Kdor pozna izkušnjo, na podlagi katere se je izoblikoval klasični in srednjeveški pojem acedia - izkušnjo melanholije, praznine, osamljenosti, samouničevalne razpuščenosti in ohromelosti pred nalogami, ki jih zastavlja življenje -, ta dobro ve, da je brezčasnost obenem prekletstvo in blagoslov. Je značilnost tako pekla kot nebes.
Nikoli ne bom dobro razumel tistih, ki se zgražajo nad Machiavellijem, obenem pa ne vidijo ničesar škandaloznega v takšnem razumevanju humanizma, kot ga je zastopal Pico della Mirandola. Mnoge žali Machiavellijeva nesramnost, a le redkim se zdi nespodobna Picova ležernost, njegova brezbrižnost in lahkomiselna vzvišenost nad zahtevami časa. Mar ni, gledano s političnega vidika, Picovo obnašanje mnogo hujše od Machiavellijevih besed? Živela sta namreč v istem času - zdaj pa pomislite.
Včasih nas krepost prej oddalji od Boga kot greh. Primer: Machiavelli.
Vse bolj se mi dozdeva, da je dobro eno samo, čeprav se kaže z različnimi obrazi, zlo pa je mnogotero in vznikne vedno drugačno, vedno novo in nas vselej nepričakovano ujame tam, kjer smo že mislili, da smo na varnem.
"Filozofija je njen čas, zajet v mislih." Tako nekako, če se prav spomnim, piše Hegel. Pozabil je zapisati "Moja filozofija (je njen čas ... )". Če bi v svojih spisih pogosteje uporabljal to izpuščeno besedico, bi se bil nemara izognil nesrečni ugotovitvi na smrtni postelji, da ga nikoli nihče ni razumel. Kar je seveda držalo.
Sodobnost ima, gledano od blizu, vedno podobo bolezni.
Moderni človek je obseden s pristnostjo. Ker ne pozna stvarnika, se povečini dojema kot svoja lastna stvaritev. Zato je pogosto tog in krhek obenem. Če mu odvzameš opeko v njegovi zgradbi, je v nevarnosti, da se sesuje. Pirandello je dramatik modernih: nezmožnost objektivne podobe jaza, nekonsistentnost identitete - ali je to sploh kaka tema, razen za moderne?
Chesterton je nekje zapisal, da so pokončni ljudje vretenčarji: na zunaj mehki, a v sredini trdi. Lahko nadaljujemo z analogijo in rečemo, da so nizkotni ljudje kot nekateri nevretenčarji, recimo ščurki in hrošči: navzven si postavijo trden oklep, ki ščiti mehko, gnetljivo, brezoblično in gnusno notranjost.
Đorđe Balašević je imel prav, ko je pel, "ne plaše mene krupni zverovi, nego krvopije i stenice."
Ni komentarjev:
Objavite komentar