Pohod na Gosposvetsko polje

Razlogov, zakaj sem tako dolgo zanemarjal ta blog, je več. Po eni strani sem imel celo poletje precej dela z raznimi članki in prevodi: nekaj časa so vzele tudi zadnje priprave na diplomo. O drugem razlogu pa je poročala že Teja na svojem blogu: tako je, vsako leto se s prijatelji odpravimo peš iz Nove Gorice na Gosposvetsko polje. Ta tradicija se je začela dve leti nazaj, ko je prijatelj Miha predlagal, da bi se odpravila na znameniti Camino de Santiago. Meni se ideja ni zdela najbolj posrečena: razdalje so pošastne, poleg tega pa dobro vem, kako obupna zna biti neskončna kastiljska pokrajina. Poleg tega pa sem imel na zalogi lep nacionalpatriotski protiargument: zakaj bi hodili po tujih poteh, ko pa imamo tudi pri nas doma kar nekaj svojih romarskih poti. In tako je tekom večera, v katerem je bilo zasejano seme naše sage, padla zamisel, da bi se peš odpravili nikamor drugam kot na mitski prostor slovenske geneze: na Gosposvetsko polje. Beseda je bila dana in avgusta 2004 sva se - tedaj le v dveh - odpravila na to, okoli 120 kilometrov dolgo pot.

Stvar je bila zamišljena kot romanje; sekularno romanje, bi lahko rekli, glede na to, da od romarjev, ki smo do sedaj prišli na cilj, nihče ni katolik. Usoda pa je hotela, da je naše romanje pridobilo tudi določen političen predznak - v najžlahtnejšem pomenu te besede, seveda.

Ko sva se pripravljala na odhod, so se v najine pogovore med banalnejše teme vsiljevala tudi podobna razmišljanja: "Gosposvetsko polje, s starodavno cerkvijo pri Krnskem gradu, ki je predstavljalo zgodovinsko jedro karantanske kneževine in kjer je nekoč stal knežji kamen in še danes stoji vojvodski stol, še zlasti pa s prekrasno romansko baziliko Marijinega vnebovzetja, bi pravzaprav moralo biti simbolno središče slovenstva. Žal pa je simbolni in duhovni naboj tega prostora danes precej pozabljen: zaradi (sicer precej banalnega) dejstva, da slučajno ni del Republike Slovenije, ti spomeniki počasi izginjajo iz našega kolektivnega imaginarija. Še bolj žalostno je, da ta krasni prostor, ki je nabit z zgodovinskimi spomini, ki koreninijo v pristni srednjeveški estetiki, poskušamo nadomeščati z nekimi ogabnimi simulakri (recimo s tem, tem ali, bodimo že enkrat iskreni, tudi s tem). Tu ne gre za noben nacionalizem v vulgarnem pomenu besede, še manj za kakšen iredentizem. Ta prostor je pač del Republike Avstrije; vendar pa bi morala tudi Avstrija oz. dežela Koroška upoštevati simbolni pomen, ki jih imajo ti spomeniki za slovenski narod. Če ne drugega tako, da ne bi skušala na vsak način zakrivati njihove vloge v slovenski zgodovini." Spomin je priklical te Prešernove verze iz Krsta pri Savici:

Na tleh ležé slovenstva stèbri stari,
v domačih šegah utrjene postave;
v deželi parski Têsel gospodari,
ječé pod težkim jarmom sini Slave,
le tujcem sreče svit se v Kranji žari,
ošabno nós’jo ti pokonci gláve.
Al, de te jenja ta skeleti rana,
ne boš posnel Katóna Utikána!

Seveda ne! (Mimogrede: tisti, ki bo v komentarju pokazal, da ve, kaj pomeni verz "v deželi parski Tesel gospodari", dobi za nagrado keks.) Mar ni že Čop Prešerna pozival: Accinge, rusticus adspectat! ("Loti se zadeve, le prostak čaka!") V tem duhu sva torej najin pohod, ki je bil do tedaj zamišljen kot zasebna stvar, spremenila v zadevo javnega značaja: sestavila sva peticijo (ki jo lahko preberete na tej strani) in jo poslala v podpis znanim osebnostim in organizacijam civilne družbe. Od tedaj jo vsako leto lepo peš odnesemo v Celovec. O tem obvestimo tudi medije (letos, zahvaljujoč se Tejini pomoči, tudi nemško pišoče) in vsak avgust krenemo na pot. Odziv na našo akcijo je bil do sedaj presenetljivo pozitiven. A ja: naši zanesenjaški skupini je ime Slovenska liga za Karantanijo. Oziroma ljubkovalno: Liga.

Toliko o vzrokih in smotrih našega romanja. Letos smo se na pohod namenili odpraviti v petih: ker eden izmed udeležencev ni prešel niti čez prag svojega stanovanja (za kar ga čaka Božja kazen), smo dejansko štartali v štirih. Ena udeleženka je omagala nekje na meji zgodovinske Koroške, tako da smo na cilj prispeli - tako kot lansko leto - le v treh. Kaj hočemo: gre za napor, ki ga ne zmore prav vsak, in polna usta lepih besed in dobrih namenov niso dovolj za dosego cilja.

Na pot smo se odpravili v nedeljo, 20. avgusta in v šestih dneh hoje po Soški in Kanalski dolini, prek Zile in Gornjega Roža ter vzdolž Vrbskega jezera smo v petek dosegli Celovec; naslednjega dne smo opravili še zadnji sprehodek do Gospe Svete, kjer smo z razobešenjem slovenske zastave pred vojvodskim stolom simbolno sklenili našo pot. Tu je nekaj utrinkov iz letošnje poti:



Slovo od rodne Goriške:

Ligina lipa na Banjški planoti: obvezni vsakoletni postanek:

Pogled na dolino Idrijce iz Vrat (na levi avtor bloga, na desni njegov kolega Miha):

Pot se nadaljuje po cvetnih planjavah...

...in po ozkih soteskah Soške doline:

Liga napreduje skozi Gregorčičeve kraje, še vedno v polni sestavi (na sliki Anja, Marijana in Miha)...

...in vso stvarstvo odobravajoče pozdravlja njene napore:

Gorska pokrajina pred trdnjavo Kluže (tretji dan):

Avtor bloga si hladi noge v ledeno mrzli Koritnici...

...in si privošči kratek počitek po težki poti (na njegovem obrazu se zrcali utrujenost, a v njegovem srcu domuje neusahljiva volja):

Pod vrhom Predela, tik preden stopimo na tla zgodovinske Koroške, se Liga še zadnjič slika v polni sestavi; najšibkejši člen bo kmalu zatem odpadel (Adijo!):

Četrti dan hoje: ostali so le še močni in pogumni. Pogled na Karavanke s koroške strani, v bližini Baškega jezera (ki je tisto "izaro" iz prelepe in neskončno žalostne ljudske pesmi N'mav čez izaro) :

Utrinek iz Šmartena ob Dravi, prisrčno zakotne vasice v Zgornjem Rožu, kjer je še vedno mogoče slišati slovenščino, čeprav že stoletja leži na skrajnem robu slovenskega jezikovnega ozemlja; po soglasni oceni Lige najbolj simpatična vas na avstrijskem delu naše poti:

Izmučenost po celem dnevu hoje:

Pred vhodnim portalom taborske cerkve na Otoku ob Vrbskem jezeru (Maria Woerth); Slovenska liga se pred nevarnostjo dežja priproša k varstvu Marije Zaščitnice (kajpada uspešno):

Idilični, skoraj nizozemski prizor tik pred Celovcem (fotografirati sem moral, ker nisem verjel, da znajo Avstrijci svoje počitniške hišice urediti z okusom; vsekakor je to osamljen primer):

Naslednja fotografija zasluži podrobnejše pojasnilo. Ko smo prispeli v Celovec, smo naleteli na nekakšno mestno fešto. Center je napolnjen s stojnicami, odri, irhastimi hlačami, klobasami in tirolsko muziko. V tem precej... hhm... avstrijskem vzdušju je v samem centru zabave, pred Deželnim dvorcem, zvečer nastopila skupina koroško-slovenskih rockerjev. Slovenska beseda je na noge so dvignila cel trg - izkazalo se je, da so lokalni Slovenci prinesli edini element življenja v zatohlo veselico, ki je drugače precej hudo smrdela po Anton aus Tirol-vzdušju:

Liga je bila seveda navdušena (tako kot, moram reči, večina prisotne lokalne mladine, ki je skupino očitno poznala in ji vzklikala kar v - sicer bolj revni - slovenščini):

Naslednji dan nas je pot vodila naprej proti severu; malo pred poldnevom smo na cesti, ki pelje iz Celovca proti Gospe Sveti za ovinkom prvič zazrli obrise Krnskega gradu. Dospeli smo na sveto zemljo...

...in se na njej spopadli z avstrijskim trinogom, ki jo je zasedel:

Sobota, 26.8. 2006, okoli 13. ure prispe Slovenska liga za Karantanijo do Gospe Svete:

Sezuli se bomo, ker stopamo na sveto zemljo:

Slavnostni postroj pred cerkvijo:

Eden izmed razlogov za našo akcijo; informativna tabla (z naravnost orwellskim imenom "Iz zgodovine"), na kateri niso Slovani (kaj šele Slovenci) omenjeni niti z eno samo besedico. Značilna koroška kronologija: Noriško kraljestvo, pokristjanjenje in leta 591 je zadnjič omenjen škof iz bližnjega Virunuma. Nato nič. Zgodovina se zopet rodi leta 757, ko pošlje salzburški nadškof Virgil v Karantanijo misijonarja Modesta s skupino duhovnikov. Zakaj? Kaj se je zgodilo vmes, med leti 591 in 757? Tega ne vemo; zato pa sledi krasna dikcija (v pasivu): "Pokristjanjenje se je izvajalo iz Gospe Svete". Pokristjanjenje koga? Katero je to ljudstvo, ki ga je Modest pomagal pokristjaniti (in zakaj, če pa piše, da se je bilo krščanstvo iz Ogleja razširilo na to območje že okoli leta 300)? Kdo bi vedel...

Rimski relief, vgrajen nad vhodni portal gosposvetske cerkve: dva panterja z rogom izobilja stražita drevo življenja. Simbol neumornega duha slovenstva. Ob vznožju portala njegova manifestacija:

Pred vojvodskim stolom: cilj je dosežen...

...in Slovenska liga za Karantanijo doseže transubstanciacijo v svoje bistvo:

Ne ostane drugega kot reči: Nasvidenje do naslednjega pohoda!