»Sva kot dve vzporedni reki«

Màrius Torres je neke vrste katalonski Srečko Kosovel. Umrl je mlad, star komaj 32 let. Dolga leta je bolehal za težko boleznijo, dokler ni leta 1942 umrl sredi najhujšega povojnega pomanjkanja. Njegove pesmi, odraz globokega osebnega trpljenja in hrepenenja, so v petdesetih letih prejšnjega stoletja zrasle v simbol trpljenja in hrepenenja celotnega katalonskega naroda, poraženega in zatiranega. Ena Torresovih najlepših pesmi je »Pesem za Mahalto«. In je tudi ena mojih najljubših poezij sploh. Govori o njegovi žalosti, ker se, bolan in na pragu smrti, ne more združiti s svojo ljubljeno. »Sva kot dve vzporedni reki«, piše.

Katalonski original in moj slovenski prevod, kot vedno:


PESEM ZA MAHALTO

Najini duši tečeta kot dve vzporedni reki.
Po isti poti greva, pod istimi oblaki.

Ne moreva približati najinih mirnih življenj:
med njima se razteza zemlja, polna cipres in palm.

V okljukih, med rumenimi lokvanji, med zelenim mirom,
čutim, kot bi mi sledil, tvoj nežni utrip.

In poslušam tvojo drhtečo in prijazno vodo,
od izvira do morja, našega starodavnega domovja.

/

CANÇÓ A MAHALTA

Corren les nostres ànimes com dos rius paral•lels.
Fem el mateix camí sota els mateixos cels.

No podem acostar les nostres vides calmes:
entre els dos hi ha una terra de xiprers i de palmes.

En els meandres grocs de lliris, verds de pau,
sento, com si em seguís, el teu batec suau.

I escolto la teva aigua tremolosa i amiga,
de la font a la mar, la nostra pàtria antiga.

»Hope in the Prison of Despair«

Poezija za obupane, zaljubljene in vse tiste, ki se jim trenutno življenje zdi črno... in poezija za zgodnjo jutranjo uro.
Avtor je Francesc Vallverdú, katalonski pesnik, ki sem ga odkril pred kratkim in ki me je navdušil s svojimi preprostimi, asketskimi verzi. Se opravičujem, ker prevod ne dosega tiste strnjene in enostavne čistosti katalonskega originala.

Pečat

Ta pečat, ki nam v srce vtisne
vse naše najbolj globoke tesnobe,
ki nam šepeta s tisočerimi glasovi,
da bi nas zapeljal na pota brez izhoda,
ta pečat je kvas za našo obstojnost.

Tvoja bolest te zavija vase kot
globoko občutene sanje,
a naenkrat se boš zbudil in takrat se boš zavedal,
da to nisi ti, in začutil boš, da si
ponovno vstal v neskončno luč novega dneva.

»Neprestano odlagamo življenje«

Pa še ena poezija: te ni napisala mašina, ampak človek, katalonski pesnik Francesc Vallverdú. Zdi se mi, da odlično zadane zagato naše generacije.

Iz dneva v dan odlašamo užitek do življenja,

ker smo obsedeni od številnih požarov in od
uničevalskih vojsk, ki se sredi goste megle
vzdigujejo proti vsemu,
kar nam vzbuja radost.
Ne utrjujemo temeljev in ne vzdigujemo stabilnega zidovja:
hrupna in nepredvidljiva naglica je edina podoba,
ki usmerja naše zmedene bojazni.
Pijani od lepih in razgaljenih besed, od brezupnih luči, nesmiselnih svetlob in
brezštevilnih sanj, ki se nimajo kje udejaniti,
kje vzdigniti trdnjave neomejenih upov,
neprestano odlagamo življenje.