Koliko nas je?

Danes je ETA razglasila, da se odpoveduje nasilju. Kaj naj rečem: lepo, ampak dvajset (ali pa vsaj deset) let prepozno. Spomnil sem se krasne pesmi baskovskega kantavtorja Benita Lertxundija. Upam le, da se bo zdaj končno uresničil njen končni verz. Poslušajte jo lahko tukaj.

Zenbat gera?

Zenbat gera?
Lau, bat,
hiru, bost, zazpi?

Zer egin degu?
Ezerrez.
Zer egiten degu?
Alkar jo.
Zer egingo degu?
Alkar hil?

Gure asmoak, esperantzak,
herria, askatasuna,
justizia, pakea,
egia, maitasuna...
mitoak, hitz utsak?

Zenbat gera?
Lau, bat,
hiru, bost, zazpi?

Zer egin degu?
Ezerrez.
Zer egiten degu?
Alkar jo.
Zer egingo degu?
Alkar hil?
Hori ez!, hori ez!, hori ez!


Koliko nas je?

Koliko nas je?
Štiri, eden,
tri, pet, sedem?

Kaj smo naredili?
Nič.
Kaj delamo?
Tepemo se med sabo.
Kaj bomo storili?
Se pobili?

Naši cilji, upi,
narod, svoboda,
pravica, mir,
resnica, ljubezen…
miti, zgolj besede?

Koliko nas je?
Štiri, eden,
tri, pet, sedem?

Kaj smo naredili?
Nič.
Kaj delamo?
Tepemo se med sabo.
Kaj bomo storili?
Se pobili? Tega ne! Tega ne! Tega ne!

Žižek o spoštovanju

Vem, da se naslov tega zapisa sliši nekoliko smešno, pa vendar. Kot je znano, je slovenski filozof Slavoj Žižek v nedeljo objavil članek v New York Timesu. Gre zanimivo razmišljanje, s katerim pa se seveda težko strinjam v celoti. Če odmislimo pomisleke načelne narave, ne bi smeli pozabiti, da ima zavzeta afirmacija ateizma v religiozni Ameriki nujno drugačen naboj kot pa v razkrstjanjeni Evropi; na naši strani Atlantika je ateizem še kako vitalen in najbrž ne čuti velike potrebe, da ga Žižek vzame v bran. No, kljub temu moram reči, da se skoraj do besede strinjam z zaključnima odstavkoma. Glede na to, da sem na tem blogu nedavno pisal o povezani temi, ju priobčujem v celoti:

"While a true atheist has no need to boost his own stance by provoking believers with blasphemy, he also refuses to reduce the problem of the Muhammad caricatures to one of respect for other's beliefs. Respect for other's beliefs as the highest value can mean only one of two things: either we treat the other in a patronizing way and avoid hurting him in order not to ruin his illusions, or we adopt the relativist stance of multiple "regimes of truth," disqualifying as violent imposition any clear insistence on truth.

What, however, about submitting Islam —together with all other religions— to a respectful, but for that reason no less ruthless, critical analysis? This, and only this, is the way to show a true respect for Muslims: to treat them as serious adults responsible for their beliefs."