O nekem drugem Žižku

Prejšnji teden sem se v Gorici (v stari Gorici, kot pravimo Primorci) udeležil zgodovinskega seminarja z naslovom »Volilni sistemi in politično predstavništvo na večjezičnih področjih Srednje Evrope na prehodu iz 19. v 20. stoletje«. Čeprav verjamem, da se to zdi skoraj nemogoče, je bil sam seminar še bolj dolgočasen od naslova. Dobra stran so bili, kot vedno, udeleženci: najlepše pri teh seminarjih je, da lahko spoznavaš zanimive ljudi, skleneš nova in obnoviš stara prijateljstva, dobiš vpogled v možnosti, ki jih nudi akademska sfera, itd. Skratka, povedano v vulgarni amerikanščini: networking.

Ko sem torej tako kramljal z novim zagrebškim prijateljem, je pogovor (skoraj) po naključju nanesel na - Slavoja Žižka. Že pred časom sem ugotovil, da v evropskih akademskih in intelektualnih krogih tako rekoč ni več človeka, ki ne bi vedel, kdo je Slavoj Žižek. Problem je v tem, da je prav tako malo tistih, ki ga jemljejo resno. Žižek je postal sinonim za potujočega klovna-filozofa, dvornega norca vladajoče ideologije. Seveda si je za to kriv v prvi vrsti sam (o čemer se lahko prepričate na tem linku, v posegu, ki sledi za prvimi tremi minutami glasbe… če boste poslušali še dlje, vas čaka še najzanimivejši del tega predavanja, ki se je vpisalo v urbano legendo intelektualne Ljubljane).

Osebno sem vedno rahlo preziral spektakel in sceno. Žižka sem od prve njegove knjige, ki sem jo prebral, doživljal kot izjemno relevantnega filozofa; na njegova predavanja, s katerimi približno enkrat letno počasti svojo rodno deželo, ne hodim, da bi smejal njegovim (mimogrede rečeno, precej prostaškim) šalam, ampak zato, ker pričakujem, da bo razvil kakšno pomembno poanto. Moram priznati, da me že rahlo moti show, ki se redno zgodi okoli teh njegovih vsakoletnih slovenskih javnih predavanj, in razumem tiste, ki se jim na široko izogibajo. Po pričevanjih prijateljev, se je namreč lansko predavanje na Filozofski fakulteti izrodilo v odurno predstavo, ki je še najbolj spominjala na stand-up comedy. Očitno je tudi sam Žižek opazil, da se je vsa stvar izrodila in da večina ljudi hodi na njegova predavanja, kakor da bi si šli ogledati novo pridobitev živalskega vrta.

Letos je predavanje potekalo v atriju Mestnega muzeja v Ljubljani. Bilo je lepo ponedeljkovo popoldne in vsa ljubljanska srenja se je zbrala na tem, res zelo ljubljanskem dogodku. Izjemno zabavno je bilo opazovati množico fotografov, kameramenov in znanih novinarskih obrazov, po katerih bi človek sodil, da se je v stari Turjaški palači mudil kakšen hollywoodski zvezdnik, ne pa avtor dolgočasnih filozofskih knjig.

Ker zadnje čase pozorno sledim razvoju Žižkove filozofije, sem prijatelje že pred predavanjem preroško opozoril, naj pričakujejo precej »dolgočasen« nastop. Kar nekako intuitivno sem domneval, da bo letošnje predavanje po lanskem debaklu zasnovano zelo resno, z le malo humorističnih intermezzov in z jasnim in previdno izpeljanim sporočilom. Nisem se motil. Predavanje je bilo premočrtno, tako rekoč brez nepotrebnih zastranitev, in njegovo poanto so lahko razumeli le tisti, ki so pozorno sledili predavateljevemu izvajanju. Ti pa so bili – bi si upal trditi – v manjšini. Večina, ki je prišla na show, se je morala zadovoljiti z nekaj postranskega sarkazma.

Tu ne bom povzemal vsebine Žižkovega predavanja: dejansko ni povedal nič radikalno novega (še najbolj presenetljivo je bilo neprestano – implicitno in tudi eksplicitno – sklicevanje na Heideggra, ki Žižka očitno vedno bolj muči), je pa na zelo jasen in pregleden način povzel svoje dosedanje teze. Če se bo, tako kot zadnji dve leti, iz tega predavanja izcimila posebna knjiga, bo to najbrž najboljši uvod v Žižkovo (politično) filozofijo.

Toda najbolj pomenljiva stvar se je po mojem zgodila po koncu predavanja, ko so prišla na vrsto vprašanja občinstva, ta nesrečni in tako globoko neslovenski prispevek k »demokratičnosti akademskega diskurza«. Na poseg nekega gospoda, ki očitno ni razumel niti besedice iz Žižkovega izvajanja, se je filozof nekoliko melanholično odzval nekako takole: »Zanimivo, da tu v Sloveniji veljam tako rekoč za zadnjega grešnika, za ateističnega bavbava, v Ameriki pa recimo sodelujem s krščanskimi skupinami; v Angliji pa je k neki moji knjigi predgovor napisal sam canterburyski nadškof.«

Nisem sicer prav dobro razumel, ali je bila ta izjava o poglavarju anglikanske cerkve, ki piše predgovore k Žižkovim knjigam, mišljena resno; a se ne bi prav nič čudil, če bi bila resnična. Žižek je namreč objavil že vrsto izjemno pomembnih razmišljanj o krščanstvu in judovstvu, s katerimi se je postavil ob bok najpomembnejšim teologom naše dobe; in ti so ga že zdavnaj sprejeli za enakovrednega sogovornika. Le znotraj naše »intelektualne elite«, kjer se vse začne in konča v liberalno-klerikalni mlakuži, se zdi, da vsak skrbno obdeluje svoje male vrtičke in se ne potrudi niti toliko, da bi se pozanimal, kaj drugi sploh pišejo, kako razmišljajo in kaj zagovarjajo. Če samo pomislim, kako butasto in nizkotno recenzijo je k Žižkovi knjigi »Krhki absolut« pred leti spisal Gorazd Kocijančič (po Hribarjevih besedah »največji živeči slovenski filozof«)!

Seveda nočem reči, da je Žižka zaradi njegove svetovne slave potrebno obravnavati kot nacionalno svetinjo. Ravno nasprotno. Tudi sam sem marsikdaj zelo kritičen do njegovih tez, zlasti tistih, ki se pojavijo v dnevnem časopisju. A vendar: mislim, da nam show, ki ga mediji (z njegovo znatno pomočjo) ustvarjajo okoli njegove osebnosti, zakriva dejstvo, da imamo med nami izjemnega misleca, čigar filozofijo je potrebno vzeti resno v ozir in se z njo spoprijeti. Seveda, lahko jo tudi ignoriramo. Česar pa si v nobenem primeru ne bi smeli dovoliti, je, da se v naši intelektualni in novinarski srenji razpase prepričanje, da ima vsakdo pravico, da vehementno razpravlja o stvareh, v katere se ni niti malo poglobil. In če preberete odzive slovenskih medijev na Žižkovo predavanje, boste zlahka videli, da se dogaja prav to.

A to je postranski problem, če je sploh problem. Kar je po mojem najbolj škodljivo, je prav tista intelektualna segregacija, na podlagi katere se je slovenska »razumniška elita« prostovoljno razdelila na zaprte in medsebojno sovražne republike, ki med seboj sploh ne znajo več komunicirati. Ampak ravno pri omenjeni Kocijančičevi kritiki Žižka se je pokazal najbolj žalostni vidik te zgodbe: če je kdo, ki bi v slovenskem prostoru od te knjige moral kaj odnesti, je prav Gorazd Kocijančič! In vendar se je po nepotrebnem zapičil v površinske stvari in zaradi neke čisto osebne nekompaktibilnosti zavrgel knjigo kot celoto - in to prav tisto knjigo, ki je med vsemi najbrž najbližja njegovi filozofiji. To pa je že vsa slovenska duhovna zgodovina: neprestano govorjenje eden mimo drugega.

Da pa naj zaključim z bolj optimističnim obetom, naj omenim še nasprotni primer naše druščine, ki je po predavanju zavila na nasprotni breg Ljubljanice in v prijetnem zavetju Ribjega trga po nekaj pivih ugotovila, da Slavoju v bistvu prav malo manjka, da bi bil naš, se pravi konservativni mislec. Ampak to je že druga zgodba.


P.S. predavanje lahko poslušate na tem linku.

Zapiski iz paleografije - ali o skritem nauku evropske tradicije

Današnji post bo malo drugačen od tistih, ki ste jih vajeni, moji čitatelji. Zadnji teden, še zlasti pa zadnje dni, sem namreč zaposlen s študiranjem za izpit, ki bi ga bil moral že zdavnaj opraviti. Gre za izpit iz t.i. "pomožnih zgodovinskih ved" (paleografija, diplomatika, arhivistika), ki je še zadnji, ki mi zapira pot za uradno prijavo moje diplomske naloge. Moram priznati, da sem se študija lotil z veliko mero slabe volje in jeze, da se moram tik pred zagovorom diplome ukvarjati še s temi "neumnostmi", ki nimajo - tako sem verjel - nobenega pomena za moje resnične študijske in znanstvene interese. Poleg tega gre za enega najbolj osovraženih izpitov pri študiju zgodovine sploh in od kolegov sem slišal same grozljive zgodbe o nemogočih izpitnih vprašanjih in absurdnih podrobnostih, ki naj bi jih študent moral obvladati. Že sam pogled na izpitno literaturo pri študentu vzbudi grozo: ogromna, A0 formata, 150 strani debela knjigura, polna primerov srednjeveških pisav, ki naj bi jih študent znal razločiti in datirati. Poleg tega pa še teorija listin, zgodovina materialov, prepoznavanje žigov, natančni opisi strukture srednjeveških listin, itd. A čeprav me je na začetku oblila skoraj slabost, ko sem pomislil, da bom moral ugrizniti v to gmoto obupno tujih podatkov, sem v enem tednu študiranja paleografijo naravnost vzljubil. Prepričan sem, da bom izpit opravil z levo roko; da pa bi pomiril svojo študijsko vest, sem se odločil, da združim koristno s prijetnim - to se pravi, ponavljanje za izpit in bloganje - in da današnji post posvetim temu, da vas prosvetlim o temah, s katerimi sem se ubadal zadnje dni. Pa začnimo.

Zgoraj lahko občudujemo primer klasične latinske kapitalne pisave (ta je iz 1. st. n.št.). Čeprav danes to pisavo prepoznamo kot klasično latinsko, pa je bila dejansko precej redka. Uporabljali so jo skoraj izključno za napise na spomenikih, ki pa predstavljajo - to je jasno - minimalni del pisanih besedil nekega obdobja. V vsakdanji uporabi pri pisanju na papirus ali voščene ploščice se je uporabljala pisava z bolj zaobljenimi oblikami, ki jih je bilo pač težko reproducirati v kamnu. Iz te, t.i. rustične kapitale so se razvile vse ostale latinske pisave, katerih raznoličnost študent, ki se uči za izpit iz paleografije, glasno preklinja.

Od tod je šel razvoj v dve smeri: za hitro pisavo v voščene ploščice se je razvila t.i. kurzivna pisava: in sicer kurzivna majuskula (zgoraj, primer iz 2. st.) in za nadaljnji razvoj mnogo pomembnejša kurzivna minuskula (spodaj, primer iz 3. st.):

V naslednji lahko prepoznamo osnovne poteze današnjih latinskih črk; tistih, s katerimi je napisana ogromna večina besedil, ki jih prebere sodobni človek: namreč (kot so nas učili v osnovni šoli) malih tiskanih. Za dokumente, ki so bili namenjeni širšemu občinstvu, pa se je razvil čitljivejši tip pisave, ki je temeljil na pomanjšanih in nekoliko preoblikovanih kapitalnih črkah: to je znamenita poznoantična unciala (in pol-unciala, v kateri so izrazitejši vplivi kurzivne pisave), v kateri so napisani tudi skoraj vsi zgodnjelatinski krščanski teksti. Spodnji primer je iz prve polovice 5. stoletja:

Ta pisava (ki je med drugim piscu tega bloga med vsemi najljubša) je ostala razširjena v Vzhodnorimskem cesarstvu (vse do začetka 7. stoletja, ko v času cesarja Heraklija Armenca grščina dokončno zamenja latinščino kot uradni jezik imperija), medtem ko so jo na Zahodu nadomestile druge pisave, v skladu s politično razdrobljenostjo Evrope. V ostrogotski Italiji so sledili tradiciji latinske unciale in polunciale, razvili pa so tudi svojo različico kurzivne minuskule (spodaj primer iz zgodnjega 6. stoletja); vendar je malo verjetno, da bi študent dobil na izpitu primer te pisave (razen če je profesor posebno hudobno nastrojen), saj je kmalu izginila brez večjih sledi.

Mnogo pomembnejša je bila vizigotska pisava, ki so jo v samostanih vzhodnogotskih kraljestev Španije in južne Francije prav tako razvili iz poznolatinske kurzive. Ohranila se je še mnogo po propadu vizigotskih kraljestev in je vse do 13. stoletja ostala pisava južnofrancoskih samostanov. V njej se je ohranjala romanska kultura arabske Španije, v njej so nastala prva besedila katalonske srednjeveške književnosti; najbolj pomembna pa je, ker se je v njej razcvetela kultura okcitanskih trubadurjev. Zato so jo, skupaj z vso trubadursko kulturo, po 13. stoletju neusmiljeno preganjali. Spodaj imamo primer te pisave, ki se je boji vsak študent, ker jo je strašansko težko razločiti od ostalih kurziv, še težje pa datirati:

Prav nasprotno pa velja za beneventano, pisavo, ki so jo konec 6. stoletja razvili v benedektinskih samostanih južne Italije in se je od tam razširila na vso ostalo Langobardsko kraljestvo. V severni in srednji Italiji je to pisavo od 9. stoletja dalje izpodrinila karolinška minuskula (in kasneje gotica rotunda), še dolgo pa je ostala osrednja pisava samostanov in mestnih pisarjev južne Italije: od tod se je razširila tudi na dalmatinska mesta, kjer se je ohranila vse do pojava tiska v 16. stoletju. Beneventana je zelo pomembna pisava: v njej se je rodila italijanska književnost na dvoru Friderika II., v njej je napisan večji del znamenitih dubrovniških arhivov; in kar je verjetno najpomembnejše: beneventana je bila prva neo-latinska pisava, ki je razvila sistem punktuacije (ločil). Kot rečeno, ima študent beneventano izjemno rad, saj jo je skoraj nemogoče zamenjati s katero drugo pisavo; čeprav se je oblikovalo več različnih vrst te pisave, pa je za vse značilen nezamenljivo oblikovani mali e, ki je v vseh enak. (Spodaj imamo primer pozne in precej netipične beneventane; ampak naš mali e in punktuacija študenta rešita vseh dvomov):

Še bolj kot beneventano študent ljubi merovinško pisavo z njenimi visokimi in zavitimi črkami, po kateri jo takoj prepoznamo med ostalimi sodobnicami. Od njih se razlikuje po tem, da ni nastala v samostanih, temveč na dvoru. Zato ji pravimo tudi merovinška kuriala in jo razlikujemo od merovinške knjižne pisave, ki pa hvalabogu ni ravno pogosta in z njo ne mučijo študentov, če se ravno ne ukvarjajo z zgodovino zgodnje Frankovske države.

V merovinški kuriali (zgoraj) takoj prepoznamo aristokratski, vojaški duh pisanja, v nasprotju z dolgočasnimi potegi menihov, ki so oblikovali ostale pisave tistega časa. Ni čudno, da so si pisarji kasnejših kraljevskih diplom (iz 11. in 12. stoletja) za zgled vzeli prav merovinško pisavo. Na internetu žal nisem dobil nobenega primera kakšne poštene diplomatske pisave visokega srednjega veka, razen tega mizernega primera (spodaj), ki ne pokaže veličine te posvetne pisave in njene estetske večvrednosti nasproti samostanskim tipom; a se kljub temu dobro vidi vpliv starih mervinških oblik:

Samosvojo pot je šla tudi zgodnjesrednjeveška pisava na britanskem otočju, t.i. insulana. Za razliko od ostalih predkarolinških pisav, ki so se razvile iz rimske kurzive, se je insulana razvila iz poznoantične pol-unciale. Namreč, krščanstvo in z njim pismenstvo so na Irsko na začetku 5. stoletja zanesli misijonarji iz današnje Anglije, ki je bila zaradi vdorov anglosaških plemen odrezana od kulturnega razvoja na evropski celini. Na Irskem se je razcvetela samostanska kultura, skozi katero se je razvila pisava, ki jo lahko vidimo spodaj:

Kot je znano, so ravno irski menihi, ki so na začetku stoletja prejeli krščanstvo iz romanizirane Britanije, konec stoletja zopet prinesli krščanstvo na njena tla: tokrat germanskim anglosaškim plemenom. Insulana se je tako razširila na celotno britansko otočje, z delovanjem irskih menihov vse do 9. stoletja pa lahko njen vpliv zasledimo tudi globoko v srednji Evropi: tudi pri nas, saj ne bi smeli pozabiti, da so krščanstvo med karantanskimi Slovenci širili prav irski menihi. Spodaj imamo primer anglosaške insulane iz 8. stoletja (razlika od ostalih sočasnih pisav je očitna). Ta pisava se je ohranila do normanske invazije otoka 1066, ko so novi oblastniki skupaj s francosko kulturo prinesli tudi novo pisavo, ki je tedaj že povsem prevladovala na evropski celini: karolinško minuskolo.

No, pa smo prišli do osrednje točke našega popotovanja, do kraljice vseh srednjeveških pisav in nespornega temelja pisave, v kateri danes berejo ljudje od Džakarte in Saigona do Aljaske in Rta Dobrega upanja: da, to je že večkrat omenjena karolinška minuskula. Legenda hoče, da je za razvoj te pisave najbolj odgovoren Karel Veliki. Medtem ko so bili merovinški kralji izobraženi in pismeni ljudje, pa so bili njihovi karolinški nasledniki v bistvu veliki kmetavzi. Tako Pipin Mali kot Karel Veliki sta bila nepismena; Karel je kljub temu spodbujal kulturni razvoj in se pri tem, za razliko od zgodnjih frankovskih vladarjev, naslonil na samostane. Ko se je v starih letih hotel naučiti brati, je, tako pravi legenda, naročil svojim menihom, naj sestavijo pisavo, ki bo preprosta in čitljiva. Rečeno storjeno. Konec 8. stoletja se je manj kot v eni generaciji pisarjev izoblikovala preprosta in čitljiva karolinška minuskula, ki je povzemala značilnosti dotedanjih pisav. Pisava je imela jasen političen pomen: nadomestiti babilonsko zmedo, ki je nastala po propadu Rimskega cesarstva in postaviti temelje za enotno kulturo krščanskega Zahoda. Zato se je karolinška minuskula metodično in sistematično uveljavljala, kamorkoli je stopila frankovska oblast. Do 13. stoletja je karolinška minuskula povsem izpodrinila ostale pisave (z izjemo, kot smo rekli, beneventane in posameznih kurialnih in listinskih pisav). Spodaj imamo krasen primer zgodnje karolinge:

Študent ima karolingo rad. Čeprav se je zaradi petstoletnega obstoja precej razvijala in je zato za datacijo potrebno precej poglobljeno znanje, je ni težko prepoznati. Črke so preproste, jasno razločene, presledki bolj ali manj strogo upoštevani. Zelo lep primer nekoliko poznejše (in že malo pokvarjene) karolninške minuskule je tudi spodnji dokument, ki bi ga moral prepoznati vsak Slovenec (v komentarjih mi lahko zaupate, ali ste ga res):

Proti koncu visokega srednjega veka se začne prehod od karolinške minuskule proti gotici. Če človek pogleda gotico v njeni najbolj razviti obliki, skoraj ne more verjeti, da se je razvila iz karolinške minuskule. Pa se je. Izključno iz karolinške minuskule, brez vpliva drugih pisav. Prehodna pisava med obema fazama, imenovana karolino-gotica, ni najbolj čislana med študenti, ker baje zapeljuje v zmoto. A vendar je ni tako težko prepoznati: klasična karolinga je povsem preprosta; takoj ko vidimo znake šiljenja črk, imamo opraviti že s karolino-gotico:

Od tu je korak h gotici kratek. A preden nadaljujemo, naj pojasnimo vprašanje, ki se bo morda komu vzbudilo. Kakšno vezo ima gotica, ki se pojavi v 12. stoletju, z Goti, ljudstvom, ki je dokončno izginilo pol tisočletja pred tem? Odgovor je: nobene. Prav tako kot označbo za tedanji arhitekturni stil, gotiko, so ime skovali italijanski humanisti 14. in 15. stoletja kot omalovažujočo oznako za ta tip estetike, ki se je upiral njihovemu klasičnemu, mediteranskemu okusu. Imeli so jo za sprevrženo in kičasto in jo poimenovali z besedo, ki je jim je pomenila isto, kot če bi rekli barbarski: gotski. Šele v času romantike so zagovorniki te, domnevno severnjaške in germanske estetike dokončno sprejeli izraz, ki je nastal kot žaljivka, za posebno vrsto komplimenta. Vendar so sodobniki za pisavo uporabljali drugačne izraze: zgodnja gotica je bila znana kot tekstura (spodaj imamo krasen primerek):

Gotica se je razširila po vsej Evropi (razen, kot smo že rekli, v južno Italijo in Dalmacijo, kjer se je ohranila pred-karolinška beneventana) in se razvila v različne smeri. V nemških deželah je postajala vse bolj zapletena in umetelna: imenovali so jo fraktura ali lomljena pisava. Na Britanskem otočju se je razvila bolj okrogla anglo-gotica; prav tako v severni in srednji Italiji, kjer je bila znana kot rotunda ali okrogla pisava. Nekje na pol poti med frakturo in rotundo je bila bastarda, ki je bila v rabi predvsem v Angliji in nekaterih predelih Francije. Razlike niso toliko pomembne, ker se v vseh primerih vidi, da gre le za varianto iste pisave. Zanimivejši (tudi za študenta, ki ga lahko to doleti) so primeri kurzivne gotice, ki so jo uporabljali predvsem v manj slovesnih dokumentih, pismih, pisarniških zapisih, itd. Ta pisava je bila precej pogosta tudi v slovenskih deželah, zato je dobro, da jo študent zna prepoznati in da ne blekne kakšne butaste (recimo da udari kakšnih tisoč let mimo: to vsekakor ne bo blagodejno vplivalo na končno izpitno oceno). Spodaj imamo primer kurzivne oz. listinske gotice:

Kraljevanje gotice, ta krasen primer, kako je evropska kultura skozi stoletja samodejno ohranjala neverjetno homogenost kljub skrajni politični fragmentaciji, se je začelo krhati konec 14. stoletja, ko so se jo italijanski humanisti odločili načrtno izkoreniniti. Ponovno so obudili karolinško minuskulo in jo v zmotnem prepričanju, da gre za obnovljeno pisavo stare antike, poimenovali antiqua. To je bil velik korak za človeštvo, a nevaren korak za študenta, ki utegne humanistiko (kakor pisavi pravimo danes) zamenjati s karolinško minuskolo in s tem udariti šeststo let mimo. Odločilna razlika je seveda besedilo samo: strogo držanje linije, punktuacija (ki je v tekstih s karolinško minuskulo ni); poleg tega gre večinoma za tekste, pisane na papirju in ne na pergamentu. Na kratko: besedilo v humanistiki ne izgleda prav nič srednjeveško. Primer:

S širjenjem renesančne kulture se je po Evropi širila tudi nova-stara pisava. Odločilno vlogo je imela uvedba tiska. Humanistika se je namreč mnogo bolje prilagajala novi tehnologiji kot gotica. Še bolj odločilno pa je verjetno bilo povečanje pismenosti in vedno večji pomen pisane besede od 16. stoletja naprej. Branje je prenehalo biti profesionalna zadeva redkih, prenehalo je biti poklic in je postalo nuja: zato se je za vedno več ljudi v 16. stoletju pojavila ista potreba kot pri Karlu Velikem - potreba po preprostih in čitljivih črkah, ki bi jih lahko osvojile, če lahko rečemo tako, široke množice. Spodaj lahko vidite primer adaptacije humansitične "neo-karolingike" za potrebe tiska. Lahko jih prepozna že vsak: da, to so naše črke. Razvoj latinske pisave je prišel do svojega zaključka.

Ali skoraj. Kajti gotica, ki bi po vseh pravilih morala izumreti skupaj s srednjim vekom, se je v Nemčiji (sensu latu) ohranila iz, recimo tako, ideoloških razlogov. Nemški protestanti so namreč v novi humanistični pisavi videli znak kulture osovraženega Rima: nepristne, umetno ohranjane tradicije, tako kot latinščina in papeška avtoriteta. Povsem napačno, kot smo videli. In prav tako kot so napačno dojemali antiquo kot rimsko pisavo, so napačno sklepali, da pa je gotica nemška, tako rekoč ljudska pisava. Zato so trmasto vztrajali pri tej preživeli pisavi in začeli svojo lastno, nemško standarizacijo pisave, v brk evropski. Da bi še bolj pokazali svojo trmo, so si za novo standarno pisavo med vsemi, res raznovrstnimi verzijami gotice, izbrali frankfurtsko frakturo, ki se je med vsemi še najmanj skladala z duhom nove dobe in tehnologije:

Gotica se je tako ohranila na vsem nemško govorečem ozemlju kot popolni tujek v nadaljnem kulturnem, umetnostnem in estetskem razvoju. Tako da je gotica bila natanko tisto, kar je obče ne-nemško javno mnenje v njej vedno videlo - simbol vse bebaste nemške nostalgike: nekje na isti ravni kot to, to ali... to; gloriofikacija kiča v imenu tradicije. Če parafraziramo Nietzschejevo znamenito izjavo o pivu, bi lahko rekli: "Ugotoviti bomo še morali, koliko škode je nemškemu duhu povzročila gotica!" Gotico je dokončno ukinil šele Hitler leta 1941 in ji s tem žal naredil več koristi kot škode, saj ji je omogočil životarjenje še po drugi svetovni vojni, kar bi najbrž ne bilo mogoče, če bi jo imeli za pisavo nacizma.

Zdaj pa še o skritem nauku, oblubljenem v naslovu:

Utemeljitelj sodobne paleografije, francoski benidiktinec Jean Mabillon (1632-1707), ki je razvil natančen sistem prepoznavanja pristnih listin od ponaredkov, si je raznolikost srednjeveških pisav razlagal tako, da je sklepal, da je vsako izmed ljudstev, ki so podjarmila Rimski imperij, razvilo svojo pisavo. Že sodobniki so spoznali njegovo zmoto: vse latinske pisave izhajajo iz istega vira, se razvijajo in se stekajo nazaj v isti vir. Tradicija latinske pisave je tako, v nasprotju s tem, kar je v skladu z duhom časa verjel Mabillon, ena sama. A vendar je za razvoj pisave ključna ravno pozaba te tradicije: italijanski humanisti so se vrnili k karolinški minuskoli (antiqua), ker so mislili, da gre za antično rimsko pisavo; nemški protestanti so jo zavrnili, ker so mislili isto - vztrajali pa so pri gotici, ker niso vedeli, da je prav tako malo nemška kot antiqua.

Ko sem začel študirati za ta izpit sem bil prepričan, da mi ukvarjanje s smešno nepotrebnimi partikularnostmi evropske srednjeveške zgodovine ne more ničesar povedati o interesih in načrtih, ki jih imam s historiografijo jaz. In sem se motil. Kajti ko sem se poglobil v zgodovino evropske pisave, sem lahko zopet spoznal, kaj je zame vedno bil čar študija zgodovine: to bogastvo posameznosti, to, da lahko iz študija konkretnosti (in zelo konktretnosti) lahko vstopiš v živo meso teorij in konceptualizacij; da lahko tako rekoč pri živem telesu spoznaš določene resnice. V konkretnem primeru troje: kako je tradicija Evrope tradicija vedno novega iskanja izgubljenega izvora, kjer je zmota ključna za njeno nadaljevanje in prenašanje na vedno nove subjekte; kako je prekinitev linearne tradicije, odmik od izvorov, od neposrednega stika s "kulturno substanco", konstitutivna za nastanek identitete; in nazadnje, kako je moderna latinska pisava, ki je z vsem svojim bistvom, z vsemi ovinki in vračanji v tradiciji njenega oblikovanja, povezana z neko čisto evropsko zgodbo, popolnoma tuja zgodovini Indokine, Malaje, Indonezije, Filipinov, Afrike, Peruja in vseh teh delov sveta, kjer jo uporabljajo. Prišla je od zunaj, tako kot parlament, kot moderna razdelitev koledarja, kot datacija let ab anno domine incarnatione,... Evropa je dala svetu (ne da bi to vprašal, to je jasno) vse, kar ima. "Vse", je zapisal Eric Hobsbawm, "kar loči današnji svet od sveta Mingov in Mogulov, izhaja iz Evrope".

Prav zato vedno bolj verjamem, da se zgodovina "tretjega sveta" šele začenja. Evropeizacija je bila ključna prelomnica v zgodovini vzhodnih držav, tako kot je bila "romanizacija" barbarov, nas barbarov, ključna prelomnica v evropski zgodovini. Njihovo zgodovino je razdelila na dvoje, o tem ne more biti dvoma; in tako rekoč včeraj se je za te dežele začelo novo poglavje v zgodovini, začetek iz novega izhodišča, ki ne more peljati drugam, kot da bodo razvili lastne inštitucije, lastne ideje in koncepte iz tega novega izhodišča. Če kaj, potem Fukuyamov konec zgodovine pomeni konec Evrope (oz. Zahoda) kot središča sveta, kar je nedvomno bil od 15. stoletja dalje. Začenja se nova faza svetovnega razvoja, ki bo res štartal iz zahodnjaške baze, vodil pa bo drugam. In zgodovinarji, za razliko od gospoda Huntingtona, ne moremo vedeti, kam.

P.S. veselilo bi me, da bi na ta post kdaj naslednje leto naletel kakšen študent, ki se bo pripravljal na omenjeni izpit, in da bi ugotovil (študent namreč), da je internet lahko dober tudi za bolj koristne in poučne zadevščine kot downlodanje filmčkov in čebljanje po forumih. Če bo (našel ta post namreč), naj se kaj javi v komentarjih.

Requiescat in Pace, Angelo

Danes me je dosegla novica, da je v 64-em letu starosti v Paviji umrl znani italijanski zgodovinar Angelo Ara, gotovo eden najpomembnejših zgodovinarjev srednje Evrope.

V čast mi je, da sem imel priložnost gospoda Aro osebno spoznati. Bil je pravi gentleman, humanist stare šole, neverjetno razgledan in poln pristne človeške topline. Bil je tudi odličen zgodovinar, prav gotovo eden najboljših v tem delu sveta. Današnji dan izkoriščam za to, da ljubitelje dobre knjige opozorim na njegovo delo Trst, obmejna identiteta, ki ga je spisal skupaj s svojim tržaškim prijateljem, pisateljem Claudiom Magrisom. Gre za eno najboljših knjig, napisanih o Trstu: v slovenščini je knjiga izšla pri založbi Claritas v odličnem prevodu Marije Luise Cenda. Knjigo med drugim toplo priporočam vsem, ki jih zanimajo teme, ki se tičejo italijansko-slovenskih odnosov. Žal je knjiga ob izidu (ki je, kljub temu, da je v njej obširno govora tudi o slovenski komponenti Trsta, k nam prišla prišla z dvajsetletno zamudo) naletela na precej snobovski odziv recenzentov, ki očitno niso razumeli njene izjemne in mestoma že genialne pronicljivosti. Pač, le nekdo, ki dodobra pozna tržaško stvarnost, lahko potrdi, da je ta knjiga bistvena za razumevanje "jadranskega problema". Ni čudno, da so pri nas za njeno objavo "navijali" predvsem tržaški Slovenci (najbolj zaslužen, da je bila knjiga sploh prevedena, je dr. Igor Škamperle, ki je napisal tudi zelo posrečen predgovor), medtem ko so naši "kontinentalni" intelektualci povsem spregledali njen pomen.

Naj vam bo današnji žalostni dan spodbuda, da ga zopet odkrijete.

Dobrodošli na novem naslovu

Dragi blogovski in drugi prijatelji. Dobrodošli na novem Dexterjevem blogu. Selitev je bila nujna zaradi nevzdržnih tehničnih razmer na prejšnjem naslovu. Moja blogovska izkušnja se torej nadaljuje v drugih pogojih, s tem da bo tako naslov kot vsebina bloga ostala enaka kot doslej. Edina sprememba je avatar, saj blogspot očitno ne mara mojega starega svetega Jurija (na sliki zgoraj), zato sem moral za silo izbrati novega (na sliki v profilu), ki pa mi je - priznam - manj všeč. No ja, spremembe so včasih boleče, a nujne. Se beremo.

vaš

Luka

P.S. Zgodbo o dokončnih razlogih za moj odhod je za široki svet obelodanila naša ljuba prijateljica, Slava vojvodine Kranjske.

P.P.S. sicer pa sem, kot lahko vidite, na novi naslov začel uvažati stare poste... ko bodo vsi zbrani na tem mestu, se bo stari Dexter lahko dokončno poslovil od te solzne doline.