03 januar 2007

Na noviga lejta dan (ali skoraj)


Pater Luis de León je bil veliki španski pesnik, humanist in prevajalec iz 16. stoletja. Med slušatelji univerze v Salamanki, kjer je predaval (med njegovimi učenci je bil mdr. tudi Sveti Janez od Križa), je bil menda izjemno priljubljen in izročilo pravi, da je bil to pravi razlog, da so ga njegovi profesorski kolegi ovadili pri Sveti Inkviziciji, ki ga je nekega sončnega popoldneva prijela, ko se je po predavanjih sprehajal po univerzitetnih vrtovih, in ga odpeljala v svoje zapore pod obtožbo, da je v ljudski (t.j. kastiljski) jezik prevedel odlomke iz Svetega pisma in (še huje!), da je v svojih spisih kritiziral določena mesta Hieronimovega prevoda Biblije v latinščino. Ko so ga po dolgem in mučnem procesu končno le izpustili in se je smel vrniti za svoj ljubljeni kateder, je svoje prvo predavanje po štirih letih odsotnosti začel, tako pravi legenda, z besedami: »Dicebamus histerna die…« – »Kot smo govorili včeraj…«. Čeprav mene ni nihče obtožil pred Sveto Inkvizicijo, da sem kršil določila tridentinskega koncila, in so za mojo večmesečno odsotnost zunanje okoliščine krive nič več od moje lenobe, si vseeno jemljem pravico in čast, da ponovim gesto fray Leóna, in z največjo nonšalanco nadaljujem, kjer sem končal.

In kje sem končal? Pri neobveznih razmišljanjih ob prazničnih dnevih, seveda.
Ugotovil sem, da je bilo minulo leto zame precej nenavadno: zdi se mi, kot da je bilo eno najbanalnejših in dolgočasnejših v mojem življenju, da se ni nič zgodilo, a ko se ozrem nazaj in natančno pogledam, ugotovim, da je bilo pravzaprav eno pomembnejših. Če vzamem nekoliko banalnejši primer: ne vem, od kod, a ves čas, vse do konca leta, se mi je dozdevalo, da sem letos strašno malo prebral in se strašno malo novega naučil. Ko pa sem – v svoji maniji delanja seznamov – pred slabim tednom prebrskal spomin in si začel zapisovati vse knjige, ki sem jih v tem letu v celoti prebral, sem bil naravnost šokiran nad podatkom, da sem od platnice do platnice prebral nič manj kot 31 knjig. Še bolj presenetljivo pa je, da me nobena od njih ni pustila indiferentnega; še več, tako rekoč vse so mi pustile precejšen pečat.

Zavedajoč se, da moram že enkrat prekiniti svoj blogovski molk in se spraviti k pisanju, bom zatorej sledil zgledu kolege Aljoše in bralcem priporočal štiri najpresenetljivejša knjižna odkritja svojega bralskega leta 2006.
Najprej so tu odkritja v poeziji. Poleg katalonskih pesnikov, ki so slovenskemu bralcu večinoma žal nedosegljivi (in upamo, da bomo temu čimprej naredili konec), in tega, da sta mi vedno bolj všeč dva pesnika, do katerih pred tem nisem imel velike afinitete – Neruda in Kafavis –, je moje absolutno največje odkritje minulega leta zbirka provansalske trubadurske lirike v prevodu in izboru Borisa A. Novaka, Ljubezen iz daljave (Mladinska knjiga). Vsem ljubiteljem lirike jo toplo priporočam. Mene je tako prevzela, da sem zaradi nje poglobil v trubadursko in sploh provansalsko-okcitansko kulturo (in se med drugim seznanil z italijansko-provansalsko folk-rock skupino Lou Dalfin). Spogledovati sem se celo začel z idejo, da bi se prek spleta učil okcitanskega jezika: a sem končal s tem, da sem se naučil pravilne izgovorjave.

Druga knjiga, ki jo toplo priporočam vsem, ki imate radi bolj intelektualne teme, je v nekaterih krogih že legendarno delo Paula Veyna So Grki verjeli v svoje mite? (*cf). Odgovor je, kot pove Veyne na zadnji strani, seveda jasen vsakomur, ki vsaj malo pozna zadevo: »Seveda so!«. Vprašanje je, kako so verjeli, in pa kaj sploh pomeni verjeti. (In navsezadnje, kaj sploh pomeni Grki?) Fascinanten izlet v neandre misli skozi pretekla stoletja. Knjiga, ki bi jo Nietzsche nesel s sabo na samotni otok.

Tretjo knjigo (pravzaprav ne gre za knjigo v pravem pomenu besede) priporočam vsem levičarskim prijateljem. Gre za zbornik Delavsko-punkerske univerze (DPU) s preprostim in zgovornim naslovom Levica. Zbornik je v določenih krogih znan predvsem po tem, ker se v njem nahaja legendarni prispevek Tončija Kuzmanića z naslovom Zakaj levica ne more biti politična?, a dejansko so vsi prispevki izjemno zanimivi in predstavljajo, po mojem skromnem poznavanju, enega najtehtnejših korpusov razmišljanj o sodobnem pomenu katere izmed »tradicionalnih« političnih označb oz. o položaju katere izmed klasičnih pozicij moderne politične delitve. Najbolj hvalevredno pri tem zborniku pa je, da vsi avtorji reflektirajo iz svojega lastnega političnega stališča, ne da bi po eni strani delali apologije (ali pa peli jeremijade, kar je navsezadnje le druga plat iste medalje) svoji strani ali po drugi strani demonizirali nasprotnika, nasproti kateremu se konstituirajo (»desnica« v tem zborniku pravzaprav sploh ne nastopa)... Pravzaprav knjigo priporočam tudi ne-levičarskim prijateljem; vsem, ki radi razmišljajo o politiki tudi drugače kot na televizijski način.

Četrto knjigo, ki sem jo odkril šele pred kratkim, pa priporočam predvsem svojim katoliškim (in filo-katoliškim) prijateljem in bralcem. Gre za zbirko esejev Milana Komarja z naslovom Razmišljanja ob razgovorih (Sidro - modra zbirka založbe Družina). O avtorju knjige bom na tem mestu še pisal, tako da več o tem naslednjič.

Tako: »En srečen, veseli inu vsih troštov nebeskih poln dan inu začetek noviga lejta vsim.« In upam, da naslednji dan ne bo tako dolg kot je bil prejšnji.

6 komentarjev:

-SCRIPTOR- pravi ...

Srečno tudi tebi!

Sem že mislil, da boš opustil bloganje pa sem se na srečo zmotil...

Koba pravi ...

Srečnega pa zdravega!
Prav tvoj blog mi je dokazal, da tudi na desnici obstaja kvalitetna in nadvse pronicljiva misel ;)
Sicer si bom pa tretjo knjigo nedvomno prebral, posebej Kuzmanićev naslov se sliši nadvse obetajoče.

Btw, ali v letošnjem letu planirate še kakšne dogodke oziroma okrogle mize v stilu tiste o Titu?

Aljoša pravi ...

Obetajoča priporočila. Levico in Ljubezni iz daljave si bom sposodil kar danes, Veyna sem že načel, za Milana Komarja pa bom še počakal na tvoj prispevek (ki pa upam da ne bo imel podobnega lenobo apologetskega uvoda kot tale post).
Mimogrede, ko si že omenil Borisa A. Novaka: s Kobo sva se prav predvčerajšnjem Pod Lipo znašla v neposredni soseščini njega in Moderndorferja.
Drugače pa srečno in zdravo novo soboto!

Anonimni pravi ...

Lisjak, lenoba! Ali si popolnoma prenehal s pisanjem?

luka pravi ...

Ne. Samo perioda se je podaljšala.

Urska pravi ...

Luka,

skoda, da nas zadnje case tako poredko razveseljujes s svojimi posti. Verjamem pa, da blog vzame kar nekaj casa, sploh ce pises daljse in bolj poglobljene prispevke.

Podrav v NG, pa oglasi se vsaj vsakih nekaj mesecev, ker te radi beremo. ;-)
LP