Solkanska mulca kot metafora sveta

Pred leti, ko sem bival v Salamanki, sem stanoval pri neki gospe, ki je rada kuhala. In ker jaz rad jem, se je med nama razvila neka posebna simbioza, s katero sva bila oba povsem zadovoljna.

Nekoč mi je postregla z jedjo, a mi nikakor ni hotela razkriti, za kaj gre: »Samo poskusi,« mi je rekla, »in povedal mi boš, ali ti je všeč.« Ko sem le poskusil to skrivnostno leónsko specialiteto, sem v njej takoj prepoznal okus doma: to ni bila nič drugega kot dobra stara solkanska mulca. »Si, si,«, sem ji konspirativno pokimal, »mislim, da točno vem, kaj je to.« Ženska se ni mogla načuditi, ko sem ji pojasnil, da je natanko ista jed ena najbolj značilnih za kraj, od koder prihajam. Jadrno je odhitela do knjižne police in se vrnila z velikim šolskim atlasom, rekoč: »Zdaj pa mi pokaži, kje je ta Slovenija.«

Ni bilo prvič, da sem jo na tak način presenetil. A to, da pri nas poznamo tudi »morcillo« (tako se ji reče po kastiljsko), je bilo preveč: dokončno sem podrl njeno trdno zasidrano vero, da je Slovenija nekje na robu Sibirije. Ko sem ji na starem zemljevidu, na katerem si je Jugoslavija delila pol strani skupaj z ostalimi balkanskimi državami, skušal pokazati, kje živim, je resignirano zavzdihnila: »Pa le ni tako daleč, kot sem mislila. Pa še morje imate. Sredozemlje.«

Res je: gledano iz evropske perspektive smo morda res precej oddaljeni eden od drugega. Toda vzemimo nekoliko večji objektiv in videli bomo, da na svetovnem zemljevidu delimo isti kulturni, civilizacijski in klimatski prostor. V nasprotju z Japonko in Američanko, ki sta skupaj z mano živeli v istem stanovanju in ki so jima bile kulinarične mojstrovine naše gostiteljice res prava »španska vas«, sem jaz lahko vedno znova spoznaval, da pojmi kot so »Evropa« in »Sredozemlje« niso le fikcija v glavah politikov in geografov, temveč imajo svoj konkreten odraz v preprostih vsakodnevnih malenkostih, ki sestavljajo mozaik naše skupne civilizacije.

Zdi se mi, da je prav kulinarična tradicija tista, ki najuspešneje podira politične in geografske meje in s širokimi zamahi riše poteze tiste velike freske, ki bi ji pokojni zgodovinar Braudel rekel »materialna civilizacija«, tržaški pisatelj Magris pa »makrokozmos«. Dodajmo še skupno katoliško tradicijo in spoznali bomo, da naseljujemo isti majhni košček našega planeta in imamo, gledano iz perspektive Tokia ali Houstona, bolj ali manj enake navade in običaje.

Kako je torej s temi Mohamedovimi podobami?

Po domače povedano: zajebali so nas. Evropska javnost je slišala, da so užaljeni, ker se Preroka ne sme prikazovati. In je to verjela. Toda: ali je res točno tako? Tega pa ni preveril nihče.

Že ko se je začela ta nesrečna zgodba okoli karikatur iz Jyllands-Posten, sem bil nekoliko skeptičen. V spominu sem imel, da sem v neki knjigi videl reprodukcijo miniature, ki je upodabljala Mohameda – zavitega v sveti ogenj, kot vedno – vendar brez zakritega obraza. Ampak najdi potem eno sliko v vsej tej zmedi. Ko se je debata (če jo smemo tako imenovati) razvnela, sem si mislil: no, če pravijo, da se Mohameda ne sme upodabljati, bodo že vedeli. Kdo ve, čigavo upodobitev sem jaz v resnici videl…

A glej: danes brskam po arhivih vsevednega strica Interneta za nek podatek, ki ga rabim pri diplomi, in na kaj ti naletim? Na spletno stran ljubiteljev figurativne umetnosti, na njej pa reprodukcije perzijskih, indijskih (mogulskih, se pravi islamskih) in turških miniatur, ki – upodabljajo Mohameda. Tudi (kot lahko vidite na zgornji sliki, ki predstavlja njegov spust v pekel) brez zakritega obličja. Navajam:

»The Qur'an prohibits the use of human and animal forms as part of Islamic religious art, and therefore, paintings which show people are not found in mosques. However, some "miniature paintings" (small paintings used to illustrate books) show "religious" art and include paintings of the Prophets. Generally, these are from Turkey, Persia, and India and even today are not acceptable in some other Muslim cultures.«

»How can some cultures paint humans and the Prophets themselves when Muhammad was so against idolatry?«

»These religious paintings are from late in the Middle Ages - more than 700 years after Muhammad lived - and from cultures that already had a tradition with paintings. At that time, Islam was not controlled from a central authority, but reflected different views from diverse cultures that had become Muslim. Paintings were even encouraged by the sultans of the Ottoman Turks, Safavid Persia, and Mughal India as part of the court art and separated from the mosques. The illustrated books (…) were commissioned by the rulers, and were not "public" art. These illustrated books were used to tell the Story of the Prophet Muhammad and other Prophets to people who did not speak Arabic.«

Mohameda torej SO upodabljali. In to še ni vse. Malo se pozanimam in kaže, da je stvar taka: Koran izrecno prepoveduje karkoli, kar bi lahko zapeljalo k malikovanju (kar niti ni tako neumna zapoved, če pomislimo na razsežnost katoliškega Marijinega kulta, ki marsikdaj že krepko smrdi po poganstvu), zato prepoveduje vsako upodabljanje živih bitij (z izjemo, kot kaže, rastlin) v religiozni umetnosti. Jasno je, da Mohamed spada v to kategorijo. Toda: izrecna prepoved upodabljanja Mohameda pa naj sploh ne bi izhajala iz Korana, temveč je nastala šele po Mohamedovi smrti, iz strahu, da se ne bi visoko spoštovanje do Preroka sprevrglo v malikovanje (že spet spomnimo na čaščenje svetnikov v katoliški veri). Torej naj bi neupodabljanje Mohameda sploh ne izhajalo iz neposredne Božje sankcije, temveč naj bi bila zgolj zgodnjeislamska fatwa! (Moram pa povedati, sem to izvedel iz vira, ki ga kljub verodostojnosti ne moremo vzeti za suho zlato. Zato bom glede tega še povprašal svojega osebnega strokovnjaka za islam, mladega muslimanskega prijatelja iz francoskega Besançona, ki bo prav gotovo rade volje potešil moje zanimanje.)

Ta primer jasno kaže, kako pomembno je poznavanje islamske vere in muslimanske kulturne tradicije. Tu se jaz jasno oddaljujem od Oriane Fallaci. Ne, ne smemo pristati na tezo, da je ves islam nekompaktibilen z vrednotami zahodne civilizacije. Res je sicer, da je islamizem (se pravi islam kot politična ideologija) v vzponu in da je njegova prevlada v muslimanskem svetu nedvomna. A kot ugotavlja Salman Rushdie, se največja nevarnost skriva prav v skušnjavi, da voditeljem »realno obstoječega islama«, kot jim pravi sam, prepustimo izključno interpretacijo islamske vere. Tukaj je Rushdijevo mnenje zelo zanimivo, saj pravi dve stvari: NE, »realno obstoječega islama« ni mogoče reformirati, proti njemu se je potrebno boriti, ker predstavlja popolno negacijo človeške svobode. Vendar, dodaja, prav zaradi tega mu ne smemo prepustiti ekskluzivne pravice, da prosto mešetari s Koranom, s Prerokom, z vero, za svoje taktične koristi. Kajti muslimani niso le ajatole, ki so nad izdale fatwo nad Rushdijem, musliman je tudi sam Rushdie; musliman je bil njegov kordovski soimenjak Ibn Rushd (Averroës), ki je že v 12. stoletju zagovarjal tezo, da Korana ne smemo interpretirati dobesedno, kadar se izkaže, da je v nasprotju z zahtevami razuma; muslimani so bili damaščanski in bagdadski učenjaki, ki so v času zadrtega krščanskega fanatizma s prevodi Evropi reševali spise njenih poganskih utemeljiteljev, Aristotela, Platona, Arhimeda.

Prav iz zgornjega primera glede Mohamedovih upodobitev se jasno pokaže, kako sodobni, moderni, množični in ideološki islamizem nima prav nobene zveze z zaščito »kulturnih vrednot« ali »civilizacijskih značilnosti« muslimanskih družb. V državah kot so Iran, Pakistan, Indija, Indonezija, Malezija, tradicionalne kulture nikakor ne moremo zreducirati le na islamsko izročilo; to bi bilo enako, kot bi iz tradicije evropske kulture hoteli izločiti grške filozofe, keltske mite in rimsko pravo. Vendar so v teh državah velikanske družbene spremembe (to je tisti znameniti kapitalizem, »ki ruši vse, kar je starega in trdnega«) spodjedle to tradicionalno kulturo in edina avtoriteta, ki je ostala sredi te splošne množične puščobe, ki jo tako dobro poznamo iz evropske zgodovine, je surovi glas frustriranih imamov in njihova prostaška, nekulturna, simplicistična interpretacija islama.

Liberalnost

Zapisi iz Španije, februar 2005


Malokdo ve, da so liberalci španskega izvora. No: liberalizem kot politično gibanje ima svoj izvor v Angliji 17. in 18. stoletja in seveda v francoski revoluciji 1789. Toda vsi ti nedvomni predniki modernega političnega liberalizma se izvorno niso tako imenovali. Ime se je rodilo v Španiji na začetku 19. stoletja in se od tod razširilo najprej v Francijo, nato v Anglijo, ostalo Evropo in Ameriko.

Tisti španski domoljubi, ki so se borili proti Napoleonovi okupaciji, a so kljub temu hoteli v svojo domovino prenesti ideale francoske revolucije, so leta 1812 sprejeli t.i. »ustavo iz Cádiza«. Vanjo so zapisali delitev oblasti, človekove pravice in druge principe, ki jih imamo danes za samoumevne: a to je bil prvi primer v zgodovini, da je katera država samostojno in zavestno vnesla dosežke francoske revolucije v svojo ureditev. Kasneje je sledil dolg boj, da bi te principe ubranili pred konservativno politiko španskega kralja. V tem dolgem boju, ki je Španijo prvič v moderni zgodovini razdelil na dvoje, so privrženci ustavne ureditve sami sebe poimenovali z »liberales«. Beseda izhaja iz stare kastiljščine in je sprva označevala plemenite svobodnjake. Kasneje je dobila še drugačen pomen: pridevnik »liberal« je v španščini 18. in 19. stoletja pomenil »plemenit, dobrohoten, širokogruden«.

Danes ima izraz »liberalen« predvsem političen predznak. Tudi med ljudmi, ki se za politiko ne zanimajo, je to eden najbolj znanih političnih izrazov. Zdi se, da beseda vedno znova v valovih izgublja in pridobiva na ugledu. Zjutraj hočejo biti vsi liberalni, popoldne se »liberalizem« uporablja skoraj kot psovka; zvečer, kdo ve.

Ko se je na koncu osemdesetih let v Sloveniji začelo prebujati pravo politično življenje, je pokojni Jože Pučnik predvideval, da se bodo oblikovale štiri velike stranke. Liberalne med njimi ni predvideval, ker - je trdil - morajo v sedanjih časih tako in tako vse stranke biti obenem tudi liberalne in bi zato izključno Liberalna stranka predstavljala nesmiselno istorečje (tako kot, bi lahko dodali, izključno Demokratska stranka).

Zgodovina se na koncu vedno smeje daljnovidnim prerokom, naj so še tako pronicljivi. Toda v nečem je imel Pučnik vendarle prav: v današnjih razmerah bi morali biti vsi politiki liberalni. In če bi to bila liberalnost v izvornem španskem pomenu besede, bi bila politika gotovo prijaznejše okolje in države srečnejše, kot so v resnici.

Ubranil bom hišo svojega očeta

Ena najsilnejših domoljubnih poezij vseh časov. In ena mojih najljubših. Gabriel Aresti, 1963: Nire aitaren etxea ali Hiša mojega očeta. Verjetno najbolj znana baskovska poezija sploh: simbol njihove vztrajnosti pri obrambi svojih izročil. Že sam pojem "hiše" (etxe) ima v baskovski kulturi poseben pomen. Podobno kot pri Slovencih, ima pri Baskih vsaka hiša na podeželju (včasih pa tudi v mestih) svoje ime: ne glede na družino, ki v njej živi. Baski so dolga stoletja uživali neko čisto posebno samoupravo, ki je temljila na samoupravnih vaških skupnostih, fueros (iz lat. "forum"). Zelo podobno kot pri Beneških Slovencih, je tudi pri Baskih vsak fuero sestavljalo določeno število hiš (in ne morda družin), ki so se potem na skupnih zborovanjih pod vaškim hrastom odločali o skupnih zadevah. Vendar pri tem ni šlo za nikakršno folklorno tradicijo, temveč za pravi sistem samouprave, s posebnim pravnim in davčnim ustrojem. Najbolj dovršen je ta sistem bil v osrednji provinci Biskaji, kjer je obstajal tudi vrhovni zbor baskovskih "hiš", ki so se sestajale v Gerniki. Ta (t.i. "foralni") ustroj je deloval vse do tridesetih let 19. stoletja, ko ga je v zaporednih valovih ukinila nova liberalna država. Od tedaj se je starodavna tradicija samouprave spremenila v osrednji simbol baskovske želje po svobodi, s "skupščinskim hrastom" v Gerniki kot osrednjo simbolno refernco.


Hiša mojega očeta

Ubranil bom
hišo svojega očeta.
Proti volkovom,
proti suši,
proti dolgovom,
proti pravici
bom ubranil
hišo svojega očeta.
Izgubil bom
živino,
polja,
nasade;
izgubil bom
dobiček,
prihodek,
obresti,
toda ubranil bom hišo svojega očeta.
Orožje mi bodo odvzeli
in z dlanmi bom branil
hišo svojega očeta;
odrezali mi bodo dlani
in z rokami bom branil
hišo svojega očeta;
ostal bom brez rok,
brez ramen,
brez trupa,
in z dušo bom branil
hišo svojega očeta.
Umrl bom,
moja duša bo izgubljena,
moji potomci bodo izgubljeni,
toda hiša mojega očeta
bo še vedno stala
na tej zemlji.


Nire aitaren etxea

Nire aitaren etxea
defendituko dut.
Otsoen kontra,
sikatearen kontra,
lukurreriaren kontra,
justiziaren kontra,
defenditu
eginen dut
nire aitaren etxea.
Galduko ditut
aziendak,
soloak,
pinudiak;
galduko ditut
korrituak,
errenteak,
interesak,
baina nire aitaren etxea defendituko dut.
Harmak kenduko dizkidate,
eta eskuarekin defendituko dut
nire aitaren etxea;
eskuak ebakiko dizkidate,
eta besoarekin defendituko dut
nire aitaren etxea;
besorik gabe,
sorbaldik gabe,
bularrik gabe
utziko naute,
eta arimarekin defendituko dut
nire aitaren etxea.
Ni hilen naiz,
nire arima galduko da,
nire askazia galduko da,
baina nire aitaren etxeak
iraunen du
zutik.

Med mitom in preteklostjo

Tokratni Spomini iz Španije so nekoliko posebni. Spomim se, da se je že takoj ob mojem odhodu februarja 2005 v domovini razvnel kulturni boj okoli nekega italijanskega filma, na katerega pa sem se veselo požvižgal (jaz sem o tem že povedal svoje in se zato sploh nisem imel namena spuščati v nove debate iz daljne dežele). A glej, kulturni boj se ni in ni polegel in nekega dne me je dosegla ta neprijetna novica. V koš sem vrgel članek, ki sem ga že bil napisal za lokalni dnevnik in napisal novega: tega zdaj ponovno objavljam. Niti z besedico nisem omenil ne Slovenije ne hriba nad mojim mestom: a kdor je v tisti vroči pomladi hotel razumeti analogijo, jo je razumel.


Med mitom in preteklostjo

Toledo je majhno mesto in malokdo, ki ga obišče, ve, da je bil dolga stoletja prestolnica španskega kraljestva. Čeprav je že zdavnaj izgubil na pomembnosti, je s svojim starim jedrom, strnjenim na grebenu griča, s svojimi gotskimi cerkvami in ozkimi uličicami pravi umetniški biser. Ni čudno, da je pod zaščito UNESCA.

Toledo je simbol španske srednjeveške preteklosti: rekonkviste, katolicizma in zlatega obdobja španskega baročnega slikarstva in renesančne književnosti. Žal pa je tudi simbol nečesa drugega, kar sicer ni več sedanjost, a ne more postati preteklost.

Sredi Toleda kraljuje mogočni Alcázar. Tako domačini imenujejo renesančno trdnjavo, ki je bila porušena med državljansko vojno. Takoj po fašističnem državnem udaru leta 1936 so trdnjavo namreč zasedli uporniki, medtem ko je mesto ostalo zvesto republiki. Republikanci so več kot dva meseca obkoljevali Alcázar, dokler niso iz Maroka prispele Francove pomožne čete in rešile tiste branilce, ki so preživeli zagrizeno obstreljevanje in zaporedne naskoke.

Obiskovalec, ki vstopi v Alcázar, odkrije nekaj osupljivega: gre za najbrž zadnji še obstoječi spomenik fašizmu v Evropi. Po zmagi je diktator Franco dal Alcázar obnoviti in iz njega ustvaril enega glavnih spomenikov svojega avtoritarnega režima. Obdal ga je s kipi, ki pričajo o junaštvu njegovih vojakov, notranjost pa opremil tako, da služi spominu na mučenike njegove fašistične vstaje proti demokratično izvoljeni republikanski vladi. Presunljivo pa je, da se je vse to bolj ali manj nespremenjeno ohranilo do danes.

Kdor obišče Alcázar v upanju, da bo bolje razumel neko tragično poglavje španske preteklosti, da si bo lahko ogledal spomenik zanimivega, čeprav krutega obdobja, je razočaran. Kar vidi, ni spomenik nekega obdobja, temveč spomenik nekemu obdobju. To pomeni: mešanico zgodovinske resnice, manipulacije in nostalgičnega spomina. Na kratko, proslavljanje nekega mita. Z miti pa je dvojni križ: ovirajo (oziroma celo prepovedujejo) razumevanje in, kar je še huje, preteklosti onemogočajo, da bi zares postala preteklost, saj jo ciklično obnavljajo in tako iz nje ustvarjajo večno sedanjost. S tem uničujejo tisti nujni vmesni prostor, ki je potreben za razmislek.

Prijatelj, ki je pred nedavnim obiskal Toledo, mi je povedal, da Alcázar trenutno obnavljajo. Jaz pa upam, da ne bodo popravili le njegovih zidov, temveč bodo zmogli dovolj poguma in posegli tudi v vsebino njegovih »spominskih soban«.

Vedno bom govoril resnico

Danes, na kulturni dan, se seveda spodobi post s poezijo.

Gabriel Aresti je eden mojih najljubših pesnikov. Kadar berem njegove poezije (in poezijo se bere vedno na glas, to je znano), vedno preberem še v originalu, da slišim trdi zven tega tujega, nerazumljivega jezika. Gabriel Aresti je namreč pisal v baskovščini. Rodil se je leta 1933 v Bilbau, v domoljubni baskovski družini. Doma so govorili samo špansko, zato se je Gabriel (tako kot njegova someščana iz 19. stoletja, pisatelj in filozof Miguel de Unamuno ter "oče naroda" Sabino Arana, utemeljitelj baskovskega nacionalizma) baskovsko naučil sam, pri 14 letih. Ta starodavni jezik je povzdignil v jezik svoje poezije, "trde kot kamen, silne kot kladiva", kot je sam rad poudarjal. Umrl je leta 1975- prav v letu, ko je njegovo ljudstvo po 40 letih zatiranja končno zopet svobodno zadihalo.


Vedno bom govoril

Vedno bom govoril
resnico.
Iz mojih ust ne bo izšla beseda,
ki ni resnica.
Razbili mi bodo ustnice,
izpulili mi bodo zobe,
iztrgali mi bodo jezik,
toda
jaz
nikoli
ne bom lagal.
In če bom kdaj
prelomil svojo zaobljubo
in se zlagal,
bo to zato,
da sonce ne zatemni,
da se luna ne omrači,
da vrtnica rodi nov cvet,
da roža ne izgubi svojega vonja,
da otrok lahko uživa materine prsi
in da devica
na plemenit način
izgubi nedolžnost.


Beti esanen dut

Beti esanen dut
egia.
Nire ahotik ezta hitzik aterako,
egia eztena.
Ezpañak apurtuko zaizkit,
hortzak eroriko zaizkit,
mihina ebakiko didate,
baina nik
eztut
gezurrik
esanen.
Eta inoiz,
nire juramentua hautsirik,
gezur bat badiot,
izanen da
eguzkia ilundu eztadin,
ilargia argitu dadin,
arrosak orriren bat irabaz dezan
krabelinak usainik gal eztezan,
haurra beti ditiaz goza dadin,
edo dontzeiliari
birjindadea joan dakion
nobleziaz.

Glasnost ali puščoba

Spomini iz Španije, februar 2005


Pravijo, da je Španija dežela barv. Morda to velja za njen sredozemski pas, a bojim se, da kastiljsko notranjost prežema le ena barva, neka nedoločna mešanica sive in rumene. Prav gotovo pa velja drugi stereotip o Španiji: ja, res je glasna!

Že pred leti, ko sem prišel v Salamako, sem se moral navaditi na dejstvo, da so kategorije »normalne« glasnosti v Španiji precej drugačne kot pri nas. Hrup na cestah, kriki ljudi in predvsem: glasne zabave na obljudenih ulicah pozno v noč. Dodajmo, da so stene stanovanj nenormalno tanke, in dobili smo recept, kako spraviti v obup nekoga iz tihe podalpske deželice. Prve tri noči od vsega hrupa skorajda nisem mogel spati: a potem sem se navadil in se- tako kot domačini- nisem več vznemirjal. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem od same tišine skoraj začel bolehati za »postibersko« depresijo.

Očitno imajo ljudje v Španiji višji tolerančni prag glede hrupa. To je stvar navad: zdi se mi, da so tamkajšnje bolj primerne za sobivanje v urbanem okolju. Mesta so vedno bila kraj hrupa, otroškega vriskanja na ulicah, glasnih prepirov skozi okna, vpitja na tržnici… in seveda: praznikov, zabave, nočnega razvrata. Kdor je hotel živeti v mestu, se je moral privaditi na njegov ritem, na njegovo neustavljivo vitalnost.

Sprememba se je zgodila šele pred kratkim. Gledano - kot bi rekel francoski zgodovinar Braudel - skozi optiko dolgega trajanja, so se tako rekoč šele včeraj mesta spremenila v dolgočasna spalna naselja, iz katerih se prebivalci zjutraj selijo v okoliške tovarne ali pisarne v visokih nebotičnikih, popoldne pa v nakupovalna središča na robu mesta. In zvečer hočejo predvsem mirno spanje, da bodo lahko naslednjega dne nadaljevali z dolgočasnim ritmom svojega življenja.

So pa mesta, ki se tradiciji nočejo odpovedati. Med njimi - kakopak - večina španskih. Čeprav je Ciudad Real moderno mesto, je zgrajen v pravcati srednjeveški maniri, z ozkimi in prepletenimi ulicami, v katerih nočni lokali sobivajo z družinskim življenjem, ki se odvija nad njimi. Si je kaj takega mogoče misliti v Sloveniji?

V Novi Gorici, od koder prihajam, je za tistih nekaj redkih (v glavnem poletnih) zabav, ki bi morale narekovati utrip mesta, vedno toliko težav, da skoraj ne gre verjeti: v glavnem gre seveda za pritoževanje sosedov, ki ne prenesejo hrupa.

Pri nas marsikdo zavida Španiji njeno vitalnost, pa tudi njeno neupogljivo vztrajanje pri tradicijah. Vprašanje za nas Slovence je: smo pripravljeni vsaj malo popustiti pri naših togih ruralnih navadah, tvegati kakšno uro spanca ali par sto tolarjev za ušesne zamaške? V nasprotnem primeru bomo obsojeni na turobna, dolgočasna in pusta mesta brez hrupa in brez duše.

O karikaturah

Karikatura iz France Soir: "Ne razburjaj se, Mohamed, saj so nas že vse tako karikirali."

Enkrat toliko sem v polemiki med novinarskim svetom in svetom politike popolnoma na strani novinarjev. Urednik dnevnika France Soir, ki se je pridružil solidarnostni akciji z danskim Jillander Posten:

"Uredniku so predložili nekaj karikatur. Nobena ni imela namena, da bi bila rasistična, ksenofobna ali da bi žalila verska čustva. Nekatere so bile smešne, druge manj. Urednik se je po svoji presoji odločil za objavo. (...) Pri vsem tem gre prav za vprašanje novinarske svobode in za nič drugega: ali ima časnik v sekularni državi pravico, da objavi karikature božanstev ali je nima. Mi mislimo, da jo ima. In pri tem ne moremo in ne smemo popustiti."

Vsa čast, monsieur l'éditeur, zadeli ste žebljico na glavico! Vsa afera (ki bi bila smešna, če ne bi bila tragična) je že zdavnaj presegla domnevno žaljivost teh objav, če je sploh kdaj šlo za to. Vprašanje zdaj je, kako lahko Evropejci dovolimo, da nam javno mnenje (če lahko to "wilde exuberance of a swinish mob"- kot bi rekel veliki Edmund Burke- sploh imenujemo s tem imenom), muslimanskih dežel diktira, kaj smemo in česa ne smemo objavljati v svojih časopisih. Kot dobri Evropejci bi se morali temu umirjeno, argumentirano, vendar odločno upreti. To da "razumemo bes muslimanskih množic" nam ne sme preprečiti, da zavrnemo njegove argumente. Kajti v nasprotnem primeru bi zavrgli vso našo tradicijo svobode, do katere se nismo lahko dokopali. Tega pa ne moremo in ne smemo storiti.

Zato smo danes vsi svobodni ljudje državljani Kraljevine Danske.

Pa še nekaj, kar priča predvsem o moji neumnosti, naivnosti in neskončni veri v poštenost ljudi. Ko sem prvič slišal za to "afero", sem bil PREPRIČAN, da smo končno prišli do točke, ko se bo lahko večina poštenih konservativcev in levičarjev združila okoli iste stvari. Neskončno sem bil razočaran, ko sem videl, koliko levičarjev je pristalo na tezo politične elite, češ da se je potrebno opravičiti in karikature umakniti. To ima v mojem besednjaku eno samo ime: nizkotna strahopetnost. Intelektualna poštenost pa sedi pred vrati in se bridko joče.

Dixi et animam meam salvavi.

»Upornost sužnja, krutost osvajača«

Spomini iz Španije, februar 2005


Spomnim se, kako smo vsi, ki smo prišli v Španijo, opazili kaj novega, za nas nenavadnega, kar nas je osupnilo ali le vzbudilo naše zanimanje. Nismo pa vsi opazili istih stvari. Slovencem se je morda zdelo čudno, kar je bilo za Italijane povsem vsakdanje in obratno. Seveda so razlike bile tudi med posamezniki. Vsak pač vidi okolje, v katerega se mora vključiti, s svojimi očmi, stvari opazuje glede na svoje interese in v skladu s svojim darom za opazovanje.

A prav vse Slovence, ki smo študirali v Ciudad Realu, je takoj začudilo isto: neverjetna strpnost tamkajšnjih voznikov! Še po več tednov življenja v Španiji nisem niti enkrat slišal trobila, niti videl voznika, ki bi se razburjal, kaj šele da bi izgubil potrpljenje in na vehementen način obelodanil svoje mnenje glede sposobnosti, osebnosti, družine ali spolnih navad drugih voznikov.

Poleg tega imajo ljudje v Španiji sila čudne navade: v naselju vozijo po omejitvah in takoj, ko vidijo pešca, ki čaka na prehodu, se ustavijo. Lahko si predstavljate, kakšne komične situacije so nastajale, ko nas je, vajene na zakon močnejšega, to doletelo prvič. Dejstva, da je vse Slovence začudilo, da se ljudje na cestah ne vedejo kot popolne živali, ne moremo pripisati le stereotipom, ki se pripisujejo Špancem in jih je realna izkušnja postavila na laž. To zgovorno priča predvsem o nas samih, o stanju duha, ki ga poznamo iz domače izkušnje.

Zakaj Slovenci, ki veljajo za vljudne in miroljubne osebe, izgubijo razsodnost takoj, ko se usedejo v avto, večji od fička? Zakaj čutijo nezadržno potrebo, da s svojo vožnjo celemu svetu razkrijejo, kako so spretnejši, sposobnejši, hitrejši in močnejši od soudeležencev v prometu? Katera potlačena želja je na delu, da so sicer izjemno dolgočasne črne kronike v slovenskih časnikih polne zgodb o prometnih nesrečah z najbolj noro dinamiko?

Zdi se, da Španci ne čutijo nobene potrebe, da bi se potrjevali za volanom. V avtomobilu se obnašajo enako kot v osebnih stikih z ljudmi. Nekateri so bolj, drugi manj uvidevni, norcev in fanatikov je tako malo kot v vsakdanjem življenju. In Slovenci? Kot bi v izoliranosti vozniškega sedeža, fizično ločeni od soljudi, iz pradavnine privrel nek potlačen gnev, ki samo čaka, da izginejo vezi intersubjektivne povezanosti: tedaj pride najmočneje do izraza tista »upornost sužnja, krutost osvajača«, ki jo je Gradnik nekoč ob sredozemski sončnosti pripisal svojemu briškemu značaju.