Ducat predlogov za poletno branje

Naslednji teden bom končno in dokončno oddal svojo diplomsko nalogo in tako se bo tudi zame začelo poletje. V nasprotju z lanskim letom, ko sem v celem poletju prebral le dve knjigi, sem si za letos sestavil zelo obširen seznam literature. Žal pa bolj slabo ustreza pojmu poletnega branja...

A tu ne mislim razgrinjati svojih ambicioznih bralnih načrtov: raje sem sestavil kratek seznamček knjig, ki sem jih sam že prebral in ki se mi zdijo odlično čtivo za poletne mesece. Če torej še niste odkorakali v knjižnico, je tu nekaj mojih predologov:

Salman Rushdie: Mavrov poslednji vzdih (napeta družinska saga, ki razkriva večna vprašanja človeške usode; velika indijska freska, modernistično poetični poklon Materi Indiji; vsekakor primernejše poletno branje od Satanskih stihov)

Miguel de Unamuno: Megla (špansko-baskovski pisatelj, ki je bolj kot kdorkoli drug vplival na sodobno južnoameriško literaturo; zgodba s prefinjenim sarkazmom in nenavadnim obratom nam razkrije, zakaj je Bog v resnici Španec; mimogrede, izpis na COBISS-u za ta roman je precej špasen - kot avtor dodatnega besedila je napisan Víctor Goti: a to ni nič drugega kot Unamunov psevdonim, "dodatno besedilo" pa v bistvu že prvi del romana!)

Jorge Luis Borges: Alef (zbirka kratkih zgodb, v katerih se križajo usode in časovnosti)

Kolja Mićević: Prešeren, malo drugače (naslov je dovolj zgovoren in ga je potrebno vzeti zares: srbski esejist in prevajalec odkriva nov pogled na Prešerna)

Rosa Montero: Kanibalova hči (nekoliko komičen kriminalni zaplet poskrbi za srečanje treh različnih generacij; lahkotno poletni uvod v ortegovski klic "Moj Bog, kaj je Španija!")

Alojz Ihan: Deset božjih zapovedi (zbirka prefinjenih esejev pesnika in mikrobiologa, ki zna biti oboje naenkrat in hkrati še globok mislec: obvezno branje za vsakega razmišljujočega Slovenca - poletje je primeren čas, da opravite svojo dolžnost)

Claudio Magris: Mikrokozmosi (izhodišče potovanja je Trst: pomislite, da se vsako nedeljo lahko nekam odpeljete z avtomobilom - to je lok, znotraj katerega popotnik s pisateljsko senzibilnostjo raziskuje vesolja v malih prostorih človeškega bivanja, od tržaških kavarn, prek kvarnerskih otokov do snežniških gozdov)

Fulvio Tomizza: Prijateljstvo (klasik slovenske literature, ki ga je v italijanščini napisal istrski pisatelj, živeč v Trstu; slovenski izdaji iz 1981 je dodana tudi odlična spremna beseda)

Marjan Rožanc: Roman o knjigah (knjiga, v kateri boste ugotovili, zakaj se najprestižnejša slovenska nagrada za esejistiko imenuje po Marjanu Rožancu)

Mark Twain: Humoreske (klasika, ki po krivici zaostaja za Jeromevimi Tremi možmi v čolnu; v njej Twain med drugim dokončno razkrinka stoletno sleparstvo mravelj in poda brezprizivno obsodbo nemščine)

To so torej moji predlogi. Tistim, ki imate radi poezijo, lahko povem, da se po mojem mnenju poletnim mesecem najlepše priklada William B. Yeats (čigar poezija je prav gotovo prevedena tudi v slovenščino; mislim, da v "beli" zbirki Lirika). Tiste pa, ki se tudi poleti ne branite zahtevnejših in bolj filozofsko usmerjenih besedil, opozarjam na pravkar izdani prevod knjige Hannah Arendt Med preteklostjo in prihodnostjo: šest vaj v političnem mišljenju (knjige, ki je izšla pri založbi Krtina, še nisem imel priložnosti prijeti v roke, tako da ne vem, kateri dve "vaji" so v prevodu izpustili: v izvirniku jih je namreč osem). Knjiga je ključna za razumevanje politične misli Hannah Arendt, po naključju pa tudi tista, ki je med vsemi njenimi deli še najprimernejša za branje na plaži.

Upam, da sem vam prišepnil kakšno dobro idejo. Prijetno branje!

Ubranil bom hišo svojega očeta

Ena najsilnejših domoljubnih poezij vseh časov. In ena mojih najljubših. Gabriel Aresti, 1963: Nire aitaren etxea ali Hiša mojega očeta. Verjetno najbolj znana baskovska poezija sploh: simbol njihove vztrajnosti pri obrambi svojih izročil. Že sam pojem "hiše" (etxe) ima v baskovski kulturi poseben pomen. Podobno kot pri Slovencih, ima pri Baskih vsaka hiša na podeželju (včasih pa tudi v mestih) svoje ime: ne glede na družino, ki v njej živi. Baski so dolga stoletja uživali neko čisto posebno samoupravo, ki je temljila na samoupravnih vaških skupnostih, fueros (iz lat. "forum"). Zelo podobno kot pri Beneških Slovencih, je tudi pri Baskih vsak fuero sestavljalo določeno število hiš (in ne morda družin), ki so se potem na skupnih zborovanjih pod vaškim hrastom odločali o skupnih zadevah. Vendar pri tem ni šlo za nikakršno folklorno tradicijo, temveč za pravi sistem samouprave, s posebnim pravnim in davčnim ustrojem. Najbolj dovršen je ta sistem bil v osrednji provinci Biskaji, kjer je obstajal tudi vrhovni zbor baskovskih "hiš", ki so se sestajale v Gerniki. Ta (t.i. "foralni") ustroj je deloval vse do tridesetih let 19. stoletja, ko ga je v zaporednih valovih ukinila nova liberalna država. Od tedaj se je starodavna tradicija samouprave spremenila v osrednji simbol baskovske želje po svobodi, s "skupščinskim hrastom" v Gerniki kot osrednjo simbolno refernco.


Hiša mojega očeta

Ubranil bom
hišo svojega očeta.
Proti volkovom,
proti suši,
proti dolgovom,
proti pravici
bom ubranil
hišo svojega očeta.
Izgubil bom
živino,
polja,
nasade;
izgubil bom
dobiček,
prihodek,
obresti,
toda ubranil bom hišo svojega očeta.
Orožje mi bodo odvzeli
in z dlanmi bom branil
hišo svojega očeta;
odrezali mi bodo dlani
in z rokami bom branil
hišo svojega očeta;
ostal bom brez rok,
brez ramen,
brez trupa,
in z dušo bom branil
hišo svojega očeta.
Umrl bom,
moja duša bo izgubljena,
moji potomci bodo izgubljeni,
toda hiša mojega očeta
bo še vedno stala
na tej zemlji.


Nire aitaren etxea

Nire aitaren etxea
defendituko dut.
Otsoen kontra,
sikatearen kontra,
lukurreriaren kontra,
justiziaren kontra,
defenditu
eginen dut
nire aitaren etxea.
Galduko ditut
aziendak,
soloak,
pinudiak;
galduko ditut
korrituak,
errenteak,
interesak,
baina nire aitaren etxea defendituko dut.
Harmak kenduko dizkidate,
eta eskuarekin defendituko dut
nire aitaren etxea;
eskuak ebakiko dizkidate,
eta besoarekin defendituko dut
nire aitaren etxea;
besorik gabe,
sorbaldik gabe,
bularrik gabe
utziko naute,
eta arimarekin defendituko dut
nire aitaren etxea.
Ni hilen naiz,
nire arima galduko da,
nire askazia galduko da,
baina nire aitaren etxeak
iraunen du
zutik.

Vedno bom govoril resnico

Danes, na kulturni dan, se seveda spodobi post s poezijo.

Gabriel Aresti je eden mojih najljubših pesnikov. Kadar berem njegove poezije (in poezijo se bere vedno na glas, to je znano), vedno preberem še v originalu, da slišim trdi zven tega tujega, nerazumljivega jezika. Gabriel Aresti je namreč pisal v baskovščini. Rodil se je leta 1933 v Bilbau, v domoljubni baskovski družini. Doma so govorili samo špansko, zato se je Gabriel (tako kot njegova someščana iz 19. stoletja, pisatelj in filozof Miguel de Unamuno ter "oče naroda" Sabino Arana, utemeljitelj baskovskega nacionalizma) baskovsko naučil sam, pri 14 letih. Ta starodavni jezik je povzdignil v jezik svoje poezije, "trde kot kamen, silne kot kladiva", kot je sam rad poudarjal. Umrl je leta 1975- prav v letu, ko je njegovo ljudstvo po 40 letih zatiranja končno zopet svobodno zadihalo.


Vedno bom govoril

Vedno bom govoril
resnico.
Iz mojih ust ne bo izšla beseda,
ki ni resnica.
Razbili mi bodo ustnice,
izpulili mi bodo zobe,
iztrgali mi bodo jezik,
toda
jaz
nikoli
ne bom lagal.
In če bom kdaj
prelomil svojo zaobljubo
in se zlagal,
bo to zato,
da sonce ne zatemni,
da se luna ne omrači,
da vrtnica rodi nov cvet,
da roža ne izgubi svojega vonja,
da otrok lahko uživa materine prsi
in da devica
na plemenit način
izgubi nedolžnost.


Beti esanen dut

Beti esanen dut
egia.
Nire ahotik ezta hitzik aterako,
egia eztena.
Ezpañak apurtuko zaizkit,
hortzak eroriko zaizkit,
mihina ebakiko didate,
baina nik
eztut
gezurrik
esanen.
Eta inoiz,
nire juramentua hautsirik,
gezur bat badiot,
izanen da
eguzkia ilundu eztadin,
ilargia argitu dadin,
arrosak orriren bat irabaz dezan
krabelinak usainik gal eztezan,
haurra beti ditiaz goza dadin,
edo dontzeiliari
birjindadea joan dakion
nobleziaz.

»Sva kot dve vzporedni reki«

Màrius Torres je neke vrste katalonski Srečko Kosovel. Umrl je mlad, star komaj 32 let. Dolga leta je bolehal za težko boleznijo, dokler ni leta 1942 umrl sredi najhujšega povojnega pomanjkanja. Njegove pesmi, odraz globokega osebnega trpljenja in hrepenenja, so v petdesetih letih prejšnjega stoletja zrasle v simbol trpljenja in hrepenenja celotnega katalonskega naroda, poraženega in zatiranega. Ena Torresovih najlepših pesmi je »Pesem za Mahalto«. In je tudi ena mojih najljubših poezij sploh. Govori o njegovi žalosti, ker se, bolan in na pragu smrti, ne more združiti s svojo ljubljeno. »Sva kot dve vzporedni reki«, piše.

Katalonski original in moj slovenski prevod, kot vedno:


PESEM ZA MAHALTO

Najini duši tečeta kot dve vzporedni reki.
Po isti poti greva, pod istimi oblaki.

Ne moreva približati najinih mirnih življenj:
med njima se razteza zemlja, polna cipres in palm.

V okljukih, med rumenimi lokvanji, med zelenim mirom,
čutim, kot bi mi sledil, tvoj nežni utrip.

In poslušam tvojo drhtečo in prijazno vodo,
od izvira do morja, našega starodavnega domovja.

/

CANÇÓ A MAHALTA

Corren les nostres ànimes com dos rius paral•lels.
Fem el mateix camí sota els mateixos cels.

No podem acostar les nostres vides calmes:
entre els dos hi ha una terra de xiprers i de palmes.

En els meandres grocs de lliris, verds de pau,
sento, com si em seguís, el teu batec suau.

I escolto la teva aigua tremolosa i amiga,
de la font a la mar, la nostra pàtria antiga.

Človek, ki je pogledal v tolmun

Danes popoldne sem v osrednji ljubljanski knjigarni kupil novo Jančarjevo knjigo: »Človek, ki je pogledal v tolmun«. Čeprav nisem kak strašno velik ljubitelj Jančarja kot prozaista (raje imam njegove drame in eseje), pa moram priznati, da sem nad nakupom navdušen! Vsem, ki radi v roke primejo knjigo, ki je zabavna, dobro napisana, obenem pa zahteva od bralca tudi razmislek, jo toplo priporočam.

Gre za zbirko devetih novel, ki se med sabo precej razlikujejo. Od možiclja, ki ga obsede televizijska kamera, prek skrivnostne prerokbe v stranišču stare jugoslovanske vojašnice, do nenavadne usode akademskega zapeljivca, nam Jančar niza zgodbe, ki so prav tako bizarne kot so vsakdanje. Skupno jim je le, da v njih človekovo usodo vedno znova potegne v vrtoglavi vrtinec življenja, pa naj gre za oči skrivnostnega umetnika, ki zasužnjijo mlado natakarico in jo za vedno vržejo nekam proti toku, ali spotikljiv pogovor, ki mu samotni potnik prisluškuje iz sosednjega kupeja.

Kdo je »človek, ki je pogledal v tolmun«, po katerem se imenuje uvodna novela, ne bom razkril: to prepustim, da ugotovijo bralci. Lahko pa razkrijem, kaj je »nevidni prah«, po katerem se imenuje neka druga novela - tista, ki mi je bila med vsemi najbolj všeč. Dogaja se, kot takoj na začetku zapiše pisatelj, »v eni tistih velikih hiš v okolici Ljubljane, ki so tam zrastle v zadnjih letih z veselimi barvami na pročeljih, z barvami, ki hočejo povedati, da v njih živijo veseli in zadovoljni ljudje.« Zaključi pa se z besedami, ki nepričakovano razložijo skrivnostni naslov, ki z vsebino zgodbe sicer nima posebne zveze:

»Noč je, iz hladu Rimske ceste visoko na nebu se na zemljo usiplje zelo droben, človeškim očem neviden prah, ki lega na strehe, na drevesa, na ulice in trge mesta in prekriva vso lepo pokrajino, v kateri živijo njeni zadovoljni prebivalci. To je prah rahle bebavosti, ki pada vsako noč, podnevi pa ga veter raznese daleč naokoli.«

»Hope in the Prison of Despair«

Poezija za obupane, zaljubljene in vse tiste, ki se jim trenutno življenje zdi črno... in poezija za zgodnjo jutranjo uro.
Avtor je Francesc Vallverdú, katalonski pesnik, ki sem ga odkril pred kratkim in ki me je navdušil s svojimi preprostimi, asketskimi verzi. Se opravičujem, ker prevod ne dosega tiste strnjene in enostavne čistosti katalonskega originala.

Pečat

Ta pečat, ki nam v srce vtisne
vse naše najbolj globoke tesnobe,
ki nam šepeta s tisočerimi glasovi,
da bi nas zapeljal na pota brez izhoda,
ta pečat je kvas za našo obstojnost.

Tvoja bolest te zavija vase kot
globoko občutene sanje,
a naenkrat se boš zbudil in takrat se boš zavedal,
da to nisi ti, in začutil boš, da si
ponovno vstal v neskončno luč novega dneva.

»Neprestano odlagamo življenje«

Pa še ena poezija: te ni napisala mašina, ampak človek, katalonski pesnik Francesc Vallverdú. Zdi se mi, da odlično zadane zagato naše generacije.

Iz dneva v dan odlašamo užitek do življenja,

ker smo obsedeni od številnih požarov in od
uničevalskih vojsk, ki se sredi goste megle
vzdigujejo proti vsemu,
kar nam vzbuja radost.
Ne utrjujemo temeljev in ne vzdigujemo stabilnega zidovja:
hrupna in nepredvidljiva naglica je edina podoba,
ki usmerja naše zmedene bojazni.
Pijani od lepih in razgaljenih besed, od brezupnih luči, nesmiselnih svetlob in
brezštevilnih sanj, ki se nimajo kje udejaniti,
kje vzdigniti trdnjave neomejenih upov,
neprestano odlagamo življenje.