Črni bratje

Danes sem si ogledal film Črni bratje v produkciji RTV Slovenija. Zgodba govori o skupini goriških dijakov, ki so se leta 1930, neposredno po pretresu, ki ga je povzročila usmrtitev štirih slovenskih in hrvaških antifašistov v Bazovici, odločili za vrsto propagandnih akcij proti fašističnemu režimu. Italijanski orožniki so fante kmalu ujeli in jih surovo pretepli, da bi iz njih izvlekli podatke o povezanosti z iredentističnimi skupinami v Jugoslaviji. A fantje so ravnali povsem na lastno pest in, kar je glede na okoliščine razumljivo, tudi precej nespretno. Cena za njihov vihravi mladostniški idealizem pa je bila grozljiva: eden od njih je za posledicami mučenja umrl, ostale so izpustili iz zapora, a jim onemogočili nadaljnje šolanje. Kmalu so se razšli: nekateri so prebežali čez rapalsko mejo, drugi so ostali pod stalnim nadzorom policije. 

Zgodba je spodbudila pisatelja Franceta Bevka, da je v zgodnjih petdesetih letih napisal povest z naslovom Črni bratje: to je bilo ime, ki so si ga nadeli uporni fantje, po vzoru italijanske karbonerije. 

Tudi njihova nadaljnja usoda je bila tragična: dva sta umrla v partizanih, eden v nacističnem taborišču. Večina preživelih je imela hude težave po vojni, saj je jugoslovanski komunistični režim s posebno skrbnostjo grenil življenje vsem tistim, ki so kdarkoli sodelovali v kakšni ne-komunistični tajni organizaciji; eden od njih je imel poleg tega še nesrečo, da je preživel taborišče Dachau in si s tem nakopal še večjo sumničenje paranoičnega režima: takoj po priključitvi Primorske je moral emigrirati nikamor drugam kot - v Italijo, kjer je tudi umrl.

Tragična in univerzalna zgodba, torej, ki si v vseh svojih razsežnostih, človeških in zgodovinskih, gotovo zasluži filmsko obdelavo.

In film? 

Z eno besedo: slab. Z dvema: zelo slab. Mogoče bom kdaj v prihodnje napisal podrobnejšo kritiko. Za zdaj naj povem, da je - brez vsakršnega pretiravanja - verjetno najslabši film, kar sem jih videl v zadnjih letih. Dialogi so klišejski, režija povprečna, tempo prehiter in malodane mehaničen. Polno je zgodovinskih napak in nedoslednosti. Moški liki so skoraj, ženski pa povsem brez psihološke globine. Zaplet je prikazan črno-belo in shematsko. Zgodba je plehka. Izostane vsaka tragičnost. Skratka: zgodba je oropana notranje raznolikosti in sploščena v vulgarno nacionalistično fabulo. 

To je seveda slaba novica za gledalce, ki smo dobili nekvaliteten film, in še slabša referenca za slovensko RTV, ki je pokurila milijon evrov za izdelek, ki ni nič drugega kot zapoznel ter umetniško in človeško neprepričljiv odgovor italijanskemu Srcu v breznu. Priznati moramo celo, da so Črni bratje obrtniško precej  slabši izdelek od RAI-jevega umotvora, pa tudi psihološko slabše dodelan, ideološko bolj naiven in zgodovinsko manj prepričljiv. Provincialna nacionalistična pastorala, okičena z vsemi klišeji primorske antifašistične imagologije: Soča, Gregorčič, TIGR, patriotska duhovščina, qui si parla solo italiano, ozmerjanje s s'ciavi, "naše ponižanje, naše gorje"; ne, ni mogel manjkati niti pregovorni učitelj, ki pljuva v usta slovenskim otrokom (kar tako, mimogrede, ne da bi to koga posebej vznemirilo ali vplivalo na potek zgodbe in ne da bi za trenutek presunilo gledalca: razen nemara nad predrznostjo scenarista, ki si je drznil ta pretresljiv dogodek tako lahkotno in rokohitrsko vključiti v svoj kalejdoskop cenenih klišejev). 

Kar manjka, je pristna človeška razsežnost: nekaj, kar bi temu vrtiljaku na silo nanizanih dogodkov dalo notranjo koherenco. Nekaj, kar nam bi omogočilo, da se ljudem, ki jih poznamo iz zgodovinskih knjig, približamo kot soljudje in začutimo vso strašljivost kolesja nasilne in avtoritarne države, ki jih je zagrabilo in zmlelo. Umetniški izdelek, ki bi nam upodobil ljudi iz mesa in krvi in nam pokazal, da so besede, kot so pogum, strah, domoljubje, dilema, odločitev, trpljenje, maščevanje, odpuščanje, upanje, nekoč ustrezale konkretnim dogodkom in obćutjem v življenju konkretnih ljudi. 

Na predpremieri je bilo slišati predloge, naj se film vključi kot didaktični pripomoček pri učenju zgodovine v šolah. Upam, da ne. Reakcija učencev, ki so najbrž vajeni vse kaj boljših filmskih izdelkov, bi bila v najboljšem primeru posmeh. V najslabšem pa bi kritičnim učencem do kraja priskutila to poglavje slovenske zgodovine in jih utrdila v prepričanju, da je poudarjanje primorskega trpljenja pod fašizmom le cenena nacionalistična propaganda, tistim nekoliko manj kritičnim pa bi servirala lekcijo plehkega in abstraktnega patriotizma. 

Zato predlagam ravno obratno: da se film spravi v najtemnejši kotiček arhiva RTV in se ga zaklene z dvojno ključavnico. V zameno pa se jim da gledati, na primer, Ken Loachev The Wind that Shakes the Barley, ali Neil Jordanov Michael Collins (če naj omenim samo filme o tistem zgodovinskem in zemljepisnem kontekstu, ki je bil Slovencem v Julijski krajini najbližji in po katerem so se zgledovali v svojem uporu). Iz njih bodo bolje razumeli, kaj pomeni trpeti nacionalno zatiranje in se upreti, kaj je patriotizem, kaj je njegova cena in kje tičijo njegove nevarnosti. In nemara bo koga izmed njih, v katerem se skriva režiserski talent, to spodbudilo, da poskusi posneti kaj podobnega o enako, če ne še bolj tragičnih in vznemirljivih zgodbah, ki so se zgodile pri nas. 

***

Mimogrede: prilagam še dokumentarec (z angleškimi podnapisi), ki prav tako govori o pretirani reakciji državnih represivnih organov na patriotski aktivizem idealističnih najstnikov. Če je prejšnja zgodba tragična, je ta komična. Dogaja pa se v 21. stoletju in to v državi, ki jo zaenkrat, za razliko od Slovenije, še vedno štejejo med popolne demokracije: