Utrinek ob dnevu spomina na mrtve

Danes zjutraj sem se kot vsako leto udeležil komemorativne slovesnosti na solkanskem pokopališču, kjer so pokopani moji stari starši. Ljudi je bilo letos zopet manj kot lani. Krajevna skupnost, ki že desetletja organizira to jutranjo laično protiutež popoldanskemu verskemu obredu, si očitno zelo prizadeva, da bi se tradicija upada obiska čim uspešneje nadaljevala: letos je govor imela neka ženska z naglasom histerične učiteljice, ki je slovesnost, ki naj bi bila umirjen trenutek premisleka in spomina, spremenila v neko neprebavljivo mešanico partizanske propagande, ideološke invektive in cenenih fraz. Med govorom, ki je bil poleg vsega še nespodobno dolg, sem se spomnil na to, kako se je pesnik Benjamin Fondane spominjal pogreba svojega učitelja, Leva Šestova: pogrebcev je bilo malo, le nekaj prijateljev in znancev, ker pokojnik ni želel, da bi na njegov pogreb prišla zijala ali neznani občudovalci; osmrtnica je bila objavljena v enem samem pariškem dnevniku in le z njegovim pravim imenom (Jehuda Leyb Schwarzmann), ki je bil neznan širši javnosti; zato tudi rabinu, ki je vodil obred, niso povedali, kdo je bil pokojnik (tudi ko bi mu, bi mu to najbrž nič ne povedalo). Fondane se je spominjal nekako takole: »Rabinov govor je bil nadvse povprečen in ni šel onkraj običajnih fraz. Očitno ni imel niti najmanjšega pojma, kdo je bil pokojnik, o katerem govori. Največja ironija je bila, da je na neki točki začel brati prav iz Jobove knjige. Ko bi le vedel, koliko tesnobnih ur svojega življenja je Šestov posvetil globokemu razmišljanju prav o teh stavkih, ki so se zdaj pod težo njegovega monotonega in naveličanega glasu spreminjali v največje banalnosti.«

Ko sem prišel domov, sem nadaljeval branje kratkih spisov in esejev nedavno umrlega palestinskega filologa Edwarda Saida, enega največjih intelektualcev 20. stoletja. Naletel sem na sledeči odstavek:

»Rashid Hussein je bil Palestinec. V arabščino je prevedel Bialika, enega največjih hebrejskih pesnikov, in v času po letu 1948 je zaradi svoje zgovornosti postal javni govorec in nacionalist, da mu ni bilo para. Najprej je delal kot hebrejsko pisoči novinar v Tel Avivu in posrečilo se mu je vzpostaviti dialog med judovskimi in arabskimi pisci, četudi je podpiral načela naserizma in arabskega nacionalizma. Sčasoma ni mogel več prenašati pritiska in je odšel v New York. Poročil se je z Judinjo in začel delati v pisarni PLO pri Združenih narodih, kjer je z nekonvencionalnimi idejami in utopično retoriko redno spravljal v zadrego svoje nadrejene. Leta 1972 se je vrnil v arabske dežele, toda že čez nekaj mesecev je odšel nazaj v New York: v Siriji in Libanonu se je počutil izkoreninjenega, v Kairu nesrečnega. V New Yorku je zopet našel zatočišče, toda predal se je neskončnemu popivanju in brezdelju. Njegovo življenje je bilo v ruševinah, toda ostal je eden najbolj ljubeznivih ljudi. Umrl je po noči težkega popivanja, ko je kadil v postelji in je cigareta zanetila ogenj, ki se razširil na majhno knjižnico kaset, v kateri so bili pretežno zvočni zapisi pesnikov, ki berejo svoje verze. Zadušil se je v dimu, ki se je kadil iz kaset. Njegovo truplo so vrnili domov in pokopali v Musmusu, majhni vasici v Izraelu, kjer še vedno živi njegova družina.«

Ta zgodba je popravila posvečenost dneva, ki so ga oskrunile abotne fraze. Če ima dan spomina na mrtve kakšen pomen, potem se skriva nekje med zgornjimi vrsticami, v katerih je Said s preprosto osnovnostjo iztrgal iz pozabe eno izmed brezštevilnih zgodb tragične anonimnosti našega časa. Zato je današnji dan zame dan spomina na Rashida Husseina, neznanega, a velikega človeka, ki se je sredi sedemdesetih let zadušil v dimu kaset s poezijami.