala senco na mali estonski narod, je danes povsem nemočna. In vsi protesti in ogorčene besede najvišjih predstavniki so samo demonstracija te popolne nemoči. Ruske oblasti so si z reakcijo naredile (kot je v njihovi navadi) medvedjo uslugo. S tem, ko so celemu svetu obelodanile, da Estonija zaničuje to, kar nje Rusiji najsvetejše, Estoncem ne bi mogle povzročiti večjega zadovoljstva. To je navsezadnje razumljivo in človeško: malo stvari je slajših od nemočnega besa nekdanjega zatiralca. In kot jih poznam, potihem, a neznansko uživajo v tem, da večina svetovnih medijev poroča o aferi. Nikoli namreč ne izgubijo priložnosti, da povejo, kako sovražijo Ruse in zakaj. Zdaj po ruski zaslugi to ve cel svet.

Celo grožnje z gospodarskimi sankcijami so naletele na prezirljiv posmeh Estoncev: v petnajstih letih se je estonsko gospodarstvo vključilo v skandinavski gospodarski prostor; ruski trg je pomemben, a pogrešljiv. Mirni, preračunljivi in hladnokrvni Estonci dobro vedo, da bi od morebitne trgovinske vojne (do katere seveda ne bo prišlo) Rusija imela neprimerno več škode. Prav estonski gospodarski success story jim daje dodaten razlog (če je bil sploh potreben), da na sosede gledajo z občutkom prezirljive, pomiljevalne ali pokroviteljske večvrednosti.

Težava je drugje in je izključno estonsko notranje vprašanje. Gre za model sobivanja med estonsko večino in rusko manjšino. Dogodki, ki so se zvrstili v zadnjih dneh, so pokazali, da je ta, zelo milo rečeno, slab.

Kakšna štiri leta nazaj pogovarjal z dobrim latvijskim kolego (ki sicer živi na Finskem), izobraženim in inteligentnim potomcem stare latvijske buržoazije (njegov ded je bil zadnji ambasador prve latvijske republike na Švedskem). Spomnim se, da me je v nekem trenutku iznenada vprašal, v tonu žalostne resigniranosti, češ da verjetno mislim, da so Rusom v Latviji kršene človekove pravice. Zahodni mediji so namreč skozi vsa devetdeseta leta poročali o statusu baltskih Rusov, ki so po osamosvojitvi treh republik postali tuji državljani v bolj ali manj sovražnih okoljih. Domneval je, da poznam ta poročila (kar je bilo res) in da vprašanje baltskih Rusov dojemam skozi njihovo perspektivo. Moj odgovor ga je presenetil. Ne verjamem, da baltske države s svojo politiko Rusom kršijo človekove pravice. Odločitev, da ruskim priseljencem in njihovim potomcem ne avtomatično podeli državljanstva, temveč od njih zahteva vsaj znanje večinskega jezika, ni nobena kršitev človekovih pravic. Prav tako ne obstaja nobena človekova pravica do tega, da živiš v okolju, ki je do tebe prijazno in lepo razpoloženo. Tudi odločitev, da se ruskemu jeziku ne prizna nobene pravne zaščite, ni ne pravno ne etično sporno. Ne, sem rekel: Latvija Rusom po mojem ne krši človekovih pravic. Ne nasedam medijem, ki trdijo nasprotno. Vendar, sem dodal, so baltske države (zlasti Latvija in Estonija) kljub temu storile veliko napako. Odločile so se, da bodo gradile državnost brez in proti ruski manjšini; da jo bodo ignorirale in moralno ponižale. To ni kršenje človekovih pravic, je pa gotovo politično nemodro. In, sem dodal, posledice te zgrešene in slepovidne politike ne bodo izostale. Nadaljeval nisem, ker mi je bilo nerodno izpasti preveč pameten v stvareh, ki se me ne tičejo.

Latvija in Estonija sta po letu 1990 trmasto vztrajali pri tem, da gre pri njuni osamosvojitvi zgolj za "obnovitev izgubljene samostojnoti". Državljanstvo sta podelili samo potomcem državljanov izpred 1940. Nekje sem prebral, da je šla Estonija celo v to skrajnost, da je ob osamosvojitvi najprej ponovno obudila staro ustavo iz l. 1937 in jo šele nato spremenila oz. jo nadomestila z novo. Sporočilo je jasno: leta 1940 se je prelomil tok normalne zgodovine; zdaj moramo nadaljevati od tam, kjer smo končali. Kar je bilo vmes, je bila nočna mora in razlog za vse naše slabosti. Težava je v tem, da Estonija leta 1990 ni bila ista dežela kot Estonija 1940. Sovjetsko petdesetletje je globoko predrugačilo družbo. Od poldrugega milijona ljudi, kolikor jih ima danes Estonija, jih je kar pol milijona priseljencev iz drugih dežel Sovjetske zveze. Estonci so ob osamosvojitvi imeli priložnost, da bi rekli: "Iz ruševin Sovjetske zveze ustvarjamo novo Estonijo. S tem obnavljamo svojo nekdanjo svobodo, seveda, a to bo dežela vseh, ki živijo in delajo v Estoniji. Kdor ne zna, se bo moral naučiti estonskega jezika, ker je to jezik njegove dežele, njenih izročil in kulture, ker so to izročila in kultura njegove dežele; čeprav so morda jezik, izročila in kultura njegove družine drugačna." Osamosvojitev baltskih držav je zgodila v velikem gibanju, v velikem patosu novega. V tem osamosvojitvenem gibanju baltski Rusi niso množično sodelovali, a mu niso bili sovražni. Obstajala je možnost, da bi jih nekako vključili v gradnjo nove države. Toda Estonci so vztrajali pri obnovitvi nekdanje samostojnosti. Sovjetska okupacija je bila tako le nesrečna medigra; tragična pomota, tako rekoč. Odločili so se zapreti oči pred tem, da je ta "pomota" temeljito spremenila podobo estonske družbe.

Na stotine tisočev prebivalcev Estonije je tako postalo tujcev v svoji deželi; marsikdaj edini deželi, ki so jo poznali; mnogi so bili pripadniki druge ali celo tretje generacije. V imaginariju estonske države ni bilo prostora za njih: in mislim, da je to imelo še hujše posledice od tega, da so morali skozi postopek za pridobitev državljanstva. Kajti kako lahko 15 let poslušaš uradno zgodbo svoje države, ki te vedno znova spominja, da si zgolj pritepenec - v najboljšem primeru plod zgodovinske tragedije, ki bi se ne smela zgoditi, v najslabšem orodje sojvetskega poskusa rusifikacije. Pravzaprav bi te ne smelo biti: lahko si zgolj zadovoljen, da smeš živeti v deželi z neprimerno višjim standardom in da se ti ni potrebno vrniti, od koder si prišel (čeprav v večini primerov nisi prišel od nikoder). Je bilo resnično mogoče pričakovati, da bodo to dolgo tolerirali? Je bilo resnično mogoče pričakovati, da bodo mlade generacije, odrasle v pogojih socialne odmaknjenosti pod dominacijo diskurza, ki jih implicitno razglaša za sovražnike, ponižno sprejemale to vlogo? Da bodo, izgnani iz javnega diskurza, medijev, inštitucij političnega odločanja, ves čas tiho in priložnostno glasovali za kastrirano stranko ruske manjšine?

Ni presenetljivo, da se je ves gnev osredotočil na odstranitev spomenika sovjetskemu vojaku. Predstavlja simbol njihove prisotnosti; še zadnji dokaz, da tu ne živijo po pomoti; da niso pritepenci in orodje okupatorjev, temveč duhovni potomci zmagovalcev. In ne katerih koli zmagovalcev, temveč zmagovalcev v Veliki Pravični vojni proti fašizmu. Spomenik je zadnji ostanek, ki priča o zgodovinski upravičenosti njihovega obstoja. Tako to čutijo, o tem ni dvoma. In da tako čutijo, so zaslužne predvsem estonske oblasti.

Toda zadeva ima še drugo, nevarnejšo razsežnost. Petnajst let se je Rusija v bistvu požvižgala na vse Ruse, ki so ostali izven ruskih meja po letu 1991. Zdaj se je prvič pojavila nevarnost, da jih bo začela izkoriščati v svoje namene, da jih bo poskušala spremeniti v priložnostne trojanske konje obnovljenega ruskega imperializma. Če se bo to zgodilo, bo hudo zamajana stabilnost baltskih držav; in velik del krivde bodo morale pripisati sebi.

Življenje drugih

Danes mi je prijatelj, ki dela na Dnevniku (mimogrede: berite njegove članke: je eden najboljših poslovnih novinarjev v Sloveniji), pustil Objektiv, Dnevnikovo verzijo Sobotne priloge, z očitno namero, da bi me prepričal, naj spremenim mnenje o tej trdnjavi levičarskega tiska. Poskus se mu je vsaj deloma tudi posrečil: priznati sem moral, da je priloga (vsaj ta številka) dejansko v redu. (Čeprav o samem političnem delu časopisa nisem spremenil mnenja: še vedno trdim, da je podel. Je pa res, da se je v zadnjih dveh letih znatno izboljšal: zdaj je vsaj kvaliteten in podel. Takšen torej, kakršno je bilo pred Veliko Spremembo Delo. Dnevniku vseeno priznavam večji napredek: izkušnje namreč kažejo, da je lažje postati bolj korekten kot pa bolj sposoben. To nam dokazuje že zgodovina Pahorjeve stranke.) Kakorkoli: med vrsto odličnih člankov – med drugim baskovski potopis Franca Jurija, prispevek Iča Vidmarja o krizi klubske scene v New Yorku ter članek Šloma Ben-Amija – je tudi Žižkova ocena filma Življenja drugih.

Ocena je, to make a long story short, negativna. Filma še nisem videl, a sem se bal, da bo ravno nekaj takega, kot mu očita Žižek. Težava filma naj bi bila v tem, da komunistično represijo v Nemški demokratični republiki – ki je bila nedvomno najhujša med vsemi (z morebitno izjemo romunske in albanske, ki pa nista iz iste zgodbe) – prikaže vse preenostavno.

Žižkova kritika (če spustimo nekaj nepogrešljivih psihoanalitičnih bravur) se zgosti v dveh elementih. Prvič, v filmu je komunistični teror zreduciran na raven osebne kaprice. Minister za kulturo se hoče znebiti vrhunskega pisca, da bi lahko nemoteno začel afero z njegovo partnerko, in se ob tem posluži vsemogočne tajne policije. Pri tem se izgubi temeljna poanta, namreč grozovitost sistema kot takega. Drugič, film povsem zamolči temeljno značilnost komunistične represije.

Kje je bil Dreyman?

»Zastavimo si naivno vprašanje«, piše Žižek »Film se dogaja leta 1984 – kje pa je bil Dreyman potemtakem pred tem letom, ko režim Nemške demokratične republike Wolfu Biermannu ni dovolil, da se vrne s turneje po Zahodni Nemčiji, četudi so vsa velika vodilna imena podpisala peticijo zoper ta ukrep?« Tisti, ki so doživeli sistem na svoji koži, in tisti, ki poznamo zgodovino, dobro vemo, kaj je hotel Žižek tu reči: imaginarni Dreyman (tako je ime nesrečnemu protagonistu filma) bi, če bi bil koherenten lik, moral kar nekajkrat v svoji literarni karieri izdati kolega ali pa ga vsaj pustiti na cedilu. Sistem je deloval tako, da je načrtno sabotiral vsako solidarnost in ravno iz tega črpal svojo moč. Ustvarjal je, kot je temu rekla Hannah Arendt, »sistem organizirane krivde«, v katerem nihče ni mogel povsem iskreno zatrditi, da je nedolžen. O tem je pri nas najbolj prepričljivo, tudi iz osebne izkušnje, spregovoril Drago Jančar v izjemnem eseju »Temna stran meseca«.

Natanko isti fenomen je analiziral tudi Viktor Blažič v knjigi »Svinčena leta«: tu je na primeru Josipa Vidmarja zgoščeno pokazal perverznost tega splošno razširjenega postopanja, ki je bil pri nas omejen v glavnem na ozke kroge potencialno nevarnih posameznikov, v NDR pa je dosegel grozljive razsežnosti planirane politike nacionalnih razsežnosti. Citat se nanaša na začetek t.i. »Kocbekove afere« iz l. 1952, ko je Partija izkoristila izid povsem nedolžne Kocbekove zbirke novel »Strah in pogum«, da je zoper njenega avtorja sprožila val najnizkotnejše kampanje, s katerem ga je za vedno izločila iz javnega življenja. O začetku kampanje naj bi se razpravljalo na razširjeni seji CK-ja, na kateri je bil prisoten tudi Josip Vidmar, nekdanji predsednik OF-a in »sopotnik« (se pravi nečlan) Partije:

Po hujskaškem Kardeljevem govoru se je usul pravi plaz slovensko škodoželjnih kritik na račun tega dela [Strah in pogum] in to razpoloženje se je tako rekoč samodejno pretopilo v delovni sklep, ki je vsem navzočim nalagal določeno udeležbo v napovedani gonji zoper Kocbeka. Vendar je Kardelj zastavil še vprašanje o tem, kdo naj bi bil najprimernejši za izstrelitev prve salve. Obrnil se je k Josipu Vidmarju z enim samim, enozložnim vprašanjem: »Boš?«. Vprašani je sklonil glavo in po nekaj trenutkih molka potrdil svojo pripravljenost s prav tako enozložno besedo: »Bom«. Vsi navzoči so vedeli, zakaj je bilo Kardelju potrebno prav prvenstvo Josipa Vidmarja pri gonji, ki naj odstrani najnovejše Kocbekovo delo iz javnega prostora ter izloči njenega avtorja iz establišmenta: slednji je namreč ves navdušen nad Kocbekovim najnovejšim delom toplo priporočil svojemu bratu, upravitelju (…) osrednje založbe, naj novele nemudoma izda v knjigi. Samokaznovanje te vrste, tisto, iz kakršnega je Kardelj izdelal cel sistem svojevrstnih družbenih in medčloveških odnosov, je v svojih posledicah delovalo s prav posebnimi (…) psihološkimi učinki. Po zdravi pameti bi pričakovali, da bo predvsem žrtev za vse življenje zasovražila svojega vrstnika-eksekutorja. Vendar se je praviloma dogajalo ravno obratno: lažje je žrtev odpustila svojemu rablju, toda rabelj je zagotovo zasovražil svojo žrtev do konca svojih dni in sovražil jo je vedno nestrpneje in vedno bolj neodjenljivo. Josip Vidmar se je na stara leta spustil tudi tako daleč, da je Kocbeku odrekal celo pesniško veljavo.

Sam Blažič priznava, da verodostojnost tega pričevanja ni zanesljiva. A vendar, če beremo Vidmarjeve spomine, vidimo, da je še kako resničen Blažičev sklep. Nekaj let pred smrtjo se je Vidmar, ki je smel štirideset let neizzvano opravljati vlogo glavnega razsodnika o vprašanjih slovenske kulturne politike, v svoji knjigi »Obrazi« (1985) takole branil pred očitki, da je izdal Kocbeka, ko je vrgel prvi kamen v organizirani množični gonji zoper poeta. Vidmar je v knjigi sicer trdil, da gonje proti Kocbeku ni začel on: s svojo (uničujočo) kritiko naj bi se oglasil šele kasneje in to v nekem minornem časopisu. To morda drži, a že Vidmarjeva trditev, da se je proti Kocbeku v resnici prvi oglasil Tone Fajfar, je enako pomenljiva in pravzaprav potrjuje Blažičevo poanto: Fajfar je namreč bil predvojni krščanski socialist in dolgoletni Kocbekov prijatelj. A kljub temu se v načinu, kako Vidmar skuša opravičiti svojo sodelovanje v tej skrbno nastavljeni aferi, jasno kaže, kako so nanj delovali psihološki mehanizmi, s katerim ga je režim tesno navezal na svojo »kulturno politiko«. Način, kako Vidmar opisuje Kocbekovo odstranitev, je kot pričevanje sicer povsem neverodostojno (po njegovem naj bi nikakor ne šlo za organizirano kampanjo, temveč spontano zavrnitev s strani »široke javnosti«); izjemno zanimiv pa je njegov obupni poskus racionalizacije svoje vloge v tem nečednem opravilu. Priznava recimo, da je Strah in pogum sprva sprejel z odobravanjem, »dasi ne povsem brez rezerve, kajti spominjam se točno, da sem Kocbeka na kraju določno opozoril, naj knjigo pregleda in poskrbi, da je ne bo mogoče napačno razumeti« (str. 512; podčrtal jaz). A glej: kasneje, ko se je razbesnela polemika, je Vidmarju - kot piše sam - »pri prebiranju in prebiranju vedno bolj stopalo v zavest« (str. 514), da ima v »sporu med Kocbekom in širšo javnostjo« (kajti za to naj bi v resnici šlo) pravzaprav prav javnost in ne Kocbek. In ko ga je, po tem pronicljivem spoznanju, Kidrič prijazno in neobvezno pozval, naj tudi on napiše oceno knjige (ibid.), je naš junak odgovoril, da »nalogo sprejema rad« in da bo o knjigi (»ki ga vsekakor zanima«) »povsem svobodno povedal tisto, kar kot kritik misli o nji brez ozira na sodbe drugih« (ibid.). Tako. Vidmar nekaj strani naprej končuje svoj portret Kocbeka, štiri leta po poetovi smrti, s pritlehno zavrnitvijo njegove poezije (»modernistične blodnje o “besedah, ki so same sebi skrivnost”«) in se na podlagi nje sprašuje, »ali se ni morda poetova končna bolezen pričela veliko prej, kot pa so jo opazili in ugotovili?« (str. 521). Težko bi dobili bolj nazorno potrditev Blažičeve teze o posledicah, ki jih na vedenju posameznika pustijo psihološki mehanizmi, s katerimi operira totalitarni sistem.

Vesele zgodbe pa še ni konec. Kocbeka so najprej za več kot desetletje povsem izločili iz javnega življenja in okrog njega ustvarili prazni prostor (sumljiv je bil vsak, ki je z njim spregovoril), nato pa mu leta 1964 nepričakovano podelili Prešernovo nagrado – in sicer skupaj z Miškom Kranjcem, ki se je še posebno izkazal v gonji proti njemu. Kocbek, ki ni bil ravno heroj, je nagrado sprejel; najbrž v upanju na boljše čase. Ki niso prišli. Sledilo je namreč novo desetletje drobnih šikaniranj (mikrofoni v zidu, skrivnostna izginotja dnevniških zapiskov in podobne sitnosti). Sredi sedemdesetih let, ko je po liberalni odjugi zopet pritisnila režimska represija, so zaradi domnevnih verbalnih deliktov zaprli novinarja Blažiča in sodnika Miklavčiča, tesna Kocbekova prijatelja. V uradni razlagi je med drugim pisalo, da sta »sodelovala v Kocbekovem krogu«; njemu, Kocbeku, pa so istočasno ponudili, da mu prvič po mnogih letih izdajo pesniško zbirko - in to v osrednji, Cankarjevi založbi. Kar je Kocbek, tudi sam junak, zopet sprejel. In da ironije še ne bi bilo konec, je v zbirki, izdani v dveh zvezkih leta 1977 (ko je Blažič, član zloglasnega »Kocbekovega kroga«, še vedno sedel v zaporu), smela biti objavljena tudi poezija »Mikrofon v zidu«, pogovor z mikrofonom, ki mu ga je nastavila tajna služba v njegovem stanovanju… Že istega leta pa se je začela nova, silovita kampanja denigracije zoper Kocbeka, tokrat zaradi članka v tržaški reviji »Zaliv«, ki jo je urejal Boris Pahor… Tokrat je bil režim še posebej jezen (Kocbek je, sicer s skrbno izbranim in precej alegoričnim besednjakom, obsodil povojne poboje) in kampanja pod taktirko tovariša Mitje Ribičiča ni popustila do pesnikove smrti štiri leta kasneje. Deležen je bil skoraj državniškega pogreba.

Težava je seveda ravno v tem, da velika večina mlajših bralcev Žižkovega članka ne ve, »kje je bil Dreyman«. Ne ve niti za igrice, s katerimi so se režimi igrali s svojimi Kocbeki, Šoštakoviči, Bulgakovi, Vasiliji Grossmani ali Jerzyji Andrzejewskimi, niti ne pozna mehanizmov, s katerim je režim – vzhodnonemški na neprimerljivo hujši ravni kot v bistvu precej nedolžni jugoslovanski – vladal svojim državljanom, tako da jih je silil h kolaboraciji.

Primer Benko

Naključje je hotelo, da je ravno danes televizija Slovenija predvajala dokumentarec o žalostni usodi Josipa Benka – prekmurskega protestantskega podjetnika, ki so ga takoj po vojni najprej obsodili na 12 let zapora, nato pa se premislili, kazen spremenili v smrtno in ga junija 1945 ustrelili. Tudi tukaj sem se že vnaprej bal, da bo dokumentarec natanko tak, kot je bil: slab. Avtorji so izgubili sijajno priložnost, da bi na primeru Benka, tega značilnega predstavnika predvojne slovenske provincialne buržoazije, tako v dobrem kot v slabem prikazali tragično usodo nekega človeka, družine, sloja, naroda. Ravno v primeru Benka (in še zlasti njegove družine) se vidi vsa notranja veličina nekega razreda, ki so ga po vojni z brezobzirnostjo, ki je v dokumentarcu dobro prikazana, uničili za vedno. A tudi njegova beda. Težava je ravno v tem, da se s takimi dokumentarci dela nenamerna, a velika škoda. Nekdo, ki ne ve, kaj je bil komunizem (in Benko je bil obsojen v času, ko smo pri nas imeli nekaj, kar je bilo zelo podobno zgodnjemu stalinizmu), bo mislil, da je bil komunizem zgolj kapricioznost ministrov in streljanje podeželskih kapitalistov. Nihče, ki je pravičen, ne more dvomiti, da je bil Benko dober človek; a vsakemu marksistu in radikalnemu levičarju, ki je gledal ta dokumentarec, je lahko bilo jasno, da je bil tipični predstavnik »razrednega sovražnika«.

Ni bil - in to je potrebno kljub krutosti danes jasno povedati - komunistični režim nesprejemljiv zato, ker je ustrelil Josipa Benka. Njegova smrt je bila gotovo nepotrebna, zločinska in je predstavljala tragedijo za svojce, kot je tragedija smrt vsakega nedolžnega človeka. A nedolžni ljudje so umirali – v tisočih, v desettisočih – tudi od rok političnih ureditev, ki so bile sicer krepostne in vredne ohranitve, in v vojnah, ki so bile pravične. Dokumentarec je, tako kot je narejen (dostopen je tudi na straneh RTV-ja), povsem nebogljen proti klasičnim kritikam v stilu: »revolucija pač ni nedeljski sprehod« ali pa »saj niso mnogi drugi režimi nič boljše delali z domnevnimi nasprotniki«. Ker je dokumentarec narejen na povsem abstraktni ravni (abstraktni v heglovskem pomenu, se pravi ločen od konkretnih zgodovinskih, družbenih in političnih okoliščin), je upravičena tudi kritika, ki jo bodo nanj nedvomno naslovili levičarski gledalci (v svoji znani tankočutnosti in etični občutljivosti): »Odkar je desnica prevzela televizijo, kažejo samo dokumentarce o komunističnih zločinih; kaj pa domobranski zločini?«. In dejansko, če stvar gledamo zgolj na tej (nezadostni) ravni, res: kaj pa domobranski zločini? Zakaj ni bil v zadnjih petnajstih letih narejen niti en sam dokumentarec o domobranskih zločinih?

Mislim, da je Ljubo Sirc v svojih spominih napisal izjemno pomenljivo anekdoto, ki je obče veljavna. Sirc, ki je leta 1946 skušal skupaj z nekaterimi predvojnimi levičarji in liberalci organizirati legalno politično opozicijo (kar je veljavna zakonodaja sicer dopuščala) in bil za to obsojen na t.i. »Nagodetovem procesu«, se spominja, da so jugoslovanski emigranti takoj po vojni demokratični opoziciji v domovini delali več škode kot koristi. Nekako tako piše Sirc (citiram po spominu):

Po vojni so iz Jugoslavije zbežali neki ljudje, ki so potem širili informacije o stanju v Titovi deželi. Hodili so na angleški Foreign Office in razlagali, kako se krši sporazum Tito-Šubašić in da so jim zaplenili vso premoženje. Tam so se jim uradniki seveda rogali (na oblasti so takrat bili laburisti), češ ali mislite, da bomo šli v vojno s Titom, ker so vam zaplenili avto? Nekateri so v zahodnem tisku pisali, kakšen teror vlada v Jugoslaviji in da na vsakem drevesu visijo obešenci. To pa seveda ni bilo res. Situacija je bila mnogo hujša.

Ali lahko to opišete?

Kar je Sirc hotel povedati, je, da je prvi val emigrantov povsem spregledal pravi domet komunističnega totalitarizma: ta nikakor ni bil gola represija (ki je lahko bila večja ali pa tudi manjša kot v kakšnem navadnem avtokratskem ali celo demokratičnem sistemu), temveč sistem, ki je počasi, a vztrajno spreminjal temeljne mehanizme medčloveških odnosov: tako da je, kot je zapisal Blažič, za družbo oz. za način njenega sožitja in produkcije postala temeljna značilnost koncentracijsko taborišče, suženjsko delo in epidemija medsebojnega ovaduštva. V Jugoslaviji se je na srečo kmalu obrnil k bolj ali manj običajni represiji (čeprav smo tudi pri nas imeli Goli otok, GULAG, kakršnih ni bilo nikjer drugje v Evropi izven Sovjetske zveze, in čiste stalinistične procese), v Vzhodni Nemčiji pa ne. In zato ker tam ni bilo koncentracijskih taborišč in od sredine petdesetih let tudi suženjskega dela ne, je medsebojno ovaduštvo doseglo stopnjo, ki si jo je težko zamisliti. O tem bi moral govoriti film, pa očitno ni zmogel.

Danes precej širok krog ljudi pozna zgodbe iz nacističnih taborišč smrti, čeprav ravno pri nas, na vzhodu, o tem vemo še vedno premalo. Knjige, kot so Levijevi Potopljeni in rešeni, bi vsekakor morale postati obvezno čtivo v vseh srednjih šolah. Iz njih se namreč lahko zasluti - čeprav komajda razume -, kaj so bila nacistična taborišča in zakaj je holokavst nekaj neprecedenčnega in neprimerljivega s čimerkoli v svetovni zgodovini. Bleda in mlačna psevdokrščanska, psevdoliberalna in psevdohumanistična govorjenja o tem, kako je vsako nasilje nesprejemljivo in obsojanja vredno, kakor tudi vsa razpredanja o svetosti življenja, zgrešijo ravno bistveni nauk: če kaj, je Auschwitz dokončno in neizpodbitno dokazal, da smrt ni tisto najhujše, kar lahko človek stori sočloveku. Tudi mučenje ne. Auschwitz je dokazal, da je človek lahko oropan svoje človeškosti.

Komunistični totalitarizem je bil seveda drugačen od nacističnega, o tem ni dvoma. Vendar raven njegove grozljivosti marsikdaj ni bila nič manjša, čeprav drugačna. Celotna sovjetska družba v Stalinovih časih je bila neko popolno sprevrženo družbeno okolje, katerega grozovitost marsikdaj presega sposobnost misljivega.

Filmi, kot so Življenje drugih ali Benkov dokumentarec grozijo, da – v skladu s sodobno solzavo »drnovškovsko« ideologijo, po kateri je domnevno "vsako življenje enako sveto" in ki protestira celo proti usmrtitvi tirana Sadamovega kova –, zabrišejo pravo naravo komunističnega terorja.

Presenetljivo, a podobno vse bolj velja tudi za nacizem, za katerega se je zdelo, da smo v preteklem desetletju le uspeli razumeti njegovo radikalnost. Pred nekaj mesecih sem na slovenski televiziji slišal, da je nacizem obsojanja vreden, ker je bil »homofoben, antisemitski in netoleranten«. Nacizem je bil homofoben in netoleranten? Homofoben in netoleranten je lahko zabit mulc, ki na ulicah pretepa črnce in pedre; spraviti nacizem na to raven pomeni popoln kolaps vsakršne razsodne moči. Poleg tega, da so neumne, so takšne izjave tudi nevarne in sicer trojno: prvič, da bo kdo mislil, da je vsa težava nacizma njegov odnos do "drugih" in "drugačnih" (in da je torej, če to odmislimo, vse ostalo sprejemljivo); drugič, da bodo »the good kids« (dobro vzgojena, liberalna, katoliška, humanistična mladina in tisti z "visoko ravnjo zadevanja") mislili, da je bil nacizem zgolj potencirana verzija lokalnih obritoglavskih prenapetežev; in tretjič – kar je morda še najhujše –, da bodo sodobni »netolerantneži« različnih vrst domnevali, da ima njihov gnev kaj skupnega s Hitlerjevim projektom. Tako kot – zaradi zločinske ignorance, s katero evropski izobraževalni sistemi izpuščajo poučevanje o naravi in zločinih komunizma –, nekateri mladi levičarji danes domnevajo, da je bil Stalin marksist ali da je bil njegov cilj uvesti socialistično, pravično in brezrazredno družbo.

Žižek je svoj članek zaključil s presunljivo zgodbo ruske pesnice Anne Ahmatove. V svojih spominih Ahmatova piše o dogodku, ko je na vrhuncu stalinističnih čistk čakala v dolgi vrsti pred leningrajskim zaporom, da bi kaj izvedela o svojem priprtem sinu Levu:

Nekega dne me je nekdo v množici prepoznal. Za mano je stala mlada ženska, z ustnicami, modrikastimi od mraza, ki je prvič slišala, da bi me kdo poklical po imenu. Začela je z otrplostjo, ki je bila običajna za vse nas, in me šepetaje vprašala (takrat so vsi šepetali): »Ali lahko to opišete?« Odgovorila sem: »Lahko.« Nato je nekaj smehljaju podobnega švignilo čez tisto, kar je nekoč bil njen obraz.

In res je kar nekaj literarnih del, ki so uspela »opisati« tisto, kar je bilo grozljivo in iz etičnega vidika nedopustno v stalinskem komunizmu; tisto, zaradi česar, kot je zapisala Hannah Arendt »razlika med totalitarno, tiransko ali avtokratsko obliko vladavine ni zgolj akademsko vprašanje; kajti totalitarizem je edina oblika oblasti, s katero sobivanje ni mogoče.« Če kdo vzame v roke dela Varlama Šalamova, Aleksandra Solženicina ali Vasilija Grossmana, mu bo jasno, za kaj gre. Je pa res, kot ugotavlja Žižek, da še čakamo na film, ki bi širši publiki omogočil ta vpogled. Žal.

UPDATE: Priporočam v branje razmišljanje T.G. Asha na to temo v New York Review of Books.

Aforizmi I.

Nisem zadovoljen, ko gledam svoj blog, kako sameva, medtem ko se jaz ukvarjam z drugimi - domnevno pomembnejšimi - zadevami. Dokler ne bom opravil z nujnimi opravili, s katerimi sem zasipan, bom težko kaj napisal (čeprav imam v svoji beležnici dolg potopis iz Katalonije, ki bi ga rad prepisal v računalniško obliko in ga objavil). Da pa blog v tem vmesnem času (ki bo, alas, trajal vsaj do začetka junija) ne bo povsem zamrl, sem se odločil, da bom vsaj enkrat na teden objavil katerega od aforizmov, ki sem si jih v zadnjih letih zapisoval v svojo beležnico.

Le redki so originalni. Tega se sicer zavedam, a že nekaj časa me ne preganjajo več zahteve po izvirnosti; in tudi po koherentnosti ne, če sem iskren. Misel je pač misel in ne potrebuje opravičila.

• O globini in površnosti. Dante je bil, po sodbah mnogih, površen mislec. Doktrine, o katerih je razpravljal in jih z neponovljivo vnemo vnašal v svoje monumentalne preglede, je poznal le površinsko ali bolje rečeno površno. Nekateri celo trdijo, da nikoli ni zares prebral Akvinca, Platona, Aristotela in sholastikov, ki jih je tako samozavestno ocenjeval in o njih razsojal. Toda morda mu je prav ta njegova površnost omogočila, da je v širini svojega duha pred sabo zbral vse, kar je premogla in pripomogla njegova doba, in svoj čas postavil pred oltar večnosti. Mislim seveda na Commedio. Globino, katere pomanjkanje so mu očitali sodobniki, je bila globina vodnjakov sholastičnih razprav. Če bi se bil vanjo podal, bi nikoli ne prilezel iz njenih okvirov in bi je ne mogel, kot dela stvarnosti, vključiti v širšo podobo svojega časa. Rešila ga je površnost.

• Španščina pozna dvoje izrazov za ptice: male ptice imenujejo pájaro, velike ave. Človek je v skušnjavi, da bi rekel, da sam zven označuje razliko: ave pač ni isto kot pájaro ali celo pajarito. Podobno je v katalonščini: au in ocell. Ibercem je jasno: sokol, orel in albatros pač ne spadajo v isto kategorijo kot sinička ali škrabec. Potrebna je različna beseda... Nekoč sem se vprašal, kaj pa kokoš? Kaj je kokoš: au ali ocell? Najbrž ne eno ne drugo. Kokoš je kokoš. Težko bi z boljšim primerom pokazal, zakaj tako ljubim Špance.

• Človek mora vedno ljubiti nekaj, kar mu je tuje, kar je v svojem bistvu različno, drugačno od njega. V nasprotnem primeru gre za narcisizem, pa čeprav v skrbno prikriti obliki. Narcis je ljubil svojo podobo in zato utonil. Čeprav spet: kaj je človeku bolj tujega od njegove podobe.

• Le malo je stvari, ki jih smemo zahtevati od soljudi. Toda tisto malo moramo zahtevati brezpogojno.