Pahor & Obama: nadaljevanje

Po 24-ih urah so se slovenski mediji le zbudili in končno začeli poročati o dejanski verziji dogodkov okoli kupčkanja z guantanamovskimi ujetniki. Včeraj, ko je bila originalna depeša že dostopna in smo v tem blogu že  razmišljali o dejanski verziji dogodkov, so slovenski mediji še vedno povzemali napačne interpretacije evropskih dnevnikov (predvsem Guardiana in El Paísa) in vlado spraševali, ali je res, da so ZDA pritiskale na Slovenijo in srečanje z Obamo pogojevale s sprejemom zapornikov. Vlada je seveda z veseljem odgovorila po resnici: ne, ni res.

Med tem tudi El País spremenil svoje stališče in o zgodbi začel poročati v dejanski luči: da torej niso ZDA izsiljevale Slovenije, ampak da je bila Slovenija - natančneje, njen premier - tista, ki je kupčkala s tem vprašanjem. Šele to je iz spanca prebudilo naše medije, da so vendarle šli prebrat originalno depešo. Posledice so jasne.

Napovedujmo prihodnost: premier Pahor se bo zagovarjal a) z lažjo: vztrajal bo, da se to ni zgodilo oziroma da je bila dinamika dogodkov drugačna, kot piše v dokumentu ("Dokument je zgolj drobec, vzet iz konteksta itd."); b) s sprenevedanjem: pozornost bo skušal preusmeriti na afero wikileaks kot tako ("Katastrofa za svetovno diplomacijo, glede tega moramo biti zelo previdni, da ne škodimo državi itd" "Opozicija je neodgovorna, ker to izpostavlja ..."); c) najslabša možnost, ki pa se je najbolj bojim: trditi bo začel, da je bilo srečanje z Obamo ključno zaradi bogve kakšnih slovenskih strateških interesov in da se je bilo zaradi tega "plemenitega cilja" vredno iti nekaj diplomatskih igric. Skratka: bojim se, da bo skušal prodati verzijo, po kateri smo bolj zviti in daljnovidni od Američanov.

Obstaja seveda še četrta možnost, ki je med vsemi morda še najbolj modra: trdil bi lahko, da ga je odpravnik poslov napačno razumel. Mislim, da bi bila - četudi je verjetno neresnična - za javnost še najbolj verodostojna. In če je tako, naj to služi kot opomin njemu in vsem na zunanjem ministrstvu: naj se za božjo voljo neha po nepotrebnem vmeševati v diplomatske zadeve!

Pahor, Obama in zaporniki: zgodba o izsiljevanju in mizernosti.

Globalni škandal o razkritju ameriške diplomatske korespondence je pljusknil tudi v dolino šentflorjansko. 

Včeraj so nekateri svetovni mediji (Spiegel, Le Monde, New York Times in El País) začeli ekskluzivno objavljati prve podrobnosti iz več kot 250,000 zaupnih ameriških diplomatskih dokumentov, ki jih je v javnost spustil Wikileaks. Med povzetki se je pojavilo tudi ime Slovenije. Omenjeni mediji so izkoristili depešo o pogovoru med ameriškim veleposlanikom v Ljubljani in premierom Borutom Pahorjem, do katerega je prišlo januarja letos (mislim, da ni nobene potrebe, da uporabljamo pogojnik: dokumenti so zelo očitno pristni), kot primer, kako ameriška diplomacija pritiska na male države. V pogovoru naj bi State Department - tako pišeta Guardian in El País (ta je v prvem članku celo zamešal Slovenijo in Estonijo) - obisk visokih slovenskih predstavnikov v Beli hiši pogojeval s tem, da Slovenija sprejme simbolično število zapornikov iz zapora v Guantanamu: pravzaprav naj bi bilo govora o enem samem zaporniku.

O tem so takoj začeli poročati slovenski mediji in že danes dopoldne sta se na trditve odzvala tako premier kot zunanje ministrstvo. Milan Balažic, predstavnik ministrastva, je zagotovil: "Z ameriške strani ni bilo nobenih pritiskov v smislu povezovanja obiska predsednika vlade v ZDA in sprejema zapornika iz Guantanama." Enako je trdi tudi Pahor, ki je sporočil, da v pogovorih "niti predsednik Obama, niti predstavniki ZDA niso nikoli povezali sprejema zapornikov iz zapora v Guantanamu z obiskom pri njem, niti z nobenim drugim vprašanjem."

Postavlja se torej vprašanje, kdo laže: depeša ameriške ambasade ali slovenska vlada? Za vsakega razumnega opazovalca je odgovor pravzaprav na dlani: zakaj naj bi Američani lagali sami sebi, da so pritiskali na Slovenijo? Očitno je, da laže slovenska vlada.

Tako bi sklepal vsak, ki je prebral Guardian ali El País. Če pa pogledamo uradni dokument, ki je medtem že integralno prišel v javnost, nas čaka presenečenje. Ne: ne premier ne zunanje ministrstvo pri svojih izjavah nista lagala. Predstavniki ZDA obiska Pahorja pri Obami nikoli niso pogojevali s tem, da Slovenija sprejme zapornika iz Guantanama. Bilo je ravno obratno: Pahor je bil tisti, ki je sprejem zapornikov pogojeval s tem, da mu omogočijo obisk pri Obami.

Dopis je glede tega nedvoumen: 

In response to CDA's /chargé d'affaires/ request for assistance in closing Guantanamo, Pahor said that he would ask the government (GoS) to take detainees as long as "political" and "financial" obligations were considered separately. In a one-on-one pull-aside with CDA, Pahor linked acceptance of detainees to "a 20-minute meeting" with POTUS /President of the United States/.

Oziroma po naše:

Pahor je v zaupnem pogovoru z odpravnikom poslov /na ameriškem veleposlaništvu/ sprejem zapornikov pogojeval z "dvajsetminutnim srečanjem" s predsednikom Združenih držav.

Da bi bila stvar še hujša, je Milan Balažic, predstavnik slovenskega ministrstva za zunanje zadeve, prav v današnjem sporočilu za javnost izjavil, "da so na ministrstvu preverili vse pravne možnosti za sprejem zapornikov in da v Sloveniji teh pravnih možnosti nimamo." Še en dokaz, da ima naša trenutna vlada izjemno sposobnost, da sama sebe potunka v drek. Če Balažicevo izjavo namreč povežemo z razkritjem iz dopeše, pridemo do zaključka, ki je milo rečeno neprijeten: je bil predsednik vlade pripravljen poteptati slovenski pravni red zaradi kratkega srečanja z Obamo?

Diplomacija je zapletena zadeva. Lahko si predstavljam, da je Slovenija bila (in še bo) pod pritiskom močnejših držav, da se ukloni njihovim interesom. Takšni pritiski, ki jih (na podlagi površnega ali namenoma pristranskega branja dotične depeše) omenjata Guardian in El País bi se mi zdeli nekaj običajnega. Motila bi me le nizka pričakovanja, ki jih o naših voditeljih goji ameriška diplomacija: da bi se bili pripravljeni prodati že za kratko srečanje z Obamo! Če bi do takšnih pritiskov res prišlo, bi od naše diplomacije in politike pričakoval bodisi to, da se jim upre, če misli, da je sprejem zapornikov proti slovenskim interesom ali v neskladju s pravnim redom naše države, bodisi da se jim ukloni, če misli, da bi to ne povzročilo pretirane škode, vendar v zameno za določene stvarne diplomatske ali politične prednosti. Dejanski tekst depeše pa razkriva cinično mešanico mizernih osebnih ali dnevnopolitičnih ambicij (kaj drugega pa je Pahorjeva želja po srečanju z Obamo?) in diplomatskih in strateških interesov države. Da skromnost ni največja vrlina našega premiera, nam je bilo že nekako jasno. Da pa je njegova samovšečnost tako bolestna, da se je zaradi cenene promocije (beri: zaradi stiska roke in fotografije s popularnim ameriškim predsednikom) pripravljen igrati s slovenskimi zunanjepolitičnimi interesi in celo s pravnim redom naše države: ne, tega si nismo predstavljali.

Dejansko je celotna zgodba precej smešna. Glede na vse, kar se dogaja v naši državi, ni vredna zgražanja. Služila bi lahko kvečjemu kot dragocena iztočnica za kvalitetno politično satiro, če bi jo imeli. A je nimamo. Tako kot očitno nimamo ravno bistrega novinarstva. Do zdaj vsi slovenski mediji še vedno povzemajo zgodbo po opisih tujih medijskih hiš, čeprav je originalni dokument prosto dostopen:

http://www.elpais.com/articulo/internacional/Cable/acogida/presos/Estonia/elpepuint/20101129elpepuint_39/Tes

Pravzaprav smo lahko kot Slovenci hvaležni škodoželjnosti evropskih levosredinskih dnevnikov, ki so na vsak način hoteli izpostaviti dvomljive metode ameriške zunanje politike: Slovenijo so pokazali kot nebogljeno malo državo, izpostavljeno absurdnim pritiskom samovoljne velesile. To gotovo ni laskava podoba, a je vsekakor boljša od dejanske slike, ki jo razkriva depeša. To je slika države, ki ni majhna le zaradi svoje velikosti in diplomatske šibkosti, ki iz tega izhaja, ampak predvsem zaradi majhnosti njenih voditeljev: zaradi omejenosti njihovih obzorij in pritlehnosti njihovih ambicij. Z drugimi besedami: banana republika. Oziroma, kot je pred kratkim posrečeno zapisal Newsweek: olive republics.

Volilna napoved

Dan pred ameriškimi volitvami napovedujemo: zmaga Obame s približno 52% podporo volilcev in med 320 in 365 elektorji.

»Presenetljiva dežela, ta Amerika«

Nedavno mi je kot nalašč prišla v roko (no, ni kar sama prišla, nekdo mi jo je podaril in moram se ji zahvaliti) knjiga »Korenine multikulturalizma«. Gre za izjemno zanimivo študijo, ki jo je napisal ameriški profesor Dan Shiffman, ki je sodeč po tem, kar mi zna povedati vsevedni gospod Internet, kar uveljavljen učenjak. Knjiga je izšla leta 2000 pri ugledni založbi »Associated University Presses«, v slovenskem prevodu pa smo jo dobili iz enega samega razloga: gre za študijo o zdaj že precej pozabljenem, v svojem času pa znamenitem ameriškem pisatelju slovenskega rodu, Louisu Adamiču.

Ne bom se spuščal v vsebino knjige: naj povem le, da je izjemno zanimiva zaradi dveh stvari. Prvič, v njej se jasno vidi, kako je Adamičevo delo po pol stoletja znova postalo aktualno. Omenil sem že film »Crash«: teme, mojstrsko izpostavljene v tem filmu, so enake kot jih najdemo pri Adamiču. Predvsem pa je zanimiva za moje postdiplomske interese, saj odpira izjemno zanimiva vprašanja identitete, etnične, kulturne in politične. Navsezadnje iz slovenske zgodovine vemo, da je prav Adamičev obisk v domovini leta 1932 sprožil eno ključnih polemik o slovenski identiteti. Vrhunec te polemike je pomenil izid »Kulturnih problemov slovenstva«, verjetno najvplivnejše knjige na Slovenskem v 20. stoletju. Adamič za to najbrž sploh ni vedel. Vrnil se je v Ameriko in leta 1934 izdal »The Native's Return«, bestseller, ki ga je katapultiral v kulturno elito Rooseveltove Amerike.

Adamič je vso svoje življenje posvetil kritiki Amerike. Odkar se je kot mladenič leta 1913 iz rodne Kranjske preselil v New York, se mu je Amerika zdela »džungla«, dežela grotesk in iztirjenosti. Združene države so bile zanj »brezkončna procesija vladnih prevar, požrešnih trgovcev in prerezanih grl, teoloških neumnosti, zakonito prigoljufanega razvrata, estetskega kvantanja, lopovstva, imbecilnosti, grotesknosti in čudaštva.« V tem spektaklu je obenem užival, a je vanj tudi posegal. S kritiko, razpravo, s političnim angažmajem. Amerika ga je potegnila vase. Ko se je leta 1932 vrnil v Slovenijo, je spoznal, da se ne vrača domov:

»Sam sem slovenski Američan, »slovenski« pa je pri tem pridevnik, ki v ničemer ne slabi moje ameriškosti. Moja prva skrb je Amerika, zaradi nje same in zato, ker menim, da je od nje odvisna prihodnost sveta. Pridevnik samo pojasnjuje, da sem Američan, ki je bil po naključju rojen v Sloveniji in ki ga Slovenija zanima.«

Adamič je postal čistokrvni Američan. Ne tako, da bi se hotel asimilirati in zatajiti svojo neprijetno vzhodnoevropsko, slovansko poreklo - zatajitev izvora je vedno preziral in se silovito norčeval nad Oblaki, ki so postajali O'Blacki, in Ivančiči, ki so se prekrstili v Jonese. Američan je postal na z neprestano kritiko Amerike, z razkrivanjem njenih slabosti, od prvega dne, ko se je sprl z imigracijskim uradnikom na Ellis Island, do zadnjih let, ko se je boril z McCarthyjevo »Komisijo za neameriške aktivnosti«.

»Presenetljiva dežela, ta Amerika,« je zapisal. »Ni je mogoče ne ljubiti ne sovražiti. Strašna je in veličastna in čudna, nihajoča med vzvišenostjo in smešnostjo.«

Nikoli nisem bil v Ameriki in priznam, da me tja ne vleče. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki so jo obiskali. In ugotovil sem zanimiv vzorec: kdor se je odpravil s skepso ali z odkrito odklonilnostjo, je prišel nazaj z občudujočo fasciniranostjo; kdor je šel z navdušenjem, se je vrnil poln vzvišenega prezira.

Sam do Amerike nikoli nisem gojil prav nobene ljubezni. Niti sredi devetdesetih, ki so prekipevala od naklonjenosti do ameriškega; naklonjenosti, ki se je nekoliko mlajši od mene - tisti, ki so v adolescenco vstopili na pragu novega tisočletja - že ne morejo več spomniti. Vendar se mi je kljub temu od vedno zdela neznansko zanimiva, nerazumljiva, tuja. Skrivnostna v svoji totalni razgrnjenosti. Vedno me je bolj odbijala kot privlačila in tega občutka se nikoli nisem docela znebil. A sem se naučil ceniti, vedno znova in vedno bolj, njeno neverjetno sposobnost samokritike.

Velik narod - to je, narod, ki je velik po duhu - se zna kritizirati in se zna glorificirati. Meni je recimo všeč naša slovenska samokritičnost. Pogrešam pa sposobnost, da bi si znali peti hvalo, glorificirati svoje lastnosti. Zato še toliko bolj cenim Slovence, ki so znali in znajo početi oboje, temeljito in včasih hkrati: Prešerna, Cankarja (spomnimo se njegovih slavospevov slovenstvu v Kurentu in v Podobah iz sanj), Kocbek in njegove Lipicance, Jančarja.

To znajo zelo dobro početi tudi drugi. Španci, recimo. Pred kratkim sem prvič gledal znameniti film »Jamón, jamón«. V njem katalonski režiser Bigas Luna naredi pravi slavospev španskosti, ki pa je obenem najhujša kritika španskih lastnosti, slabosti, napak. Še večji mojstri glede tega so Italijani: odličen primer za to je film »I due marescialli«, klasična komedija s Totojem in De Sico v glavnih vlogah. Dve tretjini filma, ki se odvija neposredno po italijanski kapitulaciji v drugi svetovni vojni, so uničujoča kritika italijanskega oportunizma in prevarantstva - ki pa je prikazan na simpatičen in dobrohoten način. V zadnjem delu pa se prikaže, kako so prav lastnosti, ki so se zdele slabosti, pravzaprav pozitivne, saj afirmirajo italijanski humanizem v nasprotju z nemško kruto hladnostjo. Povsem enako je v znamenitem Monicellijevem filmu »La grande guerra« z legendarnima Sordijem in Gassmanom v glavnih vlogah. Toda tisto, kar ta filma zakrivata, je prav resnična italijanska vloga v obeh svetovnih vojnah, ki je bila daleč od dobrohotne in smešne nerodnosti in mi (zlasti mi Primorci) to vemo bolje od drugih.

Ameriko pa cenim, ker je vedno sposobna narediti uničujočo kritiko svojih dejanj. Američani so svojo travmo v Vietnamu razčistili sami. Sami so oprali svoje umazano perilo, sami vtikali igle v svoje gnojne bule: če ne bi bilo Coppolove »Apocalypse Now«, Stonovega »Platoona« in Kubrickovega »Full Metal Jacketa« in vse stotine ameriških filmov, ki jim sledili, bi danes zahodna javnost - bi ti bralec, ki to bereš - sploh ne imel pojma, kaj je to bila vojna v Vietnamu. Tako kot nima pojma, kaj je to bila bitka za Alžir, gibanje Mau mau, vojna v Angoli ali sovjetski poseg v Afganistanu.

Amerika je dežela neprestanih notranjih sporov: od zgodbe s suženjstvom, prek državljanske vojne, prohibicije, izolacionizma, gibanja za državljanske svoboščine, Vietnama. Kar ni nič neobičajnega. Neobičajen pa je način, kako te delitve presežejo. Ne tako, da poiščejo neko kompromisno rešitev, neko srednjo pot, s katero bi bili vsi zadovoljni. V secesijski vojni je zmagala Zveza. Pika. In je dala Jugu svojo zmago tudi drago, zelo drago plačati. V boju za državljanske pravice so zmagali duhovni sinovi Martina Luthra Kinga. Konec. Poti nazaj več ni, enakost pred zakonom je danes - kljub težavam - nesporni del ameriške stvarnosti. Toda kljub temu poražencev ni razglasila za izmečke, niso zmagovalci zgodovine »edini pravi Američani«, oni drugi pa »nepravi«, »lažni«, »izdajalski«. V vseh ameriških šolah (tudi na Jugu!) so vedno slavili Lincolna kot očeta naroda, ampak tisti kultni, nacionalni, tisti »the« film o secesijski vojni je pa »V vrtincu«, ki stvari dojema z izrazito južnjaške perspektive.

»Ameriškost« ni na eni ali drugi strani, »ameriškost« je namreč vedno prav v tem razcepu med dvema stranema, oziroma je ta sam razcep. Nacionalni mit ni vojska Zveze ali Konfederacije, nacionalni mit je sama secesijska vojna, ki je pokazala vse najboljše in vse najslabše obeh strani. Bistvo ameriškosti se vedno nahaja v tem razcepu, v tem breznu, ki loči posamezne dele obupno individualizirane ameriške družbe, ki jih je tako lepo znal opisati Louis Adamič. Prav zato, ker je patriotizem lahko vedno le v praznem prostoru, ki loči in povezuje ljudi, si »ameriškosti« nihče ne more prisvojiti, nihče ne more zahtevati monopola nad njo.

Ali povedano z ameriško preprostostjo: »Dissent is patriotic«. In da to ni le fraza, bo dovolj, če pomislimo na silovitost, s katero zna Američan raziskati svoje najgrše podrobnosti, ne da bi za trenutek podvomil, da s tem dela uslugo svoji naciji. Od kje Evropejcem sploh material, da kritično razmišljamo o Ameriki, če ne od Amerike same?

In tega Evropejci marsikdaj ne razumemo. Ko gledamo South Park, »25th Hour« ali Moorov »Bowling for Columbine«, v njih največkrat ne vidimo tistega, kar v resnici so: globoko patriotski filmi. Zato nam ostaja prikrita skrivnost Samsonove moči…