Na današnji dan je vlada Boruta Pahorja podala dodatni dokaz svoje sposobnosti, vestnosti in enotnosti, ko je pomotoma v živo predvajala
posnetek svojega zasedanja.
Istega dne je prišlo do prvega dejanja enega najbolj
neumnih in absurdnih policijskih preiskav v zgodovini naše države. Policija je zaslišala vodjo opozicije, ker je citiral nekatere (same po sebi povsem banalne) izjave sedanje ministrice za notranje zadeve. To je mimogrede ista ministrica, ki jo v omenjenem posnetku slišimo v žolčnem prepiru s svojo kolegico. Ministrica je sporne izjave izrekla na zaprtem sestanku predsednikov parlamentarnih strank in jih kasneje po dobri stari eldeesovski navadi zanikala. Ko jo je vodja opozicije postavil na laž, tako da je prebral navedbe iz magnetograma sestanka, se je ministrica najprej sprenevedala, da za snemanje ni vedela, ko pa je po dolgem iskanju magnetogram le prišel na dan, je nenadoma ugotovila, da je bila seja zaupnega značaja. Vsled tega je preroško napovedala "ukrepanje pristojnih organov" proti vodji opozicije zaradi razkritja tajnih podatkov. In glej: čez nekaj mesecev se je njena napoved kot po naključju uresničila. Organi, ki spadajo pod njeno neposredno pristojnost, so prav zares ukrepali in proti vodji opozicije podali nič manj kot ovadbo zaradi
izdaje državne tajnosti.
Ko so mediji pred slabim tednom dni hoteli izvedeti, ali gre pri ministričini napovedi o bližajočih se ukrepih "pristojnih organov" za jasnovidnost ali nemara - bog ne daj - za nezaslišano zlorabo policije v politične namene, jim je ministrica z redkobesedno in arogantno izmuzljivostjo odgovorila, "da zakon pač velja za vse enako".
Po zakonu so zapisniki vladnih zasedanj označeni kot najvišja tajnost. V skladu s slovesno izjavo minsitrice za notranje zadeve o enakosti pred zakonom pričakujem, da bodo njeni podrejeni podali ovadbo zoper odgovorne v vladi Republike Slovenije zaradi izdaje državne tajnosti.
Sedaj lahko samo čakamo na postopanje policije, da vidimo, pri čem smo. Če bo policija ukrepala in odgovorne v vladi (recimo generalnega sekretarja) ovadila zaradi izdaje državne tajnosti, kot je po analogiji storila pri opoziciji, bomo dobili potrditev, da živimo v deželi čiste post-komunistične bebavosti. V kolikor policija načelu enakosti pred zakonom ne bo sledila in vlade ne bo ovadila, pa bomo dobili potrditev tega, kar v bistvu že vemo. Da smo
z zadnjim napadom na svobodo izražanja nevarno prestopili mejo, ki loči civilizirane pravne države, v katerih je svoboda govora zaščitena pred posegi oblasti, od režimov, kjer se nezaželene kritike preganjajo po javni dolžnosti.
Tu pa je današnje vesele zgodbe konec. V zadnjih devetih mesecih, odkar je ponovno na oblasti levica, smo to mejo prestopili
najmanj drugič. Ali je to razlog za zaskrbljenost, bo presodil vsak zase. Vsekakor pa je dovolj za oceno, koliko so bile vredne predvolilne izjave levosredinskih strank proti posegom politike v svobodo izražanja.
