24 avgust 2008

Faktor Lidija Hren ali zakaj se Janezu Janši na bližajočih volitvah nasmiha zmaga



Kot ve že vesoljna Slovenija, sta se pred dnevi na oddaji Tarča prvič uradno soočila favorita za zmago na septembrskih volitvah, Janez Janša in Borut Pahor. Po mnenju Mira Klineta je bil izid soočenja »ena nula v prid Pahorja«. Kako je veleslavni analitik prišel do tega rezultata, mi ni jasno. Kot mi ni jasno še mnogo stvari v naši Sloveniji, začenši s tem, zakaj omenjenega gospoda vedno in povsod sprašujejo za mnenje. Osebno sem drugačnega mnenja – po vseh kriterijih se mi zdi, da je bil zmagovalec Janša in iz od ljudi, ki so mu blizu, sem slišal, da se je podobno zdelo tudi Pahorju samemu –, a vendar dopuščam možnost, da je kdo drugi zadevo videl drugače. Navsezadnje je dobršen del ocene odvisen od političnih stališč vsakega posameznika, od tega, kaj hoče kdo slišati od kandidatov. Sam sem bil po eni strani zadovoljen z nastopom predsednika vlade, to, kar sem jaz slišal od Pahorja, pa me je potrdilo v prepričanju, da ta človek ne more voditi slovenske vlade. Če sem pred meseci mislil, da ne bi bila nobena večja katastrofa, četudi bi na volitvah zmagala SD, sem zdaj nasprotnega mnenja.

Zmaga levice, ki se trenutno ne zdi ravno verjetna, bi pomenila velik korak v napačno smer. Kontra-reforme, ki jih je Pahor napovedal na področju šolstva, zdravstva in predvsem organizacije boja proti gospodarskemu kriminalu, bi nas ponovno vrnile v devetdeseta leta, v letargijo in neučinkovitost ključnih javnih sistemov. Nikakor ne mislim, da je stanje na področju šolstva, zdarvstva in boja proti organiziranemu kriminalu in korupciji, idealno. Prepričan sem, da bi se dalo mnogo stvari urejati bolje in predvsem hitreje. Očitno pa se mi zdi dvoje: da je situacija mnogo boljša kot pred leti in da opozicija nima nobene alternativne vizije; vse, kar bi storila, je, da bi zavrla že začete reforme in nas vrnila nazaj v situacijo, iz katere smo se komajda izkopali. Alternativa, ki se postavlja pred volilce, torej ni, kot so to poskušali prikazati opoziciji prijazni komentatorji, med Janšo, ki predstavlja obstoječe stanje, in Pahorjem, ki predstavlja spremembe. Alternativa je med Janšo, ki predstavlja nadaljevanje določenega modela sprememb, in Pahorjem, ki predstavlja končanje vsakršnih sprememb in vrnitev na prejšnje stanje. Pahor ni nič drugega kot Rop s človeškim obrazom, poskus žametne restavracije vladavine LDS in njenih najbolj nesrečnih politik na vseh področjih. To je zdaj jasno tudi najbolj dobronamernim naivnežem in če bo SDS uspela alternativo na takšen način predstaviti volilcem, bo na dobri poti, da ponovi zmago izpred štirih let in celo poveča svoj volilni uspeh.

A vendar je tema mojega tokratnega zapisa drugačna.

Ena izmed stvari, ki jo je kritični gledalec lahko opazil na omenjenem soočenju na Tarči, je bilo nekoliko presenetljivo ravnanje voditeljice Lidije Hren. Nedvomno je bilo namreč, da izrazito favorizira Janšo. Tu ne mislim le na dejstvo, da ga nikoli ni prekinila (Pahorja pa kar nekajkrat) in da mu je postavljala precej manj neprijetna vprašanja kot njegovemu sogovorniku. Mislim predvsem na to, da je izpostavljala ravno tista vprašanja, ki so ustrezala Janši: v prvi vrsti boj proti tajkunom in gospodarskemu kriminalu. Vprašanja so bila postavljena tako neuravnovešeno, da sem se moral na neki točki prav na glas nasmejati in v mislih Lidijo Hren s prešerno dobrohotnostjo pokarati, da bo kmalu postala podobna berlusconijevskim televizijskim voditeljem v Italiji. A šalo na stran. Ne verjamem, da je Lidija Hren to počela zavestno in tudi ne mislim, da je bila Janši naklonjena. Prepričan sem, da ga je favorizirala, ne da bi se tega v resnici zavedala.

Na vseh volilnih soočenjih pred letom 2004 smo bili priča ozračju, ki je bilo izrazito nenaklonjeno desnici. Voditelji oddaj so namreč praviloma forsirali debate o zadevah, ki so po naravi stvari same favorizirale levico. Politična vprašanja namreč niso strukturirana kot nevtralno polje, na katerem se spopadajo različni odgovori. Glavni boj poteka okoli samih vprašanj: okoli tega, katere bodo tiste teme, o katerih bo tekla razprava, kateri problemi se bodo uveljavili kot realni in pomembni, katero izrazoslovje se bo uporabljalo za njihovo označitev, katere dileme bodo izpostavljene kot ključne. Ko je Lidija Hren vztrajala, da se ji zdijo vprašanja boja proti gospodarskemu kriminalu in nelegalni koncentraciji kapitala (na kratko, boja proti tajkunom) ključna za našo prihodnost, je s tem avtomatično pošiljala vodo na Janšev mlin: ne le, da je razpravo razpravo usmerila na teme, ki bolj ustrezajo Janši kot Pahorju; kot splošno veljaven je sprejela določen pogled na stvarnost, v okviru katerega so Janševi argumenti logični in smiselni, Pahorjevi pa pravzaprav niti ne. Pahor ne more podati verodostojnega odgovora na problem »tajkunizacije« – ki je uspešen catch-phrase za zapleteno anomalijo našega gospodarskega in političnega prostora –, ker ta problem zanjga sploh ne obstaja; oziroma vsaj ne obstaja kot političen problem. Njegova velika napaka je bila v tem, da ni imel poguma, da bi to jasno povedal. Namesto tega je raje slepomišil in se zapletal v razna protislovja. Tako je na primer zatrjeval, da se bo proti gospodarskemu kriminalu in korupciji spopadel z vso odločnostjo, v isti sapi pa obljubil, da bo v primeru zmage organe pregona, ki se ukvarjajo s temi kaznivimi dejanji, predal pod pristojnost Banke Slovenije. Če pustimo ob strani, da je predlog prvovrstna neumnost, se postavlja vprašanje, kako se bo lahko odločno lotil nečesa, kar sploh ne bo več v njegovi pristojnosti.

Mislim, da je napačno obtoževati Lidijo Hren servilnosti do vlade in njenega predsednika. Če bi šlo samo za to, bi se levici pisalo mnogo bolje, kot se ji. Gre namreč za mnogo globokosežnejši pojav. Očitno je namreč, da se je slovenski liberalni in konservativni desnici v zadnjih letih vendarle posrečilo obrniti polje javnega diskurza v svoj prid. Percepcija realnosti, kot je prisotna v medijih in med ljudmi (zlasti mlajšimi) se je v zadnjih letih znatno spremenila. Vse več je tistih, ki vidijo probleme tam, kjer jih vidi tudi desnica. Mnogi od njih seveda še vedno dvomijo, ali jih bo Janševa koalicija te probleme tudi sposobna rešiti ali pa bo iz njih le kovala politično korist. Naj bo kakorkoli, ta sprememba – ki jo lahko imenujemo tudi faktor Lidija Hren – bo odigrala pomembno vlogo na bližajočih se volitvah. V ospredje nič več ne prihajajo zgodbe o partizanih in domobrancih, s katerimi se je v preteklosti pošiljajo meglo, da bi se zakrilo mnogo bližje in stvarnejše probleme naše države.

Odpadli omet iz šentviškega predora, ki je zadnje tedne zaposloval slovensko javnost, je razkril tesno povezanost med določenimipolitičnimi leitami in predstavniki gospodarskih monopolov; povezanost, na katero so nekateri dolgo opozarjali in za katero se je zdaj izkazalo, da predstavlja eno največjih nevarnosti za bodoči razvoj našega gospodarskega in političnega okolja, kakor tudi za stanje svobode v tej državi. Jasno je postalo, da glavna politična ločnica v Sloveniji v veliki meri poteka med tistimi, ki ta problem vidijo, in tistimi, ki pred njim zapirajo oči. Na bližajočih se volitvah se bomo morali odločati, katerim izmed obeh bomo podelili mandat za vodenje države. Kar se mene tiče, dileme tukaj ni. Tako kot je verjetno ni za vse tiste, ki se jim je zdelo, da so vprašanja, ki jih je Lidija Hren vztrajno postavljala kandidatoma na Tarči, več kot relevantna in da je od ljudi, ki se potegujejo za vodenje te republike potrebno z vso odločnostjo zahtevati, da nanje podajo nedvoumen odgovor.

13 komentarjev:

jaka pravi ...

danes v nedelu sem bral, da je kline rekel, da je bilo 1:0 za janšo????!

ervinator pravi ...

Jaka, v Studiu Delo se lahko na lastna ušesa prepričaš, da ni rekel 1:0 za Janšo: studio.delo.si/volitve_2008/20080821_3025

Aljoša pravi ...

"Odpadli omet iz šentviškega predora, ki je zadnje tedne zaposloval slovensko javnost, je razkril tesno povezanost med določenimi političnimi elitami in predstavniki gospodarskih monopolov."

Po mojem si s tem stavkom nehote razkril praznost boja proti "tajkunom". Povezanost med političnimi strankami in kapitalom je v sodobnih demokracijah trivialno dejstvo. SDS, SD, NSi, LDS, Zares in SLS so vse do neke mere odvisne od kapitala (in obratno, vse te stranke lahko do neke mere vplivajo na nekatere kapitaliste). Zato je vojna proti "tajkunom" tako nevsebinska: vrši se v imenu borbe proti poslednji trivialnosti sodobnih demokracij. Nikdar se ni zastavilo vprašanje, proti čemu se Janša bojuje: vemo le to, proti KOMU se izvaja ta vojna. Če bi bilo na njej karkoli resnega, če bi bila naravnana v "razvoj", potem bi morala potekati vzporedno z debato, v kateri bi se določilo, proti kateri obliki povezave kapitala s politiko se je vredno boriti. Proti lobiranju pri tvorjenju zakonov? Proti privilegiranju in korupciji pri javnih razpisih? Proti politični odobritvi prevzemom? Proti nastavljanju svojih ljudi v upravi in nadzornih svetih? Ali pa, po drugi strani, proti nepreglednem financiranju strank, proti izdajanju časopisov-propagandnih brošur brez jasnega kapitalskega izvira? Ali je Janša proti medijem, ki si jih lastijo stranke? Ali pa proti temu, kar je najbolj elementarna oblika povezave kapitala s strankami, proti financiranju politične kampanije? Ali je SDS proti financiranju politične kampanije??? Očitno ne, to zveni kot popoln nesmisel. Torej ne moremo biti proti povezanosti kapitalskih elit s političnimi strankami nasploh. In prav zato je ta vojna izgubljena priložnost: hkrati je odprla možnost, da se premislijo in uredijo odnosi med strankarsko politiko in kapitalom, a je v isti gesti to možnost zaprla in jo raje speljala v dobre stare tirnice resentimenta proti bogatim.
Izraz "tajkun" dobro povzema vso to zgodbo. To je izraz, ki spada v mitologijo cilindrov in vreč z dolarskimi simboli, ter ne v resno razpravo.

Nik pravi ...

Jaz bi šel staviti, da se motiš...

(sem pa mislil, da se boš po odmoru javil v zvezi s pokrajinami).

luka pravi ...

Mah ... vsi lažejo dej.

Luka pravi ...

Aljoša: nisem pisal o "kapitalu" in "njegovih" povezavah s politiko. Nerad govorim o kapitalu nasploh: mislim, da v tako splošnih kategorijah hitro zablodimo (če naj si izposodim tebi znano metaforo) v "noč, kjer so vse krave črne". Morda nisem bil dovolj jasen: z omembo šentviškega predora sem meril na pomanjkanje konkurence v našem notranjem trgu, ki je tesno povezana s (sumljivo) koncentracijo kapitala v rokah posameznikov in ozko povezanih skupin, ki ohranjajo in širijo svojo premoč prek monopolov in kartelnih povezav. Mislim, da gre za problem, ki je dolgoročno zelo škodljiv za Slovenijo, ker v povezavi s koncentracijo medijskega lastništva (glede tega glej študije Sandre Bašić-Hrvatin, ki je nikakor ne moremo imeti za "janšistko") najeda tisto obliko sobivanja, ki ji skromno pravimo "odprta družba". Vse to je seveda tesno povezano z utečenimi kanali, ki politične odločitve spravljajo v sumljivo sozvočje z interesi velikih monopolov. "Tajkunizacija" je uspešna beseda, ki omenjeno zapleteno stvarnost povzema v kratki, ljudem všečni in razumljivi obliki - kar je sploh smisel političnega govorništva. Trdiš, da vemo, proti komu se Janša bori, ne pa proti čemu. Ne morem se strinjati: vlada je tu dejansko posodobila zakonodajo ter usposobila inštitucije, ki se borijo prav proti prej omenjenim fenomenom. Seveda, če realnost spremljamo preko mainstream medijev, se nam zdi, da gre tu le za osebno maščevanje predsednika vlade proti določenim posameznikom. Morda bi se kritični intelektualec, preden brez zadržkov kupi takšno interpretacijo, moral spomniti, da so mediji, ki podajajo takšno interpretacijo, kapitalsko odvisni od taistih posameznikov... "Vojna proti tajkunom" namreč ni fraza, ki bi jo lansiral predsednik vlade. Je fraza, ki so jo skovali nekateri mediji, da bi normalno delovanje inštitucij radi prikazali kot uvedbo izrednega stanja. Dejansko pa gre za uvedbo normalnega stanja, saj lahko le z neprestanimi korekturami ohranjamo tisto ravnovesje med naravno kespanzivnostjo kapitala in javnim interesom, ki omogoča spodobno življenje (eu zen) v sodobnih, recimo temu "kapitalističnih" družbah. Seveda se lahko vprašamo, zakaj je do tega prišlo tako pozno: tu ima tudi sedanja oblast precej masla na glavi; a v politiki nas vendar bolj od potalnih motivacij zanimajo končni rezultati. Navsezadnje, kot je lepo zapisal Voltaire, se je "svoboda rodila v Angliji iz boja med tirani," kar je lepa in precej natančna definicija sistema checks and balances... Mimogrede: resentiment proti bogatim, ki ga omenjaš, je pač elementarna politična strast, ki pride prav povsod (tudi v ZDA, mnogo bolj kot si običajno mislimo). Kot taka se mi sama po sebi zdi nedolžna, v nekaterih primerih celo zdrava: bolj se mi zdi pomemben smoter, za kateri se jo uporabi (ali zlorabi). Spomni se, prosim, da jo je levica pri nas uporabljala za zaviranje potrebnih fiskalnih in ekonomskih reform (Zares npr. še vedno, glej njihove spote); desnica za boj proti monopolom in sumljivim koncentracijam kapitala.
Pa še to: proti brezplačnikom neznanega izvora sem tudi sam. Le da se mi ne zdi, da je to največji problem, s katerim se spopada naša država. Smo si pač različni.

luka pravi ...

@Nik: Bomo videli. Jaz ne dam roke v ogenj za nič. Glede pokrajin žal ni kaj več za povedati. Kot sem napovedal, je projekt začasno propadel; upamo, da se bo v naslednjem mandatu nadaljeval. Nočem bit katastrofičen niti nepošten, a mislim, da se v primeru, če bo zmagala levica, ne bo nič premaknilo iz mrtve točke. Pahorja napoved, da bo v primeru zmage ukinil ministrstvo brez listnice za lokalno samoupravo, je pomenljiva. Da ne bo pomote: sama po sebi to najbrž niti ni slaba ideja; a da je po vsem hrupu, ki ga je okoli te teme zganjala opozicija, to vse, kar ima kandidat za premiera povedati na temo regionalizacije, se mi zdi dovolj žalostno.

Nik pravi ...

Eh, roke tudi jaz ne dam. Kvečemu pico. Pač samo stava glede na občutek. Pri prejšnjih volitvah sem dobil kosilo ;)

Glede pokrajin: dosti ljudi je že povedalo, kaj bi bilo potrebno - nestrankarskih, pa tudi opozicijskih strankarskih. Pahorja bi ocenjeval le po tem, v kolikšni meri bi to upošteval (če bi bil premier). Če levica zmaga se morda res stvar ne bo premaknila iz mrtve točke, ampak po moje ne zaradi levice, bolj si mislim da ga bo Janša blokiral, ker ga bo pač predlagal nekdo drug, ne pa on.

---
dodatek k prejšnjemu komentarju: RTV Slo ni berlusconijevska - no, tega ne poznam, tako da v resnici ne bi mogel reči - zato pa se meni zdi kar miloševićevska.

Aljoša pravi ...

Mislim, da govoriti všečno in razumljivo ne more biti smisel političnega govora. Natanko to sta namreč opredelitvi, s katerima Platon utemelji svoje (vselej eksoterične) mite: ko se obrneš na ljudi, je treba govoriti razumljivo, všečno, plastično, nazorno. To pa je tudi govor, ki se ga poslužujemo takrat, ko se naslavljamo na sebi neenake. Le ko govorim ljudem, za katere sodim, da so slabši od mene, se mi postavlja zahteva po razumljivosti; ko pa se pogovarjam s sebi enakim, se hočem dobro izraziti, kar pa ni isto kot "biti razumljiv".
Veščina dobrega izražanja in tvorjenja argumentov - retorika - je tudi tisto, kar manjka v teh podcenjujočih formulah: "tajkun", "konspiracija", "konstrukcija od znotraj, lansiranje od zunaj" in podobnih. Zato tudi ne morem pristati na to besedišče, saj mislim, da je žaljivo (seveda ne do tistega, na katerega se nanaša, temveč do poslušalstva) in navsezadnje tudi izjemno neestetsko.

Praviš, da Janša ni uvedel izrednega, temveč normalno stanje. Mislim, da med izrednim stanjem in uvajanjem rednega stanja dejansko ni razlike. Izredno stanje se vselej uvede zgolj zato, da bi lahko bilo - enkrat v prihodnosti - normalno stanje spet mogoče. In natanko to se je zgodilo pri aretacijah Zidarja in Penka: v dveh posameznikih, ki sta po vsej verjetnosti kršila zakon, je Janša (ali Brezigarjeva) prepoznal dovolj veliko grožnjo normalnemu stanju, da se mu je zdelo vredno poseči po ne povsem pravnih (in torej izrednih) sredstvih. Rezultat je jasen: zaradi neregularnega postopka bo Zidar gotovo ušel vsaki obsodbi - samo zato, ker se je uvajanje normalnega stanja zamenjalo z izvajanjem zakona. Če dodamo tem povsem nezmernim akcijam še dejstvo, da ni pri zadevi Patria potekala niti policijska preiskava, potem lahko sklenem, da je vse skupaj precej neresno.

Glede kapitala: po mojem ne moremo govoriti o političnih elitah, ki je očitno marksistični pojem, ne da bi hkrati predpostavljali nekakšno koncepcijo kapitala. Ampak dobro, praviš, da je bistvo problema v koncentraciji - s čimer se absolutno strinjam. A to ne pomeni, da se strinjam tudi z besediščem, v katerem se ta problem predstavlja - in to je po mojem ključnega pomena.

luka pravi ...

@Aljoša. Ne strinjam se, da sta javno tožilstvo in policija v zadevi Penko prekoračili pooblastila (zadeva Zidar je tu še bolj čista). Seveda, eno je, če govorimo o ravni policijskega nasilja (lisice, posebni prijemi ipd.): tu sem bil vedno zelo kritičen in policije ne branim. A če govorimo o ukrepu samem (pripor), se mi zdi povsem upravičen. Tu ima vsaka inštitucija svoje pristojnosti: preiskovalni sodnik se je odločil, kot se pač je (po mojem prepričanju napačno), tožilstvo pa je izkoristilo možnost, ki jo ima po zakonu. Sploh pa poglej, kakšne aretacije so bili v ZDA deležni osumljenci v zadevi Enron, ali v Italiji v zadevi Parmalat: enostavno ne razumem, zakaj bi morali z osumljenci pri gospodarskem kriminalu ravnati v rokavicah. In mimogrede, takšne aretacije pri nas sploh niso izredna praksa: to je zopet percepcija, ki so jo ustvarili mainstream mediji. (In so pri tem recimo pozabili na primer urednice Demokracije Vide Kocjan izpred kakih sedmih let, ko proti podobno spektakularnem pridržanju - v primeru zasebne tožbe zaradi "verbalnega delikta" - niso črnhnili niti besedice krtitike.)
Beseda tajkun nikakor ni žaljivka, temveč zgolj prevod pojma "magnat". V ZDA in VB je to npr. povsem običajen žurnalistični termin (v Economistu npr. Berlusconija zelo pogosto imenujejo "the Italian media tycoon" - to ni nobena psovka, je zelo natančna definicija, saj se ve, kdo so magnati in kaj je koncentracija kapitala). Btw., pojdi na angl. wikipedio in vtipkaj "tycoon".
Sploh pa sem opazil zanimiv fenomen: mislim, da je predsednik vlade uporabel pojem "tajkun", "tajkunizacija" le nekajkrat. Takšno izrazoslovje so dejansko popularizirali mediji, ki so ga vzeli in prežvečili (nekateri, čeprav ne večina, gotovo v nameri, da bi to terminologijo delegitimirali in priskutili javnosti, kot so to uspešno storili s "sproščenostjo") - tako se je ustvarilo neko diskurzivno polje (ki j,e kot smo videli pri Lidiji Hren, nekoliko smešno), ki v končni fazi koristi vladajoči stranki, morda proti in mimo namenom medijev samih. Če si opazil, se je Janša umaknil nazaj: zelo redko omenja tajkunizacijo, povsem pravilno pušča, da ustvarjeni diskurz sam dela v njegovo korist. To je tudi srž mojega zapisa.

Aljoša pravi ...

Trenutna slovenska raba besede "tycoon" po mojem ne izvira iz angleščine (pa tudi tam se več ne rabi v prvotnem smislu, kjer je najprej pomenila velike lastnike obratov težke industrije; recimo, smešno bi bilo, če bi "tycoon", s katerim Ayn Rand opisuje svoje mogočne junake - železarje, ladjedelce, lastnike avtomobilske industrije - uporabili za lastnike časopisov ali picerij), temveč iz hrvaških tabloidov (Gloria recimo), kjer uporabljajo to besedo na malce priliznjen način, in sicer za označevanje najrazličnejših lokalnih povzpetnikov, lastnikov jaht in bogatinov, ki vsako leto lovijo paparace v Dalmaciji. Skratka, tajkun pomeni toliko kot "bogat, uspešen in nekoliko sumljiv". Mislim, da se je slovenska raba besede prevzela od tod, in zato se mi zdi beseda še toliko bolj podcenjujoča (četudi jo uporabljajo Janši nenaklonjeni mediji).
Glede Janševe rabe besede: na srečanju pred dvema tednoma je rekel, da ni "nikoli govoril o Bošku Šrotu, o nekem točno določenem tajkuni, temveč zgolj o tajkunih nasploh." Prav imaš, zdaj je umaknil še samo besedo. Ampak to je po mojem način Janševega govorjenja: vse je ovito v nedoločeno določnost - Janša ne reče "Spomenka Hribar", temveč "določena gospa, ki je v devetdesetih zaustavljala desnico"; on ne reče "Pivovarna Laško", temveč "določena pivovarna" (dejanska navedka). Glavni učinek takšnega načina govora je prav to, kar si izpostavil: prenos lastništva izjave na nekoga drugega ("drugi so tisti, ki si pod "tajkun" predstavljajo Boška Šrota"; drugi so tisti, ki sploh uporabljajo to besedo").
Te strategije so učinkovite, brez dvoma, drugo vprašanje je, če so vredne odobravanja ...

luka pravi ...

Hm,... glede slovenskega "tajkuna" imaš deloma prav. Mogoče bom v prihodnje objavil kratko razmišljanje o rabi te besede.

Glede Janševega izrazoslovja pa: predsednik vlade si vendar ne sme privoščiti, da poimensko imenuje in označuje.

Anonimni pravi ...

in kaj danes misliš? se ti danes še vedno zdi, da tema o tajkunih ni bila na mestu, kot ključna