11 oktober 2008

Kratka oktobrska refleksija o neskončni Božji pravičnosti

Kaj vidimo na sliki? Nekdo se je zaletel v tablo, ki bi morala biti dvojezična. Postavi se moralno vprašanje: gre tukaj za prekršek ali ne?...

10 komentarjev:

Aljoša pravi ...

Heh, pravkar sem nameraval objaviti isto sliko. Naslov pa bi verjetno težko prekašal.

Nik pravi ...

Daj no, zdaj pa že pretiravaš... Najprej o "porazih", ki vodijo h "končni zmagi" (in to povezano s tako ne-končno stvarjo, kot so volitve???), sedaj pa o "neskončni Božji pravičnosti"... Kot da bi se Bog sam dotaknil kolesa avta in povzočil, da je avto začelo zanašati??? Upam, da ne postajaš fanatik...

Martin pravi ...
Avtor je odstranil ta komentar.
magnus pravi ...

Prav vsi po vrsti pa ste spregledali zgovorno črko "J" zraven podrte table. Mislim, da je jasno, kdo spet stoji za vsem skupaj.

luka pravi ...

Magnus, lol. Sem skoraj padel s stola od smeha, ko sem prebral tvoj komentar.

@Nik: Daj, no, ne bodi tako zategnjen ;) Moras priznati, da je stvar kar groteskno ironicna. Da se je zgodilo na isti vecer, ko je imel se zadnji hujskaski govor in to prav na tradicionalnem desetooktobrskem veseljacenju koroskih lederhoze-nacionalistov. Glede prejsnjega posta pa, kdo je rekel, da se nanasa na volitve ;)

Sebastjan Erlah pravi ...

Dobro, da ni tisto črka "B", sicer bi imeli še pred formalno ustanovljeno vlado, mednarodni incident.

Nik pravi ...

@Luka: Glede prešnjega sporočila, vprašanje je bilo postavljeno, pa nisi zanikal? Sicer pa, ne v prejšnjem, ne v tem sporočilu ne vem ali misliš resno. Vsekakor je bil moj vtis, da to kar je napisano, misliš dobesedno, zato pa takšna reakcija.

Luka pravi ...

@Nik: G.K. Chesterton, The Honour of Israel Gow, kratka, pravzaprav zelo kratka novela, v kateri veliki angleški katoliški pisatelj razmišlja o problemu dobesednega razumevanja in poskuša skozi alegorično detektivsko zgodbo podati pravoverni krščanski pogled na vprašanje resnice in interpretacije. Toplo priporočam.

Nik pravi ...

@Luka: Če je prevedena v slovenščino, sem jo prebral. Pa si je nisem zapomnil - od vseh njegovih novel se mi je le ena močneje zapisala v spomin, ostale pa ne.

Sem pa pred kratkim prebral Ortodoksijo. Podobno kot pri zgodbah - ima nekaj dobrih poant, s katerimi bi se strinjal, pa zabaven je tudi; drugače pa je knjiga zastarela in pri obravnavi drugih religij tudi napačna.

luka pravi ...

Nauk zgodbe je na kratko, da izrečenega ne gre vedno jemati dobesedno, ker je jezik sam dvoumna zadeva.
Sicer pa stvari, ki jih napišem, vedno mislim resno, obenem pa upam, da bodo ljudje do tega zavzeli potrebno kritično distanco (sam jim k temu spodbujam z ironijo). No, pa smo se razjasnili.