To ni konec - kvečjemu začetek

Tale blog se verjetno približuje svojemu koncu. Naslednji meseci bodo določili njegovo usodo. A tehtnica se bo bržkone nagnila na na stran, ki bo določila njegov konec. Zato je to verjetno zadnji zapis. Morda bo nekoč preveden tudi v slovenščino; verjetno ne brez dodatnih sprememb.

Naj bo tako ali drugače: prihajajo novi časi, z njimi pa potrebe po drugačnih forumih, bolj osredotočenih na specifične zahteve naše stvarnosti. Globoko pod vsem, s čimer se bom ukvarjal v prihodnjih mesecih in letih, pa bo tekla reka, ki je napajala razmišljanje ob tem zapisu.
Nikar se ne sprašujte, ali je moj ali ne. Še sam ne vem. Začel sem ga kot zelo interpretativni prevod, končal pa ga nekje povsem drugje, daleč daleč stran od izvirnega teksta, ki ga je spodbudil. In to mi je všeč. Vse do 17. stoletja in še dlje se je zahodna književna in duhovna ustvarjalnost napajala pri istih temah. Večina umetniških del in večina tekstov je bilo le doprinos k že obstoječim. A vsako je bilo nekaj drugega, nekaj samosvojega. Tako je, pravzaprav, še danes. Le da smo si naredili delo težje.
In nikar ne iščite originalnega teksta - ne boste ga našli. Je namreč popolnoma obskuren in nepomemben. Spodnja predelava je največ, kar je kdarkoli spodbudil. In to pove dovolj.

Meditation on the Overcoming of Intellectual Futility

We stubbornly bury ourselves
under a sediment of indignation,
into sponge-shaped systoles and diastoles,
and slowly walk away from the vivid murmur of life,
determined to conquer Answers,
the placebo for our soul.

I think that the toxicity of generalizations,
of thoughts,
of ideas that gush within us,
condemns us to the insubstantial
inertness of pamphleteers.

I think we do not know anything;
nor are we interested in knowing.
Plugged on the headphones
of a constant flow of contaminated information,
we allow to distance ourselves
from the pleasure,
from the magic of intuition, of quest, of knowledge.
We find it too difficult to
utter a single word without sounding random,
erudite without a pedigree,
vendors of cerebral mist,
collectors of fog.

I hate stagnation.
I hate feeling prisoner of the uniformity of truth.
I want to establish an ever growing
Republic of Ambiguity, of Improvisation, of Spontaneity,
of Naïve Ingenuity, of Placid Uncertainty.

Like the trees, we, too, can be eternal,
if only we root ourselves
in the unquestionable solidity of what must be solid
and grow in the unashamed volatility of what must be volatile.

I dream of a land, where
the mysterious with would melt with the tangible,
religion with pragmatism,
faith with knowledge,
mysticism with practicality,
playfulness with rigor,
elation with serenity.
A land, where one would move around
by gently levitating above the ground,
and where everything good would be allowed
to florish freely in its singularity -
except for parrots, who would be banished forever.

Šest kratkih refleksij o bolezni in trpljenju

• Nauk tradicionalne, konformistične, na krščanstvu temelječe buržoazne morale, ki uči solidarnost do bednih in nesrečnih, vsebuje implicitni argument kalkulacije in povračila: »Do nesrečnih ravnaj lepo, saj utegne nekoč nesreča doleteti tudi tebe.« Nietzsche je takšno moralo zato upravičeno obtoževal, da temelji na ustrahovanju. Do slabotnejših se ne vedem lepo iz pristne naklonjenosti do njih, temveč zato, ker se bojim, da bom tudi sam nekoč slaboten. V duhu nietzschejanske kritike je mogoča tudi nekoliko drugačna interpretacija: do slabotnejših se vedem lepo iz vraževerja, iz akta religiozne hvaležnosti, da nisem na njihovem mestu. Solidarnost je v tem pogledu magični ritual, ki trpečega Drugega obdrži na varni razdalji. Toda ali je mogoča drugačna različica iste zapovedi, ki bi se glasila: »Nesrečne in bedne spoštuj zato, ker si tudi sam nekoč bil nesrečen in beden«? Tako formulirana zapoved bi res bila nekoliko manj univerzalna – iz njenega primeža bi začasno izpadli tisti nadvse redki srečneži, kot mladi princ Siddhartha Gautama, ki še niso spoznali nesreče in trpljenja –, a bi bila manj preračunljiva, bolj velikodušna in iskrena. Etika, ki bi temeljila na takšni zapovedi, bi imela to edinstveno prednost, da bi trpljenje dobilo jasen smisel, saj bi odpiralo dimenzijo etičnega oziroma predstavljalo edini dostop do njega.

• Tako kot siti ne razume lačnega in zdravi ne bolnega, tako človek v zdravem stanju ne razume občutij, dejanj in motivov, ki so ga gnali tedaj, ko je bil bolan. Ko je srečen in zdrav, se le s težavo spominja časov nesreče in bolezni in se sprašuje: sem to res bil jaz? Gleda nazaj in se ne spozna. Nerazumevanje med zdravimi in bolnimi, med sitimi in lačnimi, med srečnimi in nesrečnimi, med uspešnimi in bednimi, je pravzaprav družbena posledica tega primarnega nagona po samoohranitvi: nagona, ki nas sili v pozabo našega lastnega trpljenja.

• Spomin na trpljenje – še zlasti na fizično trpljenje – je le bled odsev dejanskega trpljenja. Trpljenje je predvsem prisotnost bolečine, spomin pa miselna obnova nečesa odsotnega. Spomin lahko prikliče vse razsežnosti minulega pojava, ne more pa obnoviti njegove prisotnosti, ker je ta po definiciji časovno določena in torej neponovljiva. Zato so stigme v krščanstvu pojmovane kot najvišja stopnja podoživljanja Kristusovega trpljenja: imajo namreč to sposobnost, da prikličejo njegovo samo prisotnost. Toda prav zaradi tega jih katolištvo pojmuje kot nekaj izrednega, nekaj, kar presega meje običajne religioznosti, kot poseben dar, ki je omogočen (in dopuščen!) le zelo redkim, nikakor pa ne more služiti kot paradigma ali vezivo občestvenega življenja, kakor npr. govorjenje jezikov v karizmatičnih protestantskih sektah.

• Spomin na trpljenje je oblika njegove pozabe.

• Pristna etika ne temelji na spominu na trpljenje ali na obsesivnem strahu pred njegovo bližino – ki se odraža tako v magičnem zaklinjanju kot v stoičnem poskusu njegovega premagovanja –, temveč na gotovosti njegove končne zmage. Zapoved se tu torej ne glasi, »spoštuj trpeče, ker bi lahko tudi ti bil med njimi,« niti »spoštuj jih, ker si bil tudi ti med njimi,« temveč »spoštuj jih, ker boš tudi ti med njimi«.

• Za krščanstvo je zmagoslavje trpljenja pred-končno, a predstavlja poslednjo resnico tega sveta. Ortodoksno krščanstvo uči, da pot v onostranstvo vodi prek smrti, torej prek največjega trpljenja, trpljenja ločitve od sebe in od sveta. Stoična ideja lepe smrti, eu-thanatos ali evtanazija, je zato radikalno tuja krščanstvu. Zanikuje namreč tisto gotovost, ki odpira polje krščanske etike: gotovost trpljenja, ki ni hipotetična ali pretekla, temveč prihodnja. Trpljenje je človekova poslednja resničnost na tem svetu, končni cilj njegovega zemeljskega potovanja, preden vstopi na področje, kjer je izničena njegova svetnost – in z njo svobodna volja, njena najgloblja manifestacija – in je popolnoma ter skrivnostno prepuščen Božji milosti.

Danilu Slivniku v spomin

mav•er•ick, n.
1. An unbranded range animal, especially a calf that has become separated from its mother, traditionally considered the property of the first person who brands it.
2. One that refuses to abide by the dictates of or resists adherence to a group; a dissenter.
adj.
Being independent in thought and action or exhibiting such independence.

Danes zgodaj popoldne je umrl Danilo Slivnik. Ubil se je s strelom v glavo pred svojo hišo v Ljubljani.

Ne znam pisati nekrologov. Še zlasti ne o ljudeh, o katerih vem malo, toliko ali morda še manj kot povprečna javnost. Ampak, ko danes časopis Delo ob smrti svojega dolgoletnega sodelavca, dopisnika iz Moskve v obdobju perestrojke, notranjepolitičnega urednika v prelomnem času demokratizacije, osamosvajanja in prvih let tranzicije in nazadnje predsednika uprave, ni znal objaviti drugega kot zaprašenega sramotilnega pamfleta izpod peresa drugorazrednega komentatorja in skope, površne kronologije na ravni srednješolskega referata, sem se odločil, da napišem nekaj besed v spomin enega najbolj izvirnih in vplivnih novinarskih imen naše kratke demokratične zgodovine.

Danila Slivnika sem imel rad. To pa zato, ker je bil človek, ki ga ni bilo enostavno imeti rad. Bil je tip človeka, ki nikoli ni ravnal z namenom, da bi vzbujal občudovanje ali simpatijo. To je bil del njegovega šarma. Mnogi so ga občudovali, čeprav jim ni bil simpatičen, in mnogim je bil simpatičen, čeprav ga niso občudovali. Sam sem spadal med slednje.

Ni iskal popularnosti, ampak je skušal vedno vzbuditi polemiko s svojimi pronicljivimi, bistrimi nastopi, ki so bili izjema v dolgočasni močvari slovenskega žurnalizma. Človek z machiavellijevskim duhom v najboljšem pomenu besede, velik intelektualni lisjak slovenskega novinarstva, razpet med spontanim disidentstvom in premišljenim oblastništvom.

Do obisti in bolje kot kdorkoli drug je poznal realnost slovenske tranzicije in se uprl temu, da bi jo gledal skozi zrcala ideoloških projekcij. Vedno je poskušal prodreti do tega, kar je razumel kot bistvo zgodovinskega časa – do otipljivega, umazanega, konkretnega, komičnega in surovega boja za oblast. V nasprotju s tem, kar so mu pogosto očitali, tega boja nikoli ni mistificiral, ampak ga je razgaljal. Nečesa njegovi kritiki niso nikoli mogli razumeti: v svojem površnem moralizmu so domnevali, da mora vsakdo, ki kritizira oblast, to tudi sovražiti ali vsaj prezirati. Kakšna zmota! Slivnik oblasti ni sovražil: fascinirala ga je. Nekatere njene akterje je spoštoval, večino je preziral. Ampak ravno zato, ker ga je oblast kot taka fascinirala in jo je, na svoj način, ljubil, je bil sposoben prodorne in neizprosne analize njenih mehanizmov, kakršne je bil na Slovenskem v zadnjih desetletjih zmožen le malokdo drug.

Morda je vse, kar pišem danes o Slivniku, napačno. Morda je plod moje zmotne predstave o človeku, čigar kariero sem spremljal le od daleč in bežno, a vselej z zanimanjem. Srečal sem ga enkrat samkrat v življenju. To je bilo skoraj natanko dvanajst let nazaj, zgodaj pozimi leta 1999. Tedaj je v Konzorciju predstavljal svojo novo knjigo, Potnikovo poročilo. Predstavitev se je začela ob petih popoldne, tja sem prispel z enourno zamudo. Bilo je po eni izmed zabav, na katerih sem kot bruc spoznaval sladkosti ljubljanskega nočnega življenja. Spomnim se, da sem nosil dolg plašč, ki je zaudarjal po razvratu. Pritekel sem v prvo nadstropje, pobral izvod knjige in ga nesel do Slivnika, ki se je med odhajajočo množico zaustavil v pogovoru z mlajšim intelektualcem iz kroga Nove revije (če me spomin ne vara, je to bil Brane Senegačnik). Iz varne razdalje sem pristopil sem do njiju in Slivniku ponudil knjigo v podpis. Pričakoval sem, da jo bo površno podpisal in nadaljeval pogovor. A nepričakovano je obmolknil, me ostro premeril s pogledom in rekel sogovorniku: »Vidiš, Brane, takšni morajo brati to knjigo!« Domnevam, da je s tem mislil »tako mladi«.

Senegačnik je bil tedaj star približno toliko, kot sem danes jaz. Tempus fugit. Slivnikova smrt prihaja kot opomin, da živimo v prelomnem času, ko se končuje neko obdobje in se začenja novo. Dokončno se je končala tranzicija, najbrž na način, ki se ga je Slivnik vedno bal in pred katerim je svaril. Morda je to pripomoglo k brezupu, ki ga je pahnil v tragično dejanje. Kako naj si drugače razložimo nenadni akt skrajnega defetizma s strani človeka, ki se nikoli ni ustrašil boja, sančopansovskega Don Kihota, namazanega z vsemi žavbami, ki je dobro poznal notranjost sodnih in marsikaterih drugih dvoran?

Nekaj posebnega je bilo v tem sinu koroške zemlje, ki se v vseh letih svetovljanskega življenja nikoli ni znebil krepkega in rahlo nerodnega mežiškega naglasa. Predstavljal je tip intelektualca, ki ga pri nas pred njim nismo poznali: pokončnega, a prebrisanega enfant terrible, polnokrvega plebejca, ki se je s pomočjo nespornih osebnih vrlin prerinil v sam oblastni vrh in se ves čas gibal v nevarnem trikotu med politiko, poslom in žurnalizmom. Nikoli se ni pustil izriniti iz okolice centrov odločanja, a jim nikoli ni zares pripadal. Prefrigani Prometej, ki je vedno znova razjezil bogove tako, da je ob nepričakovanih trenutkih plebsu izdajal njihove najbolj varovane skrivnosti. A se nikoli ni pustil vkleniti pošastnemu jastrebu kaznovanja. Vse do danes.

Z malo več osebnega poguma bi bil lahko postal slovenska, moška verzija Oriane Fallaci; z malo manj pohlepa bi lahko postal slovenski Indro Montanelli; z malo več rafiniranosti in izobrazbe bi lahko postal naš Christopher Hitchens. Za vse troje mu je primanjkovalo moralne ogorčenosti. Tako je ostal, kar je bil. Resnični maverick slovenske tranzicije in hkrati ena njenih najbolj reprezentativnih osebnosti. Med ostalimi se je odlikoval prav po lastnosti, ki ga je nazadnje nemara pripeljala do roba: tako kot lisica iz Ihanove poezije nikoli ni znal zaspati na lovorikah.

Samo na en način se lisica lahko

zanesljivo reši: izkopati mora votlino

hitreje, kot so jo psi sposobni preiskati.

In ko se psi razočarano odpravijo

iz zapuščene votline in nadaljujejo

po njenih sledeh, mora ona izkopati

že naslednjo. Ali že tretjo. Tako se stalno

veča razdalja in včasih postane že tolikšna,

da bi se lisica lahko mirno ulegla ter

brez tveganja počivala, se parila, kotila

mladiče, bila brez skrbi. Vendar je zanimivo,

da taka lisica še naprej koplje, da dela to

čedalje hitreje in vedno bolj zagnano,

da postaja pozorna tudi na lego votlin

in premišljeno določa njihove oblike, da

postopoma obvladuje kopanje v trdo zemljo,

v lapor, granit, beton in železo, da prečka

reke, se zažira v gore, zavzema morja …

In nekoč se psi zasledovalci začutijo čudno

nemirni, kot da jih je nekdo začel zasledovati.

Pet aforizmov o človekovi dobroti

• O človeku imam podobno mnenje kot Sveti Avguštin, a ga imam kljub temu neizmerno rad.
• Bog je poznal svet bolje kot Sveti Avguštin in si je o njem najbrž delal še manj utvar. A čeprav je poznal vso pokvarjenost tega sveta, ga je tako ljubil – piše evangelist – da mu je daroval svojega edinorojenega sina, da bi pričal – ne o pravici ali sreči, temveč o resnici, ljubezni in upanju. V tem paradoksu je zajeta vsa krščanska etika. In zdaj jo primerjajmo z jakobinsko etiko, ki je polna utvar o človeku in o svetu, a jima ni znala darovati drugega kot giljotino.
• Giljotina. Ta grozljiva iznajdba bo za vedno pričala o lažnivosti posvetnega upanja. Pa ne zaradi svoje krutosti, temveč ravno zaradi svoje neizprosne, matematične pravičnosti.
• Kristjan se proti krivici bori z ljubeznijo. Jakobinec z giljotino. Tu je vsa razlika.
• Gulag ni nič drugega kot posodobljena različica giljotine, križane z barbarsko megalomanijo in pregovorno orientalsko krutostjo. Z eno razliko: vsebuje še več vere v človekovo inherentno dobroto in v sposobnost njegovega trajnega poboljšanja.

Next stop: nowhere

Oh, kako sovražim imeti vedno prav! V prihodnje bo seveda potrebno začeti temeljit razmislek o naši prihodnosti - ki je danes še bolj brezupna kot včeraj.

V vmesnem času predlagam v branje odličen komentar mladega intelektualca, s katerim delim le malo pogledov, a ki je eden redkih na levici, ki je zmožen jasne kritike jankovićevstva. Preberimo, kaj nam pravi:

»Zmagala je torej lista, ki ni klasična stranka. V programu že ima grandiozne gradbene projekte, dvomim pa, da bodo oživili gospodarstvo, prej javno-privatno partnerstvo oziroma korupcijo. Poskušali bodo omogočiti potrošnjo na kredit, kar pomeni zadolževanje, poglabljanje krize. Sem zelo pesimističen. Glavno mesto in država bosta šla po poti eksotičnih diktatorjev, ki izvajajo potrošnjo na kredit po principu igre in kruha, vendar brez kruha in na kredit. Ne bo blagostanja, niti dolgoročno. Računa se na potrošnike, ki ne obstajajo, ker nimajo kupne moči. Sodeč po predvolilnem programu iz krize še ne bomo prišli.«

Primož Kraševec, avtor teh vrstic, sicer dodaja pogojni razen (razen če se ne prebudi levica in ponudi alternativo menedžerskemu diskuzu). Nedvomno bo ponovno oblikovanje levice ena izmed nalog, ki čaka Slovence v težkih letih, ki so pred nami. Kajti je Janković je Frankenstein, ki ga je ustvarila prav ta levica (in tu ne mislim le na znamenito Ropovo "točno polit'ka te je nastav'la, jez sem te nastavil!"). Toda vsak bo moral delati iz svoje pozicije.

Volilni poziv

Že dolgo nisem objavil nobenega zapisa na tem blogu in ta molk se je razširil tudi na čas predvolilne kampanje, za katero sem - mislim, da je to jasno - zelo zadovoljen, da je prišlo. Ta moj dolgi volilni molk se bo morda komu zdel presenetljiv, a ni naključen. Tudi na socialnih omrežjih, na katerih sem bil v zadnjem času bolj aktiven (predvsem na twitterju), sem svoje komentarje omejil na kritično (pogosto ironično, mestoma sarkastično) spremljanje volilne kampanje in z njo povezanih kolobocij. Namenoma pa sem vzdržal kakršnegakoli agitiranja za določeno politično stranko. Tudi zato, ker so bile ob letošnjih volitvah moje simpatije enakomerno razdeljene med različne politične stranke (oh, nesrečna slovenščina, tvoja dvojina mi onemogoča, da bi bil povsem iskren in hkrati ohranil dvoumnost!) in sem se tudi sam precej časa odločal, kateri izmed njih (nazadnje sem se odločil za dvoumnost na škodo iskrenosti) naj zaupam svoj glas. Priznam, da sem v tej prednosti državljanske izbire, za katero sem bil ob vseh dosedanjih državnozborskih volitvah prikrajšan, zelo užival.

Dvoumnost ohranjam tudi v pričujočem zapisu. Ne želim agitirati za nobeno konkretno stranko. Kljub temu pa čutim, da se moram pred volitvami jasno izreči. S tistimi, ki dajo nekaj na moje mnenje, bi zato rad delil svojo zadnjo refleksijo pred začetkom volilnega molka. Bolj kot za refleksijo gre za skrb.

Mislim, da so v Sloveniji potrebne spremembe. Mislim, da je potrebna zamenjava na političnem vrhu. Zato upam, dragi prijatelji in drugi bralci, da boste tako kot jaz v nedeljo oddal glas za katero izmed strank, ki v zadnjih 3 letih niso bile v vladni koaliciji.

Seveda z dvema izjemama. O prvi (SNS) ne gre izgubljati besed; drugi pa jih je nekaj (žal) treba.

Menim, da bi morebitna relativna zmaga Zorana Jankovića na teh volitvah pomenila katastrofo za našo državo. Tudi kdor (za razliko od mene) ne dvomi o njegovih dobrih namenih, mora priznati, da gre za politika, ki ni dorasel vlogi predsednika vlade. Pri tem želim poudariti, da moja ocena ne temelji na a priori osebni antipatiji do njegove osebe ali na kritiki njegovih značajskih potezah ali drugih osebnih okoliščin (navsezadnje sem tudi sam večkrat pohvalil njegovo županovanje v Ljubljani).

Prepričan sem, da bi pomanjkanje konsistentne gospodarske in politične vizije, kadrovska šibkost njegove stranke in njena organska povezanost z vplivnimi skupinami, ki so v veliki meri sokrive za klavrno stanje slovenske stvarnosti, v teh kriznih časih pomenila zastoj vsakršnih resnih in premišljenih reformnih politik, ki jih potrebujemo za postopen izhod iz krize. Avtokratstvo, ekonomski populizem in nepotizem, ki ga je pokazal v upravljanju Ljubljane - skupaj z njegovim pomanjkanjem vsakršne evropske vizije (pri čemer je pomanjkljivo znanje tujih jezikov več kot le nevšečna osebna okoliščina!) so razlogi, na podlagi katerih ocenjujem njegov morebitni uspeh za nevarnega.

Glede na dosedanje izjave predsednika republike je jasno, da bi relativna zmaga Pozitivne Slovenije pomenila imenovanje Jankovića za mandatarja. S tem bi namesto razrešitve troletne politične agonije dobili samo še poslabšano verzijo t.i. "levega trojčka". Poslabšano, v kolikor bi ji bil dodan neodgovorni in programsko nekonsistentni avtokratski populizem. V trenutku, v katerem smo zdaj, si takšne zaostritev politične nestabilnosti ne moremo privoščiti.

Po zadnji anketi javnega mnenja, ki jo je danes objavila revija Mladina, se je razlika med obema največjima strankama zmanjšala na vsega 4%. Obenem je podpora dosedanji največji vladni stranki (verjetno zaradi pohvalne bojevitosti njenega predsednika ter njeni odločni in konsistentni obrambi svojih programskih izhodišč) znatno povečala. To pomeni, da je še vedno mogoče, da se sedanja politična elita, ki smo jo v preteklih mesecih imeli že za odpisano, znova vrne na oblast - čeprav v drugačni (po mojem mnenju mnogo slabši) preobleki.

V reviji so ta trend pospremili s komentarjem, da ne gre izključiti totalnega preobrata. Mišljen je seveda preobrat volilnega trenda zadnjih mesecev. Le kratkovidno politikantstvo, ki postavlja osebnostno antipatijo in malenkostne politične zamere nad resen premislek o tem, kaj je dobro za državo, se lahko takšnega preobrata veseli. Tudi tisti, ki se identificirajo z levo politično tradicijo in zagovarjajo progresivne vrednote, si takšnega preobrata ne morejo želeti - jasno je namreč, da tiste stranke, ki v Sloveniji predstavljajo politično levico, iz različnih razlogov niso zmožne konsistentne reformne politike. To nezmožnost so dodobra pokazale v zadnjih letih in zaradi te nezmožnosti bomo pojutrišnjem odšli na prve predčasne volitve pri nas.

Z nečem pa se z Mladininimi uredniki strinjam. Totalni preobrat ni nemogoč. Priča smo mu bili tako leta 2004 kot leta 2008, ko so o zmagovalcu volitev odločili zadnji dnevi in se je sprememba zgodila tako hitro, da so jo ankete komajda zaznale.

Zato pozivam vse tiste, ki razmišljajo podobno kot jaz in delijo podobne upe in bojazni o prihodnosti Slovenije, da se v nedeljo odpravijo na volitve ter glasujejo razumno in odgovorno. To pomeni bodisi za eno od treh strank "slovenske pomladi" (SDS, SLS, N.Si), za Državljansko listo Gregorja Viranta ali za stranko Trajnostni razvoj Slovenije. To so po mojem prepričanju edine politične sile, ki lahko (vsaka iz svojega programskega in vrednostnega vidika) pozitivno pripomorejo k razvoju Slovenije v naslednjih letih. Bodisi na vladi ali v opoziciji.

Predvsem pa naj se nihče - nihče! - ne vzdrži glasovanja z izgovorom, da je že vse odločeno ali da je zmagovalec že znan. Nič še ni odločeno. Kot je ob prvih demokratičnih volitvah v post-frankistični Španiji zapisal znani katalonski pesnik: Vse je za postoriti - in vse je mogoče!

Okrevanje

STA poroča, da je predsednik Türk po operaciji v Avstriji že doma in da bo že jutri začel delati. Mi mu seveda želimo uspešno okrevanje, obenem pa mu pripročamo, da si vzame še kakšen dan počitka. Ali teden. Ali mesec. Lahko tudi več mesecev ...

O grabežljivosti konservativne ideologije

Pustimo se torej o grabežljivosti poučiti nekomu, ki se na to dobro spozna:

Znova o pokrajinah

Pred dnevi je Društvo humanistov Goriške na svojem blogu objavilo odgovor na anketo tednika Demokracija o zadnjem vladnem predlogu glede regionalizacije Slovenije. Društvo se je v preteklih letih že večkrat javno oglasilo glede te teme. Prejšnji teden je DHG na pobudo Foruma za Goriško in skupaj z drugimi sedmimi društvi, ki delujejo na območju Goriške, že drugič poslal odprto pismo predsedniku vlade, v katerem smo protestirali proti novemu predlogu ministrice za lokalno samoupravo Duše Trobec Bučan in proti načinu, kako je vlada zastavila projekt regionalizacije Slovenije.
Zaradi aktivnosti društva glede problematike regionalizacije je vodstvo društva kontaktirala novinarka Demokracije in zaprosila in zaprosila za sodelovanje pri anketi o tem vprašanju. S predsednico društva Marijano Koren sva oblikovala odgovore na vprašanja, ki jih je na društvo naslovil omenjeni tednik. Zdaj jih na svojem blogu objavljam še jaz.

1.)    Kaj bi predlagana rešitev ministrstva glede pokrajin konkretno pomenila za Goriško?

Predlagana rešitev bi bila zelo slaba tako za Goriško kot za celotno Primorsko. Enotna primorska pokrajina s sedežem v Kopru bi težko zaživela. Gre za dve precej različni geografski enoti. Obstaja sicer skupna primorska identiteta, a prometno, gospodarsko in tudi politično gre za bolj različni enoti kot sta recimo savinjski in podravski del Štajerske, ki bosta po tem predlogu tvorili vsaka svojo pokrajino. Ne moremo razumeti, zakaj vlada vsem argumentom navkljub vztraja pri enotni Primorski. Argumentov v prid tej rešitvi do sedaj še nismo slišali, zgolj nekatere čustvene izlive: iz izkušnje pa vemo, da se za spodbujanjem emocij pri tako praktičnih vprašanjih, kot je regionalizacija, po navadi skrivajo parcialni interesi. 

Za Goriško bi takšna predlagana pokrajina ne pomenila izboljšave, temveč kvečjemu poslabšanje položaja. Nova Gorica bi izgubila svojo naravno in zgodovinsko funkcijo regijskega središča; Koper pa to nikakor ne bi mogel postati, ker za to nima nikakršnih pogojev. Noben del Goriške nikoli ni in nikoli ne bo mogel gravitirati proti Kopru, poleg tega pa je v Kopru poznavanje goriških problematik še slabše kot v Ljubljani. To bo zato mrtvorojena pokrajina. Jasno nam mora biti, da se Novogoričani v nobenem primeru ne bodo sprijaznili s takšno pokrajino, zato se bo takoj po njeni morebitni ustanovitvi oblikoval nekakšen goriški »separatizem«, ki bo najbrž zbral dovolj moči, da bo blokiral učinkovito sprejemanje političnih odločitev. To bo v končni fazi škodovalo tako Obali kot Goriški.

Poudariti moramo, da bo ustanovitev enotne pokrajine privedla k neučinkovitim regijskim politikam na Goriškem: ker gre za strateško izjemno pomembno obmejno pokrajino, ima to lahko globoke daljnoročne posledice za celotno državo.

2.)    Katere rešitve zastopate in kaj naj bi doprinesle ljudem?

Zavzemamo se za takšno oblikovanje pokrajin, kjer se bo upoštevalo predvsem ekonomske, zgodovinske in prometne dejavnike, pri čemer je seveda zelo pomembna tudi identiteta prebivalstva. Pokrajina bo lahko zaživela in opravljala svojo institucionalno vlogo le, če se bodo državljani z njo identificirali.  V nasprotnem primeru bo mrtvorojena tvorba, ki bo prinesla samo dodatne težave. Način razprave o pokrajinah, kjer se išče nekakšno magično številko (šest, osem, dvanajst, štirinajst pokrajin), se nam zdi povsem brezpredmetna: o številu pokrajin lahko govorimo šele na koncu, po tehtni analizi na samem terenu. Zadnje čase pa izgleda, kot da vsi želijo iz klobuka potegniti številko, ki bo sama po sebi rešila vprašanje. Takšna ruleta ni samo neumna, temveč tudi škodljiva, ker nas odvrača od resničnih vprašanj pri regionalizaciji, ki je zapleten projekt. Pri oblikovanju pokrajin je potrebno izhajati iz konkretnih dejavnikov in interesov.

Poleg tega je potrebno skrbno pretehtati stroške dodatne birokracije, ki bi se vzpostavili pri regionalizaciji, in jih primerjati s koristmi, ki bi jih doprinesla decentralizacija Slovenije. Izogniti bi se morali situaciji, ko bi regionalni uradi prinesli preveč dodatnih delovnih mest v javnem sektorju, ki je v Sloveniji že tako preveč razraščen. Regionalizacija ima smisel, če jo bo spremljala reorganizacija javne uprave, kjer se bo del državnih uslužbencev »preselilo« na pokrajinske uprave. Skrben premislek o koristih in stroških utegne dvigniti debato o regijah iz dnevnopolitičnega kramljanja v trezen premislek o nacionalnem interesu.

Marsikateri državljani ne čutijo potrebe po ustanovitvi pokrajin, ker vprašanja regionalne politike ne občutijo kot pomembnega dejavnika v svojem vsakodnevnem življenju. Kljub temu pa se pomanjkanje učinkovite in konsistentne regionalne politike v Slovenije kaže na številnih področjih, ki posredno vplivajo na življenje ljudi, čeprav se tega mnogi ne povsem zavedajo. Tisti, ki delujemo v kulturni in društveni dejavnosti, smo dnevno soočeni s paradoksi, ki so posledica zastoja v procesu regionalizacije. Obstajajo številne institucije regionalnega značaja (gledališča, muzeji, knjižnice itd.), ki nimajo učinkovito urejenega financiranja. Ker nimamo pokrajin, ki bi bile ustrezne vmesne enote, ki bi se ukvarjale z ustanovami regionalnega značaja, so te institucije odvisne bodisi od oddaljenega centra bodisi bremenijo proračune občin: po navadi ene same občine, tiste, v kateri imajo te institucije sedež. Kot primer lahko vzamemo kar naše društvo: čeprav smo društvo regionalnega značaja in so naši projekti namenjeni prebivalcem celotne pokrajine, se naše financiranje napaja skoraj izključno iz sredstev, ki nam jih precej velikodušno namenja mestna občina Nova Gorica. Širše gledano to pomeni dvoje: da na številnih področjih sploh nimamo regionalne politike (ne obstaja regionalna politika za področje kulture, mladinskih dejavnosti, pa tudi turizma, prometa itd.) in da zato mestna občina prostovoljno prevzema nase nekatere obveznosti, ki bi jih po vsej logiki morale izvajati pokrajina. Njen proračun je zaradi tega neprimerljivo bolj obremenjen kot proračun drugih občin, ker poleg svojih občanov servisira tudi prebivalce širše regije. Za zdaj se lahko tolažimo, da to velja tudi za vsa ostala regijska središča. Če bo pa prišlo do ustanovitve pokrajin v skladu z vladnim predlogom, bomo priča nedopustni situaciji: mestna občina Nova Gorica bo še skoraj gotovo naprej vzdrževala večji del svoje regijske infrastrukture (preprosto zato, ker je in bo ostala regionalno središče: to je družbeno in geografsko dejstvo, ki ga noben zakon ne more spremeniti), nekatere druge mestne občine pa bodo tega razbremenjene, ker bo njihove pristojnosti prevzela pokrajina. To bo Novo Gorico (pa tudi Kranj, Slovenj Gradec in mogoče še kakšno drugo središče) postavilo v slabši položaj od ostalih mestnih občin in oslabilo njeno konkurenčnost in učinkovitost. Jasno je, da je za Novo Gorico in za celotno regijo takšna situacija dolgoročno pogubna.

3.)    Kako so Vaše pobude sprejeli na Vladi RS  in kako poteka dialog?

Kolikor nam je znano, se na vladi na našo pobudo do sedaj še niso odzvali.

4.)    Na predsednika vlade ste naslovili odprto pismo. Za kašne rešitve se v njem zavzemate? Kaj želite z odprtim pismom doseči?

V Društvu humanistov Goriške smo se pridružili odprtemu pismu, ki ga je oblikoval Forum za Goriško. V njem smo pozvali predsednika vlade, naj se aktivneje vključi v projekt regionalizacije in naj ga ne prepusti neodgovornim politikantom. Jasno smo se zavzeli za ustanovitev Goriške pokrajine: prepričani smo, da predsednik vlade kot domačin razume potrebo in smiselnost njene ustanovitve. Od njega pričakujemo, da se bo izpostavil za nekaj, za kar sam dobro ve, da je nujna in racionalna rešitev. Če tega ne bo storil, tega žal ne bomo mogli razumeti drugače, kot da je popustil lobijem in parcialnim interesom ali se uklonil kratkoročnim političnim kalkulacijam. S pismom smo ga hoteli opomniti, kaj velikanska večina ljudi, institucij in civilne družbe v njegovi regiji, ne glede na politično pripadnost, pričakuje od njega.

5.)    Se je predsednik vlade že odzval na Vaše odprto pismo in kaj od odziva pričakujete?

Zaenkrat odziva, kolikor nam je znano, ni bilo. Upamo, da bomo lahko s pismom končno spodbudili široko, poglobljeno in temeljito razpravo. Vemo, da so argumenti na naši strani, zato ne zahtevamo ničesar drugega od resne in utemeljene debate s tistimi, ki odločajo o regionalnih politikah.

6.)    Je možno, da se oblikovanje pokrajin spelje že v letošnjem letu, kot si to želi ministrica? Bodo pristojni dosegli konsenz z lokalno skupnostjo?

Predsednik vlade je pred kratkim dejal, da oblikovanje pokrajin ni prioriteta te vlade. Če upoštevamo hitrost, s katero vlada sprejema ukrepe, ki jih je označila za svojo prioriteto, mislimo, da regionalizacije v tem mandatu ni pričakovati. Poleg tega je za sprejetje pokrajinske zakonodaje potrebna dvotretjinska večina, do česar najbrž ne bo prišlo. V zadnjih dveh letih je projekt – tako se nam vsaj zdi – povsem zastal: težko je pričakovati, da bodo v naslednjem letu in pol uspeli nadomestiti zamujeni čas. Tako, kot je nova ministrica zastavila projekt, mislimo, da konsenz z lokalnimi skupnostmi ne bo mogoč. Predlog, ki smo ga videli, ne more biti izhodišče za resno razpravo. Mislimo, da ne govorimo samo v svojem imenu, ko rečemo, da se nam je za tistim, ki se ukvarjamo z vprašanjem regionalizacije, zadnji predlog ministrice Trobec Bučan zdel nesramno norčevanje iz zdrave pameti. Ne vemo, če smemo tolažiti z dejstvom, da ga nihče ni vzel resno: očitno tudi sama ministrica ne, saj se je od njega po nekaj tednih distancirala. Razumeli bi, če bi se vlada odločila, da projekt regionalizacije začasno zamrzne: tako pa enostavno in preprosto ne vemo, pri čem smo. Ne vemo, kateri predlog je mišljen resno in kateri je namenjen zgolj tolaženju javnosti, da projekt ni zastal in da ministrstvo dejansko nekaj počne. To ustvarja mnoge frustracije in oddaljuje možnost racionalnega soočenja mnenj. Nesprejemljivo pa se nam zdi, da se je k tako pomembnemu projektu pristopilo s takšno površnostjo in nonšalanco. Od vladajoče politike bi pričakovali več resnosti. 

Berlusconi in ženske

Prav z veseljem opazujem, kako Berlusconiju počasi drsi oblast iz rok. Ne delam si prav nobenih utvar: glede na porazno stanje opozicije in velikansko stopnjo notranje mobiliziranosti njegovih podpornikov ne pričakujem večjih sprememb. Lahko se sicer zgodi, da bo njegova koalicija v določenem trenutku izbrala novega mandatarja: predvsem Severna liga gotovo nima namena, da bi Berlusconija reševala za vsako ceno, in kaj lahko se zgodi, da bo zahtevala imenovanje novega mandatarja (v tem primeru najverjetneje finančnega ministra Tremontija) ali celo razpis predčasnih volitev. A to še ne pomeni konec berluskonizma niti nujno konec Berlusconija kot političnega voditelja. V trenutni situaciji lahko to pripelje do še hujše ne-demokratične evolucije: če bo res prišlo do takojšnjih predčasnih volitev, ob obstoječem volilnem zakonu (znanem tudi kot legge porcata oziroma "zakon svinjarija") Berlusconijevi stranki (ki ravno v teh tednih zopet spreminja ime) zadostuje relativna večina (27% ali 28% bi bilo povsem realno), da dobi absolutno večino v parlamentu. Naj pri tem niti ne omenimo, da nimajo volilci nobene možnosti izbire med posameznimi kandidati in da si lahko Berlusconi dobesedno po svoji volji prikroji večino v parlamentu, v kolikor ni nobene druge stranke, ki bi prehitela njegovo Ljudstvo svobode (ali kakorkoli jo bo preimenoval). In te, ob katatoničnem stanju opozicijske Demokratske stranke, trenutno ni na vidiku.

Vendar, kot rečeno, ne glede na omejene možnosti kakršne koli resnične spremembe, z zadovoljstvom opazujem njegovo vse večjo izolacijo.

Zdaj je postalo že jasno, da je dokončno izgubil podporo katoliškega tiska, čeprav ima še vedno nekaj vplivnih zaveznikov v italijanski škofovski konferenci. Danes me je pozitivno presenetil uvodnik katoliškega tednika Famiglia cristiana, ki je na prvi strani pozdravil novico, da se bo moral Berlusconi zagovarjati pred milanskim sodiščem zaradi suma prostitucije mladoletnic in zlorabe javnega položaja (ker je, za tiste, ki še ne veste, svojo mladoletno "prijateljico" Ruby rešil iz rok policije s klicem na kvesturo, v katerem je pristojnim natvezil, da je dotična mladenka Mubarakova vnukinja in jo je zatorej potrebno izpustiti, da bi preprečili diplomatski spor z Egiptom). Uvodničar največjega katoliškega časnika v Italiji pa je pri tem dodal še nekaj: naključje je hotelo, da je sodni senat, ki bo sodil premieru, sestavljen iz samih žensk.

Tako piše, uvodničar: "Sodba je v rokah treh gospà. Takoj nam pade na misel nemeza. Ti, Berlusconi, si se na nespodoben način posluževal žensk; one same ti bodo sodile."

Odmislimo za trenutek zlorabo javnega položaja (ki je tu najpomembnejše) in se osredotočimo na zasebni del škandala. Kar se mene tiče, je to, kar Berlusconi počne znotraj visokih ograd svoje vile (ki jo je dobil tako, da je v sedemdesetih letih opeharil mladoletno siroto, ki jo je podedovala od pokojnega očeta) popolnoma irelevantno. Ne zgražam se zaradi domnevne prostitucije niti zaradi mladoletnic (navsezadnje gre za čisto "tehnično" vprašanje, kdaj je neka mlada udeleženka na zabavi praznovala 18. rojstni dan).  Gre za nekaj drugega.

Berlusconi je stari pohotnež. To je očitno. A kaj to pravzaprav pomeni? 

Napačno je razumeti pohoto kot nekakšen presežek libida. Nikakor! Pohota je, tako kot vsi grehi, nekaj povsem drugega. Je pokvarjenost človeške narave, ki od znotraj uničuje človeka in ga pripelje do tega, da s sočlovekom ni več zmožen vzpostaviti pristnega stika, da ga dojema le kot sredstvo za dosego svojih egoističnih, idiotskih užitkov. 

Nismo potrebovali seksualnih škandalov zadnjih dveh let, da bi izvedeli, da je Berlusconi pohotnež. To smo lahko videli v načinu, kako se vede do vseh žensk v svoji bližini, iz njegovih nedostojnih šal, iz njegove diskreditacije politične nasprotnice zaradi njene neprivlačnosti. In še bi lahko naštevali. 

Tudi to nas uči Katoliška cerkev v svojem moralnem nauku: greh, tudi kadar je storjen v sferi privatnosti, ni nekaj strogo privatnega. To pa zato, ker se tiče osebe kot take, v njeni celoti, in vpliva na njeno celotno vedenje. Ne izteče se v grešnem dejanju, temveč se - v kolikor ne pride do spokoritve, metanoia - razširi v način človekovega odnosa do stvarstva in soljudi. Dokler na koncu ne postane družbena vez. 

Berlusconi ni pohotnež, zato ker so mu - kot si rad dopoveduje sam sebi - všeč mlade punce. Pohotnež je zato, ker je njegov odnos do žensk popolnoma izkrivljen, ker jih ne zna dojemati drugače kot potencialne udeleženke njegovih znamenitih bunga bunga zabav. In nazadnje zato, ker je kot gospodar medijskega in političnega prostora - kot sultan, kot mu pravi politolog Giovanni Sartori - iz pohote naredil sistem političnega in družbenega napredovanja. 

Zato ima uvodničar Famiglie cristiane enkrat toliko prav: pregrešil se je zoper ženske in neka globoka pravica je v tem, da mu bodo prav ženske sodile glede tega.

Tisti, ki znate vsaj malo italijansko, si lahko v spodnjih posnetkih pogledate nekaj primerov sultanovega odnosa do žensk. Pri nekaterih, žal, niti znanje jezika ni potrebno.

Nevarna igra užaljenosti

Od stvari, ki mi gredo pri sonarodnjakih najbolj na živce, je to, kako zlahka Slovenca užališ. To velja, če se smem poslužiti malo Völkerpsychologie, zlasti za slovenska plemena na drugi, jugoslovanski strani nekdanje rapalske meje. Vsaj med nami, Goričani, se je težje delati užaljenega: neznosno mora biti živeti med Goričani, če se ne moreš privaditi grobega in neusmiljenega humorja, ki vlada v teh krajih in ki dela naše ozračje krepkejše in znosnejše kot marsikje drugod. Od lastnosti svojega sodeželana Boruta Pahorja najbolj cenim ravno to, da ni v njem niti kančka kranjske zamerljivosti in užaljenosti.

To žal ne velja ne za našega predsednika republike, ki se večkrat obnaša kot navadna mila jera, ne za vodjo opozicije, čigar zamerljivost je že pregovorna in jo lahko upravičeno imamo za eno izmed zgodovinskih silnic sodobne slovenske politične zgodovine. Kot Ahilova jeza, je Janezova zamerljivost junaška lastnost epskih razsežnosti, vredna - morda ne ravno opevanja, gotovo pa upoštevanja ob razmišljanju o toku slovenske politične zgodovine v zadnjih petindvajsetih letih. In tega ne mislim nujno slabo in sploh ne sarkastično.

V zadnjih dnevih se je med največjo opozicijsko stranko in predsednikom republike vnel nov spor (pravilneje bi se mu reklo obračunavanje), o katerem bomo nemara še spregovorili. Na vrhuncu polemike se je oglasil predsednik Türk in v intervjuju za Mladino predsednika največje opozicijske stranke razglasil za "premetenca, čigar politiko je potrebno odločno zavrniti", saj da gre za nekaj podobnega ameriški Tea Party. V plemeniti skrbi, da bi to globoko sporočilo doseglo vesoljno slovensko progresivno javnost, je uredništvo Mladine (tega vztrajnega in častivrednega trobila sodobnega slovenskega naprednjaštva, čigar zvestoba sedanji oblasti je že skoraj ganljiva) te Turkove izjave z mastnimi črkami objavilo na naslovnici.

Janšizem in türkizem

Že dlje časa pozorno spremljam izjave predsednika Türka. Kot zgodovinarja politične misli me zanimajo ideološke in strateške motivacije, ki se skrivajo za pragmatičnimi in taktičnimi potezami političnih akterjev. Türkovega nasprotnika v tej tretjerazredni telenoveli, ki smo ji priča zadnje dni, sem že spregledal. Po letih temeljitega razmišljanja, branja in študiranja, mislim, da sem zapopadel - ne osebne mentalitete, temveč prav politično misel Janeza Janše. Mislim, da lahko govorimo o janšizmu kot o koherentem sistemu politične misli; ob priliki bom napisal kratko študijo o tem, a to bo na drugem času in kraju in v drugačnem registru. Za zdaj preizkušam svoj model tako, da napovedujem njegove reakcije: zaenkrat se še nisem zmotil in če me kdaj nekoliko preseneti (kot pri celotni zgodbi okoli druge republike), se kmalu izkaže, da je stvar mnogo bližja mojim začetnim napovedim. 

Predsednika Türka še nisem povsem zapopadel. Zdi pa se mi, da sem razumel njegovo pojmovanje inštitucij: izhajajoč iz govorov, omemb, pripomb, intervjujev, ki jih je podal v zadnjih dveh letih. In moram priznati, da mi slika, ki se mi izrisuje pred očmi, ni niti malo všeč. 

Türk kot slovenski Viktor Orbán?

V zadnjih tednih je postalo priljubljeno, med zadnjimi preživelimi na levičarskem medijskem in intelektualnem Titaniku, Janšo in njegovo stranko primerjati z madžarskim Fidesz-om. Takšna manipulacija se mi zdi povsem legitimna in se nad njo ne mislim zgražati: v trenutnih razmerah se mi zdi razumljivo, da skuša levica v strahu pred svojo usodo nasprotnika prikazati kot nekoga, ki utegne v primeru zmage prevzeti vse vzvode oblasti in tako ogroziti politično pluralnost v državi, kot je to storila (tako gre levo-liberalna mantra, ki tokrat ni daleč od resnice) madžarska desnica po zadnjih volitvah. Vsekakor je bolje, da SDS primerjajo s Fideszom (ki je navsezadnje prav tako član Evropske ljudske stranke) kot z nacisti (kot si je pred dobrim letom prvi privoščil minister za visoko šolstvo, pred dvema tednoma pa še ministrica za notranje zadeve). Toda če dejansko obstaja politik v Sloveniji, ki po svojem miselnem ustroju spominja na madžarski Fidesz, je to prav Danilo Türk. 

Türkov problem je, da demokracije ne razume kot sistema uteži in protiuteži (checks and balances), kjer vsakdor opravlja svojo nalogo v skladu z institucionalno vlogo, ki jo zaseda, temveč razmišlja v kontekstu nekakšne "institucionalne sinergije", kjer bi morali vsi težiti k istemu cilju. Pri tem lahko seveda jasno prepoznamo Kučanov vpliv, a to je obenem natanko tisto, kar Orbánov Fidesz pojmuje pod znamenito krilatico nemzeti együttműködés ali nacionalno sodelovanje. 

Janši lahko očitamo marsikaj; a ne tega, da ne razume vloge institucij v igri uteži in protiuteži. Ko je predsednik vlade, se obnaša kot predsednik vlade; ko je v opoziciji, se povsem identificira z vlogo vodje opozicije; ko je minister, zvesto opravlja vlogo ministra (nič čudnega, če ga je Janez Drnovšek nekoč, tik pred volitvami 2004, označil za "enega najboljših ministrov, kar sem jih imel v svojih vladah"). Lahko bi šli še nazaj: ko je bil v partiji, se je vedel kot zvesti komsomolec; ko je bil disident, je z vso svojo bitjo prevzel vlogo družbenega izobčenca in političnega kritika; ko je pisal članke proti JLA, je bil prepričan pacifist (to so bili časi, ko je Žižek javno hvalil njegove intelektualne sposobnosti, Niko Kavčič pa je v njem videl bodočega rešitelja slovenske reformistične levice); ko je postal minister za obrambo, je zgledno opravil svojo zgodovinsko vlogo. Njegovo "kameleonstvo", ki preseneča mnoge, ni nič drugega kot sposobnost v celoti prevzeti nase družbeno in politično pozicijo, ki jo zaseda. Ta njegova lastnost, iz katere se mnogi tako radi norčujejo, bi v resnici morala postati norma političnega obnašanja! V nasprotnem primeru dobimo predsednika vlade, ki se obnaša kot predsednik republike,  ministra za visoko šolstvo, ki se ima za vodjo opozicijske stranke, predsednika protikorupcijske komisije, ki je prepričan, da je Antonio Di Pietro, ombudsmana, ki misli, da je moralna vest naroda, in predsednika republike, ki misli, da je moralna vest sveta. 

Ko vsak misli, da je nekaj drugega, kot je, se kaj hitro zgodi, da nihče ne dela tistega, kar bi moral. Predsednik vlade se igra velikega državnika in poziva nacijo k enotnosti, namesto, da bi se ukvarjal s stvarnimi problemi v svoji vladi in, navsezadnje, tudi v svoji stranki (ki mu že polzi iz rok). Namesto njega se nato v polemiko z opozicijo spušča predsednik republike, ki bi moral početi in govoriti, kar počne in govori premier.

V čem je sploh problem?

V tem, da nima predsednik republike kaj kritizirati opozicije! Ko to počne, grobo zlorablja svoj položaj.

Vendar, ali je naloga opozicije, da kritizira (da, celo napada) predsednika republike? Načeloma ne. Se pa lahko zgodi. Tako je recimo v devetdesetih letih v Italiji takratna desna opozicija besno napadala predsednika Scalfara, ker se ni strinjala z njegovim posredovanjem v prid medijskega zakona, ki bi omejil Berlusconijevo medijsko premoč. Pred tem je bil njegov predhodnik Cossiga na udaru levice, sedanji predsednik Napolitano pa je pod stalnim napadom proti-berlusconijevske stranke Italija vrednot. Nobenemu od njih ni prišlo na pamet, da bi se lotil kritikom odgovarjati na njihovi ravni. 

Odnos med opozicijo in predsednikom republike je asimetričen; slednji bi smel kvečjemu previdno odgovoriti, če bi ga napadala vladna, ne opozicijska stranka. In še to le, če bi presodil, da gre gre za napad na institucijo kot tako (torej na njegove pristojnosti), ne pa na njegovo osebno vodenje le-te.

Ali morda trdim, da Janša lahko kritizira Türka, ta pa se ne sme braniti!? V bistvu ja, nekaj takega. 

O načinu, kako se je opozicija lotila predsednika, si lahko vsak misli svoje. Ne smemo pa pozabiti - in mislim, da glede tega ne more biti protislovnih interpretacij -, da je spor med sabo in opozicijo začel Türk sam. Najprej s svojimi, milo rečeno, neposrečenimi izjavami glede Hude jame, nato z odlikovanjem Tomaža Ertla in nazadnje z neprimerno reakcijo na ustavno obtožbo (Igor Omerza, do nedavnega eden najvplivnejših članov "desnega" krila LDS, je Türkovo reakcijo na obtožbo označil kot "katastrofo", njegov zagovor v Državnem zboru pa za "enega najslabših političnih govorov v samostojni Sloveniji"). Kot politik bi moral vedeti, v kaj se spušča. Reakcija je bila predvsem predvidljiva in ni mogla biti drugačna. Če je ni predvidel, je kriv politične nevednosti, nevredne predsednika republike; če jo je, je "ustvarjanja izrednega stanja", ki ga očita opoziciji, kriv prav sam. Kot pijani slon je zalomastil na minsko polje najbolj kočljivega političnega vprašanja v post-komunistični Sloveniji - vprašanja kontinuitete s prejšnjim sistemom - in se nato čudil reakciji, ki jo je povzročil. 

Ko je SDS nadaljevala s svojo ofenzivo, ki jo je sam sprožil, je kot užaljena mila jera začel vračati milo za drago, ne da bi pomislil na svojo institucionalno vlogo. 

Nevarna razmerja

Že nekaj časa se predsednik republike ne vede kot predsednik vseh državljanov, temveč kot predsednik vladajoče garniture. S svojimi površnimi kritikami opozicije ni razžalil le opozicijskih politikov, temveč tudi vse državljane, ki smo (in po vsej verjetnosti bomo tudi v prihodnosti, ker kot kaže, nimamo druge izbire) volili za desnosredinske stranke, v tem primeru za SDS. 

Njegova oznaka Janše kot "premetenca" je nemara plod nesporazuma ali površnega znanja angleščine: pojem survivor, na katerega se je bojda nanašal, v ameriškem političnem žargonu pomeni nekaj drugega, predvsem pa nima negativne osebnostne konotacije, ki jo ima slovenska beseda "premetenec". 

Problem je v drugih dveh izjavah: iz katere pozicije govori Türk, ko pravi, da je "treba Janševi politiki reči ne"? Kdo je on, da odloča, komu je treba reči ne in komu je treba reči da? Zadnjič, ko sem bral ustavo, je ta pristojnost bila še v rokah volivcev. Ne izključujem možnosti, da jo kani vlada, v duhu zakonskih sprememb, ki smo jim priča v zadnjih mesecih, v kratkem prenesti na predsednika republike. A dokler je še v rokah volilcev, nima predsednik republike prav nobene moralne in institucionalne pravice, da se izreka o tem, komu dajo volilci podporo! In mogoče bi se lahko tudi spomnil, da sta SDS in njen trenutni predsednik politična akterja, ki sta - za razliko od njega - v slovenskem političnem prostoru prisotna od samih začetkov in da sta - zopet za razliko od njega - ključno pripomogla tako k demokratizaciji kot k osamosvojitvi Slovenije. Ključno sta soustvarjala slovenski politični prostor. Zato bi si upal trditi, da imajo njihova stališča - pa naj se z njimi strinjamo ali ne! - večjo politično težo od stališč nekoga, ki je na politični prostor vstopil šele pred kratkim in se v tem kratkem času izkazal predvsem s spodkopavanjem ugleda politične institucije, ki jo začasno zastopa. 

Zares deplasirana pa se mi zdi njegova oznaka SDS-a kot stranke, podobne ameriškemu Tea Partyju. Naj bo jasno: če bi to izrekel kdorkoli drug, vključno s predsednikom vlade, bi jo lahko imeli za nedolžno (bolj ali manj ponesrečeno) domislico. Iz ust predsednika republike, ki naj bi zastopal vse državljane, pa je to nedopustna diskvalifikacija ene največjih političnih sil v tej državi, ki ima široko družbeno podporo in predstavlja legitimne interese.

"To ni moj predsednik!"

Mislim, da reakcija liberalno-konservativne in krščansko demokratske civilne družbe ne bi smela podaljševati spirale užaljenosti in zamere. Potrebno pa je, po mojem, predsednika republike opomniti na njegovo institucionalno vlogo. Naj se neha obnašati kot dobrohotni dvorni svetovalec trenutne vlade (za kar ga verjetno nihče ni niti prosil) in naj vsaj v času, ki mu ostane do konca mandata, skuša spodobno opravljati vlogo, ki mu pritiče. 

V nasprotnem primeru mnogim ne bo ostalo drugega, kot da javno razglasijo, kar verjetno že dolgo čutijo: "Ne, to ni moj predsednik!"

Vendar se mora Türk zavedati, da kljub temu ostaja predsednik in ima ustavno dolžnost, da do konca predstavlja državljane kot celoto. V španščini bi se reklo, la ciudadanía: državljane kot politično telo. To je pravzaprav edina funkcija, ki mu jo slovenska ustava pripisuje. Spodobilo bi se, da zna vsaj to opraviti.

Za božjo voljo, odidite!

Danes je nova ministrica za lokalno samoupravo Duša Trobec Bučan predstavila svoj novi "predlog" regionalizacije Slovenije, na katerem je trdo delala zadnji mesec. In rezultat tega vnetega razmišljanja? Slovenija naj se razdeli na šest pokrajin, ki naj ustrezajo šestim škofijam Rimokatoliške cerkve. 

Priznam, da sem za trenutek pomislil na prvoaprilsko šalo. Morda me je zavedel nenavadno topel februar; tukaj, ob Plečnikovih vrbah vzdolž Ljubljanice, že posedajo mladi pari in zjutraj lahko slišimo previdno žvrgolenje ptičkov. Nato sem se spomnil, da smo šele včeraj praznovali kulturni praznik in srce mi je zopet napolnil obup nad političnim stanjem pri nas.

Vprašal sem se: zakaj vlada nadaljuje svojo agonijo, ko pa je vsem jasno, njej sami nemara še najbolj, da je vsega konec. Zadnjega pol leta je resigniranost preplavila samo koalicijo: zdi se, da nihče več ne dela resno: ne le, da se skuša zastaviti nobenega resnega političnega projekta, ampak nima niti toliko motivacije, da bi vzdrževala videz normalnosti in uspešnosti. Kot da bi se začelja valjati v blatu svojega lastnega neuspeha in v tem še uživala. Ministri sploh ne več utemeljujejo svojih potez, zakoni in ukrepi se sprejemajo z zdolgočasenim glasovanjem, kjer nimajo levičarski poslanci niti toliko moči, da bi na izviren in duhovit način zaničevali svoje nasprotnike. Ko politična garnitura izgubi celo voljo, da bi si izmišljevala verodostojne laži, je nedvoumen znak, da ji je odklenkalo.

Zakaj ne torej konča agonije? Z njenim podaljševanjem ne dela škode le državi, temveč tudi sama sebi. Kdo ve, kaj bo ostalo od leve politične opcije, če se takšno stanje političnega razsula nadaljuje še dve leti? To nikakor ni nedolžno vprašanje. Na pogorišču post-komunistične levice znajo vznikniti nevarni populizmi: ne le Popovičev Koper in Jankovićeva Ljubljana, tudi Poljska in Madžarska sta nam lahko glede tega v poduk! Obstoj odgovorne leve politične opcije je nujen le za stabilnost političnega sistema, temveč tudi za socialno kohezivnost. Še vedno sem prepričanja, da SD ima potenciale, da postane takšna stranka - mislim, da je njen vzpon na mesto, ki ga je prej zasedala LDS, eden izmed najbolj pozitivnih premikov zadnjih petih let. Toda če je že zdaj, po pičlih dveh letih vladanja, zdrsnila na borih 10% podpore, ji na naslednjih volitvah grozi polom zgodovinskih razsežnosti, primerljiv s porazom madžarskih ali katalonskih socialistov v zadnjem letu. 

Če bi Pahor, ki ga še vedno imam za častnega človeka, ki se je (ne povsem po svoji volji) znašel na mestu, ki mu kar najmanj pristoji, zbral pogum in storil to, kar mu svetuje mama, bi dokazal politično zrelost, kakršne v tej državi nismo videli vse od samo-razpusta DEMOS-a decembra leta 1991 na Dolskem pri Ljubljani. 

Kajti alternativa je zaskrbljujoča: nadaljevala se bo vampirska prilastitev vseh inštitucij s strani najbolj neprimernih nstavljencev vladajoče garniture, okrepil se bo verbalni napad na opozicijo in vse, ki mislijo drugače. V še zadnjih ostankih nekdaj mogočnega levičarskega medijskega aparata si skorajda ne morejo več izmisliti uspešnih metod za edino taktiko, ki jim še ostane: ustrahovanje pred desnico. Zdaj je postalo priljubljeno govoriti o "madžarskem scenariju", po katerem bo ena stranka prevzela totalni nadzor nad državo. Intonacijo za novo harmonijo kolektivne histerije je priskrbela notranja ministrica, ki si je privoščila ogabno manipulacijo, ko je dan spomina na holokavst izkoristila za ceneno strašenje pred "janševističnim" prevzemom države. Sledili so ji še zadnji intelektualni zavezniki te vlade, ki so preventivno opozorili na bližajočo se lustracijo. Strah pred Janšo je ostal edini zaveznik levice na oblasti. Leta 2008 je opravil svojo vlogo; na naslednjih volitvah je ne bo.

Ko so zahodni zavezniki leta 1940 izgubili bitko za Norveško, je poslanec Winston Churchill v enem svojih znamenitih govorov nesposobnega premiera Nevilla Chamberlaina rotil, naj odstopi in omogoči oblikovanje nove koalicijske vlade, ki bo kos vojnim razmeram. Ognjeviti govor je zaključil z znamenitim citatom, ki ga je leta 1653 Oliver Cromwell zabrusil nekdanjim zaveznikom, ki niso hoteli dopustiti razpustitve parlamenta:

You have sat too long here for any good you have been doing. Depart, I say, and let us have done with you. In the name of God, go!

Chamberlain ga ni poslušal. Vztrajal je na svojem položaju in skušal braniti nebranljivo delovanje svoje vlade z neuspešnimi dovtipi. Kmalu zatem so ga k odstopu prisilili nezadovoljni člani lastne stranke (ki so nato izbrali Churchilla za svojega voditelja). Tudi ni moglo biti drugače. Chamberlain, "pošteni mož iz Birminghama", je tako izgubil še zadnjo priložnost, da bi se v zgodovino zapisal še kako drugače kot najbolj neuspešni ministrski predsednik Velike Britanije.

Žižek in Ramadan o egiptovski revoluciji

Vredno ogleda: Tariq Ramadan in Slavoj Žižek na Al Jazeeri o egiptovski revoluciji:

Vsekakor gre za zanimiva razmišljanja. Ob njegovem poslušanju pa mi je vendarle postalo jasno, zakaj slovenska blogerka, ki živi v Egiptu in ki ima do revolucije precej drugačno (to je, povsem odklonilno) mnenje , tako zaničevalno govori o Al Jazeeri kot o orodju anti-mubarakovske propagande. Naj bo jasno: še vedno podpiram protestnike in se v marsičem strinjam s tem, kar pravita Ramadan in Žižek; ampak vseeno mislim, da v tem trenutku - ne glede na to, kaj pravita omenjena gospoda - enostransko navijaštvo ni na mestu. Podpirati in simpatizirati nikakor ne pomeni zapreti oči pred komplekstnostjo dogajanja. 

No, predlagam, da si pogledete ta posnetek in si ustvarite lastno mnenje. Mimogrede, mislim, da oba svoji najboljši analizi podata v zadnjem izvajanju.

P.S. Šele zdaj sem se zavedal nečesa. Žižek se v zgornjem posnetku javlja iz Ljubljane. Pred dnevi je v Guardianu objavil enega najbolj odmevnih člankov na to temo; citirajo ga v vseh večjih svetovnih časopisih; vabijo ga na Al Jazeero. RTV Slovenija vsak dan obširno poročajo o Egiptu, pa jim ni niti enkrat padlo na pamet, da bi ga povabili v studio, da bi predstavil svoj pogled na situacijo. Raje vabijo vedno ene in iste obraze, ki jih imamo že vsi poln kufer, še zlasti, ker vnaprej vemo, kaj bodo povedali. Manjka še samo, da v Odmevih na to temo organizirajo soočenje med Darkom Štrajnom in Boštjanom M. Turkom. Z Matejom Makarovičem in Vladom Miheljakom kot navijačema. Kjer bo seveda Boštjan M. Turk branil islamistične pozicije Muslimanske bratovščine, Štrajn pa sekularnega razsvetljenskega avtokrata Mubaraka: to bi jima še najbolj  pristojilo. Mi pa bi lahko med tem gledali youtube: kaj drugega nam itak ne preostane.

Egiptovska revolucija

Seveda gledam s simpatijo na protirežimske demonstracije v Egiptu. Z srcem in umom sem na strani protestnikov. A kljub temu sem skeptičen in nekoliko zaskrbljen. Egipt ni Tunizija, kjer je sekularizem globoko zakoreninjen (ali se je vsaj tako zdelo do zdaj): poleg tega pa niti za tunizijsko jasminovo revolucijo še ne vemo, kako se bo končala. Smo v trenutku, ko so vse možnosti odprte in to daje celotnemu dogajanju tisto intenzivnost, ki je značilna za prevrate. A tudi negotovost. Spomnimo se: tudi iranska revolucija (tista l. 1979) se je začela na podoben način in se iztekla v masovno tiranijo islamske republike.

Kar me skrbi glede Egipta, je, da se bo v obdobju brazvladja, ki utegne slediti Mubarakovemu padcu, izkazalo, da je edina organizirana politična sila, zmožna obvladovati položaj, islamistična Muslimanska bratovščina, ki je že desetletja največji trn v peti laično-avtokratskega režima. Prav lahko se zgodi, da bodo Muslimanski bratje edini pravi zmagovalci revolucije, pri kateri sami, kot vse kaže, niso odločilno sodelovali.

Možen je tudi tretji scenarij, da se bodo demonstracije končale enako kot iranska zelena revolucija pred dobrim letom: da bodo torej zatrte v krvi, režim pa se bo otresel še zadnjih demokratičnih kulis. Ampak kot kažejo zadnje novice, se je vojska postavila na stran ljudstva in zdi se, da je padec sedanjega režima neizogiben. Prihodnost je zato izjemno negotova. Ne pozabimo, da je Mubarak legitimni naslednik Sadata, ta pa Naserja: to pomeni, da je njegov režim zadnji člen v nepretrgani verigi, ki jo je vzpostavila revolucija 1952. Če bo Mubarak zares padel, bo s tem konec tiste politične kontinuitete, ki - ob številnih spremembah - traja vse od vzpostavitve republike pred šestdesetimi leti. Smo torej pred velikimi spremembami. Egipt namreč ni le najštevilčnejša, temveč v marsičem še vedno najpomembnejša arabska država, kljub gospodarski moči Savdske Arabije in zalivskih emiratov. Kar se zgodi v Egiptu, ima posledice v celotni regiji in odmeva tudi onkraj nje. Ne smemo pozabiti, da se je prav v Egiptu rodil tako arabski nacionalizem kot tudi moderni islamizem.

So trenutki v zgodovini, ko se zdi, da se čas razpre. Deterministično razumevanje, ki vidi zgodovino kot konglomerat neštetih socialnih procesov, se zlomi. Razpre se polje neštetih možnosti. V patosu revolucije se zdi vse mogoče. 

Analogije, ki se ponujajo, niso spodbudne. Upam, da se ne bo ponovil iranski scenarij iz leta 1979, niti tisti iz 2009-10. Ravno tako upam, da se ne bo zgodilo kaj podobnega, kot v Alžiriji po letu 1991: permanentna državljanska vojna med skrajnimi skupinami in vojaškim režimom brez demokratične legitimacije. Toda v zadnjih dnevih mi prihaja na misel še ena, pozitivnejša analogija. Portugalska nageljna revolucija 1974: tedaj se je vojska postavila na stran ljudstva in strmoglavila avtoritarni režim, ki mu je dolgo služila kot glavni steber. Tistega daljnega aprila so se mnogi na Zahodu, vključno s State Departmentom in Belo hišo, bali, da se bo portugalski prevrat sprevrgel bodisi v revolucionarni kaos ali v komunistično diktaturo. A nič od tega se ni zgodilo: odprl je pot v uspešno demokratično tranzicijo.

Portugalska nageljna revolucija se je začela, ko je državni radio v zgodnjih jutranjih urah 25.4. 1974 predvajal prepovedano pesem kantavtorja Zece Afonsa Grândola, vila morena: to je bil dogovorjeni znak, da je vojska zasedla ulice in izvedla osvobodilni državni udar proti vladajočemu režimu. Izbira ne bi bila mogla biti bolj posrečena, njeno besedilo opisuje občutje vseh političnih revolucij: 

Em cada esquina um amigo,

Em cada rosto igualdade, 

O povo é quem mais ordena 

Dentro de ti, ó cidade.

Na vsakem vogalu prijatelj,

na vsakem obrazu enakost,

ljudstvo najbolj ukazuje

v tebi, o mesto. 

Grândola, vila morena
Terra da fraternidade
O povo é quem mais ordena
Dentro de ti, ó cidade
Dentro de ti, ó cidade
O povo é quem mais ordena
Terra da fraternidade
Grândola, vila morena
Em cada esquina um amigo
Em cada rosto igualdade
Grândola, vila morena
Terra da fraternidade
Terra da fraternidade
Grândola, vila morena
Em cada rosto igualdade
O povo é quem mais ordena
À sombra duma azinheira
Que já não sabia a idade
Jurei ter por companheira
Grândola a tua vontade
Grândola a tua vontade
Jurei ter por companheira
À sombra duma azinheira
Que já não sabia a idade

Grandola, zamorsko mesto,
dežela bratstva.
Ljudstvo je tisto, ki vlada
v tebi, o mesto.
V tebi, o mesto,
ljudstvo vlada,
dežela bratstva,
Grandola, zamorsko mesto.
Na vsakem vogalu prijatelj,
na vsakem obrazu enakost.
Grandola, zamorsko mesto,
dežela bratstva.
Dežela bratstva!
Grandola, zamorsko mesto,
na vsakem obrazu enakost,
ljudstvo tukaj vlada.
V senci mogočnega hrasta,
ki mu nihče ne ve starosti,
sem prisegel, Grandola,
zvestobo tvoji volji.
Grandola, tvoji volji
sem prisegel zvestobo.
V senci mogočnega hrasta,
ki mu nihče ne ve starosti.