Faktor Lidija Hren ali zakaj se Janezu Janši na bližajočih volitvah nasmiha zmaga

Kot ve že vesoljna Slovenija, sta se pred dnevi na oddaji Tarča prvič uradno soočila favorita za zmago na septembrskih volitvah, Janez Janša in Borut Pahor. Po mnenju Mira Klineta je bil izid soočenja »ena nula v prid Pahorja«. Kako je veleslavni analitik prišel do tega rezultata, mi ni jasno. Kot mi ni jasno še mnogo stvari v naši Sloveniji, začenši s tem, zakaj omenjenega gospoda vedno in povsod sprašujejo za mnenje. Osebno sem drugačnega mnenja – po vseh kriterijih se mi zdi, da je bil zmagovalec Janša in iz od ljudi, ki so mu blizu, sem slišal, da se je podobno zdelo tudi Pahorju samemu –, a vendar dopuščam možnost, da je kdo drugi zadevo videl drugače. Navsezadnje je dobršen del ocene odvisen od političnih stališč vsakega posameznika, od tega, kaj hoče kdo slišati od kandidatov. Sam sem bil po eni strani zadovoljen z nastopom predsednika vlade, to, kar sem jaz slišal od Pahorja, pa me je potrdilo v prepričanju, da ta človek ne more voditi slovenske vlade. Če sem pred meseci mislil, da ne bi bila nobena večja katastrofa, četudi bi na volitvah zmagala SD, sem zdaj nasprotnega mnenja.

Zmaga levice, ki se trenutno ne zdi ravno verjetna, bi pomenila velik korak v napačno smer. Kontra-reforme, ki jih je Pahor napovedal na področju šolstva, zdravstva in predvsem organizacije boja proti gospodarskemu kriminalu, bi nas ponovno vrnile v devetdeseta leta, v letargijo in neučinkovitost ključnih javnih sistemov. Nikakor ne mislim, da je stanje na področju šolstva, zdarvstva in boja proti organiziranemu kriminalu in korupciji, idealno. Prepričan sem, da bi se dalo mnogo stvari urejati bolje in predvsem hitreje. Očitno pa se mi zdi dvoje: da je situacija mnogo boljša kot pred leti in da opozicija nima nobene alternativne vizije; vse, kar bi storila, je, da bi zavrla že začete reforme in nas vrnila nazaj v situacijo, iz katere smo se komajda izkopali. Alternativa, ki se postavlja pred volilce, torej ni, kot so to poskušali prikazati opoziciji prijazni komentatorji, med Janšo, ki predstavlja obstoječe stanje, in Pahorjem, ki predstavlja spremembe. Alternativa je med Janšo, ki predstavlja nadaljevanje določenega modela sprememb, in Pahorjem, ki predstavlja končanje vsakršnih sprememb in vrnitev na prejšnje stanje. Pahor ni nič drugega kot Rop s človeškim obrazom, poskus žametne restavracije vladavine LDS in njenih najbolj nesrečnih politik na vseh področjih. To je zdaj jasno tudi najbolj dobronamernim naivnežem in če bo SDS uspela alternativo na takšen način predstaviti volilcem, bo na dobri poti, da ponovi zmago izpred štirih let in celo poveča svoj volilni uspeh.

A vendar je tema mojega tokratnega zapisa drugačna.

Ena izmed stvari, ki jo je kritični gledalec lahko opazil na omenjenem soočenju na Tarči, je bilo nekoliko presenetljivo ravnanje voditeljice Lidije Hren. Nedvomno je bilo namreč, da izrazito favorizira Janšo. Tu ne mislim le na dejstvo, da ga nikoli ni prekinila (Pahorja pa kar nekajkrat) in da mu je postavljala precej manj neprijetna vprašanja kot njegovemu sogovorniku. Mislim predvsem na to, da je izpostavljala ravno tista vprašanja, ki so ustrezala Janši: v prvi vrsti boj proti tajkunom in gospodarskemu kriminalu. Vprašanja so bila postavljena tako neuravnovešeno, da sem se moral na neki točki prav na glas nasmejati in v mislih Lidijo Hren s prešerno dobrohotnostjo pokarati, da bo kmalu postala podobna berlusconijevskim televizijskim voditeljem v Italiji. A šalo na stran. Ne verjamem, da je Lidija Hren to počela zavestno in tudi ne mislim, da je bila Janši naklonjena. Prepričan sem, da ga je favorizirala, ne da bi se tega v resnici zavedala.

Na vseh volilnih soočenjih pred letom 2004 smo bili priča ozračju, ki je bilo izrazito nenaklonjeno desnici. Voditelji oddaj so namreč praviloma forsirali debate o zadevah, ki so po naravi stvari same favorizirale levico. Politična vprašanja namreč niso strukturirana kot nevtralno polje, na katerem se spopadajo različni odgovori. Glavni boj poteka okoli samih vprašanj: okoli tega, katere bodo tiste teme, o katerih bo tekla razprava, kateri problemi se bodo uveljavili kot realni in pomembni, katero izrazoslovje se bo uporabljalo za njihovo označitev, katere dileme bodo izpostavljene kot ključne. Ko je Lidija Hren vztrajala, da se ji zdijo vprašanja boja proti gospodarskemu kriminalu in nelegalni koncentraciji kapitala (na kratko, boja proti tajkunom) ključna za našo prihodnost, je s tem avtomatično pošiljala vodo na Janšev mlin: ne le, da je razpravo razpravo usmerila na teme, ki bolj ustrezajo Janši kot Pahorju; kot splošno veljaven je sprejela določen pogled na stvarnost, v okviru katerega so Janševi argumenti logični in smiselni, Pahorjevi pa pravzaprav niti ne. Pahor ne more podati verodostojnega odgovora na problem »tajkunizacije« – ki je uspešen catch-phrase za zapleteno anomalijo našega gospodarskega in političnega prostora –, ker ta problem zanjga sploh ne obstaja; oziroma vsaj ne obstaja kot političen problem. Njegova velika napaka je bila v tem, da ni imel poguma, da bi to jasno povedal. Namesto tega je raje slepomišil in se zapletal v razna protislovja. Tako je na primer zatrjeval, da se bo proti gospodarskemu kriminalu in korupciji spopadel z vso odločnostjo, v isti sapi pa obljubil, da bo v primeru zmage organe pregona, ki se ukvarjajo s temi kaznivimi dejanji, predal pod pristojnost Banke Slovenije. Če pustimo ob strani, da je predlog prvovrstna neumnost, se postavlja vprašanje, kako se bo lahko odločno lotil nečesa, kar sploh ne bo več v njegovi pristojnosti.

Mislim, da je napačno obtoževati Lidijo Hren servilnosti do vlade in njenega predsednika. Če bi šlo samo za to, bi se levici pisalo mnogo bolje, kot se ji. Gre namreč za mnogo globokosežnejši pojav. Očitno je namreč, da se je slovenski liberalni in konservativni desnici v zadnjih letih vendarle posrečilo obrniti polje javnega diskurza v svoj prid. Percepcija realnosti, kot je prisotna v medijih in med ljudmi (zlasti mlajšimi) se je v zadnjih letih znatno spremenila. Vse več je tistih, ki vidijo probleme tam, kjer jih vidi tudi desnica. Mnogi od njih seveda še vedno dvomijo, ali jih bo Janševa koalicija te probleme tudi sposobna rešiti ali pa bo iz njih le kovala politično korist. Naj bo kakorkoli, ta sprememba – ki jo lahko imenujemo tudi faktor Lidija Hren – bo odigrala pomembno vlogo na bližajočih se volitvah. V ospredje nič več ne prihajajo zgodbe o partizanih in domobrancih, s katerimi se je v preteklosti pošiljajo meglo, da bi se zakrilo mnogo bližje in stvarnejše probleme naše države.

Odpadli omet iz šentviškega predora, ki je zadnje tedne zaposloval slovensko javnost, je razkril tesno povezanost med določenimipolitičnimi leitami in predstavniki gospodarskih monopolov; povezanost, na katero so nekateri dolgo opozarjali in za katero se je zdaj izkazalo, da predstavlja eno največjih nevarnosti za bodoči razvoj našega gospodarskega in političnega okolja, kakor tudi za stanje svobode v tej državi. Jasno je postalo, da glavna politična ločnica v Sloveniji v veliki meri poteka med tistimi, ki ta problem vidijo, in tistimi, ki pred njim zapirajo oči. Na bližajočih se volitvah se bomo morali odločati, katerim izmed obeh bomo podelili mandat za vodenje države. Kar se mene tiče, dileme tukaj ni. Tako kot je verjetno ni za vse tiste, ki se jim je zdelo, da so vprašanja, ki jih je Lidija Hren vztrajno postavljala kandidatoma na Tarči, več kot relevantna in da je od ljudi, ki se potegujejo za vodenje te republike potrebno z vso odločnostjo zahtevati, da nanje podajo nedvoumen odgovor.