Jeszcze Dexter nie umarł

Ko sedim v stanovanju, čakajoč odhod v Berlin, in se sprašujem, kako naj izkoristim pol ure, ki mi je ostalo, se spomnim na svoj stari blog, ki je zadnje mesece že precej zapuščen sameval med mrtvimi linki slovenske blogosfere. Nekoč sem mu v podnaslov zapisal »Everyone is entitled to my opinion.« Bombastična izjava, s katero sem poskušal prakticirati malo samoironije proti skušnjavam lastnega megalomanstva, je imela zrno soli: poudarjala je drugo, pogosto pozabljeno plat bloganja. Bloganje ne le kot še eden element samoizražanja in osebne ekspresije, od katerih kipi sodobna družba, temveč možnost odprtja alternativnega javnega prostora, v katerega vstopajo in se srečujejo najrazličnejša mnenja, v katerem se dogajajo najbolj nepričakovana odkritja. Ne le kanal za izlive, temveč prostor, kjer lahko najdemo zanimiva in artikulirana mnenja.

V tem drugem pogledu je bloganje tudi nekakšna zaveza. Tisti, ki razmišljamo drugače od prevladujočega mnenja, smo poklicani k temu, da spregovorimo. Če imamo sposobnost, da znamo svoja mnenja artikulirati, ali celo sposobnost, da obvladamo pojmovni jezik naših nasprotnikov, se temu poklicu še zlasti ne smemo izogniti. Nekoč je nek slovenski kardinal in aristokratski predstavnik liberalnega katolicizma dejal, »Moramo spregovoriti. Če ne bomo spregovorili mi, se bo slišal samo glas volkov.«

Zakaj to pišem? Iz istega razloga, zaradi katerega večina ljudi bloguje: da »izrazi svoja občutja«. Občutje, ki ga skušam izraziti, je občutje nelagodja, da se nič več ne oglašam v javnosti. V zadnjem letu, ki sem ga preživel pod pritiskom neodložljivih obveznosti, ki so mi preprečevale tako rekoč vsakršno udejstvovanje v javnem prostoru, sem bolj kot kadarkoli začutil tisti specifični element človeške eksistence, ki je bil pri meni vedno zelo prisoten: govorim o izkušnji človeka kot homo politicus, ki je v klasičnem aristotelovskem smislu razumljen ne le kot bitje politike in skupnosti, temveč bitje, ki hoče opazovati in biti videno na polju javnega. Ki je seveda polje besednega spopada, polje polemike in angažmaja.

Blog je seveda zelo specifična – in, roko na srce, precej mizerna oblika tovrstnega angažmaja. A vendar se ji nisem odpovedal. Velikokrat sem že obljubljal, da bom obudil od mrtvih ta blog, ki že poznal svoje zlate čase. Bralec ima zato vso pravico, da mi ne verjame več. A naj mu zaupam, da to ni stvar odločitve ali truda, temveč stvar nezadržne nuje, ki me sili k pisanju in ki se ji, tudi če bi hotel, ne bi mogel dolgo upirati. Prav ta je najboljša zaveznica tistih redkih bralcev, ki še upajo na Dexterjevo obuditev od mrtvih. Naj jih pomirim: njihovo upanje ni zaman. Kot piše v Janezevem Razodetju: »Bliža se čas in je že tu...«