20 januar 2012

Šest kratkih refleksij o bolezni in trpljenju

  • Nauk tradicionalne, konformistične, na krščanstvu temelječe buržoazne morale, ki uči solidarnost do bednih in nesrečnih, vsebuje implicitni argument kalkulacije in povračila: »Do nesrečnih ravnaj lepo, saj utegne nekoč nesreča doleteti tudi tebe.« Nietzsche je takšno moralo zato upravičeno obtoževal, da temelji na ustrahovanju. Do slabotnejših se ne vedem lepo iz pristne naklonjenosti do njih, temveč zato, ker se bojim, da bom tudi sam nekoč slaboten. V duhu nietzschejanske kritike je mogoča tudi nekoliko drugačna interpretacija: do slabotnejših se vedem lepo iz vraževerja, iz akta religiozne hvaležnosti, da nisem na njihovem mestu. Solidarnost je v tem pogledu magični ritual, ki trpečega Drugega obdrži na varni razdalji. Toda ali je mogoča drugačna različica iste zapovedi, ki bi se glasila: »Nesrečne in bedne spoštuj zato, ker si tudi sam nekoč bil nesrečen in beden«? Tako formulirana zapoved bi res bila nekoliko manj univerzalna – iz njenega primeža bi začasno izpadli tisti nadvse redki srečneži, kot mladi princ Siddhartha Gautama, ki še niso spoznali nesreče in trpljenja –, a bi bila manj preračunljiva, bolj velikodušna in iskrena. Etika, ki bi temeljila na takšni zapovedi, bi imela to edinstveno prednost, da bi trpljenje dobilo jasen smisel, saj bi odpiralo dimenzijo etičnega oziroma predstavljalo edini dostop do njega.
  • Tako kot siti ne razume lačnega in zdravi ne bolnega, tako človek v zdravem stanju ne razume občutij, dejanj in motivov, ki so ga gnali tedaj, ko je bil bolan. Ko je srečen in zdrav, se le s težavo spominja časov nesreče in bolezni in se sprašuje: sem to res bil jaz? Gleda nazaj in se ne spozna. Nerazumevanje med zdravimi in bolnimi, med sitimi in lačnimi, med srečnimi in nesrečnimi, med uspešnimi in bednimi, je pravzaprav družbena posledica tega primarnega nagona po samoohranitvi: nagona, ki nas sili v pozabo našega lastnega trpljenja.
  • Spomin na trpljenje – še zlasti na fizično trpljenje – je le bled odsev dejanskega trpljenja. Trpljenje je predvsem prisotnost bolečine, spomin pa miselna obnova nečesa odsotnega. Spomin lahko prikliče vse razsežnosti minulega pojava, ne more pa obnoviti njegove prisotnosti, ker je ta po definiciji časovno določena in torej neponovljiva. Zato so stigme v krščanstvu pojmovane kot najvišja stopnja podoživljanja Kristusovega trpljenja: imajo namreč to sposobnost, da prikličejo njegovo samo prisotnost. Toda prav zaradi tega jih katolištvo pojmuje kot nekaj izrednega, nekaj, kar presega meje običajne religioznosti, kot poseben dar, ki je omogočen (in dopuščen!) le zelo redkim, nikakor pa ne more služiti kot paradigma ali vezivo občestvenega življenja, kakor npr. govorjenje jezikov v karizmatičnih protestantskih sektah.
  • Spomin na trpljenje je oblika njegove pozabe.
  • Pristna etika ne temelji na spominu na trpljenje ali na obsesivnem strahu pred njegovo bližino – ki se odraža tako v magičnem zaklinjanju kot v stoičnem poskusu njegovega premagovanja –, temveč na gotovosti njegove končne zmage. Zapoved se tu torej ne glasi, »spoštuj trpeče, ker bi lahko tudi ti bil med njimi,« niti »spoštuj jih, ker si bil tudi ti med njimi,« temveč »spoštuj jih, ker boš tudi ti med njimi«.
  • Za krščanstvo je zmagoslavje trpljenja pred-končno, a predstavlja poslednjo resnico tega sveta. Ortodoksno krščanstvo uči, da pot v onostranstvo vodi prek smrti, torej prek največjega trpljenja, trpljenja ločitve od sebe in od sveta. Stoična ideja lepe smrti, eu-thanatos ali evtanazija, je zato radikalno tuja krščanstvu. Zanikuje namreč tisto gotovost, ki odpira polje krščanske etike: gotovost trpljenja, ki ni hipotetična ali pretekla, temveč prihodnja. Trpljenje je človekova poslednja resničnost na tem svetu, končni cilj njegovega zemeljskega potovanja, preden vstopi na področje, kjer je izničena njegova svetnost – in z njo svobodna volja, njena najgloblja manifestacija – in je popolnoma ter skrivnostno prepuščen Božji milosti.

2 komentarja:

brane pravi ...

Sam "trplene" v krščanstvu ima funkcijo ustrahovanja samo kot dodani element neskončnega trpljenja po smrti, nevem točno katerega koncila, kot cvrtje v peklu. Trplenje na tem svetu, kot bisveno krščansko občutenje, je vse preje božja mast. Ko smo že ravno v tem evharsitičnem obdobju, brez trplenja je koncept "hoje za kristusom" eo ipso nemožen. Moj bog, če se spomnimo pasjona - telo oblito s krvjo, krvniki, kastrirana mati in ravnodušen pogled Očeta. Teza, ki se ponuja sama od sebe je, da morda ne bi vstal od mrtvih, če ne bi bil tako temeljito fizično obdelan. Kot da na neki ravni minimalne strukture vse skupaj ne bi bilo nič drugega, kot nekakšen kemičen postopek ekstrakcije duha iz materije. Le tisti pogled Boga, ki ga skoraj pozabimo (kar ni čudno, saj celo štorijo opazujamo z njegovega mesta - dejstvo, ki je med interpreti preveč zapostavljeno) premakne sceno z bdsm moralno atmosfero. Vseeno, če je bilo tu kaj kaznovano, niso bili grehi kot prekrški, ampak grehi kot predikati materije. Če bi Krist umrl "lepe smrti", ne bi vstal. Tu se odpira toliko vprašanj, da se človeku zvrti v glavi, kot je napisal tisti francoski kirurg diskurzov.

brane pravi ...

Smrt je pa takorekoč točka zloma te ekonomije zdravja in bolezni, tisto mesto rokohitrstva, ki Nietcheju omogoči, da še tako sterilno svetništvo zvede na umazano preračunljivost. Vse se nahaja že v sami možnosti teh krščanskih konceptov, ki so zasnovani tako, da sami sebe ukinjajo oziroma, njihova nemožnost je pogoj njihove možnosti, pač glede na to, s katere "strani" gledamo. "Šivankino uho" je presečišče premic veselja in trpljenja, če gledamo z božjega očesa in zrcalna preslikava, če to počnemo z stališča krščanskega telesa. Tako veselje kot žalost sta na tej strani videz, ki na oni strani evalvira v svoje nasprotje. Formula se glasi, da se videz na ravnini imanence preko zrcalne preslikave priobči v bit na ravnini transcedence. To se vse skupaj prav eksplicitno odvija v vrednostnih terminih barantaštva, kar je naravnost osupljivo, prav res, kako "desnuharska umazanost židovstva" pred našimi očmi sublimira v svoje nasprotje. Sublimacija znotraj štorije tako "prestopa bregove" ali spet, realna sublimacija se odvija skoz štorijo - na tej stopnji je to ena godlja. Naprej ni več nobenih ovir, duh/telo se vali kot snežna kepa in to je morda tisto občutje, ki ga je Nietzsche opisal kot "spolzka riba" ko se je s svojimi notranjimi očmi oziral na "krščanstvo, židovstvo, desnuharstvo", to shizofreno polje, kjer "imanenca že vedno žre trancedenco, ki žre imamnenco", kar je precej bolj ne-nedolžna operacija, kot dobro staro "popuščanje". Tistih refleksij ne gre jemati preveč resno,"Starih", večino časa niso počeli drugega, kot s posranimi hlačami aplicirali na strukturo, ki je bila vse prej kot primerna za pojme, ki so bili, kot nekakšni fecisi, produkti dobrih kosil salonskega življenja pod akacijami. Jaz jih rad primerjam s znanstveniki, kemiki, ki imajo opraviti z nad-nevarnim virusom, z vsemi tistimi režimi previdnosti. Glava sholastika je sterilna štacuna, založena s aristotelkim priborom, bronastim topim setom, s katerim se spravlja na duha-črva ali črvivega duha.